Mistično stanje je višja oblika zavesti, ki mistika v blaženosti občutenja oceana bivanja poveže z vsakim objektom v vesolju, zato so mistična stanja že od nekdaj povezana z videnji Boga, božanstev ali nekega nebeškega, nadnaravnega bitja.

Mistično videnje, lahko bi rekli tudi videnje Boga, je po indijskem mistiku, jogiju, piscu in znanstveniku Gopi Krishni (1903–1984) normalna značilnost razvitega človeškega uma, ki je ubran z duhovnimi resničnostmi vesolja in je tudi cilj človekovega razvoja. Poglavitni razlog za krizo v svetu je pripisoval nepoznavanju sile kundalini, tega najpomembnejšega evolucijskega mehanizma v človeku, ki je odgovoren za ustvarjalnost, genialnost, nadčutne sposobnosti, verske in mistične izkušnje.

 

Udar groma

Vire za natančno informacijo o mističnih stanjih zavesti najdemo največ v verskih svetih spisih in besedilih velikih mistikov z vsega sveta. Sveti Avguštin – tako navaja Eckhart – primerja mistično zamaknjenost z udarom groma, ko človek v duši sliši slovesno izjavo ‘resnice’, in ta zapečati verodostojnost izkušnje. Sveti Pavel je omedlel na poti v Damask, Mojzes pa je to doživel kot ognjeni grm. Mohamed se je videl na krilatem konju, imenovanem Burak – ponesel ga je naravnost k božji navzočnosti – in ta izkušnja je bila odločilna za njegovo nadaljnje življenje.

V nekem trenutku milosti je Buda spoznal, da je razsvetljen. Dolga leta, ki jih je preživel kot puščavnik v strogi askezi, niso prinesla dosežka, primerljivega s tem nenadnim bleskom. Ena od indijskih Upanišad primerja Brahmana s silnim prebujenim gromom, ki vlada vsem prvinam stvaritve. Na nekem papirusu, najdenem v Egiptu, je podatek, da je Jezus napotil človeka, da poišče nebeško kraljestvo v sebi: »Naj tisti, ki išče, ne odneha, dokler ne najde, a ko najde, bo osupel. Osupel bo prispel v Kraljestvo, a ko bo prispel v Kraljestvo, se bo ustavil in zadržal v njem …«

 

Indijski mistiki

Med slavnimi indijskimi mistiki, katerih ekstaza se je začela že v otroštvu, sta bila Ramakrišna in Ramana Mahariši. Askeza je bila pri obeh stanje silne zatopljenosti, naravno stanje njunega uma. Guru Nanak in Đnanešvar sta bila mistika od rojstva. Prvi je z govorom, vedenjem in poetičnimi deli veljal za verskega genija od desetega leta starosti, drugi pa je kot šestnajstletnik napisal svoj slavni komentar Bhagavadgite, cenjenega verskega klasičnega dela.

Poleg tradicionalnih mistikov, katerih um je bil v bistvu versko usmerjen in ki so se zavezali raznim duhovnim disciplinam, da bi dosegli mistično stanje, so bili tudi pesniki, filozofi, znanstveniki in učenjaki, ki so enkrat ali večkrat v življenju doživeli nepričakovane vizionarske izkušnje, ne da bi uporabljali kakšno ezoterično ali versko znanje. Einstein, Pascal, Blake, Tennyson, Wordsworth, Tagore in Dostojevski so bili samo nekateri izmed tistih, ki so doživeli te vrste mističnega videnja. Dostojevski je trdil, da je v trenutkih pred epileptičnimi napadi doživljal stanje lucidnosti in blaženosti, ki je bilo vredno več od vseh siceršnjih življenjskih izkušenj.

 

Samospoznanje – vrhunec življenja

Indija pa je na začetku 20. stoletja dala še enega mistika, jogija, znanstvenika, pesnika in pisatelja, ki je doživel prebujenje, ko je imel 34 let, potem ko je 17 let meditiral vsak dan približno tri ure, to je bil Gopi Krishna. Rojen v daljnem Kašmirju, je opisal mistično ekstazo takole: »Nenadoma, ob hrumenju, ki je prihajalo od nekega slapu, sem občutil, kako je curek tekoče svetlobe potoval po hrbtenici navzgor in vstopil v možgane. Ta osvetlitev je bila vse bolj bleščeča, bučanje pa čedalje glasnejše. Zdelo se mi je, da se zibam, potem pa sem občutil, da se vse bolj širim in razprostiram navzven, medtem pa se mi je telo, ki je sicer neposreden objekt lastne zaznave, odmikalo v daljavo, dokler se ga nisem povsem prenehal zavedati. Takrat sem ves postal zavest, brez kakršnih koli robov in okvirjev, brez kakršne misli o telesnem dodatku, brez vsakega občutka ali vtisa, ki bi prihajal od čutil, potopljen v morje svetlobe, in se hkrati zavedal vsake točke, kot da sem se razmahnil v vseh smereh, brez meja ali materialnih ovir. To nisem bil več jaz, pravzaprav povedano natančneje, nisem bil tak, kakršnega sem se poznal, točka zavesti v telesu, temveč sem bil neskončen krog zavesti, v katerem je bilo telo ena sama točka, okopana s svetlobo in nepopisno prevzeto in srečno.«

Gopi Krishna je po tem doživetju spoznal, kako se energija življenja – ki jo v Indiji imenujejo prana –, giblje po vsem njegovem živčevju in možganih. V njem se je prebudila velika potreba po pisanju in napisal je več kot 15 knjig, ki so plod njegove višje zavesti. Leta 1950, ko je bil na vrhuncu stanja višje zavesti, je spontano narekoval pesnitve v francoščini, italijanščini in nemščini, jezikih, ki se jih ni nikoli učil. Veliko še neobjavljenih del hrani Osrednja knjižnica v Zürichu v Švici. Bil je prepričan, da se kozmična zavest porodi s človekovim razvojem in da se človeštvo nagonsko drži poti, ki pelje k transcendentalni zavesti. Prav poznavanje delovanja kundalini – latentne moči v organizmu kot evolucijskega mehanizma – lahko popelje človeštvo proč od gmotnih želja in sporov. Napovedal je, da prihaja čas, ko bo vsak človek, ne le svetniki in mistiki, vedel zase in doživel v sebi, da je žarek božanske svetlobe. Temeljni živalski nagoni bodo sicer obstajali še tudi v prihodnjih rodovih, le da bodo bolj pretanjeni in zmernejši. V ospredju bodo estetika, idealizem, človekoljubje, ljubezen – vse to pa so vrata v mistično izkušnjo – torej vse, kar dviga, plemeniti in navdihuje ter pomaga duši, vse tisto, kar zavest zatemnjuje, pa bo izginilo iz življenjskega prizorišča.

 

Duhovni most svetlobe

Po izkušnji Gopi Krishne duhovno prebujenje vselej izzove neki dražljaj ali spremembo v možganih. »Med mistično ekstazo se vlije v možgane nov, močnejši tok prane in sproži revolucijo v zavesti. Tok tega novega praničnega naliva povzroči blago, a očitno dodatno dejavnost v možganih. Ko se porabi zaloga tega novega praničnega goriva, se mistik znova vrne v svojo normalno zavest, kot da bi se vrnil iz vedrega, bleščeče osvetljenega rajskega vrta v enolično minevanje prozaičnega sveta. Zelo poredko lahko postane to izkustvo tudi trajna značilnost življenja.«

Tudi duhovnim aspirantom, ki že dlje meditirajo, se lahko zgodi, da jih obda slepeča svetloba ali pa jim napolni glavo. Sveti spisi različnih ver govorijo o podobni izkušnji. Ko božanska energija vstopi v telo v večjih količinah, je videti kot bleščeča se tekoča bela svetloba. Ta energija ima izjemno zdravilno in varovalno moč. Lahko jo usmerimo v različne dele telesa, da ohranjamo zdravje. Med meditacijo postane posameznik kanal božanske energije. Božanska energija vstopi skozi duhovno vez v energijska središča in gre v auro. Ko prehaja ta energija ven in noter, čisti auro in odplakne oblak negativnih misli in čustev. V daoistični jogi se ta božanska energija imenuje božanski ki. V hebrejski kabali je to steber svetlobe, luči. Indijski jogiji imenujejo ta steber svetlobe duhovni most svetlobe ali antahkarana, kristjani pa pravijo temu spust Svetega duha – ponazarja ga golobica. V umetnosti lahko vidimo slike Jezusa in svetnikov, ki imajo na vrhu glave snop bele svetlobe in v ozadju belo golobico. To ponazarja spuščanje božanske energije.

 

Cilj – duhovna evolucija

Sodobni znanosti še vedno ni uspelo povsem pojasniti pojav življenja. Življenjske oblike ne sestavljajo samo snovni elementi, kot so ogljik, kisik, kalcij, vodik in drugi, ali molekule DNK in RNK, temveč obstaja v naravi tudi neka drugačna, za naša čutila neopazna sestavina, ki je v temelju celotnega pojava življenja. Imenujemo jo lahko življenjska energija. Tej sili, ki so jo poimenovali astralna svetloba, odična sila, psihična energija, orgon (vitalna energija v teoriji Wilhelma Reicha), či ipd., so vsi okultni sistemi pripisovali magične in čudodelne moči. V Indiji je že več kot 3000 let znana kot prana in gibalna sila v ozadju mističnega videnja in paranormalnih sposobnosti. Prana je lahko matrica, iz katere je nastala celo fizična energija. Je v atomu in subatomskih delcih, oblikuje vse od opek do bolj zapletenih življenjskih struktur, zato velja za graditeljico organskega sveta in gibalno silo evolucije.

Celoten ocean prane, ki ohranja človeško raso pri življenju, se neprenehoma giblje. To gibanje v temeljni prvini življenja podpira evolucijo možganov in preobrazbo zavesti. Človeški možgani se še vedno biološko razvijajo. Človeštvo napreduje v znanju, ker se prana giblje v tej smeri. Njeno gibanje spodbuja pretanjene evolucijske spremembe v možganih, ki jih še ne znamo izmeriti. Konec 19. stoletja si tudi najnaprednejši umi niso mogli predstavljati ravni znanja današnjih umov. Prav tako si današnji umi ne morejo pravilno predstavljali umov tistih, ki bodo živeli na koncu 21. stoletja.

Gopi Krishna je verjel, da je pravi namen, ki je pripeljal do razvoja znanosti, pospešitev človekove evolucije. »S tega vidika znanost ni cilj, temveč sredstvo, ki pelje k cilju. Tehnološki možgani omogočajo osupljive dosežke naše dobe. Če evolucija možganov ne bi šla v korak s hitrostjo napredka, bi nastal zastoj, ki bi onemogočil napredovanje. Tudi naša civilizacija lahko konča tako, kot so končale številne civilizacije pred njo, če bo znanost še naprej zanemarjala to, da je resnični cilj človekovega življenja duhovni razvoj. Cilj človeškega razvoja je razsvetljena zavest. Versko občutenje pa je naravno stanje ljudi, prirojeni opominjevalec uma, naj obrzda svojo sebično ognjevitost in pomaga razvoju možganov, vse dokler se človek ne oblikuje v duhovno in razumsko uravnoteženo osebnost.«

 

Odpiranje tretjega očesa

Sodobna znanost se še ne zaveda, da so zaradi neprenehnega razvoja povprečni človeški možgani zreli za izpostavljanje nekega drugega vidika sposobnosti spoznanja, ki presega razum. Samo s posredovanjem tega kanala je mogoče zavest zaznati kot neodvisno resničnost, ki samostojno biva v neskončnem vesolju. Pojav te spoznavne sposobnosti so starodavni indijski modreci imenovali odpiranje tretjega očesa ali desetih vrat. Pri Egipčanih so jo ponazarjali simbol kače na okrašeni faraonovi glavi, Horovo oko in drugi znaki. Celotna ezoterična, okultna, hermetična in alkimijska literatura govori o tej osupljivi zmožnosti človeških možganov.

Ko se pri nekaterih posameznikih odpre tretje oko, sežejo v vidno polje nove razsežnosti vesolja. »Takrat zavest požira vesolje, kakor požira ocean tokove in valove, ki se gibljejo na njegovi gladini. Pojavijo se nove oblike zaznavanja, videnja. Svet izgublja trdnost in gotovost. Včasih celo preneha obstajati in čeprav se človek še naprej zaveda sveta – obronkov, dreves, obrazov pred seboj, se zaveda tudi dejstva, da vse to plava v zavestnem oceanu svetlobe kot sence na zidu in da je zavest resničnost, snov, ki vse to povezuje. Tudi branje misli in jasnovidnost nista mogoča brez takšnega uvida. Med enimi in drugimi možgani je istovrstna snov, njo pa zagotavlja kozmični um,« pojasnjuje Gopi Krishna.

Ena od najmočnejših odlik višje zavesti je, da izgine tudi strah pred smrtjo in da se človek ob misli na smrt lahko celo smeji. Da pa bi premagali strah pred smrtjo, je treba iskati svetlobo v sebi, ki je nesmrtna. Na vsem svetu ni bogastva ali zdravila, ki bi lahko na koncu življenja rešilo ljudi pred agonijo in smrtnimi mukami; edina rešitev je prebuditev tretjega očesa. V Indiji so se nekateri ljudje razvili do takšne stopnje, da so začutili, kdaj se jim bliža zadnja ura, in se pri polni zavesti odločili, da gredo v samadhi, telo pa zapustili kakor bi šlo za staro ponošeno obleko.

 

Kundalini – latentna moč človeštva

Kaj je vzrok genialnosti in modrosti, ki odlikuje razsvetljene, genialne in ustvarjalne ljudi? V knjigi z naslovom Kaj je kozmična zavest? Gopi Krišna odkriva vzrok: to je dejavna energija kundalini. Že od Ved naprej so številni sveti spisi kundalini povezovali s transcendentno zavestjo, božansko modrostjo in genialnostjo. Ker je kundalini temeljni vzvod za vse zdrave vidike duhovne discipline, ta možnost doseganja duhovne popolnosti pojasnjuje, zakaj so v Indiji jogo vselej čislali. V hindujski mitologiji pooseblja kundalini boginja, ki ima ustvarjalne in uničevalne vidike. Opisujejo jo kot zvito kačo, ki počiva na dnu hrbtenice, ko pa se dvigne navzgor, prinaša tantrično spolno ekstazo ali razsvetljenje, lahko pa tudi bolečino. V eni od Upanišad piše: »Če užitek ljubezni šteje eno enoto in nebeško zadovoljstvo doseže 100 takšnih enot, šteje ekstaza v brahmanu (poznavanje brahmana) 1000 takih enot.« Odločilno vlogo pri preobrazbi in prebujanju evolucijskega mehanizma ima torej stanje zrelosti cerebrospinalnega (možgansko–hrbteničnega) sistema.

Gopi Krishna razlaga, da prebuditev energije kundalini sproži začetek dveh različnih dejavnosti v telesu. Celotna izjemno razvejena mreža živcev začenja ustvarjati močno obliko psihične energije, prane, ki priteka v možgane po hrbtenici. Ta spremenjena oblika bioenergije se pojavlja v možganih kot bleščeči oblak. Zaradi tega vizionarske izkušnje mistikov vselej spremlja močna svetloba. Kundalini so primerjali s soncem, z mesecem, bliskom ali ognjem. Bliski svetlobe ali neke druge oblike svetlikanja, ki so ga mnogi ljudje izkusili med meditacijo, pogosto nastanejo prav zaradi nenadnega močnega vzpona silovite prane v možgane.

Druga dejavnost se začne v območju spolovil. Prav delovanju reproduktivnega sistema se lahko zahvalimo za celoten umski razvoj človeškega rodu. Med prebujanjem kundalinija so spolne tekočine skrivnostno vsesane v hrbtenični kanal. Ta duhovni hudournik, ki se vzpenja po hrbteničnim kanalu, pomeni nektar ali ambrozijo, ki jo omenjajo stari spisi.

Namesto da bi bilo celotno delovanje spolovil, ki neprenehoma poteka s povečano hitrostjo, usmerjeno navzdol in bi se na koncu zaradi vzburjenosti izlilo skozi običajni kanal (spolovila), se zdaj izliva v glavo in zagotavlja nenehen priliv življenjskega eliksirja, ki uravna možgane in jih krepi. Ta močna in hranilna materija kroži po vsem živčevju, notranjih organih in lobanji, da pripravi telo na povečano ustvarjanje in porabo koncentrirane oblike živčne energije.

V vsakem živem organizmu je celoten skrivnostni svet subtilnih energij. Te se oskrbujejo s pretanjenim biološkim gorivom, ki ga organizem ustvarja, da z njim ohranja vsako tkivo in celico. To gorivo porablja kozmična življenjska energija, prana – šakti, da ustvari individualno prano ali bioenergijo. Prana pa je najpomembnejša ne samo za telesno, temveč tudi za duševno zdravje. Da moteni pretok prane povzroči dezorientiranost človeka, niso odkrili samo v Indiji, temveč tudi na Zahodu. Wilhelm Reich je bil prvi, ki je trdil, da izvirajo duševne motnje iz somatske strukture organizma. Somatsko oporišče pa je prana. Pritiski in napetosti sodobnega načina življenja, še posebno v razvitih državah, rušijo občutljivo ravnotežje prane in naprezajo organski mehanizem, ki to ravnotežje zagotavlja. Zmešnjava ali dezorientiranost v sestavi praničnega spektra naj bi bila vzrok vseh obsesij, fiksacij, sprevrženosti in izkrivljenosti uma. Ni si težko predstavljati, kako učinkuje onesnaženje in moten pretok prane na možgane. Celoten sistem hatha joge čisti organizem in tako omogoča sili kundalini – potem, ko se prebudi – nemoteno kroženje. S pritekanjem zelo potentne prane v glavo se v možganih odpira novo območje zavesti. Vse vizije in doživetja mistikov, ki so dosegli notranjo blaženost, so proizvodi te nove strukture zavesti. Kljub kritičnim razmeram v današnjem svetu je Gopi Krishna optimistično verjel, da je razvoj človeških možganov usmerjen k okrepljeni zaznavi, povezani z neskaljeno srečo, za katero so mistiki vseh dežel trdili, da so jo doživljali v svojih ekstazah. In prav ta višja zavest naj bi bila tudi edina, ki lahko popelje človeštvo proč od materialnih ambicij, vojn, od tega, da človek izrablja drugega človeka, in svetovnih spopadov v naprednejšo, bolj razsvetljeno in plemenito družbo.

Andreja Paljevec, objavljeno v reviji AURA, novembra 2009, št. 243

Fotografija: Bigstockphoto.com