Body-Mind Centering (BMC) je poskusna somatska metoda, ki odkriva nove svetove gibanja, dotika, zvoka, uma in telesa. Utemeljila jo je Bonnie Bainbrigde Cohen iz ZDA, avtorica knjige Zaznava, občutenje in delovanje.

 Bonnie Bainbrigde Cohen že od leta 1973 raziskuje, kako se um izraža s telesom in telo z umom, ter izjemno rahločutno in igrivo vodi ljudi skozi ustvarjalni proces srečanja s seboj in z drugimi. V ZDA in Evropi postaja metoda priljubljena med ljudmi, ki se ukvarjajo s plesom, jogo, body-workom, psihoterapijo, gibanjem, umetnostjo, meditacijo ipd. Metoda je prišla letos tudi v Slovenijo po zaslugi Francozinje Celine Louis, plesalke in somatsko-gibalne pedagoginje, ki proučuje BMC že šest let in je v tem času doživela močno osebnostno preobrazbo. Od oktobra vodi gibalne ure v Parinama centru v Ljubljani na Brdu in je o metodi BMC spregovorila tudi za našo revijo.

Kaj je BMC?

BMC je eksperimentalna metoda, pri kateri se uporablja kognicija − spoznavanje in raziskovanje. Je način, da izkušamo to, iz česa smo ustvarjeni kot človeška bitja. Opira se na prirojeno in globoko inteligenco telesa in celic, da zaznavajo in čutijo same sebe. Prihaja se v stik z različnimi sistemi telesa – skeletom, organi, tekočinami, mišicami, žlezami z notranjim izločanjem … in se pri tem uporabljajo različni postopki: dotik, gibanje, vizualizacija, anatomske reference in še kakšen drug ustvarjalni prijem. Metoda ni tako določena, začrtana, je zelo svobodna.

Kako je Bonny Bainbrigde Cohen razvijala to metodo?

Bonnie Bainbrigde Cohen, utemeljiteljica te metode je Američanka. Šolo BMC je ustanovila leta 1973 v ZDA. Najprej je kot delovna terapevtka delala v bolnišnici, bila pa je zelo razočarana, ker je bil bolnišnični in medicinski pogled na zdravljenca preozek. Na primer, imela je telesno prizadetega bolnika, ki mu je želela pomagati, da bi njegova roka znova postala prožna. A nikomur ni bilo mar za to. Ker mu je pomagala, je prišla v spor z vodstvom bolnišnice, saj so minili, da to ni njeno delo. Ta kategorizacija, omejevanje pri delu sta jo motili. Zanimal jo je bolj človek kot celota, ne pa obravnava človeka ločeno, po delih. Začela je sodelovati z zelo različnimi ljudmi, strokovnjaki in profesorji. Odšla je v Anglijo in tam študirala posebno vedo, ki se ukvarja z razvojem živčevja. Tudi plesala je in proučevala posebne metode, kako se telo giblje v prostoru in v kakšnem odnosu je z njim. Vselej je zelo želela razumeti, kako deluje telo. Šla je onstran kognitivnih procesov učenja in se poglobila v samo čutenje telesa: kot na primer, tu so kosti, kako občutim, ko se premikam s kostmi in podobno. Začela je izkušati vse telesne sisteme. Metoda je postajala vse bolj kompleksna, saj se je v zadevo čedalje bolj poglabljala. Začela je z najočitnejšimi telesnimi sistemi: skeletom, notranjimi organi in prešla na bolj pretanjene. Njene zdajšnje raziskave se nanašajo bolj na razvoj zarodka in sicer zato, ker pravi, da imamo v celicah še vedno spomin na to, kar se je dogajalo. In da to lahko izrabimo v svoj prid, če se tega zavemo.

Kje vse ste se vi izobraževali?

Evropa ima več različnih šol BMC. Najprej so bile te v ZDA, zdaj potekajo trije izobraževalni programi in pet različnih programov, ki se selijo po evropskih središčih. Izobraževala sem se v različnih programih, ki so potekali v evropskih državah, in se pred nedavnim udeležila tudi programov v ZDA. BMC ni nekaj določnega; je eksperimentalni študij, ki se opira na znanje, a se ves čas tudi razvija. Zdaj sem somatsko-gibalna pedagoginja. Ta naziv dobimo po dveletnem študiju številnih modulov in nam omogoča, da vodimo skupine ljudi.

Kakšna je, kar zadeva metodo BMC, povezava med umom in telesom?

V BMC raziskujemo, kako je vsak sistem povezan z izjemno kakovostjo ali umom. Obstaja um skeletnega sistema, ki da jasnost gibanju in tudi jasnost misli. To so stvari, smernice in skupne točke, ki jih je izkušala Bonnie sama in drugi ljudje, ki so to raziskali. Um in kakovost organov se razlikujeta, imamo bolj organski občutek samih sebe, pristnost, občutek za polnost (volumen), vitalnost in izraznost. Kadar koli se torej poglobimo v neki sistem, je tam poseben um, ki je s tem sistemom povezan.

To ni samo tehnika telo − um, ampak je posebnost tega sistema ta, da jemlje človeka kot celoto, kot skupek telesa, uma in duha. Duhovna sestavina ni toliko poudarjena, je pa meditativna kvaliteta tu že izražena, s tem da umirjeni um usmerimo v določen sistem. Kajti sebe v določenem sistemu ne moreš občutiti, če um ni dovolj umirjen. Pri BMC svetujejo tudi redno meditacijo, saj je sicer to težko občutiti. Ne gre samo za odnos telo – um, da sta v bistvu eno, temveč za to, da se um tudi na nezavedni ravni izraža po različnih sistemih. Na tej jezikovni podmeni temelji izkustveni vpogled. Kajti če »gremo v kri« zares občutimo vročino, žar. Če »gremo v jetra«, lahko občutimo neka potlačena čustva, ki se razlikujejo od čustev v želodcu ali črevesju. Pri povezavi organov in čustev precej izhajamo iz tradicionalne kitajske medicine. A posebnost te metode je, da usmerimo um na različne sisteme, po katerih se izražamo. Na nezavedni ravni se to spreminja, enkrat se lahko izražamo bolj po enem sistemu, drugič po drugem.

Kakšna je povezava med čakrami in žlezami z notranjim izločanjem?

Uporabljamo pogled zahodnjakov, ki vsebuje veliko znanstvenega, medicinskega in anatomskega znanja. Uporabljamo torej možgane zahodnjakov, toda občutki so podobni vzhodnjaškim. Proučujemo žleze z notranjim izločanjem in kako jih je mogoče podpreti s telesom, hrbtenico … Zanimivo je, da se mesta žlez z notranjim izločanjem ujemajo z mesti čaker, so torej povezana. A navsezadnje gre vedno za telo, vsi govorijo o istih stvareh, le različno jih poimenujejo, so pa zadeve povezane.

Ko gremo fiziološko, z občutkom, v določeno žlezo, denimo spolne žleze, je kakovost enakovredna tisti, ki jo indijski jogiji in mistiki imenujejo vstop v svadisthano, v spolno čakro. Dobiš občutek senzualnosti, seksualnosti, občutek elementa vode, ki je pretočnejši. Občutek je povsem drugačen kakor v srcu, kjer je timus. Bonnie je šla tudi prek tradicionalnega pojmovanja, a večina žlez in čaker je podobna, so telesno strukturirane ter jih pozna tudi medicina.

Kako lahko z gibanjem vplivamo na delovanje žlez z notranjim izločanjem?

Pozornost usmerimo tja, kjer so žleze z notranjim izločanjem. Postavimo jih tudi na anatomske točke, aktiviramo jih lahko tudi z rahlim dotikom; jajčnike na primer lahko aktiviramo tudi s subtilnim dotikom, ki deluje bolj na človekovo energijsko polje. Potem ko jih aktiviramo, jih lahko bolj ali manj občutimo, a to zahteva urjenje. Morda jih na začetku ne bomo občutili , morda jih ne bomo občutili s to vrsto pripomočka, morda potrebujemo drugačen prijem. Učimo se namreč različno. Tudi BMC temelji na različnih načinih učenja: lahko uporabljamo dotik, pa tudi zvok. Če želiš vedeti stvari, lahko uporabljaš anatomske reference in potem raziskuješ, včasih pa ljudje raje najprej raziskujejo in potem občutijo stvari. Vsi, ki vodimo razrede BMC, imamo preference in učitelji BMC ne učimo na isti način. Sama sem plesalka in se zelo zanimam za gibanje, zato rada uporabljam gibanje. Vem pa, da so na voljo tudi druga sredstva. Nekateri ljudje se ne morejo tako občutiti z gibanjem, zato jim predlagam, naj poskusijo z zvokom ali kako drugače. To so različni vhodi k čutenju. Gre za to, da čutimo sebe, da si z raziskovanjem pridobimo zavedanje. In ker si pridobimo zavedanje, razširimo možnost izbire, da čutimo sebe.

Se s tako vadbo uravna tudi delovanje notranjih organov?

Nekateri organi imajo lahko prešibak tonus, drugi premočnega. Nekateri organi delajo preveč in potem uporabimo dihanje in zvoke. Organe lahko torej aktiviramo ali pa umirimo.

Če imajo šibek tonus in premalo energije, uporabljamo poseben »s« (kratek zvok s) in skušamo poslati zvok v organ, tako da položimo roke na organ in občutimo, kam smo poslali zvok. S tem se organi uravnotežijo in najdejo svojo polnost.

Se ukvarjate tudi z nevrološkimi vzorci?

BMC je zelo širok, zato ker zajamemo različne sisteme, drugi del pa je delo s temeljnimi nevrološkimi vzorci. To so različne stopnje gibalnega razvoja človeškega bitja. Bony je identificirala devetnajst stopenj. Začne se od nič do hoje, ko otrok shodi. Skozi te vzorce gremo lahko znova kot odrasli, ker smo morda izpustili kakšno stopnjo pri svojem razvoju, in potem se kakšna koordinacija ni zares integrirala. Gibanje vpliva na delovanje možganov in tudi na zmožnost artikuliranja besed. Kot otroci torej ne začnemo razvijati možganov samo z miselnimi funkcijami in učenjem jezika, ampak z gibanjem. Naši možgani se začnejo razvijati z gibanjem in dotikanjem. Narejenih je bilo veliko raziskav, da so otroci, ki niso imeli dovolj dotikanja, telesno in duševno zaostali. Pozabljamo, da je dotik najpomembnejši pri otrokovem razvoju in tudi odrasli se lahko še vedno hranimo z njim, ampak na to smo pozabili. To je pomembna kakovost, zato BMC poudarja, naj se znova vrnemo k dotiku in gibanju − zelo preprosto in jasno. Bonnie veliko dela z otroki, ki imajo možganske poškodbe in vse vrste telesnih težav. Pomaga jim, da se izurijo in gredo skozi različne stopnje razvoja, da so boljši, in s to metodo jih lahko tudi zdravi.

Uporabljate kakšne posebne tehnike dihanja?

Poznamo različne tehnike dihanja. Dihanju se posvečamo v naprednejših programih; so različni načini, denimo dihanje v posebne organe, poznamo tudi embrionalno dihanje – to je posebno vezano dihanje, ki izhaja iz prostora med organi, natančneje, iz prostora med trebuhom in trebušno slinavko. Ta način dihanja uporabljajo tudi taoisti in mojstri borilnih spretnosti. Bonnie je našla korelacije tudi z drugimi spretnostmi, denimo taj čijem, či gongom … Kakor koli, vse telesne strukture, ki so navzoče zdaj, izvirajo v embrionalnega stanja. (Študentje BMC študiramo embriologijo pri vadbi). Bonnie se zelo zanima za embriologijo in izhaja iz zelo avtentičnega prijema, pri tem znanje in izkušnje iz embriologije prenaša na otroka in odraslega človeka. Tega nismo vajeni: vemo sicer, da embriologija vpliva na nas, ampak mislimo, da potem ne moremo nič več narediti. Bonnie izhaja iz tega, da lahko obudimo te spomine, ki so še oprijemljivejši v telesnih celicah.

Lahko tako razrešimo tudi travme, potlačena čustva?

Lahko. Različni sistemi imajo lahko v tkivih shranjene stare spomine na travme ali čustvene stvari. Ko delamo z organi, je to zelo čustven prostor, v katerem lahko pridejo na plan čustva. To je odvisno tudi od lastnega procesa in tega, kje si in kaj dovoliš, da gre ven. Sicer pa nismo terapevti in ne delamo terapij. V BMC smo samo s človekom, ki doživlja čustveno čiščenje, in ne skušamo nič pomagati, razjasniti, spraševati …To je samo telesna stvar, nekaj je zaklenjeno tam notri in mora ven. Gre torej za neposredno izkušnjo, in ne za analiziranje tega. Bonnie želi BMC zelo ločiti od telesne psihoterapije, ki se je razvila v Kaliforniji. Pravi, da že iz učiteljeve navzočnosti nastane terapija, že samo zavedanje je terapija.

Vse to se zdi zelo resno, ker gremo zelo globoko, a je lahko tudi zelo igrivo, zabavno.  In to mi je všeč. To je material, ki ga lahko res preskušaš in uživaš ter čutiš v tem sebe. Pri tem pridobivaš prijetne, radostne izkušnje ter najdeš udobnost, lahkotnost v gibanju in telesu.

Kako potekajo značilne delavnice BMC?

Ljudje vadbo BMC po navadi začnejo z gibi, ki jih potrebujejo: Ležejo na tla, se masirajo ipd. Uro pogosto začnemo tako, da oblikujemo krog, ki je tudi simbol celice. Vsi v krogu, z učiteljem vred, so enako pomembni. Lahko začnemo tako ali pa začnemo neposredno raziskovati − tako se ljudje skušajo povezati s svojim telesom. Prvi trenutki v razredu so zelo pogosto sproščanje, iskanje stika s telesom, skratka, počnemo to, kar potrebujemo za to, da smo navzoči. Prizadevamo si, da bi bili res navzoči. In potem nadaljujemo z različnimi vrstami raziskovanja, to je lahko na primer delo s partnerjem. Partnerju damo informacijo s svojimi rokami in potem se tako giblje tudi on. Predpisanega, ustaljenega načina poučevanja in vaj ni. Človek raziskuje sam. Pri tej metodi udeležence tudi spodbujamo, naj svoje izkušnje ubesedijo. V razredu torej lahko gibljemo, raziskujemo, se dotikamo in potem dobimo partnerja in z njim podelimo, kar smo doživeli. Telesno gradivo povežemo z živčevjem tako, da se izrazimo z besedami. In to ni tako lahko. Na koncu vadbe se spet zberemo v krogu in se povežemo.

Z utemeljiteljico metode Bonnie Bainbrigde Cohen ste se verjetno že večkrat srečali. Kako ste jo doživeli?

Bonnie Cohen je stara 68 let, je zelo živahna, njeno telo je prožno, gibljivo. Je zelo velikodušna, zmeraj na voljo, skratka, zgled svoje metode. Veliko dela in časa preživlja meditativno. Pooseblja izjemno kakovost zavedanja, in to se kaže tudi na njenih seminarjih. Tudi če je navzočih sto ljudi, je na voljo vsem. Zelo igriva je. Ko razlaga kako zelo težko snov iz embriologije, reče: »Dobro, ne vem kaj več od vas, samo šla sem tja in nekaj občutila, samo pojdite in raziskujte. Vstanite in sijte. Raziskujte.«  Opozarja: ko gre v sistem sama, nekaj občuti in dodaja: Morda čutiš ti drugače. Zato nikoli ne reče, to je tako. Reče samo: »Tako sem občutila, a upoštevajte, kako se počutite vi, kakšna je vaša izkušnja …«

Namen metode je, da pridemo v sobo, dve uri raziskujemo nekaj, smo osredinjeni in imamo močno izkušnjo v sebi, v telesu, to je torej zelo posebna vrsta pozornosti, občutimo, doživimo to in se vrnemo nazaj v svet. In ko gremo v svet, je pomembno, kako se podpiramo in kaj doživljamo pri svojem delovanju v svetu. Akcijski del je torej precej pomemben. Ni pomembno samo to, kako se v svojem malem svetu počutimo in kako doživljamo izkušnje, temveč, kako lahko delujemo, kako živimo svoje življenje, kako lahko navezujemo stike z ljudmi in pozabimo na BMS ter samo smo z nekom. Tudi to poudarja Bonnie, da se na koncu razreda vrnemo v življenje in uživamo.

Andreja Paljevec, objavljeno v reviji AURA št. 255, november 2010

Fotografija: Andreja Paljevec