Meditacija je danes pogosta beseda, za marsikoga tudi vsakdanja praksa. Vendar praksa ni enotna in tudi pod besedo samo si ljudje predstavljajo različne stvari. Meditacija ima različne globine, tehnike izpeljevanja in namen. V bistvu je to starodavna spretnost in umetnost odkrivanja duhovnih resnic, s katero lahko vstopimo v notranje svetove in se povežemo s svojim duhovnim jedrom. Življenje iz središča samozavedanja prinaša v naše življenje veliko dobrega, in to potrjujejo tudi vse številnejše znanstvene študije.

Štirinajstega oktobra 2013 je bila v Cankarjevem domu v Ljubljani okrogla miza z naslovom Meditacija − znanstveni pogled na meditacijo in meditativni pogled v znanosti. Pobudnica in organizatorica dogodka je bila Biljana Dušić, dr. med. Sodelovalo je šest akademsko izobraženih strokovnjakov, ki vsak zase redno meditirajo. Iz svojih izkušenj in zornih kotov so spregovorili o najnovejših znanstvenih ugotovitvah o meditaciji in zavesti ter različnih oblikah njunega vpliva na različne vidike življenja, pa tudi o njuni vlogi v raziskovanju. Prepolna dvorana pozornih poslušalcev je pokazala, da so taki dogodki potrebni in zaželeni. Objavljamo izbor poudarkov iz okrogle mize.

 

Biljana Dušić: Meditacija je znanost o umu                        

Biljana Dušić, zdravnica klasične in ajurvedske medicine, učiteljica joge in taj čija, že več let vodi svetovalnico za preventivo in psihosomatiko. Pri podajanju je izhajala iz klasične indijske tradicije, ki jo, kot pravi, najbolj pozna, in spoznanj transpersonalne psihologije. V tradicionalni znanosti ostajata za zdaj sicer na obrobju, a se zadeve počasi izboljšujejo.

Podala je nekaj aksiomov ali trditev, ki izhajajo iz tradicionalnih pogledov na življenje in svet. Prvi aksiom je bil, da se poraja življenje od subtilnega k materialnemu, od nerazodetega k razodetemu. Podobno kot pri posamezniku, ko se najprej pojavi misel, potem beseda in na koncu dejanje. Znanost to priznava in razlaga tako, da obstajajo elektromagnetna in druga polja in da je vse naše življenje v območju teh polj – to pa pomeni, da bivamo v območju subtilne materije. Edina razlika med zdajšnjo znanostjo in zapuščino prednamcev je, da so bila po njihovem mnenju ta polja inteligentna. To inteligenco so v različnih tradicijah poimenovali različno, in zdaj jo poznamo pod imeni različnih bogov.

Druga trditev, ki se je nanašala na človeka, je bila, da v tradiciji vedno najdemo odgovor, kdo je tisti, ki v nas spoznava, čustvuje ali misli. Indijska tradicija odgovarja, da je to dživatma, druge tradicije uporabljajo druga imena. Oče transpersonalne psihologje Roberto Assagiolli je poimenoval to višji jaz ali višja duša. Odgovor na vprašanje o »spoznavajočem« je bistveno, ne samo za razumevanje kolektivnega in individualnega življenja, temveč tudi za znanost. S »spoznavajočim« nas želijo povezati religija (re-ligare pomeni v latinščini znova povezati), joga (sanskrt, iz glagolskega korena judž, znova zvezati skupaj) in meditacija.

Tretja trditev je bila, da duhovna tradicija razlikuje med umom in intelektom. Intelekt doživlja stvari analitično, tako da elemente ločuje in jih sestavlja na novo. Glede na vtise, ki jih dobiva, ustvarja in oblikuje miselne oblike – misli. To imenujemo racionalizacija. Po drugi strani pa um doživlja stvari sintezno in izkustveno. Intelekt lahko opazuje posledice delovanja uma, neposrednega vpogleda v to, kar um počne, pa ne more imeti.

V današnjem svetu, vsaj na Zahodu, je intelekt zelo močan in razvit, pravzaprav je preglasil um. Že dolgo je past zdajšnje znanosti in vloge, ki jo ta pripisuje intelektu, da človek misli, da nekaj ve, če tisto poimenuje ali če nekaj opiše. Za um je védenje nekaj drugega: da postane tisto, kar spoznava, bodisi da je to elektromagnetno polje, gravitacijska sila ali kar koli drugega.

Zato bi bilo v znanosti nujno novo izrazje, ki bo upoštevalo, da deluje um popolnoma drugače kakor intelekt. Šele potem bi se lahko znanstvena metodologija raziskovanja in razumevanja ustrezno spremenila. Znanstvenik, ki deluje z umom, vidi svet drugače, zastavlja si drugačna vprašanja in išče odgovore drugače – izkustveno, celostno in sintezno.

Meditacija ni sanjanje ali domišljijsko delo s prepričanji, temveč ukvarjanje z umom. Pravzaprav je znanost o umu ali znanost o spoznavanju lastnosti, zakonitosti in zmožnosti človekovega uma. V pravem pomenu besede temelji na preverljivih zakonitostih in je praktično sistematična. Postopek kultiviranja uma, ki poteka na različnih stopnjah meditacije: od umirjanja, osredinjanja, obmirovanja do stapljanja s predmetom opazovanja, odklene vse potenciale možganov, za katere vemo, da jih zdaj uporabljamo le v najmanjšem mogočem odstotku. Preverljivost z EEG-ji in drugimi napravami je samo zunanji kazalnik, da se nekaj dogaja.

Za človeški obstoj je najpomembnejše spoznati naravo svojega uma in njegovo delovanje. Tako prebujeni um postane sočasno čutilo in motorični organ, ki ustvarja – šesti čut ali intuicija. Zaznavati začne vtise iz nadosebnega prostora zavesti. To lahko neposredno preveri samo nekdo, ki gre lahko na isti kraj kot nekdo, ki to počne, in vidi tam iste stvari.

»Prepričana sem, da se bo v prihodnosti v znanosti razvila nova veja delovanja in raziskovanja, ki bo delovala po zgledu vedskih modrecev in vidcev: da se bomo učili, kako nekaj deluje, brez naprav in fizičnega eksperimentiranja, temveč bomo to lahko ugotovili že samo z umom ali intuicijo,« je svoje razpravljanje sklenila Biljana Dušić.

 

Metka Kuhar: Zahodna znanost pogreša povezavo z globino realnosti

Izr. prof. dr. Metka Kuhar je bila edina družboslovka, ki se je udeležila tega omizja. Na Fakulteti za družbene vede predava o psiholoških tematikah v interpersonalni nevrokirurgiji, ki je podlaga psihologije komuniciranja, v tej pa je pomen meditacije čedalje bolj poudarjen.

V zahodnem akademskem svetu prevladuje zelo empiristično, mehanicistično spoznavanje – stvari želimo videti, otipati, stehtati, zmeriti. Meditacija je nekaj drugega, zato jo je smiselno obravnavati glede na dozdajšnje najprodornejše miselne tokove na Zahodu. Metka Kuhar je podala zanimiv filozofski pregled najpomembnejših mejnikov razvoja zahodne miselnosti zadnjih nekaj stoletij in omenila nekaj posameznikov, ki so te mejnike postavljali.

Najpomembnejši mejnik pri izoblikovanju modernističnega svetovnega nazora, ki je pomenil rojstvo iz omejujoče srednjeveške maternice, polne dogmatizmov, je bila kopernikanska revolucija. Ta ni bila samo paradigmatski premik v sodobni astronomiji in fiziki, ki ga je sprožil Kopernik in sta ga uveljavila Kepler in Galilej, dokončal pa Newton, ampak jo lahko štejemo tudi za radikalen premik človeka iz središča kozmosa na obrobje velikanskega in neosebnega univerzuma.

Simbolično bi lahko temu rekli izgon iz rajskega vrta, razočaranje narave in sveta. Descartes je sprožil tako revolucijo v epistemologiji, ko je postuliral razkol med zavestnim človeškim subjektom, ki opazuje zunanji svet, Kant pa je še dodatno prispeval k odtujitvi in razsrediščenju modernega subjekta s tem, ko je poudarjal, da zunanjega sveta sploh ne moremo neposredno spoznavati. Kant pravi, da mi zmeraj samo interpretiramo, in to na podlagi svojih notranjih kognitivnih, spoznavnih struktur, zato je naša vednost en sam konstrukt. Nadaljevanje v tej smeri nas pripelje do Nietzscheja in končno do filozofije absurda.

Po drugi strani imamo cel kup bioloških – izmov, na primer darvinizem, freudizem, genetski in sociobiološki determinizem, ki so še dodatno zrelativizirali človeško vlogo. Če jih jemljemo zelo zares, je človek samo obrobno, začasno in minljivo naključje v materialni evoluciji.

Na vrhu razsvetljenstva in empiristične znanosti so se tej zgodbi in razlagam uprli romantiki, predvsem Rousseau in Goethe. Pokazali so, kako zelo smo pogrešali povezavo z globino realnosti, od katere ni ostalo nič. Razvili so čisto novo, kreativno perspektivo, niso mislili samo na intelekt, temveč tudi na čustvene, čutne, estetske vidike in pokazali, povedano v psihološkem jeziku, kako se resnica narave poraja skozi aktivno participacijo človeške kognicije.

V 20. stoletju je bilo veliko znanstvenih novosti, ki so zahtevale in še vedno zahtevajo radikalen premislek o človekovem odnosu do narave spoznavanja. Najbolj znani sta kvantna mehanika in teorija relativnosti, ki ju le malokdo dodobra razume, vemo pa, da sta zelo zamajali newtonsko-kartezijansko paradigmo. Je pa še veliko znanstvenih spoznanj, ki imajo status teorije in so si prislužila Nobelovo nagrado, pa kljub temu še vedno motijo ortodoksno znanost. Takšna so na primer Batesova ekologija uma, Shaldrakeova formativna vzročnost, teorija genetske transpozicije nobelovke McClintonove, ali dognanja fizika Bohma, ki je popeljal kvantno mehaniko še dlje s svojo teorijo implicitnega reda in teorijo kaosa. Zelo veliko je tudi izsledkov posameznih raziskav, na podlagi katerih še ni izoblikovana teorija in tudi ne spodbujajo različnih znanstvenikov k drugačnemu načinu proučevanja.

V zvezi s tem je zanimiv tudi Thomas Kuhn, ameriški fizik in znanstveni teoretik, ki se je na Zahodu ukvarjal z naravo spoznavanja in že leta 1962 na podlagi svoje analize različnih znanstvenih skupnosti pokazal, da si znanstveniki ne prizadevajo doseči kopernikanski ideal − postopno, resno, rigorozno testirati domneve in se počasi približevati resnici (sicer je pritrdil, da do resnice nikdar ne moremo povsem zanesljivo prodreti, temveč o njej bolj ugibamo). Pokazal je tudi, kdaj nastane kriza paradigme in kdaj se paradigma rodi. To ni racionalen, linearen proces. Po navadi potrebujemo nekega Prometeja, ali pa mora kdo umreti ali se vsaj postarati, da se kaj premakne. Znanost ni tako čista, kot se morda zdi nekomu, ki opazuje zadeve od zunaj, češ, zdaj pa že vsi vse vemo. Izgublja tudi legitimnost, ker se je že tolikokrat izkazala kot ekonomsko in politično pristranska, strahotno redukcionistična, tudi na primer pri vprašanju okoljske krize.

Na podlagi tega, kar se kaže v znanosti v zadnjem desetletju, ko je čedalje več informacij širše dostopnih in znanih tudi zaradi tehnologij, smo bliže nekemu holističnemu, soodvisnemu svetovnemu nazoru – pri tem lahko meditacija zelo veliko pripomore k sami naravi spoznavanja. Kuharjeva je končala svoj prispevek z Jungom in njegovo napovedjo »hieros gamos« – svete poroke. Jung je namreč že davno napovedoval, da se Zahod bliža poroki med dolgo prevladujočo maskulino polariteto, ki nas zelo odtujuje od samih sebe, in zdaj vzpenjajočo se žensko, feminino polariteto, ki ji mističnost ni tako tuja – nekaj, kar so poskušali preseči že romantiki.

Urban Kordeš: Srečevanja med znanostjo in meditacijo je zelo veliko

Izr. prof. dr. Urban Kordeš, diplomirani fizik, magistriral in doktoriral je iz filozofije, je v Sloveniji vpeljal študij kognitivnih znanosti. Fenomenolog, ki je napisal knjigo Od resnice k zaupanju, se je okrogle mize udeležil nekaj ur, preden je odletel v Avstralijo, kjer bo na neki avstralski univerzi predaval o čuječnosti in kognitivni znanosti.

Meni, da je najhuje, kar lahko naredimo znanosti, da rečemo: znanost bo morala to in to (na primer meditacijo) sprejeti, sicer tisto ni znanost. Znanost je nastala tako, da se je uprla temu, da bi ji kdo »od zunaj« rekel, kaj mora storiti.

Prvič v zgodovini je biti znanstvenik lahko poklic. Do pred sto ali osemdesetimi leti je bil znanstvenik samo nekdo, ki je bil zelo radoveden in ga je zelo zanimalo, kako deluje svet. V tem sta si meditacija, vsaj določena vrsta meditacije, in znanost, enaki: po skrajni radovednosti glede tega, kaj je. Meni, da je treba obe radovednosti – znanstveno in po meditaciji – kultivirati, in tukaj bi se obe lahko srečali.

Kot fenomenolog raziskuje doživljanje: s sodelavci ne raziskujejo nevronov ali kako se ljudje vedejo, temveč kako doživljajo. Pri tem je veliko oplajanja z meditacijo, to pa je zelo široko področje. Vsa ideja meditacije je, odpreti se stvarnosti in pustiti, da je, kar je. Prenehati delovati. Zanima ga samo ena, redka vrsta meditacije: to je tip meditacij, ki so popolnoma odprte, čuječe. Tisti, ki meditira, se na primer postavi pred cvet ali pred svoje bistvo ali doživljanje in ga opazuje. Tako je na primer pri zenu ali vipasani. Čuječnost in tibetantske budistične metode so zdaj prerasle celo v gibanje. Neki slavni že pokojni znanstvenik je prijateljeval z dalajlamo, in ta ga je prepričal, da je namestil svojim menihom med meditacijo elektrode za merjenje različnih parametrov. Kordeš meni, da znanost nima težav pri raziskovanju stvari, ki jo zanimajo in jih je mogoče proučevati po njenih metodah raziskovanja – te pa so zelo omejene.

Ljudje imamo radi, da nam nekdo pove, kakšne so stvari: tako je narejena zavest, tako je to in ono. Imenitno je, če najdete učitelja, ki vam bo to povedal. Ampak to potem ni raziskovanje. Našel si nekaj, kar deluje zate in se ti zdi fino. Koncept raziskovanja pa je, kot je rekel že filozof Edmund Husserl, »da daš vse v oklepaj«. Tudi Kordešu se zdi bistveno dati v oklepaj vse naše zamisli o tem, kako in kakšno je nekaj: »Bistveno je, da nam nihče vnaprej ne pove, kaj je res, koliko ravni zavesti je, koliko tega in onega. To mora biti del odkrivanja.«

Ni potrebno, da bi neka znanost dokazala, kako je na primer mogoče videti avro ali čutiti enost z vsem. Znanstveniki, ki so vsaj malo skromni in se spoznajo na stvar, vedo, da znanost ne more ničesar dokazati. Znanost samo raziskuje. Če je znanstvenik nekaj rekel, to še ne pomeni, da je tisto bolj res, kot če je nekaj rekel nekdo, ki je meditiral. Znanosti smo dali to moč, da je njena beseda »zadnja«, v resnici pa znanost te besede nima.

Kot »delno znanstvenik« (njegove besede) se Kordeš zavzema za to, naj bo znanost čim svobodnejša. S tem meni, da denar zelo vpliva na to, kaj se raziskuje. Veliko se tudi pogovarja z ljudmi, ki se ukvarjajo z duhovnostjo in ki bi radi, da bi znanstveniki nekaj naredili in pokazali, pa se to ne zgodi. »Znanost je odprta, takšne zmožnosti ima. Vse, kar sodi med njene metode, se lahko raziskuje. Ni pa rečeno, da je to vse, kar je. Mogoče so neka področja, ki niso za znanost, in s tem ni nič narobe.«

 

V AURI številka 294: Kaj so o temi okrogle mize povedali Andrej Detela, Borut Škodlar in Igor Jerman.

 

Sara O. Berden; objavljeno v reviji AURA, januar 2014, št. 295

Fotografija: Bigstock