/Nadaljevanje okrogle mize iz revije št. 293/

Štirinajstega oktobra 2013 je bila v Cankarjevem domu v Ljubljani okrogla miza z naslovom Meditacija – znanstveni pogled na meditacijo in meditativni pogled v znanosti. Sodelovalo je šest akademsko izobraženih strokovnjakov, ki vsak zase redno vadijo in razvijajo meditacijo. Iz svojih izkušenj in zornih kotov so spregovorili o najnovejših znanstvenih ugotovitvah v meditaciji in zavesti ter različnih oblikah njunega vpliva na različne vidike življenja pa tudi o njuni vlogi v raziskovalnem procesu.

V prejšnji številki smo objavili, kaj so o temi okrogle mize povedali Biljana Dušić, Metka Kuhar in Urban Kordeš, tokrat objavljamo mnenja še drugih sodelujočih.

Andrej Detela: Razčistiti mite o meditaciji

Andrej Detela je fizik, mednarodno uveljavljeni izumitelj, avtor najnaprednejših elektromotorjev in električnih vozil nove generacije, ki kot inovator odkriva tudi ekološke možnosti za odkrivanje nove energije, je v temeljni znanosti že dolgo dejaven na mladem področju sintropije; tik pred izidom je njegova zelo obsežna knjiga, prvo temeljito delo o sintropiji na svetu. Je tudi pisatelj, pesnik, filozof in ekolog.

V svojem razpravljanju je želel razbliniti nekaj mitov in stereotipov o meditaciji, ki mu pomeni nov način odkrivanja realnosti v zahodnem svetu. Pojem »meditacija« je prišel večidel z Vzhoda, čeprav so bili tudi v krščanski kulturi razni mistiki, v srednjem veku in tudi prej, a jih uradna cerkev večinoma ni podpirala, saj so zrli Boga neposredno in to cerkveni hierarhiji ni bilo všeč. S tem je bila žal storjena velika škoda. Zato je vedenje o meditaciji začelo prihajati na Zahod večinoma ob koncu šestdesetih let, ko so tja začeli prihajati prvi tako imenovani guruji iz Indije.

Detela je opozoril, da mogoče komu ne bo všeč, kar bo povedal, in dejal: »Mislim, da so nekateri guruji naredili veliko škode, ker so nekatere stvari precej poenostavili, da bi laže prodajali meditacijo Zahodu. Marsikdaj so jo povsem prilagodili vsem marketinškim prijemom.« Nobene konkretne meditacijske smeri ni želel imenovati, »ker je to tako, kot če bi verniku kritiziral njegovega boga.« A meditacija ni tehnika. Meditacija daleč presega instrumentalni um, ratio, ki zre na objektivni svet kot nekaj ločenega od subjektivnosti – v skladu z Descartesovo kartezijansko paradigmo. Po zahodnem pojmovanju je opazovalec nad okolico, jo nadzira, in na koncu, kot vidimo vsak dan, z njo manipulira.

Sodobni svet je obremenjen s takimi vprašanji. Ljudje čutijo, da je nekaj zelo narobe, da v zahodnem svetu nekaj hudo manjka in zato hočejo nekaj drugačnega. »Večina ljudi pravzaprav ne ve natančno, kje so ti problemi, saj je potrebno kar nekaj časa, da se do njih dokopljemo, biti moramo otroško iskreni, raziskovati in biti neskončno vedoželjni. Če tega ne zmoremo, če si tega ne upamo, če smo se tega odvadili ali če nam je preveč udobno, da bi se tega lotili, ostajamo na površju, še vedno pa čutimo v sebi neko praznino. Kaj je potem privlačnejše kakor sprejeti tehniko nekega guruja, ki ti obljublja v dvotedenskem tečaju razsvetljenje?«

Po njegovih izkušnjah polovica ljudi, ki se ukvarja z znanostjo, meditacijo zavrača. Na znanstvenem inštitutu, kjer je dolgo delal, je večina meditacijo omalovaževala. »Krivi smo si tudi sami, ker nismo poglobljeno govorili o teh stvareh, tako kot na tej okrogli mizi,« je dodal.

Velikokrat je bil v Indiji in tam preživel precej časa. Indija je še vedno, kljub vsemu, kar se tam dogaja, kljub blaznostim in norostim, zibelka duhovnosti. Tam ugotoviš, da pri meditaciji nikakor ne gre za neko prijetno iluzijo, da za dvajset minut zapreš oči, ponavljaš mantro in si potem ves blažen. »Poznamo številne droge, in to je nekaj podobnega, le da meditacija nima fizičnih posledic, ima pa še vedno nekatere slabe psihične posledice. Zakaj? Ker taka vrsta meditacije človeka zavre v duhovnem razvoju. Temeljna zamisel je sicer lepa, ampak tako meditacijo vzamemo kot zamrznjeno obliko, kot predmet, objekt. Pademo neposredno v instrumentalni um, ki ga Zahod ne zna in ne zna preseči. Ostanemo v tem, česar ne maramo.«

Pozna zelo veliko ljudi, ki pri meditiranju še vedno uporabljajo tehnike, ki so se jih naučili v šestdesetih, sedemdesetih letih, žal pa opaža, da ostajajo na neki točki, čeprav bi lahko že zdavnaj napredovali. Krišnamurti je znal izjemno lepo pisati in je v svojih knjigah opozarjal na te stvari.

»Meditacija je tehnologija duše. Treba je biti zelo iskren, imeti rad življenje, ga opazovati, imeti čudežno radovednost in se zavedati, da ne gre za to, da bomo kupovali meditacijo nekje drugje, ampak da ima začetno točko vsak v sebi. Vsak pri sebi mora začeti opazovati, graditi, se spraševati. Ta proces ni navidezno nikoli dopolnjen. Meditacije ne kupujemo, zanjo se je treba truditi in tega ne dobiš v dveh tednih.«

Najbolje razumejo meditacijo ljudje z dolgoletno meditacijsko prakso. Če nimaš meditacijske prakse in izkušenj, pravzaprav ne veš, o čem govorimo. Izstopiti iz instrumentalnega uma v nekaj širšega, bolj kozmičnega, kar je temeljna človeška narava, v bistvu ni proces, ki izhaja iz intelekta, temveč gre za njegovo umiritev. Šele dolgotrajna umiritev intelekta omogoči, da začne v nas nastajati tisto, kar je presežno in širše kakor instrumentalni um. Sebe moramo nekako objeti, da lahko doživljamo svet v miru in duhovni varnosti, tako kakor otroci, ki so veliko bolj odprti za kozmičnost sveta. In potem se pokaže, da smo lahko tudi veliko bolj ustvarjalni, ljubeči, empatični itn.; razumljivo je tudi, da teh novih sposobnosti ne začnemo vlagati v večjo učinkovitost. Prav učinkovitost je tisto, kar meditacija ni. Pri tem gre za nekaj drugega – za izvorni um, za izvorno zavest, in to je povezano tudi z izvorno radostjo in zavedanjem.

»Velika težava Zahoda je dogma o izvirnem grehu,« je opozoril Detela. »Ves krščanski svet je od nje izredno odvisen; zato menimo, da ljudje sami po sebi nismo neka čudežna bitja, ampak moramo neprenehoma nekaj delati, da se potrjujemo, tudi v drugih. Nimamo se pa radi. Nočemo si priznati, da pravzaprav že imamo v sebi tisto božansko iskro. To ni neka cenena stvar, ki bi jo lahko kupil na tečaju za sto evrov, to je treba gojiti in odkrivati, saj kar presega intelekt.«

Meditacija je stapljanje s kozmično presežnostjo, ki je globoko izvorno v vsakem utelešenem bitju. Hkrati je nekaj, kar čutim globoko v sebi, in hkrati nekaj, kar je skupno nam vsem. In to je tako čudežno odkrivanje. Ob tem spoznanju se tudi najlaže povežemo z vsem svetom in drugimi bitji.

Borut Škodlar: Čuječnost postaja v psihoterapiji paradni konj

Psihiater prof. dr. Borut Škodlar je vodja enote za psihoterapijo na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. Veliko se je ukvarjal z vprašanji duše in duševnosti iz psihološkega in fenomenološkega zornega kota.

Njegov prvi poudarek je bil, da govorijo o znanju, za katero smo nekoliko oglušeli v času in hrupu raznih dosežkov, vendar ni prav, da je tako. Nekako tako se časi odpirajo in v prihodnosti bomo lahko še priča bogatenju na tem področju.

Opozoril je, da so si meditativna ali tudi mistična izkustva, kot jih imenujemo in kot se pojavljajo v različnih tradicijah v različnih časovnih obdobjih, podobna: »Ljudje, ki temu sledijo in večina tistih, ki že dlje meditirajo, lahko občuti, da gre za podobne stvari: da je v izkustvih nekega avtorja, ki je meditiral pred dva tisoč leti, nekoga, ki je meditiral pred petsto leti in v izkustvu nekoga, ki te stvari doživlja zdaj, nekaj skupnega, da gre za neko skupno znanje, neko jedro. Lahko govorimo o enovitem izkustvu, o enovitem znanju, ki se v tem razkriva.«

To se mu zdi zanimivo, ker nam spoznanja teh izkustev lahko marsikaj povedo o duševnem življenju, zdravju pa tudi o motnjah, ki lahko nastajajo. Menihi in drugi ljudje, ki so meditirali v različnih tradicijah in obdobjih, so o tem tudi veliko pisali. Zdaj je za psihiatrijo in psihoterapijo velik izziv, da to znanje spet zajema, se z njim obogati ali pa z njim v dialogu odkriva nove vire moči in pomoči.

V tem vidi tudi vlogo meditacije v psihoterapiji. Čuječnost, ki so je omenili pred njim tudi drugi razpravljavci, postaja v psihoterapiji neke vrste paradni konj – velikokrat je pripomoček za doseganje nečesa. Urjenje v čuječnosti zelo uspešno odpravlja primanjkljaje zaradi neugodnega zgodnjega okolja ali morebitnih starejših travmatičnih dogodkov. Pri tem delu je zelo pomemben etični vidik.

Ob vprašanju, kakšni so temeljni pogoji za meditacijo ter kdo lahko meditira in kdo ne, meni, da lahko meditira vsak. »Ukvarjam se tudi z ljudmi, ki bi jim verjetno veliko psihiatrov odsvetovalo, naj meditirajo. Gre za to, ali je v bistvu interes, motivacija in človekova želja po meditaciji. In še nekaj je, na kar psihiatri in drugi strokovnjaki nimamo vpliva, to je, da ljudje iščejo sami, brez nas. Velikokrat je res, da lahko meditira tudi človek, ki je v rizičnih skupinah za razvoj psihotičnih, depresivnih ali drugih stanj. Tak človek išče, še preden pride do mene, psihiatra. Zato je psihiatrova prva naloga, da te stvari pozna, da je lahko v dobrem dialogu s človekom, da ga lahko tudi opozori na stvari, na katere ni dobro preveč staviti ali se vanje preveč poglabljati.«

Škodlar je poudaril, da dobra meditativna praksa vedno pomeni tudi dobro povezanost s telesom in dihanjem, čustvi in drugimi ljudmi. Meditacije, ki so »odtelešene, od telesa stran«, ne da bi bile v dobrem stiku s fizičnim telesom, so nevarnejše za ljudi, ki so psihološko krhkejši. Obstaja tudi mit, da mora biti tisti, ki meditira, ljudomrznež, ali da je to samo za izbrane ljudi, vendar ni tako. Pomembna je tišina, umik, pomembna je osredotočenost, tudi fizični umik je velikokrat zelo dragocen. Ni presenetljivo, da poteka večina tečajev meditacije kje odmaknjeno, v naravi. Ampak to je samo zato, da laže ustvarimo mir v sebi, potem se lahko vrnemo v vsakdanje življenje.

»Pri teh stvareh morajo biti odprti ljudje v različnih znanstvenih disciplinah in vsi, ki so v poklicih, da lahko pomagajo drugim. S tem znanjem morajo podpreti in pomagati iskalcem pa tudi tistim, ki se za to na novo odločajo, ter jih tudi posvariti, na kaj naj bodo pozorni. Če imamo sami neko izkustvo, je toliko boljše in dragocenejše začeti ta dialog. To so namreč spoznanja, ki lahko pomagajo ljudem v stiski, ali pa nam, da si iz stisk pomagamo sami. Ta spoznanja so dragocena tudi v širšem pomenu pri iskreni, pravi radovednosti, ki je bila tudi že omenjena,« je sklenil.

Igor Jerman: Znanost je nastajala iz meditacije

Prof. dr. Igor Jerman je profesor biološke evolucije, teoretične biologije, etike znanstvenega raziskovanja in znanstvene metodologije na Univerzi v Ljubljani. Je tudi vodja zasebnega znanstvenega inštituta BION, ustanovljenega leta 1990, ki se ukvarja z bioelektromagnetiko in novo biologijo. V zadnjem času se veliko ukvarja s konceptom inteligence v naravi.

Po njegovem videnju in razumevanju je, ko gre za temeljna spoznanja, znanost nastajala iz meditacije. Pri tem ne misli na današnjo tehnično znanost, temveč na vse, kar se je razvilo kot znanstvena misel v stari Grčiji. Vsi veliki misleci, tudi filozofi, so se morali resno, zbrano poglabljati v probleme in doseči nekatera spoznanja ali razsvetljenje. Potem so iz teme neznanja, v kateri je bilo človeštvo – saj nismo vedeli, od kod smo, kaj se dogaja, zakaj se kaj dogaja in podobno – vendarle utirali pot k svetlobi. Nedvomno so veliki umi človeštva, ki so utemeljevali znanstveno mišljenje že v stari Grčiji in pozneje, morali to dosegati z neko obliko meditacije.

Ni rečeno, da je meditacija kot osredotočenost uma v takih primerih nekaj tehničnega, kar se dogaja redno vsak dan in določen čas. Ko se neki znanstvenik osredotoča na svoj problem, se skuša vanj poglobiti, vendar spoznanja ne more doseči z navadnimi miselnimi procesi, potem pa nenadoma pride do nečesa povsem novega, do globokega uvida, ki nastane s poglobljenim opazovanjem nekega problema, se pravi z meditacijo.

Jerman je navedel zglede štirih velikih umov – posameznikov – in njihovih globokih uvidov, bistvenih za nastanek biologije. Prvi je bil že omenjeni filozof Immanuel Kant, ki je bil poleg tega, da je napisal Kritiko čistega uma in se ukvarjal tudi z nastankom osončja, tudi velik biolog, ukvarjal se je z organizmi. Bil je prvi, ki si je v večinoma galilejevsko-newtonovskem miselnem okolju, izredno redukcionističnem, upal pomisliti, da je organizem celota in da ga ni mogoče obravnavati tako, kot se je obravnaval do takrat, po delcih. Približno v istem času je utemeljitelj moderne kemije Lavoisier ugotovil, da je življenje nadzorovano in zelo počasno gorenje. Takrat je bilo to nekaj popolnoma novega, do česar se težko pride z linearnim premočrtnim razmišljanjem in zgolj logičnim sklepanjem. Hkrati je tudi uvidel, da morajo pri tem življenjskem procesu sodelovati različni organi, to pa je bil za tiste čase tudi popolnoma tuj koncept. Raziskovalce življenja je tedaj zanimala večinoma samo mehanika delovanja, saj še niso videli odnosov ter povezav med organi in organskimi sistemi, on pa je to uvidel – tako kot Kant. Prvi pravi biolog Lamarck je uvidel, da je treba življenje razumeti kot omrežje odnosov, ki jim je treba dati prednost pred posameznimi organi ali elementi organizma – to pa je bilo takrat izredno napredno in inovativno. Spoznal je tudi, da mora obstajati med organi organizma posebna vzajemnost, in s tem prvi razvil celosten nauk o razvoju živega sveta ali znanost biologije. Velik uvid v potek evolucije je imel tudi Darwin. Popolnoma na novo je zastavil metodologijo raziskovanja, kar je lahko dosegel samo s prodornim umom, ki ga je moral znati tudi nekako izprazniti: moral je iti v globljo plast uma od intelekta ali logičnega sklepanja, kjer so se mu znana dejstva na novo povezala. Ob vseh teh uvidih je bila, kot rečeno, pričujoča neka vrsta meditacije ali poglobljene refleksije.

Tudi fizika je v začetku prejšnjega stoletja odkrila razmeroma nov svet, kakršnega si še nismo povsem ozavestili, in tudi sama fizika ga še ni sprejela z neko celostno razlago: to je svet kvantnih pojavov. Lahko da so to pojavi ali pa tudi posebna stanja, ki jih fiziki opisujejo s kvantno funkcijo, ko so stvari v nekem nemanifestiranem stanju in prostorsko »razmazane«, kjer prostor ni tak, kakor smo ga vajeni dojemati, in tudi čas ne teče tako, kot smo vajeni.

Jerman se je začel zadnje čase ukvarjati tudi z vprašanjem inteligence pri organizmih in presenečen ugotovil, da so definicije in pojmovanje inteligence zelo antropomorfni in antropocentrični. »Počasi se uveljavlja nova veja biologije, kvantna biologija, in tudi del elektromagnetike, ki skušata razumeti življenje kot določena koherentna ali integrirana polja, ki vzpostavljajo svojevrstna stanja notranje široke povezanosti, pa ne samo med molekulami v eni celici, temveč tudi med celicami.« Pravzaprav še vedno ne razumemo povsem inteligence, kot nam jo razgrinja živi svet. Govorimo lahko o nekakšni univerzalni inteligenci, in samo del te je človeška inteligenca in inteligenca nekaterih zelo razvitih živali. Odkril je, da obstajajo tudi resna znanstvena dela o obstoju inteligence na ravni rastlin, da obstaja neke vrste samoprepoznavanje, tako da rastlina razloči, ali pada na njen list senca njenega lista ali lista neke druge rastline. »To je nekaj zelo presenetljivega, saj zahteva neko prepoznavanje sebe nasproti nečemu drugemu. Seveda je treba potem inteligenco popolnoma drugače razumeti in definirati.«

Odkritja v novi biologiji, inteligenci in zavesti je navezal na nova spoznanja o meditaciji: »Očitno je za globlja stanja zavesti pomembna široka koherenca ali široka integracija in sinhronizacija možganov, ki hkrati ne zaduši posameznih središč in celic, temveč ohranja neko svobodo celic in središč, da se ohrani njihovo bogastvo ali kompleksnost. To se mora v možganih izražati na čim širši podlagi – včasih pravimo, da morata biti integrirana leva in desna polovica možganov in druga možganska središča.« Sposobnost vsakega človeka, da meditira, je treba z nevrofiziološkega stališča videti kot zmožnost, da dosežemo neko globoko povezanost in sinhronost med možganskimi celicami; zaradi tega potem dosežemo stanje, ko možgani prenehajo brbotati in začenjajo dojemati druge, bolj notranje vidike realnosti, ki so pravzaprav vedno tukaj, samo odpreti se jim moramo.

***

Po odmoru in vprašanjih občinstva je bilo med obiskovalci in sodelujočimi slišati, da bi si želeli, naj bi dogodek postal tradicionalen. Mi pa končajmo s citatom ameriškega pesnika Roberta Frosta, ki ga je moderatorka prebrala kot uvod v srečanje: »Mi plešemo v krogu in domnevamo, toda skrivnost sedi na sredini in ve.«

Sara O. Berden; objavljeno v reviji AURA, februar 2014, št. 294