Sufijsko obračanje je ena od najstarejših tehnik za uravnoteženje čaker in kot pravijo derviši, navezovanje stika z bogom. Obračanje poteka z odprtimi očmi, da bi lahko človekovo notranje bistvo postalo središče, okoli katerega se obrača telo.

Dervišem se priporoča, da tri ure pred obračanjem nič ne jedo in ne pijejo. Vrtijo se bosi in v širokih oblačilih, da človeka nič ne veže. Meditacija je razdeljena v dva dela: obračanje in počivanje.

Sufijsko obračanje ni tehnika, ki bi jo lahko začeli izvajati sami brez nadzora, zlasti če bi se obračali hitro, ker bi lahko prizadeli svoje zdravje. Derviši jo izvajajo v tišini po začetnem počasnem uvajanju z glasbo, pozneje pa se vrtijo čedalje hitreje najmanj eno uro, lahko pa tudi več ur, saj trajanje obračanja ni predpisano. Praviloma se obračajo v nasprotni smeri od urnega kazalca, z desno roko dvignjeno v zrak in upognjeno v komolcu, z dlanjo, ki gleda proti nebu, in z levo roko iztegnjeno navzdol.

Ko se derviš obrača tako hitro, da ne more več stati pokonci, pade sam od sebe. Tedaj počiva z iztegnjenimi rokami s trebuhom na tleh, da zemlja vsrka njegovo energijo. Obračanje okoli svoje osi je tudi prva vaja znanih petih tibetanskih vaj. Začenja se tako, da se človek z iztegnjenimi vodoravnimi rokami, z dlanmi obrnjeni navzdol, trikrat zelo počasi obrne okoli svoje osi. Po tednu dni se obrne že petkrat, vsak teden se obrne za dva obrata več, dokler ne doseže enaindvajset obratov. To je tudi dokončno število obratov in se ne povečuje.

Marko Vesel, objavljeno v reviji AURA, februar 2015, št. 305