Maša ali sveta mašna daritev, kot jo poznamo v Rimskokatoliški cerkvi, je za številne vernike »popoln dolgčas«. Mnogi verniki in celo ateisti bi se maše radi udeležili, vendar pa je ne obiščejo zato, ker se jim zdi, da je vse, kar se tam dogaja, tako enolično … Zdi se jim, kot da maša nima vsebine.

Pravzaprav nas ni nihče resnično poučil, da se pri sveti maši ves čas nekaj dogaja in – še več – da se dogaja res nekaj velikega. Laična misijonarka Catalina iz Bolivije pravi, da je maša »čudež nad čudeži« in da maša skriva v sebi nedoumljivo bogastvo. Udeležba pri maši ne pomeni zgolj tega, da se pridružimo skupnosti vernikov, ki sodelujejo pri skupnem bogoslužju v neki zgradbi. Zavedati se moramo, da pri maši formalno in v resnici skupaj z drugimi častimo in slavimo Boga. Med mašo se mu zahvaljujemo za njegove velike milosti, ki jih je storil v našem življenju (ali v zadnjem dnevu ali tednu, mesecu itn.), prosimo ga za pomoč in za uslišanje prošenj o naših potrebah, ki jih imamo v svojem življenju in v življenju skupnosti, v svoji deželi, na svetu itn. Bogu med mašo priznavamo, da smo od njega popolnoma odvisni in da živimo in dihamo le zaradi njegove milosti. Catalini sta med mašo spregovorila mati Marija in Jezus Kristus, pokazala sta ji pomen različnih delov mašne daritve in to, da sta med vsako mašo vedno navzoča.

 

To delajte v moj spomin!

Maša je eden od sedmih katoliških zakramentov in ima še številna druga imena: evharistija, lomljenje kruha, sveta daritev itn. Ime maša izvira iz imena missio – poslanstvo (ali misija). Poslanstvo vernikov je, da izpolnjujejo božjo voljo. Evharistija pomeni zahvalo – zahvaljevanje Bogu za to, da nas je ustvaril, odrešil, posvetil. Lomljenje kruha je ime, ki so ga prvi kristjani uporabljali za poimenovanje svojih shodov, pri katerih so med drugim lomili kruh in ga razdelili med vse. Poimenovanje sveta daritev pa pove, da je med vsako mašo navzoč Jezus Kristus, ki se daruje za ljudi.

Zgodovinsko pa maša ali evharistija pravzaprav izvira iz slovesnega družinskega judovskega obeda, pri katerem se je družinski oče s posebnim slavospevom zahvaljeval za božjo bližino, hvalil božja dela in prosil Boga za varstvo in pomoč. Še posebno so Judje praznovali obredni obed na veliko noč – pasho – spominjali so se svojega izhoda iz egiptovske sužnosti in hvalili Boga ter obredno uživali darovano jagnje in vino. Seveda verni Judje oba obreda poznajo še danes. Tudi Jezus je na večer pred svojim trpljenjem (smrtjo in vstajenjem) skupaj z učenci praznoval obred pashe, toda temu je dodal nekaj povsem novega. Evangelisti poročajo, da je tedaj Jezus vzel kruh, ga blagoslovil in nad njim izrekel besede: To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin. Podobne pomenljive besede je izrekel tudi nad kelihom. Njegove besede so judovskemu obrednemu obedu dodale nekaj novega – tako je nastala novozavezna maša ali evharistična daritev.

Ko so na petdeseti dan po Jezusovem vstajenju apostoli prejeli Svetega duha, so končno razumeli, kaj jim je Jezus Kristus naročil, ko je dejal: »To delajte v moj spomin!« Zato iz Svetega pisma (Nova zaveza, Apostolska dela) izvemo, kako so se potem prvi kristjani – ‘enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem’ (Apd 2, 46-47). Iz pričevanja svetega Justina (iz drugega stoletja) izvemo, kako so potekale mašne daritve zgodnjih krščanskih vernikov. Svetnik opisuje, da so se kristjani po vaseh in v mestih zbrali na »dan sonca« (v nedeljo) in prebirali spominske knjige apostolov in spise prerokov. Potem je predstojnik navzoče nagovoril – imel je nekakšno pridigo – jih opominjal in spodbujal, naj posnemajo prebrane nauke. Nato so vsi navzoči kristjani vstali in molili zase in tudi za druge – da bi bili pravični v življenju, v dejanjih in zvesti zapovedim, da bi tako lahko dosegli večno zveličanje. Ko so molitve končali, so se poljubili. Nato so predstojniku ali predsedniku prinesli kruh in kelih (s pomešano vodo in vinom). Predsednik je oboje vzel in se za to zahvalil (zahvala za darove) Bogu Očetu vsega stvarstva po imenu Sina in Svetega duha. Potem pa se je še dolgo zahvaljeval in molil za to, da so navzoči lahko vredni teh darov. Ko je molitev končal, so ljudje zaklicali: Amen. Na koncu so diakoni (op. p. diakon – v katoliški in pravoslavni cerkvi – tisti, ki je prejel zadnji red pred mašniškim posvečenjem) razdelili obhajilni kruh in vino med ljudi, ki so ju ponesli tudi vsem odsotnim vernikom.

 

Angeli varuhi prinašajo molitve vernikov na oltar

Rimskokatoliška maša se začne z začetnim obredom – v njem naj bi doživeli Kristusovo navzočnost, nakazali namen maše in postali skupnost ter se pokesali. Laična misijonarka Catalina, ki ji je o pomenu maše spregovorila božja mati Marija in ji z videnji pokazala resničnost dogajanja med mašo, opisuje, da je na začetku maše slišala »zbor najlepših glasov, ki so peli tako kot bi bili daleč, pa naslednji trenutek blizu in spet daleč, kakor da bi veter nosil glasbo in petje«. Pri molitvi kesanje jo je Marija opozorila, naj Jezusa »iz globočin svojega srca« prosi za odpuščanje vseh grehov in za to, ker ga je razžalila, kajti le tako bo smela sodelovati pri sveti maši. Catalina ji je odgovorila, da se je vendarle spovedala prejšnji večer … Mati Marija pa ji je dejala: »In ti res misliš, da od sinoči nisi razžalila Gospoda? Dovoli, da te spomnim na nekaj dogodkov. Ko si danes šla iz hiše in se napotila sem, se ti je približalo dekle, ki ti pomaga pri domačem delu, da bi te nekaj vprašalo. Toda ker si bila že pozna in si zelo hitela ter bila zato vznemirjena, ji nisi odgovorila ravno prijazno. To je bil tvoj greh proti krščanski ljubezni do bližnjega. Boš zdaj še vedno trdila, da nisi ranila Boga …?!«

Besedno bogoslužje se med mašo izraža v branju odlomkov iz Svetega pisma (dve berili in evangelij), v branju psalmov (z odpevi) po prvem berilu, v duhovnikovi pridigi ali homiliji, z izpovedjo apostolske vere in v prošnjah za vse potrebe. Catalina navaja, kako jo je ob tem delu maše Marija opozorila, naj skrbno posluša božjo besedo ali svetopisemske odlomke, kajti »božja beseda se ne vrača nazaj brez sadov«, saj »božja beseda spreminja posameznika«. Iz svetopisemskih odlomkov nam namreč govori Bog, to niso besede z navadno močjo, marveč vsebujejo božjo moč. Ob tem je laična misijonarka pomislila, pri koliko mašah je že bila, a ni zbrano poslušala svetopisemskih odlomkov, niti duhovnikove pridige.

Ko se je med mašno daritvijo začela priprava darov – kruha in vina, je mati Marija bolivijsko misijonarko opozorila, naj Bogu prinese tudi »vse, kar ima«, torej vse svoje težave, skrbi, strahove, bolečine, prošnje, sanje, namene, molitve (zase in za druge), vse svoje življenje in sebe, takšno, kot je. Opozorila jo je, kako pomembno je, da darujemo Bogu sebe, pomagala ji je, da je videla, kako nam pri tem darovanju pomagajo naši angeli varuhi. Catalina navaja, kaj je videla: »Nenadoma je začela vstajati iz cerkvenih klopi množica postav, ki jih prej sploh nisem videla. Videti je bilo, kot da prihajajo iz boka vsakega posameznega človeka, ki je bil v katedrali, neke druge osebe, ki so se spreminjale v mlada in lepa bitja. Bile so oblečene v sijoča bela oblačila (tunike) in stopile so iz klopi v sredinski prehod ter slovesno stopale proti oltarju.«

Marija je misijonarki povedala, da so te postave angeli varuhi vsakega posameznika, ki je bil v cerkvi, in da prinašajo darove in molitve vernikov na Gospodov oltar. Catalina opisuje, kako mile obraze so imeli angeli in da so lebdeli tik nad zemljo. Videla je, da so imeli nekateri angeli varuhi v rokah nekaj podobnega zlato sijočim posodam, iz katerih je prihajala belo zlata svetloba. To so bili angeli tistih oseb, ki so darovali in podarili Gospodu mnoge stvari, za mnoge namene in so se zavedali pomena maše. Za prvimi angeli varuhi so šli drugi, ki niso držali v rokah nič. To so bili angeli ljudi, ki so bili pri maši, a niso ničesar darovali in žrtvovali, saj jih sploh ni zanimalo doživljanje maše. Na koncu je Catalina videla še angele varuhe, ki so dajali zelo klavrn vtis – to so bili angeli vseh, ki so bili pri maši, vendar kljub temu niso bili navzoči. Prišli so na silo ali zaradi kompromisa, zaradi družbenih obveznosti. Zato so bili njihovi angeli varuhi žalostni.

 

To je bil Jezus!

Medtem ko je nadškof, ki je imel mašo, izgovarjal evharistično molitev (ki je osrednja mašna molitev nad darovi, ki so na oltarju), je Catalina opazila, kako je nadškof nenadoma začel rasti, čeprav je bil normalno velik. Videla je, da se je začel polniti z ožarjeno svetlobo, ki je bila belo-zlate barve, in ga je ovijala tako močno, da ni mogla prepoznati njegovega obraza. Misijonarka piše, da se je nadškofov obraz nenavadno bleščal: »In ko je dvignil hostijo, sem videla njegove roke in na njihovih robovih je nosil znamenje, iz katerega je izhajala velika, intenzivna svetloba. To je bil Jezus! To je bil On, ki je s svojim telesom ovil telo darovalca (op. p. – nadškofa), kakor da On nežno in poln ljubezni obkroža in objema nadškofove roke. V tem trenutku je začela hostija rasti in postajati vse večja in v njej se je pojavil prečudoviti Jezusov obraz.«

Katoličani verujejo, da med mašo znova prihaja mednje živi Jezus Kristus. Deluje po duhovniku, škofu, nadškofu in s svojo besedo, zapisano v Svetem pismu. Med mašo verniki vedno znova podoživljajo njegovo trpljenje, smrt, vstajenje in vnovični prihod. Vsaka maša je zato dejanje odrešenja, odrešenjski proces.

 Catalina, laična misijonarka Evharističnega srca Jezusovega iz Bolivije, je imela mistična doživljanja in videnja dogajanja, ki poteka med vsako sveto mašo – to, kar je videla, se je je močno dotaknilo. Spremenilo je njen odnos do maše. Pričevanje o tem je zapisala v knjižici Sveta mašna daritev, ki jo je napisala zato, da bi duhovniki in laiki znova začeli doživljati mašo z občudovanjem, čudenjem in ljubeznijo.

 

 Duše iz vic čakajo našo molitev

Med spremenjenjem duhovnik med mašo Boga prosi, naj pošlje Svetega duha, da bo blagoslovil darove (ki smo jih prej prinesli Bogu) in jih spremenil v daritev, ki je za Boga prijetna. Catalina piše, da je ob tem na oltarju videla vse svete in blažene iz nebes, med njimi pa tudi duše naših družinskih članov. Pred oltarjem pa se so se začele tedaj pojavljati osebe sive barve, ki so imele dvignjene roke – to so bile »uboge duše« iz vic, ki so čakale na naše molitve, da bi si odpočile in si ob tem olajšale trpljenje. Laična misijonarka iz Bolivije, ki jo je prizor zelo pretresel, o teh dušah iz vic zato pravi: »Ne nehajte moliti zanje. Te ‘uboge duše’ bodo nato tudi molile za vas, vendar pa zase zdaj ne morejo nič več narediti. Vi ste tisti, ki jim lahko pomagate, da se bodo rešile ognja vic, da bodo lahko večno gledale Boga in se ga večno veselile.«

 

Janez Matis, objavljeno v reviji AURA, februar 2010, št. 246

Fotografija: Bigstockphoto.com