Na začetku 20. stoletja so v Parizu razpisali nagrado v višini 100 000 frankov za tistega, ki bo prvi navezal stik z nezemljani. Organizatorji so v razpisnih pogojih postavili zanimivo omejitev: planet Mars so namreč izključili. Zakaj? Zato ker se jim je zdela to prelahka naloga …

Egipčani so mu rekli Rdeči, Babilonci so ga poznali kot Zvezdo smrti, Grki so mu nadeli ime po bogu vojne, Aresu, Rimljani pa so ime pozneje prilagodili svoji mitologiji in ga po svojem bogu vojne poimenovali Mars. Z Galilejevo iznajdbo teleskopa leta 1609 je postajal Mars človeku vse bližji in prva resnejša ugibanja o tem, ali je na njem življenje, so se začela leta 1877. Italijanski astronom in direktor astronomskega observatorija v Milanu, Giovanni V. Schiaparelli, je namreč objavil karte Marsovega površja, na katerih je bila vidna mreža nekakšnih kanalov, in to je močno spodbudilo domišljijo radovednežev. V naslednjih letih je astronom Percival L. Lowell kanale na Marsu še bolj populariziral in začela se je pisati velika zgodba o poseljenem Marsu. Pozneje se je sicer izkazalo, da kanali niso umetna stvaritev, a razpravljanje o življenju na Marsu je zaradi vedno novih dokazov, ki so prihajali oziroma še vedno prihajajo na dan, še dandanes zelo živo.

Najnovejša odkritja

Navsezadnje, tudi »resni« znanstveniki se strinjajo, da je izmed vseh planetov v našem sončnem sistemu Mars najugodnejši za morebitno gostovanje nezemeljskega življenja. Prav zdaj posebno vznemirja ljudi v znanstvenih krogih. Pred nedavnim je namreč vesoljsko plovilo Phoenix med kopanjem jarka tik pod Marsovim površjem odkrilo sledove ledu. Neki drugi nedavni posnetki pa so raziskovalce prepričali o obstoju nekdanjih jezer in rek, v katerih bi prav lahko nekoč živeli mikrobi ali celo kakšen bolj razvit organizem. Znanstveniki so prepričani, da je življenje na Marsu mogoče, ne želijo pa še potrditi, da zares obstaja. Zanimive so tudi nekatere izmed zadnjih raziskav Marsove prsti, saj v njej niso našli strupenih snovi in je podobna običajni prsti, kakršno poznamo na Zemlji. Vodja laboratorija TEGA, Samuel Kounavesa, pravi, da je prst rodovitna in da vsebuje hranilne snovi, kot so minerali, magnezij, kalij, natrij in klorid.

Cydonija

Raziskovalce pa so najbolj vznemirile fotografije, ki so jih na Zemljo poslale različne vesoljske sonde med misijami proti Marsu, pravzaprav na Mars. Prvo takšno fotografijo in gotovo najbolj znano, ki je polnila časnike in burila domišljijo številnih radovednežev, je leta 1976 na Zemljo poslala sonda Mars Global Surveyor (MGS). Na fotografiji predela, imenovanega Cydonija, so odkrili nenavadno kamnito tvorbo, ki bolj ali manj jasno prikazuje neznansko velik humanoidni obraz. Računalniška strokovnjaka, Vince Dipietro in Greg Molenaar, pa sta nekaj let zatem v bližini obraza odkrila še petstrano piramido, poimenovala sta jo »Piramida D & M«. Da je tako imenovani »obraz na Marsu« postal zelo znan, je poskrbel dr. Richard C. Hoagland, nekdanji svetovalec Nase, ki je razširil misel, da ta, z okoliškimi tvorbami vred kaže, da prebivajo na Marsu inteligentna bitja. Dr. Hoagland verjame, da je v Cydoniji pravo mestece, utrdba in več piramid. Celoten kompleks je uporabil za stvaritev kompleksne marsovske »tetraedrske geometrije«, na podlagi katere je izračunaval različne matematične konstante. Dr. Hoagland še danes meni, da Nasa prikriva pomembne informacije o Marsu. Po njegovih besedah naj bi celo prejela opozorilo, naj se Cydoniji ne približuje več.

Goreč raziskovalec nenavadnih tvorb na Marsu je tudi neki drug ugledni gospod, dr. Thomas van Flandern, ki je le-te razvrstil po kategorijah, in sicer glede na to, kar prikazujejo. Dr. Flandern je prepričan, da je bil Mars nekoč le satelit svojemu planetu in da sta se na Marsu pred 3,2 milijona let pola zamenjala. Če je res tako, je bil obraz natanko na »starem« Marsovem ekvatorju. Naključje? Prepričan je, da je obraz na Marsu naredila neka inteligentna vrsta v daljni preteklosti.

Sestrelitev ruske sonde

Ko govorimo o nepojasnjenih pojavih, povezanih z Marsom, ne moremo mimo skrivnostne »sestrelitve« ruske sonde Phobos 2, 28. marca 1989. Sonda je raziskovala Fobos, eno izmed dveh Marsovih lun, a je nenadoma skrivnostno izginila. Čez dva dni je evropski tisk poročal: »Phobos 2 je, preden je izgubil zvezo z bazo, posnel nenavadne fotografije Marsa«. Na zadnjih posnetkih naj bi bil viden neznan predmet, nekakšna elipsasta senca na Marsovem površju. Šele čez tri mesece je Rusija javnosti končno poslala posnetke zadnjega dne. Prav na zadnjo fotografijo, na kateri lahko vidimo neznani leteči, pravzaprav lebdeči predmet v bližini Marsove lune Fobos, pa smo morali počakati vse do 22. novembra 1991. Predsednik sovjetske Agencije za vesolje je na vprašanje, kaj naj bi bil ta neznani predmet, dejal: »Preprosto rečeno, ne vemo. Zadnja slika prikazuje koničast predmet med sondo in Marsovim površjem«. Kmalu je prišla na dan informacija, da je Nasa med misijo dala ves svoj sistem radijskih teleskopov za odkrivanje signalov tujih inteligenc iz globokega vesolja (SETI) na voljo ruskim kolegom. Je imela sonda še kakšno drugo nalogo, ki nekomu z Marsa ali njegove bližine ni bila prav všeč?

Deček z Marsa

Morda pa nam vedo kaj več o prebivalcih Marsa povedati različni mediji. Helena P. Blavatsky, teozofinja in jasnovidka, je na primer trdila, da so nam Marsovci podobni. Vladal naj bi jim diktator, ki je vpeljal zakon, da za družinske skupnosti skrbi država. Povedala je še, da je bil Mars pogosto v vojni z Luno, saj so njeni prebivalci Marsovcem zavidali bogate vodne vire. »Videla« je tudi kraje s tako zdravilnim zrakom, da njihovi prebivalci sploh niso poznali bolezni, umirali pa so šele takrat, ko so se za to sami odločili.

Švicarka Helen Smith je Mars opisovala po sporočilih, ki jih je prejemala po avtomatskem zapisovanju. V transu naj bi celo lahko govorila marsovski jezik.

V Rusiji pa živi deček po imenu Boris Kiprijanovič, ki trdi, da je nekoč živel na Marsu in je kot letalec celo večkrat obiskal Zemljo. Brez kančka dvoma o svojem vedenju govori o mnogih podrobnostih življenja na Marsu; recimo o tem, kako je ta po globalni katastrofi izgubil svojo atmosfero, a se življenje na njem s tem ni končalo. Njegovi prebivalci so se preselili v mesta pod površjem. »Tam še vedno živijo ljudje, kakršni smo mi. Po jedrski vojni je vse pogorelo. Nekaterim je uspelo preživeti. Zgradili so si zavetišča, novo orožje. Tudi tam so se zamenjale celine. Marsovci vdihavajo plin,« pravi. Na vprašanje, ali raje vdihava kisik, je dejal: »Ko si enkrat v tem telesu, moraš dihati kisik. Kakor koli, Marsovci ne marajo tega zraka, zemeljski zrak povzroča staranje. Vsi Marsovci so razmeroma mladi, od 30–35 let imajo.« Ko je bil star komaj dve leti, je imel navado sesti v položaj lotosa in govoriti o svojem prejšnjem življenju. Dečkova mati se spominja, da je znanje tudi pozneje kar vrelo iz njega. Svojega prejšnjega življenja se Boriska, kakor so ga ljubkovalno poimenovali, spominja šele od trinajstega leta, življenja na Zemlji pa od rojstva. Dodaja pa, da ni pozabil, od kod prihaja.

Umetne tvorbe

Nekatere fotografije, ki prikazujejo različne nenaravne oblike, nas resnično ne pustijo ravnodušnih. Takšna je tudi slika, na kateri jasno vidimo obliko »vtisnjenega« enakostraničnega trikotnika. Težko je razložiti tudi šestkotno izkopanino, ki je v enem izmed mnogih kraterjev na Marsu. Neka druga slika pa prikazuje geometrično strukturo, ki je videti kot dvonadstropna zgradba, sestavljena iz dveh etaž, zgornja od teh prekriva spodnjo pod kotom 45 stopinj. Na »strehi« zgradbe je popoln krog, nekakšna pristajalna steza za helikopterje. Najzanimivejše pa so nekakšne na pol podzemne, steklenim ali prosojnim tunelom podobne cevaste strukture, ki se vijejo po različnih predelih Marsa. Ponekod se med seboj križajo, drugje spajajo, kot da bi bile nekakšen transportni sistem. Za nobeno izmed naštetih tvorb do danes še nimamo pravega odgovora, vendar je kaj malo verjetno, da bi narava sama naredila takšne pravilne geometrijske strukture.

Kot kaže, so na Marsu poleg veličastnih naravnih tvorb, tak je na primer 25 kilometrov visok vulkan Olympus Mons ali pa 4500 kilometrov dolga in v povprečju 400 metrov široka ozka dolina, Vallis Marineris, tudi tvorbe, ki bi zelo verjetno lahko bile umetne. Še zmeraj pa je vprašanje, kdo, kdaj in zakaj jih je naredil. O tem so sicer različne teorije, a nobena ne zadovolji kritičnega raziskovalca, saj imamo o Marsu preprosto še vedno premalo informacij. Evropska vesoljska agencija namerava poslati človeško odpravo na Mars med letoma 2030 in 2035, podobno odpravo načrtujejo tudi Združene države Amerike, in sicer po letu 2020. Videti je, da nam ima Mars še veliko povedati, zato bi bilo najbrž prav, da mu v prihodnosti le malce bolj prisluhnemo …

Aleksej Metelko, objavljeno v reviji AURA št. 231, november 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com