Prav nad središčem Maribora se dviga strma geometrijsko oblikovana gora imenovana Piramida. Več razlag je, kako je do tega pomenljivega imena prišlo. Gora ima res obliko piramide s slavnostno ploščadjo na vrhu, kakršne poznamo z drugih koncev sveta. Seveda nikomur ne pride na misel, da bi mariborsko Piramido uvrstil med klasične piramide. Toda odkritje bosanskih piramid v mestu Visoko blizu Sarajeva in precej prepričljivo dokazno gradivo, da to niso zgolj »navadne« gore, temveč kulturno (kultne) zgradbe, nas je spremenilo v bolj občutljive opazovalce okolja.

Zadnja leta po Evropi in Ameriki kažem na mogočne, piramidam podobne zgradbe, pa tumuluse in dolmene, ki so na videz naravni pojav, v resnici pa so spretno zakrite stvaritve neke davne civilizacije, ki se je pred gospodovanjem človeškega rodu nad Zemljo morala umakniti v Zemljino notranjost. Pri tem je pred prihodnjimi rodovi človeštva skrila svoje sakralne stvaritve tako, da jih je prekrila z videzom »naravnih pojavov«. To je lahko storila, ker je kot civilizacija elementarnih (vilinskih) bitij znala ustvarjati v popolnem sozvočju z naravnimi silami – istimi silami, s katerimi je Gaja ustvarila denimo Alpe in vse drugo na površju Zemlje.

To ni radovedno brskanje po davni preteklosti, temveč pristni interes, kako je mogoče ustvarjati v sodelovanju z inteligenco in silami Gaje, matere življenja. Tega se moramo nujno naučiti prej, preden potisnemo ta sijajni planet s seboj in drugimi bitji vred v prepad niča. Na tej točki se pot navzdol lahko zasuka v pot, ki pelje navzgor.

Drugi razlog našega zanimanja za mariborsko Piramido je zavest o tem, da te silne zgradbe niso bile postavljene kjer koli, temveč na posebej izbranih krajih na Zemlji. Mislim na kraje, kjer ustvarjalne in življenje prenavljajoče sile Gaje vrejo na dan in omogočajo življenje na našem planetu. Tako kot nekdaj ti kraji še danes v svoji notranjosti hranijo možnosti za popoln razvoj kulture in narave.

Če hočemo razumeti vlogo mariborske Piramide, se je treba ozreti po širšem območju na meji med Štajersko in Koroško. Predvsem imam v mislih Pohorje, približno 45 kilometrov dolg in do 1400 metrov visok kup magme, ki se kot polmesec razteza med Dravogradom in Mariborom. Gotovo obstaja razlog, da je Gaja na tem kraju razprla zemeljsko skorjo in iz notranjosti razlila po površju nepregledne količine tekočih mineralov. Ta »kakec«, ki kvari predalpski relief, ji omogoča, da na površje Zemlje pošilja velikanske količine prasil, odločilnih za oblikovanje življenjskega tkiva na planetu. Energijo te vrste in njeno atomsko moč spoznamo na podlagi simbolike zmaja, utelešajo pa jo elementarna bitja ognja. Obiščite denimo Areh in si oglejte oblike smrek za romarsko cerkvijo! Smreke praviloma rastejo simetrično, nasnute okoli pokončnega debla, tam pa plešejo v ritmih ognja, vse posejane z bunkami in drugimi izrastki.

Z zgraditvijo dvanajst metrov visokega zemeljskega stožca (tumulusa) na mariborskem koncu Pohorja (pozneje zajetega v nasip železnodobne naselbine Puštala), se je tok prasil Pohorja usmeril k Piramidi. Tam se zbirajo prvinske sile kreacije, ki izhajajo iz božanske divjine Zemljine notranjosti. Pri tem Piramida sodeluje z dvema sosednjima hriboma, Kalvarijo na eni strani in Stolnim vrhom na drugi. Da ne bo pomote: tudi Piramida je »navaden« hrib, le da je davna kultura oblikovala njegovo pročelje v potrebno geometrijsko obliko.

Most med Pohorjem in tridelnim kompleksom Piramide je nastal tako, da je bil v osrčju doline za Piramido ustvarjen komplementarni pol ognjenemu Pohorju. Prav na koncu doline, v Ribiškem Lazu, je bila ustvarjena velikanska geometrijsko natančna okrogla kad, ki se sama od sebe polni z vodo. Ta »pika« vode deluje kakor magnet, ki priteguje ustvarjalne zmožnosti Pohorja v sredo mariborskega prostora. To omogočajo trije, domnevno pozneje oblikovani ribniki, ki ležijo na isti osi. V srednjem veku so jih potrebovali za napajanje mestnih obrambnih jarkov – to pa ne zmanjšuje njihovega prvotnega namena.

Izjemni potencial Maribora je tako pripravljen. V mestnem grbu ga simbolizira bela orlica, ki se spušča nad mesto, vendar v prostoru še nima prave vloge. Ta je mogoča šele na podlagi posebnega energijskega sistema, ki v obliki roga povezuje piramidalni hrib imenovan Kamenica (tudi Vražji kamen), s Pekrsko gorco, Betnavo in Stražunskim gozdom na vzhodu. Na svojem vrhu ima Kamenica skalno kompozicijo t. i. Hudičevih skal, ki povsem nelogično krona goro zahodno od Kalvarije.

Energijski sistem v obliki roga preobraža prvinske sile, ki jih zbira Piramida, v ustvarjalne sile, kakršne za svoj razcvet potrebuje vsaka civilizacija. Simbolično rečeno je to rog kralja Matjaža, s katerim je mogoče prebuditi speče potenciale prostora in časa.

Ustje »roga« je v Kamenici, kjer so shranjeni pravzorci Gajinega stvarstva. Energija življenja tu spozna svojo kodo, energijski vzorec, ki jo usmeri k delovanju. Naslednjo nalogo na rogu opravlja Pekrska gorca, od Pohorja odlomljeni kos tonalita. O njej sem pisal v enem od prejšnjih člankov. Vloga Pekrske gorce je, da impulze, ki hitijo k utelešenju v vsakdanjem življenju, uglasi s kozmičnimi in Zemljinimi ciklusi, ki urejajo razvoj različnih prebivalcev planeta. Pri tem so dejavna elementarna bitja, predvsem vile kot bitja elementa zrak.

Pomembna so še svetišča v Stražunskem gozdu, opremljena z zemeljskimi nasipi. Tam je kraj izdiha, kjer omenjeni »rog kreacije« zadoni v prostor in tako sproži ustvarjalne procese. Vendar moram poudariti, da ta sijajni energijski sistem, ki je planetarnega pomena, večinoma spi, podobno, kakor pod Peco spi kralj Matjaž. Namesto da bi Maribor ozavestil svojo planetarno vlogo, se raje zapleta v lastne težave. Zadeva res ni preprosta, ker ni odvisna le od Maribora, temveč tudi od Velikega Kleka in Beneške lagune, s katerima mariborski prostor oblikuje nekakšen energijski trikotnik.

Pri prevajanju prasil Pohorja v ustvarjalne sile je pomembna vodna zavest Drave z energijskimi točkami razvrščenimi vzdolž njenega toka. Predvsem mislim na Mariborski otok in na kraj, kjer nad svetim izvirom stoji Jožefova cerkev. Pa tudi ožje območje mesta se ponaša s posebnimi kraji. Naj omenim tako imenovani Rožni grič v mestnem parku. Konični grič oddaja v prostor širno mavrično avro, to pa pomeni, da je nekdaj imel sakralni pomen.

Sredino mariborskega prostora (njegov popek, grško onfalos) označuje trikotnik med Kužnim znamenjem na Glavnem trgu, območjem parka pred Stolnico in območjem nekdanjega samostana Celestink, ki ga dandanes oživlja Umetnostna galerija.

Marko Pogačnik; objavljeno v reviji AURA, december 2014, št. 304

RISBA

Kompozicija mariborskega prostora.