Sue Chandler ni bila pretirano zaskrbljena, ko se je nekega jutra, septembra 2010, zbudila z bolečinami v ramenih in nadlahteh. Ker je imela 64 let, je mislila, da se je pretegnila pri delu na vrtu.

Leto in pol pozneje, ko je še kar naprej trpela zaradi okrepljenih neprijetnosti in različnih simptomov, ki jim zdravniki niso znali določiti pravega vzroka, se je nekega jutra zbudila in ni videla več na  desno oko. “Gledala sem skozi debelo sivo zaveso, skozi katero sem lahko videla le nekaj svetlobe, vendar nobenih oblik.”

Sue je postala še ena žrtev gigantoceličnega arteritisa, bolezni, ki jo je v začetku njenega razvoja lahko zdraviti, če pa se je ne prepozna, pa nepovratno prizadene vid, bolnik lahko celo umre. Vsako leto v Angliji zaradi te bolezni oslepi na eno oko od 2400 do 3500 večinoma starejših ljudi, okoli 300 pa na obe očesi. Takšne usodne posledice prizadenejo približno 20 odstotkov vseh bolnikov s to boleznijo. Čeprav se bolezen pojavlja večinoma pri starejših osebah, se lahko pojavi tudi pri mlajših.

Sue so zdravili zaradi obrabljenih sklepov, zobobola, težav z rameni in ukleščenega živca, le zaradi prave bolezni ne. Kakšna bolezen je pravzaprav gigantocelični arteritis?

Hudo vnetje arterij

Gigantocelični arteritis je hudo vnetje arterij – žil, po katerih teče s kisikom bogata kri od srca k drugim organom po telesu. Bolezen najpogoste prizadene arterije v glavi, zlasti v sencah. Zato se gigantocelični arteritis imenuje tudi temporalni ali kranialni arteritis. Prizadene predvsem osebe po petdesetem letu starosti.

Bolezen napovedujejo glavobol, bolečine v čeljusti ali jeziku med žvečenjem ter zamegljen ali dvojni vid. Lahko se pojavijo tudi bolečine po vsem telesu, slabost, hujšanje in povišana telesna temperature. Lasišče je zelo občutljivo in na pritisk so občutljive tudi arterije v sencih ali pa se zdijo, kot bi bile napihnjene. Najpogostejša posledica bolezni je slepota, manj pogosta kap, zato je zelo pomembno, da se bolezen zdravi že takoj na začetku. Zdravnik predpiše kortikosteroide ali druge imunosupresorje, ki ublažijo simptome in preprečujejo izgubo vida.

Ko se je Sue zdravnici pritoževala nad zamegljenim vidom, ta tega simptoma ni povezala z omenjeno boleznijo, kljub temu, da jo je bolnica opozorila, da je bolita tudi čeljust in lasišče. In štiri dni pozneje, ko se je Sue prebudila, ni več videla na desno oko. Ko je še isti dan obiskala okulista, je ta sicer takoj diagnosticiral pravo bolezen, vendar za desno oko rešitve ni bilo več. Z zdravili so ji do zdaj uspeli ohraniti vsaj vid na levem očesu.

“Zadnjih pet let si ne želim, da bi se ponovile,” pravi Sue danes. “Toda kljub temu ni dobro sedeti doma in se smiliti sam sebi.” “Nikoli več ne bom povsem zaupala zdravnikom,” pravi. “Zdravnica je bila sicer vsa iz sebe, ko je zvedela, kako ga je polomila, toda njena napaka je prizadela moje življenje,” pravi Sue.

Ne ve se še natančno, kaj to bolezen povzroča. Menijo, da je gigantocelični arteritis avtoimuna bolezen, pri kateri imunski sistem napade celice lastnega telesa. Ko pride do vnetja celic in sten arterij, to omeji pretok krvi, zato se pojavijo simptomi, kot so glavobol, občutljivost lasišča in bolečine v čeljusti. Zlasti ranljive so arterije, ki oskrbujejo vidni živec v ozadju očesa. Če niso dovolj oskrbljene s krvjo, očesni živec hitro propade in slepota je dokončna.

xxx

Gigantocelični arteritis je ena od dvanajstih vrst vaskulitisa, vnetja žil, ki povzroči spremembe v žilnih stenah: zadebelitve, zožitve in brazgotine in žila oslabi. Vaskulitis kot posamezna bolezen ne obstaja, je le splošni pojem za različne avtoimune bolezni, ki povzročajo vnetje žil. Poznamo več vrst vaskulitisa, neketere vrste minejo zelo hitro (akutni vaskulitis), druge pa so dolgotrajne (kronični vaskulitis).

Vaskulitis, znan tudi kot angilitis in arteritis, je lahko zelo nevaren, ker organi in tkiva ne dobivajo dovolj krvi. Slaba prekrvljenost poškoduje organe in tkiva in povzroči lahko celo smrt.

Najpogostejša oblika vaskulitisa je gigantocelični arteritis, ki ženske prizadene trikrat pogosteje kakor moške.

Vaskulitis lahko prizadene vsakogar, čeprav so posamezne vrste vaskulitisa pogostejše. Sprožijo ga različne avtoimune bolezni, infekcije ali tumorji. Nekatere oblike vaskulitisa ne zahtevajo zdravljenja, druge pa dolgotrajno jemanje zdravil.

Rafko Novak, objavljeno v reviji AURA št. 309, maj 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com