Pred več kot sto leti je nemški fizik Wilhelm Röntgen sporočil, da je odkril nevidne žarke, ki omogočajo opazovanje trdne strukture v človekovem telesu. Večina znanstvenikov je imela njegovo odkritje sprva za prevaro in nekaj nemogočega, vendar so morali kmalu priznati, da je to eno največjih odkritij v znanosti in medicini. In res, že šest let po svojem odkritju (1901) je Wilhelm Röntgen dobil Nobelovo nagrado, ki je bila obenem tudi prva Nobelova nagrada za fiziko.

Večina ljudi pa ne ve, da so od nekdaj živeli ljudje, ki so videli v notranjost človeškega telesa brez rentgenskih naprav.

Nenavadni deček

Španski okulist dr. Pedro Niel iz Madrida je presenetil občinstvo, ko je sredi prejšnjega stoletja na srečanju specialistov v Parizu poročal o dečku, ki ga je opazoval osemnajst mesecev. Ta nenavadni otrok je bil Benito Paz, sin vaškega učitelja. Do petega leta starosti se je zdel staršem in sovaščanom povsem navaden deček. Ko je bil star približno štiri leta in pol, ga je oče začel učiti branja in pisanja. Kmalu pa je deček očeta presenetil. Zatikajoče je začel brati črke iz knjige, ki je zaprta ležala pred njim. Očetu se ni zdelo to nič nenavadnega, saj je mislil, da si je sin črke prej že zapomnil in mu jih zdaj “bere” na pamet, zato zadevi ni namenjal posebne pozornosti. Nato je oče nekega dne izgubil gumb in ga začel iskati. Mali Benito mu je povedal, da je gumb, ki ga išče, v cigaretnici, v drugem žepu očetovega telovnika. Oče je odprl cigaretnico in v njej res našel iskani gumb. Šele nato se je spomnil, da ga je tja dal sam prejšnji dan v strahu, da ga ne bi izgubil. Toda začel se je spraševati, kako je to Benito mogel vedeti, saj tega dejanja ni videl. Otroka je začel zasliševati … Prestrašeni Benito je rekel, da je gumb videl v cigaretnici. V njej je videl tudi štiri cigarete. Oče je hotel preveriti dečkove izjave, vzel je cigaretnico, in ne da bi bil deček videl, dal vanjo tri cigarete, saj je deček znal šteti samo do pet. Nato ga je vprašal, koliko cigaret je v cigaretnici. In deček je štel: ena, dva, tri. Tudi druga očetova preverjanja sinovih sposobnosti so dala enake izide: deček je zmeraj pravilno naštel vsebino različnih skritih reči.

Po mesecu dni je oče odpeljal dečka k okulistu dr. Pedru Nielu v Madrid, da bi pogledal, ali je morda kaj narobe z dečkovimi očmi. Dr. Niel je po natančnem pregledu ugotovil, da je z otrokovimi očmi vse prav. Nato je deček ostal pri njem še nadaljnjih osemnajst mesecev, in dr. Niel je opravil z njim veliko poskusov. Ugotovil je, da lahko deček razločno vidi predmete v zaprtih kovinskih škatlah, bere črke v zaprtih trojnih in štirikratnih ovojnicah, pove, kaj ima človek v žepih in celo, kakšne barve so skriti predmeti. Deček je razločno videl, kaj je bilo skrito v kovinskih škatlah, oblačilih, v papirnih ovojnicah ali škatlah, ni pa mogel videti, kaj je bilo skrito v lesenih zabojih. Zakaj je les preprečeval dečkovo videnje in zakaj ima takšne sposobnosti pa je za znanost ostala uganka.

 

Zdravilka iz Mordovije

V Saransku, glavnem mestu Mordovije, nekdanje sovjetske republike, se je pred več kot desetimi leti v skromno stanovanje družine Demkin v revnem blokovskem naselju začela zgrinjati množica bolnikov. Tam je Nataša Demkin, tedaj stara dvanajst let, opazovala bolnike in ugotavljala, kaj je z njimi narobe in kako naj bi ozdraveli. Dekle je imelo poseben dar: z očmi je kakor z rentgenskimi žarki opazovala notranjost bolnikovega telesa, njegove notranje organe, kosti, krvni obtok, dihanje. Številni so prisegali, da jim je prav Natašina pravočasna diagnoza rešila življenje.

S svojimi sposobnostmi je kmalu zbudila tudi pozornost oblasti in strokovnjakov. Začeli so se spraševati, ali je kaj takega res mogoče ali pa je le prevara. Nataša je bila zelo prepričana o svojih sposobnostih in pripravljena, da jih preverijo tudi strokovnjaki. Že kot desetletnica je opazila, da lahko vidi v človeško telo. Kot je dejala sama, ima dve vrsti vida: takšnega kakor vsi drugi ljudje, in še posebnega, imenovala ga je »medicinski pogled«. Ko gleda »medicinsko«, kot je izjavila, opazi anatomske organe, kot so upodobljeni v medicinskih učbenikih. Če želi natančneje opazovati posamezni organ – srce, ledvice, jetra ali kaj drugega, mora svoj pogled intenzivno usmeriti nanj. Lahko opazuje tudi cele procese, kot sta krvni obtok ali dihanje. Vse to opazuje z veseljem. Pravi, da so organi tako lepih barv, kakršnih še ni videla. Lahko bi jih primerjala s čudovitim sončnim zahodom. Vse to vidi skozi obleko. Ne zmore pa videti v nežive objekte, niti vase.

Za Natašo in njene sposobnosti se je začel zanimati tudi časnikar Igor Moničev. Sprava je bil prepričan, da je to prevara, a kaj kmalu sta ga prepričali Natašina otroška nedolžnost in pristnost. Bolnike je opazovala povsem mirna. Da bi preskusil njene sposobnosti, ji je rekel, da si je pred štirimi leti zlomil roko, in jo vprašal, ali lahko pove kje. Čez približno pol minute je Nataša s svojo ročico zaobjela zapestje njegove leve roke. Presenečen ji je pritrdil, da je povedala prav. Po pogovoru z drugimi bolniki se je povsem prepričal o njenih sposobnostih in si začel prizadevati, da bi njene sposobnosti spoznali tudi drugi ljudje po svetu.

O njej so dvomili predvsem izobraženci, preprosti ljudje pa so ji brezmejno zaupali. Zahajali so k njej in pripeljali s seboj tudi hudo bolne otroke. Natašo so obiskovali predvsem tisti, pri katerih zdravniki niso mogli ugotoviti, zakaj so bolni. Fia, Natašina pacientka, gospa srednji let, je v dokumentarcu, ki so ga posneli o Nataši, pričevala, da je Nataša pri njej videla rakave celice in sicer v zgornjem delu levega pljučnega krila, ter ji svetovala, naj gre takoj k zdravniku in na operacijo. Izkazalo se je, da je bila Natašina diagnoza pravilna. Po operaciji je gospa Fia spet prišla k Nataši in ta je zatrdila, da si je bolničino telo opomoglo in bo ozdravela. Glas o Natašinim sposobnostih se je širil kakor požar. Pet dni v tednu je vsak večer prihajalo k njej veliko bolnikov.

Med njimi je bil tudi Edik. Leto dni je preživel v bolnišnici za tuberkulozne bolnike, ne da bi se mu stanje izboljšalo in njegovo zadnje upanje je bila Nataša. Povedala mu je, da nima tuberkuloze, temveč nekaj drugega, za kar sicer ne pozna imena, lahko pa mu to opiše in nariše. Narisala je, kar je videla, in ga z risbo napotila k zdravnici. Ta je postavila diagnozo z mikroskopom in potrdila, da res ni tuberkuloza, temveč sarkoidoza. Natašina risba pa je kazala značilni granulom za to vrsto bolezni, ki nastane zaradi sprememb pljučnega tkiva − česa takega pa dvanajstletna Nataša ni mogla vedeti. Tako je dekle prepričalo tudi številne zdravnike.

 

Preverjanje v Združenih državah Amerike

Marca leta 2004 so se na znanem televizijskem kanalu Discovery Channel na pobudo časnikarja Igorja Moničeva odločili o njej posneti film, zato so prosili ameriški Odbor za znanstveno proučevanje paranormalnih pojavih (Committee for the Scientific Investigation of Claims of the Paranormal − CSICOP) in njihovo podružnico Komisijo za znanstveno medicino in mentalno zdravje (Commission for Scientific Medicine and Mental Health − CSMMH), naj preverijo Natašine sposobnosti. Tedaj je bila deklica stara štirinajst let.

Nataša je čutila strah pred testiranjem. Ni razumela, zakaj ji odrasli ne verjamejo. Želela je le, da bi jo ljudje sprejeli, ji priznali, da je njen dar pristen. Nataša, njena mama, Natašin agent in producent filma so odleteli v New York. Vožnja z vlakom do Moskve je trajala enajst ur in nato so potrebovali še dvanajst ur z letalom do New Yorka.

Natašine sposobnosti je v kampusu kolidža City College of New York preverjala skupina pod vodstvom psihologov Raya Hymana, zaslužnega profesorja na ameriški Oregonski univerzi, in Richarda Wisemana z univerze Hertfordshire iz Anglije, oba zelo izkušena v preverjanju ljudi, ki trdijo, da imajo nadnaravne sposobnosti. Če bi Nataša preverjanje uspešno opravila, bi si s tem pridobila tudi velik mednarodni ugled.

Že več kot trideset let CSICOP preverja ljudi, ki trdijo, da imajo posebne sposobnosti. Doslej ni še nihče uspešno opravil testiranja. Privrženci te organizacije trdijo, da delajo v dobro človeštva, ko razkrivajo, da česa takega, kot so nadnaravne sposobnosti, ni.

Eksperimentatorja Ray Hyman in Richard Wiseman sta za Natašo pripravila dve preskušnji. V prvi naj bi šest bolnikov z znano diagnozo opazovala tako, kot je vajena, in sama postavila diagnozo. Pri prvem, starejšem človeku, je videla motnje srčnega ritma in ugotovila, da deluje njegov levi srčni prekat počasneje kakor desni. Bolnik je res bolehal za oslabelostjo srca. Naslednji je čutil mravljinčenje v okončinah. Nataša je rekla, da vidi motnje v krvnem obtoku. Tudi to je bilo pravilno, dodatno pa je videla še težave pod rebri in na jetrih. Tretja bolnica je imela endometriozo (tkivo v maternici raste tudi zunaj maternice). Tudi pri njej je Nataša videla, kje v telesu so težave. Enako je bilo še pri drugih bolnikih. Vsi bolniki so bili presenečeni in navdušeni nad njenimi sposobnostmi. Nekaterim je navedla tudi bolezni, za katere niti niso vedeli, da jih imajo, in jih posvarila, da se bolezni še utegnejo razviti. Eksperimentatorja sta Natašine navedbe označila za sporne, saj je pri vsakem bolniku omenjala še druge težave poleg tistih, ki so bile najočitnejše, zato sta menila, da bi lahko bolniki med številnimi Natašinimi navedbami izbrali prave in tako njene ugotovitve potrdili kot pravilne, napačne ali nedokazane pa zavrgli.

Naslednjega dne je Natašo čakala še zadnja preskušnja. Dali so ji sedem kartic z opisi bolezni šestih bolnikov (uradni diagnozi je bila priložena tudi natančna risba bolezni), ena oseba pa je bila zdrava. Pred Natašo je sedlo na stol vseh sedem oseb; dobile so navodilo, da se ne smejo na nič odzivati, vse so si morale nadeti tudi enaka temna očala. Eksperimentatorja sta opozorila Natašo, da bo morala za vsakega bolnika navesti samo eno težavo, in sicer tisto, ki je bila napisana na listu. Preskušnjo bi opravila, če bi uganila pet od sedmih bolezenskih težav.

Za Natašo je bilo takšno določanje zelo stresno, saj se je razlikovalo od njenega dotedanjega postavljanja diagnoz. Želela pa je delati tako, kot zna, vendar ji tega niso dovolili. Tako je za vsakega bolnika izbrala diagnozo, napisano na listu, za to pa je porabila več kot štiri ure. Pravilno je postavila štiri od sedmih diagnoz, to pa je pomenilo, da testiranja ni opravila.

Po vrnitvi domov je izbruhnila ostra polemika. Natašini zagovorniki so bili neomajni, da je dekletov dar pristen, raziskovalca, ki sta preskuse opravila, pa sta vztrajno trdila, da dekle nima nadnaravnega daru. Menila sta, da gre za prevaro, saj je Nataša bolniku naštela celo vrsto težav, ta pa je potem iz vsega, kar mu je naštela, izbral eno od njih (ali pa so mu jo pozneje to potrdili zdravniški izvidi) in se mu je tako zdelo, da je imela Nataša prav. Drugi znanstveniki so ugotovitvam eksperimentatorjev ugovarjali, da se tovrstnih sposobnosti ne da preverjati z običajnimi znanstvenimi sredstvi, saj so to zadeve, ki so izredno občutljive na stres in nenaravne razmere, v katerih poteka preverjanje. Sporno se jim je zdelo tudi to, da takšne sposobnosti preverjajo znanstveniki, ki že v izhodišču ne verjamejo vanje in trdijo, da gre pri takšnih pojavih zgolj za vero.

Po vrnitvi iz New Yorka je Nataša z odliko končala gimnazijo in dobila zlato medaljo kot najboljša učenka v Mordoviji, zdaj pa na Moskovski univerzi študira medicino in še naprej postavlja diagnoze na podlagi svojega uvida.

Ljudje, ki verjamejo v takšne nadnaravne sposobnosti, pravijo, da se lahko zavest prilagaja na različne vibracije in se usklajujejo z njimi in da smo tega zmožni vsi ljudje. Prav v prihodnje bo človeka rasa razvijala (prebujala) različne sposobnosti, ki veljajo danes še za nadnaravne.

Daja Kiari; objavljeno v reviji AURA št. 292, december 2013

Fotografija: Bigstockphoto.com