LJUDJE S KARIZMO
»Božansko obilje sledi zakonu služenja in radodarnosti. Daj in nato sprejmi. Daj svetu najboljše, kar imaš, in najboljše bo prišlo k tebi.« (Jogananda)
Vsak človek je nekaj enkratnega, poseben in drugačen od vseh drugih ljudi. Vsak je za kaj nadarjen, lahko celo genialen. Nekateri ljudje pa so še na poseben način posebni.
Ne le zaradi svojih lastnosti, temveč tudi zaradi tega, kar dajejo drugim ljudem ter o čemer pričajo s svojim načinom življenja. So izjemno magnetni, vendar njihov magnetizem ni viden niti na zunaj niti v vitalnosti bioenergijske aure ali čustveni privlačnosti. Njihov magnetizem je globlji: pritegujejo tako s svojimi značajskimi vrlinami kot tudi zaradi etičnega življenja in nesebičnosti, nemalokrat pa tudi zaradi posebnih čudodelnih (paranormalnih) moči, ki jih vprežejo v dobro soljudi in se razdajajo za skupnost. Pogosto jim pravijo – karizmatiki.
Milost, dobrota, (božje) darilo so pomeni, ki jih vsebuje karizma, beseda grško-latinskega izvora. Slovar tujk jo razlaga kot izžarevanje pozitivnih osebnih lastnosti, ki pritegnejo in prepričajo druge ljudi. V hinduizmu podobno zveni Krišna, ime hindujskega božanstva ljubezni, ki se vrača k človeštvu občasno, ko med ljudmi zavladajo kaos, tema, neznanje, da pomaga povrniti red, smisel, védenje. Besedo krišna bi lahko prevedli kot ‘princip pritegovanja človeka k božanskemu’. Karizmatiki s svojim življenjem pritegujejo in obračajo ljudi ne k sebi osebno – temveč k nečemu plemenitejšemu v življenju, k višjemu, presežnemu. Pravi karizmatik pokaže človeku pot k notranjemu izviru karizme.
Nesebično razdajanje za dobro skupnosti
Takšne magnetne osebe, ki se nesebično razdajajo za dobro skupnosti, so živele v vseh časih, tako na Zahodu kot Vzhodu. Velika etičnost, plemenitost značaja in čudodelne sposobnosti so od nekdaj njihove značilnosti. Večinoma so se skromno predstavljali kot posredniki presežnega, »višje sile«, boga. Živijo tudi danes. Od patra Pija do Zlatka Sudca, od Tereze Neumann do matere Terezije, od Jurija Humarja do Pedra Opeke, od Phila Bosmansa do današnjega dalajlame … – vsak od njih je nekaj izjemnega.
Karizmatiki so človeštvu znani predvsem iz verskega življenja ali tudi iz sociale in vzgoje ter kot duhovni učitelji. To ne pomeni, da jih na drugih področjih življenja ni, morda le še ne vemo zanje. Med njimi je tudi Akiane Kramar, danes štirinajstletno dekle, čudežni otrok, ki živi s starši v ZDA, že od četrtega leta pa slika – magične podobe s poetičnimi in navdihujočimi naslovi, v katerih sta zrelost in globina duhovno prebujenega odraslega človeka. Princ miru, Ples uma, Cvetlični obok … Vsako obogati s poduhovljenim premišljanjem, ki učinek slike še okrepi. Denar od prodanih slik namenja otroškim skladom.
Vse življenje karizmatikov je navdihujoče. So zgled in ideal, kako živeti osmišljeno; kako živeti z vedrino in optimizmom; kako se prebijati skozi življenje z vztrajnostjo in delavnostjo, s požrtvovalnostjo in odpovedmi; in hkrati s sočutjem.
S svojo dobrodejnostjo, nesebičnostjo in plemenitostjo prebujajo v ljudeh naklonjenost in optimizem, blagost in dobroto, pomirjajo in zdravijo. Vsak od njih je kakor dišeča roža, ki radodarno širi svoj prav posebni, prelepi, izpolnjujoči vonj in vabi z njim vse, ki so lačni zdravilnega nektarja.
Po delu jih spoznamo
Karizmatiki živijo med ljudmi, z ljudmi, za ljudi. So znani, fizično dostopni, izsledljivi. Imajo osebne izkaznice, prstne odtise, naslove bivališč, svojo zgodovino, včasih tudi družino in otroke; socialno mrežo, prijatelje (in morda tudi sovražnike). So nekako povsem navadni ljudje. Zelo različni po prepričanju, izobrazbi, življenjskih navadah, lahko so v običajni službi ali pa sploh ne več … So sredi vrtinca vsakdanjega življenja – in hkrati, kot da ne bi bili od tega sveta. Po eni strani so tako zelo človeški, po drugi pa zelo presegajo večino ljudi. Presegajo jih s svojo celostno karizmo, ki je prav posebna dobrodejna mešanica, kot nekakšen zdravilni eliksir: iz značajskih etičnih lastnosti; iz drugih sposobnosti (na primer vzgojnih, kot je dar spodbujanja ljudi za pravilnejše življenje in samopreseganje; in tudi drugih izjemno izraženih sposobnosti, na primer retoričnih, voditeljskih, komunikacijskih, organizacijskih, umetniških …); in iz čudodelnih lastnosti (to na Vzhodu imenujejo siddhiji – paranormalne moči), na primer zmožnost duhovnega zdravljenja, jasnovidnost, dar preroštva in vizionarstva, telepatske sposobnosti, levitacija, bilokacija, stigme …
Nekateri se kot karizmatiki že rodijo, na primer pater Pij, stigmatik in kot pravijo zanj, največji priprošnjik sodobnega časa, drugi se naredijo, na primer slovenski duhovnik – zdravilec Jurij Humar, ki je svoje telepatske in zdravilske sposobnosti postopno odkrival ter razvijal.
Njihova posebnost je tudi, da nakazujejo ali pa nedvoumno izpričujejo, da imajo duhovno vodstvo – da so v stiku z nekim višjim bitjem ali višjo silo ali da so njeni posredniki, sredstvo in učenci. Lahko ga imenujejo zelo različno: bog, angel(i), Sveti duh, Jezus, mojstri modrosti, duhovni učitelj, duša …
Na primer svetovno znana pravoslavna mistikinja Vassula Ryden zapisuje sporočila, za katera pravi, da so od Svetega duha, Boga in Jezusa. Vassula je bila uspešna manekenka in teniška igralka, do transcendentnih razsežnosti je bila bolj indiferentna, dokler ni bila notranje povabljena k delu, ki se mu posveča danes. Ko se je obrnila po razlago in pomoč k duhovniku, jo je ta posvaril »pred zlodejem« in razvrednotil njene izkušnje. A postopno je sama spoznala, za kaj gre. Danes so njena sporočila znana in sprejeta med ljudmi različnih veroizpovedi, nekateri teologi jih spoštujejo in proučujejo kot zgled globokih mističnih izkušenj.
Škotski slikar in ezoterik Benjamin Creme, ki že četrt stoletja predava po svetu o vnovičnem prihodu Mesije, ki ga pričakujejo vse velike svetovne religije, pa višjo duhovno silo, s katero je v telepatskem stiku, imenuje mojster modrosti. Od njega prejema navdih in usmeritve za svoje delo. Dobrih dvajset let se je pripravljal za to delo, si prizadeval telesno, umsko in značajsko čistost, da se mu je lahko posvetil.
»Nič od tega, kar sem načrtoval, se ni uresničilo, in nič od tega, kar se mi je zgodilo, nisem načrtoval,« pa pravi o svojem življenju v zadnjih petnajstih letih Zlatko Sudac, hrvaški duhovnik, stigmatik in zdravilec. Bil je pred poroko, z zaročenko je izbiral posodo in barve za stene njunega skupnega doma; ob delu, po poklicu je bil strojni tehnik, je študiral psihologijo in filozofijo. Vendar se mu je po zanj usodnem dogodku v Ljubljani, ko je demonstrativno že zapuščal shod patra Tardiffa, hkrati pa je bil priča dramatični ozdravitvi ženske, priklenjene na invalidski voziček, življenje povsem spremenilo: »Še ves teden po tistem nisem mogel ničesar zaužiti. Nisem mogel z nikomer govoriti. Ta ozdravitev ni bila samo zanjo, temveč tudi zame … Če gradiš svoje življenje na ‘zanesljivem prepričanju’ je to kakor peščeni grad! In ko ti nekdo spodmakne tla pod nogami, se vse zruši. To je bil začetek mojega novega življenja …«
Karizmatiki trdijo o sebi, da niso oni tisti, ki izbirajo za stik višje bitje, marveč so k temu poklicani. Ta stik jih radosti in izpolnjuje, iz njega zajemajo moč, da so kos številnim življenjskim izzivom.
Torej ni prav nič nenavadnega, da izjemno navdihujejo ljudi. Nanje magnetno izžarevajo tisto notranje, presežno, s čimer so sami v stiku. Še več: pomagajo navezati stik s tem.
Ločiti zrnje od plevela
Današnja zahodna družba, ki je usmerjena materialistično in zanika možnost za obstoj česar koli, kar ni fizično ter objektivno snovno dokazljivo, ne jemlje resno izjav karizmatikov o pristnem stiku z nečim višjim, presežnim, duhovnim.
Eden velikih vzhodnih duhovnih učiteljev in mistikov Ramakrišna pravi: »Ponoči vidimo na nebu veliko zvezd, a jih ne ugledamo, ko vzide sonce. Ali lahko zato rečemo, da podnevi ni zvezd? Zato, človek, ne govori, da ni Boga, če ne vidiš Vsemogočnega v dnevih svoje nevednosti.«
Zdrav dvom je nujen. To je konstruktivni dvom, v ozadju katerega je pripravljenost na učenje. To je dvom, ki postavlja vprašanja, odgovori nanje pa odpirajo vrata v globlje razumevanje sebe in sveta. Dvom, ki je izraz predsodkov, vzvišenosti in strahu pred neznanim, pa je strup, ki zanesljivo ubija – človeka namreč skrči in omeji na njegova toga prepričanja. Kdor ni pripravljen učiti se o dotlej neznanem, skritem, nerazumljenem – umira, četudi je telesno še živ.
Zgodi pa se tudi, da se kdo, sprejemljiv za duhovno, a hkrati lačen osebne pozornosti, samopotrditve, ploskanja in tudi moči nad drugimi, kar okliče za karizmatika in čudodelnika. Ker ne razločuje med videzom in resnico. Zgled zamenja za videz. To so igre malega jaza, ki se hoče prikazati velik in pomemben. Človeka ne naredi karizmatičnega zunanji videz – način oblačenja in govorjenja, kako hodi, se nasmehne, zamahne z roko v pozdrav in podobno – marveč namen in učinki njegovega dela, predvsem pa stvaren in iskren stik z duhovnimi razsežnostmi njegovega bitja.
Kako pa ločiti karizmatika od duševno motenega človeka? Morda je preprosto žrtev svojih blodenj in prisluhov ter potrebuje psihiatrično pomoč? Po delu jih spoznamo. Po učinku na ljudi – je ta dobrodejen ali škodljiv? Ali soljudi navdihujejo, jih spodbujajo k pozitivnim spremembam, k samostojnosti? Ali pa jih, prav nasprotno, z ustrahovanjem z »nevarnimi silami« navezujejo nase? Ljudje, ki potrebujejo psihiatrično pomoč, velikokrat trpijo za preganjavico, v svetu in soljudeh vidijo samo zlo, svoje prisluhe zamenjujejo za »višji glas«, v odnosih z bližnjimi pa imajo velike težave. Predvsem pa so vedno sami sebi v ospredju – »jaz!«.
Pleve od zrnja ločimo tudi po življenjskem slogu. Ali gre za značajsko etične ali pa, nasprotno, vase zagledane ljudi, ki so željni pozornosti in finančno grabežljivi? Karizmatiki so ne le magnetni za druge, temveč tudi psihofizično trdni ljudje, ne glede na okoliščine. Njihove morebitne napovedi se uresničujejo. Zdravljenje drugih je uspešno in velikokrat čudežno. V nasprotnem primeru gre zgolj za zaslepljeno govoričenje o domnevnem stiku »z višjo entiteto«.
Ne doktrina, človek je pomemben
Karizmatiki so tudi – nesektaški. Sicer lahko delujejo v okviru neke institucije (na primer cerkvene) ali pa zunaj nje kot svobodnjaki, laiki, alternativci. Vendar vidijo čez plotove formalne institucije in doktrine. In so enako karizmatični – odprti, srčni – za vse ljudi, ne glede na njihov svetovni nazor, raso, nacionalnost, spol … Tako je delovala na primer mati Terezija, tako deluje Pedro Opeka, slovenski misijonar, ki je ljudem, dobesedno zavrženim na smetišče človeštva, vrnil eksistenco, dostojanstvo, samospoštovanje – s trdim in vztrajnim delom. Karizmatiku je od imena in ikone njegovega boga, »višje sile«, mojstra modrosti … pomembnejša – resnična pomoč človeku.
Prepoznamo jih tudi po nepretrganem vztrajnem, dolgoletnem karizmatičnem delovanju, pri tem pa so nesebični služitelji – ne delujejo za osebne koristi, ne pehajo se za zaslužkom. Nekateri so tudi dobrotniki –ukvarjajo se z dobrodelnostjo. Včasih jih rad zasleduje rumeni tisk, ki hlepi po senzacijah, vendar se publicitete otepajo, saj želijo predvsem delati, za kar se čutijo poklicane.
Kaj je tvoja karizma?
Gotovo ste se že kdaj vprašali – čemu živite. Kaj je vizija vašega življenja, kam greste, h kateremu cilju duhovno rastete? Če ne bi imeli notranje potrebe po rasti in samopreseganju, če ne bi imeli vsaj neke slutnje, v kaj bi se želeli spremeniti, verjetno ne bi delali s seboj, karkoli že konkretno to za vas pomeni.
Prav k temu premisleku spodbujajo s svojim zgledom karizmatiki: Čemu pa ti živiš? Kaj je tisto posebno, kar imaš in lahko daš? Vsak od nas ima nekaj v sebi, kar je lahko drugim darilo. Zelo pomembno življenjsko vprašanje za vsakogar je: Kaj je tvoja karizma – tvoj edinstven dar – tisto najboljše, kar naj bi delil z drugimi?
Dokler v sebi ne najdemo trdnega stika z notranjo vizijo, ki žari v globinah naše zavesti – v duhovni duši, so nam zunanji zgledi v veliko pomoč. A pazljivo jih izbirajmo! Kot se otrok največ nauči iz zgleda, ki mu ga dajejo odrasli, se duhovni iskalec resnice, ljubezni in svobode lahko ravna po zgledih karizmatikov. Dobri zgledi izvabljajo dobro. Navdihujejo, osrečujejo, zdravijo. Pravi karizmatik vedno obrača človeka k njegovemu notranjemu zgledu – k duhovni duši. Tako tisti, ki išče svojo smer, ne bo izgubil sebe, saj bo našel notranji kompas, ki mu bo kazal pot.
Vesna Periček Krapež, objavljeno v reviji AURA št. 227, julij 2008
Fotografija: Na sliki Tomo Križnar, www.primorske.si