Andreja Vukmir, profesorica zgodovine in sociologije, terapevtka zakonske in družinske terapije, inštruktorica joge ter pisateljica otroških knjig, poučuje tudi izbirni predmet verstva in etika. V življenju se je srečala z različnimi verniki in verami ter spoznavala pomen verskih obredov. Meni, da pri telesnem doživljanju različnih verskih obredov ni razlik, saj vsi v človeku zbujajo enak občutek svetosti.

V osnovni šoli poučujete predmet verstva in etika …

To je izbirni predmet, pri katerem se učenci seznanijo z različnimi glavnimi svetovnimi religijami ter pojmi in obredi, povezanimi z njimi. Navadno z učenci obiščemo tudi različne verske skupnosti v Sloveniji in povsod nas toplo sprejmejo. Otroci so zaradi tega zelo navdušeni.

Ta predmet obiskujejo tudi učenci, ki hodijo k verouku, bodisi katoličani ali muslimani. Pri pouku namreč vedno pazim, da vse otroke (različno versko vzgojene) enakovredno pritegnem v učni proces. Tako nam na primer muslimanski otroci pripovedujejo, kako pri njih doma poteka muslimanski post, katoličani o svojem obhajilu in tako naprej. Učenci tako spoznavajo različne načine življenja in razvijajo strpnost in razumevanje do drugačnega načina življenja.

Kakšna je povezanost med vero in etiko?

Etika je pomemben del vsake vere, saj usmerja človeka k moralnemu vedenju. Vsaka religija nekako oblikuje svojo etiko. Verska določila človeka usmerjajo k temu, kar je za posamezno religijo prav ali narobe, kaj človeku škoduje in kaj mu koristi; svetujejo, kako naj v svetu ravna. Verske zapovedi in predpisi med drugim uravnavajo tudi odnose in spolnost. Vse vere poznajo tudi meništvo, torej celibat. Opredeljujejo tudi določila glede hrane in posta. Nekatera določila so enaka v vseh verah, na primer poudarjanje sočutja (pomoč drugih ljudem) – v vseh verah najdemo navodila, ki pripomorejo, da se človek lahko razvija v boljše bitje. Verjamem, da se vsi verniki iskreno trudijo, da bi res postali boljši ljudje in sledili verskim zapovedim; velikokrat pa jim to ne uspeva, saj najteže izboljšamo sebe.

Poleg tega si pripadniki različnih ver navadno domišljajo, da je prava le njihova verska pot. V tem je velika past. Očitno je izkušnja svetega, ki jo posameznik doživi v nekem verskem okolju, tako močna, da človek postane prepričan, da je svetost mogoče doživljati le v eni veri. V zgodovini so vse religije tudi zlorabljale in bile predmet zlorabe. To se še vedno dogaja. Duševno zmedeni in neuravnoteženi posamezniki zlorabijo nauk in ga prikrojijo sebi, si pripišejo posebno mesto ali razodetje. Na koncu se rodijo skupnosti, kot so na primer talibi, ki gojijo povsem spremenjen nauk. Kljub temu sem ob stiku z različnimi verami spoznala, da verniki, ki so čustveno uravnoteženi in zreli, vedno ustvarjajo lepe odnose (tudi v tradicionalnih zakonih, kjer ima ženska podrejeno vlogo). Vernikom, ki pa niso takšni, pa tudi verske zapovedi in določila ne pomagajo prav veliko.

Ali je vera v sodobnem svetu še smiselna?

Versko čustvo je staro kakor človek in verjamem, da je del človekovega bivanja, del človeške narave, tako kot tudi skupnost – zato bo religija vedno živa. Mogoče smo v sodobnem času priče pojavu nihilizma, vendar pa se mi zdi, da človek spet išče duhovnost. Prav zato si v zadnjem času velikokrat pomaga z budističnimi ali jogijskimi meditacijami, in te ga ne oddaljujejo od tradicionalne vere.

 Kako človeku lahko vera olajša bivanje na telesni in psihološki ravni?

Vera človeku pomeni neko uravnavanje, usmerja njegovo delovanje in pomeni veliko oporo, brez katere bi se bivanje lahko zdelo prazno. Daje občutek varnosti. Čeprav vsakega človeka doletijo težave, jih verni ljudje navadno laže premagujejo, laže prestajajo preskušnje. Nikakor pa ne menim, da je vera kot »čarobna formula« in da zaradi nje človek lahko nenadoma postane srečen ter potem vse v njegovem življenju poteka zlahka. Življenje namreč ni lahko, temveč je zahtevno. Vera pa nam lahko pomaga, da težave laže premostimo – verni ljudje se namreč zavedajo, da človek ni le tisto, kar mislimo (čutimo, vidimo), da je, saj verujejo, da je presežno bitje. Po dolgih letih verske prakse lahko doživimo sebe povsem drugače.

Katere religije prevladujejo v svetu?

Najbolj razširjeno je še vedno krščanstvo, ki je zelo razvejena religija, z veliko smermi, vendar pa so tri smeri glavne: katoličani, pravoslavni in protestanti. Katolištvo je s približno milijardo vernikov v več kot štiridesetih državah najpomembnejša veja krščanstva. Največ jih je v Latinski Ameriki, v večini so v zahodni Evropi, v manjšini v Severni Ameriki in »črni« Afriki. Protestantizem je nastal v 16. stoletju, ima približno 400 milijonov vernikov in je zelo raznolika vera. Pravoslavnih kristjanov je približno 170 milijonov. Pravoslavne države pa so na primer Rusija, Romunija, Srbija, Grčija, Bolgarija, Ciper in še manjše druge skupnosti.

Tudi islamska vera je izjemno razširjena – muslimanov je več kot milijarda. Hindujska religija ima približno sedemsto milijonov vernikov, budistov pa je okoli 300 ali 400 milijonov. Judov (judovstvo je najstarejša monoteistična vera) pa je več kot 4 milijone v Izraelu, približno 6 milijonov v Združenih državah Amerike ter približno 4,5 milijona v Evropi. Na svetu pa je še veliko drugih verskih tradicij. V zadnjem času se »prebujajo« tudi različne tradicionalne oblike verovanja (predvsem so se razmahnile v deželah, ki so bile pod komunistično nadvlado, ki je vero prepovedala).

 Prosim, če nam malce predstavite glavne svetovne vere!

Krščanstvo je monoteistična vera, ki temelji na naukih Jezusa Kristusa. Pripadniki krščanstva se imenujejo kristjani in verujejo, da je Jezus božji sin in odrešenik, ki je kot mesija prišel na Zemljo, bil križan, umrl in tretji dan vstal od mrtvih ter s svojo smrtjo na križu ljudi odrešil. Zaradi Kristusove smrti na križu je simbol krščanstva križ. V dobrih dveh tisočletjih obstoja se je krščanstvo razcepilo na tri večje veje: katoliško, pravoslavno in protestantizem. Vsaka od teh treh vej se deli na manjše skupnosti, ki jih imenujemo Cerkve (v ožjem smislu). Cerkev v širšem pomenu pa zajema vse kristjane na svetu. Kristjani sprejemajo nauk Jezusa Kristusa o ljubezni, nenasilju, spoštovanju drugačnih in odpuščanju. Sprejemajo deset božjih zapovedi. Verujejo, da je Jezus Odrešenik (ali Kristus), Sin božji, ki je dal življenje, da bi rešil ljudi, in je vstal od mrtvih. Marijo, Jezusovo mater, pa imenujejo tudi božja mati. Kristjani tudi verujejo v sodni dan – takrat naj bi Jezus spet prišel na zemljo sodit žive in mrtve. Dobri bodo zveličani, slabi pa bodo pogubljeni. To je zdaj povedano res na kratko.

Íslam je monoteistična religija muslimanov, nastala je v 6. stoletju. Preroku Mohamedu se je prikazal nadangel Gabrijel in mu sporočil besede Boga. Sporočila, ki mu jih je narekoval dan za dnem, sestavljajo Koran. Mohamed je od tedaj prerok edinega Boga, Alaha. Zato ima Koran v islamski veri status Boga, v njem so božje besede. Beseda islam pomeni prostovoljno vdanost edinemu in univerzalnemu Bogu. Islam se opira na monoteistično tradicijo svetopisemskega očaka Abrahama, zato ga skupaj z judovstvom in krščanstvom uvrščamo med abrahamske religije. Po muslimanskem izročilu vsa našteta verstva predajajo ljudem isto božjo poslanico, Koran, sveta knjiga islama, pa naj bi predajalo poslednje razodetje Boga. Glavni veji islama sta večinski suniti in manjšinski šiiti.

Hinduizem ali hindujstvo splošno velja za najstarejšo od poglavitnih svetovnih ver. Značilnost hinduizma je velika raznolikost verovanj, izpeljevanja obredov in svetih besedil. Ta vera izvira iz starodavne vedske kulture, starejše od leta 2000 pr. n. š. Hindujci verujejo, da živa bitja nimajo le enega življenja, temveč so vpeti v več krogov življenja, smrti in vnovičnih rojstev – to se imenuje samsara. Mogoče je duh hinduizma najbolje zaobjet v vrstici iz starodavne Rigvede, najstarejšega religioznega svetega besedila na svetu: »Resnica je ena, čeprav jih modreci poznajo veliko.« To pomeni, da vsako duhovno ravnanje, ki mu sledijo vera, ljubezen in vztrajnost, vodi do istega skrajnega stanja samouresničitve. Zato se hindujska misel razlikuje od drugih ver zaradi močne strpnosti do drugih verovanj, saj si trenutni verski sistemi ne morejo lastiti izključnega razumevanja transcendentne, presežne resnice. Hinduizem se je razvijal zelo dolgo in ni imel enega samega utemeljitelja. Včasih se zdi, da se različne vrste hinduizma tako zelo ločijo druga od druge, da so nekaj povsem različnega. Vendar pa je za mnoge hindujce pod vso to raznolikostjo ena sama nespremenljiva resničnost. Imenuje se brahman. Brahman je popolna, nespremenljiva, končna resničnost, ki po verovanju hindujcev obstaja nad pojavi navadnega sveta.

Budizem je danes ena od treh najpomembnejših religij na svetu. Utemeljitelj budizma je Sidharte Gautame – Buda (razsvetljeni ali prebujeni). Budizem je nastal v Indiji v 6. st. pr. n. š., kjer je v 3. stoletju pr. n. š. postal državna vera, vendar je iz Indije do 7. stoletja našega štetja skoraj povsem izginil, saj ga je izpodrinil hinduizem. To versko gibanje je najprej pomenilo odpor proti tedanjim verskim šegam v Indiji. Zavrnilo je zahteve bramanov, daritvene obrede in skrajne oblike askeze ter se zavzelo za »srednjo pot«. Ta vera vsebuje številne predstave in verovanja iz starodavne Indije, vendar pa tudi nekatera nova načela in spoznanja, ki naj bi vodila iz kroga rojstev in smrti. Budisti verujejo, da lahko doživijo odrešenje, če sledijo Budovi poti. Budizem sprejema idejo o reinkarnaciji in karmi. Buda je večkrat povedal, da ves čas uči samo eno: trpljenje in osvoboditev iz njega. O tem je govoril v učenjih o štirih plemenitih resnicah. Te so jedro njegovega nauka in jih je oznanil kmalu po svojem prebujenju. Budizem se je v različnih oblikah razširil po Aziji. Tako danes ločimo dve glavni veji budizma: hinajana in mahajana. V zadnjem obdobju se je budizem začel širiti še v Evropo in Ameriko, čeprav v nobeni od tamkajšnjih držav ni postal vplivnejša veroizpoved.

Judovstvo je religija judovskega ljudstva, hkrati pa je tudi njegova zgodovina, kultura, način življenja. To je prva religija, ki je priznala edinega Boga. Temelji na besedilih hebrejskega Svetega pisma. Judovska zgodovina je stara 4000 let; v začetku so bili Judje nomadsko ljudstvo, imenovano Hebrejci, in so živeli na ozemlju današnjega Bližnjega vzhoda. Zgodovina Hebrejcev se po pričevanju Svetega pisma začne, ko se je Abraham iz mesta Ur v Kaldeji odpravil v deželo Kanaan, ki mu jo je obljubil Bog. Ker je Abraham izpolnil voljo edinega Boga, je ta z njim sklenil zavezo. Znamenje te zaveze naj bi bilo obrezovanje. Drugi pomembni človek judovske vere je Mojzes, ki je ljudi iz egiptovskega suženjstva odpeljal v obljubljeno deželo. Na gori Sinaj je od Boga prejel deset božjih zapovedi. Hebrejci so sprejeli teh deset zapovedi v znamenje zaveze z Bogom. Vse zgodovine judovstva ni mogoče opisati z nekaj stavki, je pa res, da so bili Judje vedno preganjani, najhujše je bilo med drugo svetovno vojno. V zgodovini se je obredje judovske religije spreminjalo, ves čas pa so ostajali zvesti svojemu izročilu. Danes polovica vseh Judov živi v Združenih državah Amerike, četrtina v Izraelu in četrtina v Evropi.

Zakaj številni duhovni učitelji in verski voditelji odsvetujejo sočasno opravljanje različne verske prakse?

Tokrat lahko povem samo zgodbico o duhovnem iskalcu, ki je prišel k učitelju, ker je želel doseči samospoznanje. Kmalu mu pri učitelju ni bilo več všeč, začel je razmišljati, da to morda ni pot zanj in je odšel. Tako je hodil od učitelja do učitelja in vsakič je zaradi kakšnega razloga učitelja zapustil. Na koncu je bil frustriran, razočaran in ni verjel ničemur več. Pa ga je po nekem naključju na njegovi življenjski poti veliko let pozneje pot spet zanesla k prvemu učitelju. Razočaran mu je rekel, da ničemur več ne verjame in da je ta vera ena sama zabloda. Učitelj mu je obljubil, da bo v dveh tednih doživel razsvetljenje, če bo res počel vse tako, kot mu bo naročil. Učenec je razmišljal, da bo poskusil še zadnjič, saj po vsem doživetem res nima več ničesar izgubiti. Prvi dan – tako mu je učitelj naročil – je začel kopati vodnjak. Ves dan je delal na vročem soncu in zvečer utrujen zaspal. Naslednji dan se je učitelj premislil in ga poslal kopat drugam. In tako vse naslednje dni. Vsak dan znova je začel kopati drugje. Po tednu dni je učenca minilo potrpljenje. Učitelju je očital, da bi že imela vodo, če bi nadaljeval tam, kjer je začel kopati že prvi dan, tako pa imata samo razrit in razkopan vrt. Tedaj mu je učitelj dejal, da bi tudi on že spoznal resnico, če bi ostal pri prvem učitelju, tako pa je njegov um »razrit« in razočaran. Samo to se sprašujem, če lahko globoko ponotranjimo religijsko prakso, če smo povsod, pa nikjer zares.

 Zakaj odsvetujejo tudi zakonsko zvezo med pripadniki različnih ver (npr. med muslimanom in katoličanko)?

V današnjem času se je to precej spremenilo. Večina religijskih tradicij pa temu še vedno nasprotuje. Tradicionalno religija ni bila samo zadeva posameznika, temveč skupnosti: ožje družinske in širše družbene. Človek je bil vključen celostno. Prav zato nobena tradicionalna vera ni podpirala porok med pripadniki različnih ver, saj zakonca v takšnem zakonu ne bi mogla skupaj živeti svojega verskega življenja. Biti pripadnik določene religije je pomenilo biti tudi pripadnik določene skupnosti.

V današnjem zahodnem svetu so se seveda stvari precej spremenile. Obstajajo tudi mešani zakoni. Se mi pa zdi, da bi morala biti dva zares verujoča človeka, ki pripadata različnim religijskim tradicijam, zelo zrela in občutiti enako čustveno bližino, da ju njun različni način življenja ne bi razdvajal, pač pa povezoval. V večini tradicionalnih držav (npr. muslimanski svet) takim porokam še vedno nasprotujejo ali so celo prepovedane.

xxx

 Moj odnos do vere je »notranji«

Andreja Vukmir je profesorica zgodovine in sociologije (dela na Osnovni šoli Marije Vere v Kamniku), pisateljica otroških knjig, inštruktorica joge (v Društvu joga v vsakdanjem življenju) ter zakonska in družinska terapevtka. Prav zdaj je končala delo stažistke na Frančiškanskem družinskem inštitutu v Ljubljani, ki ga je ustanovil psiholog in duhovnik pater dr. Christian Gostečnik. Čeprav ni bila versko vzgojena, so jo verstva vedno zelo zanimala. Med drugim je tri leta živela v Indiji, tam je študirala filozofijo joge in sanskrt. »V Indiji sem se srečala s povsem drugačnim svetom, a spoznala sem, da so tamkajšnji ljudje enaki kot mi. Čeprav so njihovi verski obredi drugačni, navadno čutijo enako kot mi.«

Odraščala je v družini, v kateri se je srečevala z različnimi kulturnimi okolji in kjer je bila vera prepovedana. Kljub temu jo je verovanje kmalu pritegnilo: »Verjamem namreč, da je versko čustvo zelo močno v vsakem človeku. Čeprav tega čustva nisem smela izražati v tradicionalni veri, ki je bila v moji okolici, sem si nehote našla drugo možnost. Ko sem začela vaditi jogo, se sicer nisem nameravala versko izobraževati, vendar se je to pozneje nehote zgodilo. Pri jogi sem se namreč želela le razgibavati. Zaradi želje po psihološkem raziskovanju pa sem kmalu odkrila jogijski psihološki vidik. Zanimalo me je, zakaj človek čuti tako kakor čuti. Znanje o duhu, duši in telesu, ki ga vsebuje jogijska filozofija, me je zato kmalu povsem prevzelo. Da bi to znanje poglobila, sem kmalu za tri leta odšla v Indijo, v ašram. Seveda tam nikakor nisem nameravala opravljati kakršne koli verske ali duhovne prakse. Želela sem se le izpopolnjevati v filozofiji joge, meditaciji in sanskrtu. A bila sem presenečena, ko sem spoznala, da potekajo v ašramu tudi verski obredi (seveda ni bilo nujno, da smo se obredov in molitve udeleževali), saj nikakor nisem nameravala moliti. Kljub vsemu sem se odločila, da bom v ašramu ostala in se udeleževala molitev. Predvsem pa sem tam študirala, saj so me zanimali le psihološko-čustveni-telesni vidiki joge. Čeprav si nisem želela postati ‘nekakšna vzhodnjaška vernica’, sem se pri verskih obredih počutila izjemno prijetno – versko obredno ozračje me je zelo pritegnilo.«

Ko se je Andreja vrnila domov, je prvič resnično razumela katoliško vero: »V Indiji sem ob telesnih občutkih spoznala, kaj pomeni biti veren in doživljati verske obrede. Zavedela sem se pomena verske simbolike in obredov. Razumela in čutila sem lahko vzgibe tistih ljudi, ki na primer hodijo k maši. Med prebiranjem Markovega evangelija sem bila navdušena, rekla sem si: To je to! Razumela sem torej psihološki vidik verskih obredov. Moj verski svet je notranji, obenem pa mi verski obredi na telesni ravni zelo prijajo. Menim, da pri telesnem doživljanju različnih verskih obredov ni nobenih razlik, saj vsi v človeku zbujajo enak občutek svetosti. Doživljanje občutkov svetosti pa ljudje potrebujemo za zdravo bivanje. Menim, da ga vsi doživljamo enako.«

 

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA, avgust 2011, št. 264

Fotografija: Elena Danel, na sliki Andreja Vukmir, prof.