Nekateri ljudje že s svojo navzočnostjo vplivajo na električne naprave vseh vrst. Morda se to komu zdi nenavadno, vendar je čedalje več poročil o takšnih ljudeh povsod po svetu. Takšni so lahko ljudje vseh starosti, obeh spolov in različnih poklicev. Nekateri ljudje sčasoma postanejo pozorni na to, da se v njihovi bližini kvarijo električne naprave. Tako je Louis Proud v avstralski izdaji revije Nexus objavil eno od številnih elektronskih sporočil, ki jih kot raziskovalec nenavadnih pojavov prejema z vsega sveta. Kaj je bilo v njem napisano? »Električne naprave se mi zelo pogosto pokvarijo. Nenehno se mi kvarijo tudi računalniki. Ročne ure ne morem nositi, saj se takoj pokvari. Včasih začnejo pobliskavati ulične luči, ko grem mimo. Vsi ti pojavi se še okrepijo, če sem razburjen ali v stresu. Opazil sem, da imam veliko statične elektrike, večkrat me strese. Da se mi to dogaja, pripisujem temu, da me je kot otroka hudo stresla elektrika.«

To so tako imenovani »električni ljudje« oziroma ljudje, ki trpijo zaradi visokonapetostnega sindroma (high voltage syndrome). Kadar s svojo elektriko vplivajo samo na cestne luči, pa pojav imenujejo interferenca uličnih svetilk (Streetlight interference).

Gospodinjski pripomočki odpovedujejo

Angleška revija Daily Mail je leta 2008 gospo Mavis Price opisala kot »super električno babico«. Že njen dotik je povzročil, da je na primer eksplodiral čajnik. Gospa Price je upokojena socialna delavka, tedaj je bila stara 60 let. Občutek je imela, kot da je njeno telo polno statične elektrike. Zato so se ji kvarili vsi gospodinjski električni pripomočki in tudi druge naprave, na primer čajnik, likalnik, tiskalnik, sesalnik in računalnik. Pokvarili so se že, če se jih je samo dotaknila ali samo stala ob njih. Tudi televizijski sprejemnik je včasih kar ugasnil, ko je šla mimo. Zgodilo se je celo, da je streslo ljudi, če je ob njih stala v vrsti ali so se jim dvignili lasje. Ko je nakupovala v trgovini, se je pokvarila blagajna, ko je nesla natisniti fotografije, tega niso mogli narediti, saj so odpovedale naprave.

Telo se ji je začelo polniti s statično elektriko potem, ko jo je, ob poskusu, da bi vključila televizijski sprejemnik, že kot otroka močno stresla elektrika.

Raziskave so pokazale, da lahko človeško telo nakopiči do 25 000 voltov statičnega naboja. Čeprav je to videti veliko, pa ni nevarno, boleče je predvsem tedaj, ko se človek dotakne kakšnega kovinskega predmeta, kar smo izkusili že skoraj vsi. Na računalniških servisih vedo, da že zelo majhne razelektritve telesne statične elektrike lahko poškodujejo občutljive elektronske komponente v računalnikih, zato je proti temu večina stacionarnih računalnikov tudi zavarovana.

Statično elektriko si ljudje nakopičimo ob različnih priložnostih, vendar ljudje, ki so zmožni uničiti električni čajnik, takšno elektriko proizvajajo kar sami.

Poskusi z zaporniki

Februarja leta 1920 se je 34 zapornikov v zaporu Clinton Prison v Dannemoru, New York, Združene države Amerike, zastrupilo s smrtno nevarnim strupom botulinom, ko so jedli konzerviranega lososa. Toda ta zastrupitev je bila nekaj posebnega, saj so bili vsi bolniki prežeti s statično elektriko. Nenavaden pojav so opazili, ko je eden od zapornikov poskušal odvreči papir v koš za smeti, vendar se ni mogel ločiti od njega. Dr. Julius Ransom, zaporniški zdravnik, je z bolnimi zaporniki opravil več poskusov. V enem od poskusov je bolnik drgnil z roko ob roko in se nato dotaknil papirja, papir pa se je takoj nabil s statično elektriko. Kot je poročal zdravnik, so potem ta papir »prilepili« na zid in na njem je visel več ur. Če so takšen papir približali kompasu, se je igla začela vrteti v vse smeri.

Pri drugi vrsti poskusov, ko je bolnik drgnil roko ob roko, je vplival na jekleni merilni trak, ki je visel s stropa, da je začel nihati naprej in nazaj. Ko so bolniki okrevali, so izgubili to sposobnost.

Ko so iskali razlage za ta pojav, so domnevali, da je bil morda vzrok za ta pojav izredno suha koža, ena od posledic botulizma. K vsemu je pripomoglo še hladno februarsko vreme, saj tudi hlad pripomore h kopičenju statične elektrike.

Čeprav so navedene razlage verjetne, pa je zelo težko razložiti, zakaj se je statična elektrika pri zapornikih ohranila tudi potem, ko so se skopali. Dr. Ransom je opazil, da so bolniki bili polni statične elektrike ne samo tedaj, ko so bili suhi in oblečeni, temveč tudi, ko so se skopali. Kajti, če bi se statična elektrika le nakopičila na njihovem telesu, bi se je morali po kopeli znebiti. Ker se to ni zgodilo, je morala statična elektrika nastajati v njihovem telesu.

Električni šoki in magnetne sposobnosti

Na povezavo med boleznijo in statično elektriko kaže tudi primer Caroline Clare iz Ontaria, Kanada, o katerem so časniki poročali leta 1879. Ko je bila Caroline stara 17 let, je hudo zbolela. Izgubila je tek in naglo hujšala. Nazadnje se ji je stanje tako poslabšalo, da je obležala. Med boleznijo je začela razvijati posebne sposobnosti in opisovati prizore, ki so se dogajali nekje drugje. Stanje se ji je začelo izboljševati, prenehala so tudi posebna stanja in kmalu je bila zdrava kot prej. Toda v njenem telesu se je nekaj spremenilo. Časniki tedanjega časa so jo opisovali kot popolno baterijo, saj je nenehno prasketalo okoli nje. Če ji je kdo segel v roko, ali pa dal svojo roko v vodo skupaj z njeno, ga je močno streslo. Ko je približno 20 ljudi sklenilo dolgo človeško verigo in jo prejelo za roko, je zadnjega v vrsti močno streslo. Če se je kdo dotaknil predmeta, ki se ga je ona dotaknila pred tem, ga je stresla elektrika, predmet pa ni ostal dolgo električno nabit.

V časnikih so opisovali tudi Carolinine magnetne sposobnosti. Kovinski predmeti so se namreč lepili za njeno telo, nekovinski pa ne. Noži so ji kar skakali v roko, ko jih je hotela vzeti, igle pa visele s konic prstov. Kako dolgo je imela te sposobnosti, ni znano, vendar so čez čas le izginile.

Med Carolino in omenjenimi ameriškimi zaporniki je nekaj podobnosti. V obeh primerih so predmeti, ki so se jih dotikali zaporniki ali Carolina, ohranili statično elektriko nenavadno dolgo, saj takšnega ohranjanja v vsakdanjem življenju ne poznamo. Prav tako je nenavadno pritegovanje kovinskih predmetov. Kovine so izjemni prevodniki, to pomeni, da niso zmožne shraniti statične elektrike. Le izolatorji (papir ali plastika) jo lahko shranjujejo. Kovinski predmeti lahko ohranijo statično elektriko samo tedaj, če so izolirani od okolja. Zakaj je Carolinino telo pritegovalo kovinske predmete, ne pa nekovinskih? Morda zato, ker pri osebah, ki so zelo prežete s statično elektriko, te pojave v resnici povzroča psihokineza (premikanje predmetov na daljavo brez neposrednega stika z njimi).

Statična elektrika in psihokineza

K povezavi med statično elektriko in psihokinezo je morda pripomogel primer Jacqueline Priestman iz Stockporta v Angliji, leta 1985. V člankih iz tistega časa so Jacqueline opisovali kot gospodinjo, ki okvari vsak električni gospodinjski pripomoček, s katerim pride v stik. Zgodba o tem, kako se je Jacqueline prežela s statično elektriko, je prav nenavadna.

Ko je bila stara 22 let in znova noseča ter skrbela za svojo 18-mesečno deklico, sta se z možem Ronom hudo sprla. Ron je jezen sedel na motorno kolo in se odpeljal, ona pa je za njim zavpila, naj si zlomi vrat. »Želja« se ji je kmalu uresničila. Ron je doživel hudo prometno nesrečo, v kateri si je zlomil hrbtenico in vrat. Preden je v bolnišnici po mesecu dni zdravljenja umrl, se je šalil z obupano in skesano Jacqueline, da če bo umrl, jo bo mrtev prišel strašit.

Kmalu po Ronovi smrti, se je Jacqueline kopala v kadi, ko je nad njo eksplodirala stropna svetilka in jo je padajoče steklo porezalo po rami. Zadevo je pripisala okvarjeni luči. Ko je pozneje šla mimo omare, kjer je bilo shranjeno Ronovo motoristično usnjeno oblačilo, je razneslo lestenec na stropu. Približno ob istem času so se brez vidnega vzroka pokvarili sesalec, videorekorder, električni čajnik, likalnik, pralni stroj, sušilec in druge električne naprave. Radijski sprejemnik je sam od sebe menjal postaje, enako televizijski sprejemnik, ali pa je bila na njem dvojna slika. Jacqueline je bila prepričana, da vse to počne Ronov duh.

Najbolj nenavaden pojav se je zgodil neke noči po krstu deklic, saj se je odločila, da ju bo krstila na isti dan. Nekoliko jo je skrbelo, saj Ron ni hodil v cerkev in ne bi želel, da bi bili deklici krščeni. Tiste noči sta se kristalna kozarca na okenski polici, na katerih je bilo vgravirano ime vsake od deklic, razletela.

Jacqueline se je čez čas poročila drugič, njen mož Paul je bil električni monter, težave z elektriko pa so se nadaljevale. Poleg tega, da je Jacqueline nenehno »tresla elektrika«, je imela pogoste glavobole, trpela zaradi napihnjenosti in zaprtja. Nazadnje je doživela živčni zlom in skušala narediti samomor.

Mož Paul pa je bil prepričan, da vse to povzroča kar Jacqueline sama, čeprav se tega ne zaveda, in sicer zaradi velikega kopičenja statične elektrike v svojem telesu. Opazil je tudi, da so se zadeve poslabšale, ko je bila razburjena ali prestrašena. Stanje se ji je izboljšalo, ko je po nasvetu moža začela uživati več sadja in zelenjave ter veliko dušene čebule.

Paul je pravilno presodil, da pojave verjetno povzroča statična elektrika, čeprav je težko razložiti, kako lahko statična elektrika povzroči, da eksplodirata stropni luči iz debelega okroglega stekla, še zlasti, ker se ju nihče ni dotaknil. To je težko razložljivo, zlasti v prvem primeru, ko se je Jacqueline kopala v kadi, saj voda statično elektriko izniči. Kako pa bi razložili zdrobljene kristalne kozarce? Ko se je to zgodilo, je Jacqueline mučil hud občutek krivde zaradi Ronove smrti, kar je še okrepil krst deklic, saj je vedela, da ga Ron ne bi odobraval. Zato je morda kar sama psihokinetično povzročila, da sta se kozarca razletela. Očitno je Ronova smrt povzročila, da se je Jacqueline zaradi čustvenega pretresa prežemala s statično elektriko.

Psihokineza lahko poteka zavedno in nadzorovano ali spontano. Izraz spontana psihokineza (predlagal ga je William Roll) se uporablja predvsem v povezavi s poltergeisti (ropotavi duhovi). Pri tem pojavu menijo, da imamo opraviti s podzavestno psihokinezo in ne z delovanjem duhov.

Kot vidimo iz primera Jacqueline Priestman in drugih, tudi »električni« ljudje nimajo nadzora nad tem, kar povzročajo. Te pojave povzročijo nepričakovano, odvisno od svojega razpoloženja ali stanja zavesti.

Delovanje poltergeist

Čeprav pri »električnih« ljudi niso ugotovili nobenih posebnosti glede starosti, spola ali psihološkega stanja, pa so osebe, ki povzročajo učinek poltergeist, večinoma težavne mladoletnice s potisnjenimi spolnimi potrebami. Tako je bilo tudi v rudarskem kraju Sosnowiec v južnem delu Poljske, ponoči 4. aprila 1983. V majhnem stanovanju, v katerem je z očetom in materjo živela trinajstletna Joasia Gajewski, so se začeli dogajati dramatični pojavi. Okno je močno ropotalo, pohištvo se je majalo in premikalo, krožniki in kozarci so leteli povsod po stanovanju, nekateri so se tudi raztreščili ob zidu. V tistem času je bila Joasia psihično zelo nestabilna. Bila je v puberteti, hudo pa jo je prizadela tudi nedavna smrt babice, s katero sta si bili zelo blizu. Preden so se omenjeni pojavi začeli, je bila deklica bolna, imela je hud glavobol in vročino. Prijatelji in družinski člani so opazili, da je bilo njeno telo nabito s statično elektriko že tedne pred 4. aprilom, saj je okoli nje vse prasketalo.

Za nenavadne pojave v tem mestu so se začeli zanimati tudi poljski znanstveniki, predvsem dr. Eustachiusz Gadula, in ugotovili, da jih povzroča prav Joasia Gajewski, zato so pri deklici opravili več medicinskih in psiholoških preiskav.

Preiskave so razkrile nekatere posebnosti. Njeno telo je bilo res nabito s statično elektriko, to se ni spremenilo niti tedaj, ko so jo ozemljili. Preiskave s termografsko kamero so razkrile, da se je njena telesna temperatura nepričakovano zelo spreminjala, okoli glave, prstov na rokah in nogah so zaznali posebne vroče točke, nekoliko topleje je bilo tudi v območju njenega sončnega pleteža. Med proučevanjem so dr. Gadula in sodelavci doživeli več pojavov nadzorovane in tudi spontane psihokineze. Tako se je nekoč stol, na katerem je sedela Joasia s prekrižanimi nogami in se ni dotikala tal, sam od sebe začel premikati po sobi. Premikal se je tudi potem, ko ni več sedela v njem. Nenadoma se je dvignil v zrak in močno zavrtel. Niti trem moškim ga ni uspelo postaviti na tla, saj je bil stol močnejši od njih. Tja se je pozneje spustil sam.

Joasia je lahko krivila tudi žlice in vilice, podobno kot slavni Uri Geller. Čeprav so to raziskovalci neštetokrat videli na svoje oči, pa jim tega pojava ni uspelo posneti s kamero. Takoj ko so prižgali kamero, so pojavi prenehali.

Joasia je imela te sposobnosti do dvajsetega leta, nato so izginile. Pojavi poltergeist, ki jih je povzročala, sodijo med najdolgotrajnejše tovrstne pojave v zgodovini.

»Električne« osebe pridobijo posebne sposobnosti ali kot posledico električnega udara ali čustvenega pretresa. Človeško telo je po svoji naravi električno, in morda takšni pojavi povzročijo motnjo v njem.

Marko Vesel, objavljeno v reviji AURA št. 310, junij 2015

Prirejeno po članku: Louis Proud, The Electric People Phenomenon, www.nexusmagazine.com, april−maj 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com