Pisateljica in ekonomistka Azra Širovnik nas vedno znova preseneča: v ljubezenskih in erotičnih romanih namreč prikrito zapisuje globoke duhovne resnice, pazljivim bralcem ponuja življenjsko preskušena »vodila za osebno in duhovno rast«. Venomer opominja, naj delamo dobro ter neprenehoma in čedalje bolj ljubimo sebe. Takole pravi: »Ne delaj drugemu tistega, kar ne želiš, da bi kdo drug naredil tvojim otrokom. Ljubi sebe in se spoštuj, saj se tako zahvališ Bogu za njegovo milost, da te je ustvaril kot enkratno in neponovljivo bitje!«

V svojih knjigah se Boga ne ogibate … Kaj vam pomenita besedi duhovnost in Bog?

Besedi duhovnost in Bog (zame po takšnem vrstnem redu: Bog in duhovnost) sta opredelitvi mojega človeškega obstajanja na tem svetu. Kaj mi pomenita? Bog mi pomeni vse: je vrhunski arbiter vsega, kar sem in kar na svetu počnem kot človeško bitje; je nekdo, ki nadzira moje poslanstvo, delo, vedenje (do mene in drugih), moje misli in dejanja, ki mi narekuje stavke v mojih besedilih, naslove mojih knjig, misli, povezane z drugimi ljudmi, mojo usodo … Skratka, Bog je moj partner, je najinteligentnejši in najpravičnejši, čisto, ljubeče bitje, edino, ki bi se mu rada prikupila in bi ga bila rada vredna. Edini, ki se mu z dušo v celoti rada priklonim. In tako za vekomaj obstanem …

In ko bi tako rada za vedno obstala, mi Bog priredi sanjsko, tuzemeljsko prebujanje – pri tuzemeljskem življenju me ohranja s čarobnimi pravljicami. Zato mu odgovorim: »Hvala, vem, da me podkupuješ, da vzdržim to prozaičnost. Vse me vleče k tebi, le ti mi lahko slediš.« Je edini, čigar ljubezen bi si rada zaslužila in ki mi ljubezen tudi nesebično podarja, me z njo ovija kakor v mehko vato in varuje (in tudi vedno obvaruje). Bog mi daje posebno ljubezen, z njeno globino, močjo, vdanostjo, zvestobo in zavestjo o meni sami, toplino in občutkom varnosti, se ne da primerjati nobena druga ljubezen. Ljubezen, ki je edina večna in prava. Plemenita. Ljubezen, ki govori z izbranim jezikom, ki ga – za to se Mu zahvaljujem – znam brati. Z govorico je težje: sem človeško bitje in imam pač svoje omejitve. Toda dana mi je milost – lahko rečem, največja milost – da me je Bog usposobil za branje Njegovega jezika! Smisel mojega življenja je: biti vredna te Ljubezni. NJEGOVE LJUBEZNI.

 

Kdo vas je seznanil z Bogom in duhovnostjo? Ste oboje spoznali že v otroštvu?

Smešno, toda resnično: moji starši so se poročili zelo mladi in iz ljubezni. Zelo kmalu sem s svojim otroškim duhovnim bitjem spoznala, da niso zreli za urejanje njunega moško – ženskega razmerja in da je mati čustveno podrejena moškemu, ki je nezrel, otroški. Zato sem si rekla: Če že klečim, bi rada klečala pred ljubeznijo! Pred nekom, ki me razume in je te ljubezni vreden. Imela sem srečo – obe moji babici, mamina, ki je imela s svojim možem zrel ljubezenski odnos, in druga, očetova, ki so jo mladoletno poročili z dvajset let starejšim moškim (da ji ni bilo treba dati dediščine), sta me napotili k Bogu – ker je samo On ljubeč, pravičen in edini vreden ljubezni, ki jo čuti in zmore žensko bitje.

In tako sem se povezala z Njim. Bogu sem se izpovedovala, mu razlagala o mami, očetu in ga prosila, naj me nikar tako zelo ne poniža, da bi tako urejala svoja razmerja in življenje. V zameno za njegovo večno ljubezen, ki mi bo dala večni ponos in treznost v medčloveških odnosih, sem mu prisegla večno zvestobo. Tako sva z Bogom, ki sem ga spoznala pri svojih babicah (eni zelo versko religiozni, drugi filozofsko verni), ustvarila najino razmerje, ki še vedno traja v prvotni obliki: jaz sem naivna romantičarka, on pragmatični vitez, ki me rešuje in ljubkuje.

 

Ali vas je stik z duhovnim preobrazil, spremenil vaše mišljenje, delovanje, življenje?

Moja preobrazba v duhovnost sega v najzgodnejše otroštvo. Imela sem bujno domišljijo in z njo povezane neverjetne želje. Napotila sem jih k Bogu. Uresničile so se mi. Potem so tem željam sledile še druge in tudi te so se uresničile. Spoznala sem, da nisem sama. Da je z menoj nekdo, ki me sliši. Razume. Čuti. Ljubi. Bog je postal moje merilo vrednosti za človeško bitje – le tisti, ki so dosegli stopnjo zavedanja o čistosti, poštenosti, širini, globini večnega (ki naj bi bile tudi lastnosti razvitega človeškega bitja in njegovega značaja), so bili vredni, da jih spustim k sebi. V dušo. V srce. Včasih me mladi ljudje vprašajo: »Kako veš, kdo je vreden zaupanja?« Odgovorim jim: »Po sebi. In kaj bi lahko storil glede tega ti? Če si čist, se ravnaj po tem, kar bi storil ti. Če narediš tako, da si vesel, ne pa prizadet, je to tisto pravo!« Če poznamo formulo, je vse preprosto.

Že od zgodnjega otroštva sem čutila, da nikoli nisem pripadala temu svetu – vedno mi je bil tuj. Šele potem, ko sem pred letom dni šla na regresijo k hčerki Asji, sem izgubila vse komplekse glede tega, da ne razumem delovanja tega sveta. Zavedela sem se, da je moja duša (in najverjetneje duša vsakega človeškega bitja) narejena neposredno iz Njegove, božje snovi. Toda jaz se nisem nikoli prenehala zavedati te povezave z božjo substanco (!), zato so mi vsa tuzemeljska čustva (zavist, tekmovalnost, ljubosumje, škodoželjnost, in celo ljubezen do moškega, ki me ne ljubi, itn.) tuja in neznana. Imela sem namreč hude komplekse, ker nisem poznala teh človeških čustev …

Mene torej stik z duhovnim ni preobrazil, kajti z védenjem o duhovnem sem bila poslana na Zemljo, vržena v ta svet. Pri meni se je porajalo drugo vprašanje, ali druga težava: Kako naj se takšna, kakršna sem, znajdem v tem, tako zelo materialističnem svetu? V resnici se nisem v njem znašla nikoli. Živim po svojem načelu, edinem, ki ga poznam – po pravilih duhovnega sveta. Sem »izolirana duhovnica«, predana Bogu, ki me, ptico, hrani skozi okno. Srečna sem. Popolnoma. Bog bogato hrani svoje častilce!

 

Kako bi nam natančneje opisali svoje ljubezensko razmerje z Bogom?

Če občutiš, da živi v tebi še nekdo, ki ga ne morejo podkupiti najdražje obleke, ure, jahte, stavbe in denar, potem pa se moraš soočiti z živim bitjem, ki ti narekuje svoja pravila in s tem povezane svoje nematerialne zahteve (na primer potrebo in željo po ljubezni, po objemu, ki čuti utrip tvoje kože, tvojega srca, tvoje duše), se zaveš duše … Ko se je zaveš, veš tudi to, da imata duhovnost in tvoja duša intimen odnos. Najbolj duhovni odnos. Kljub kapitalističnim smernicam in cilju, da bi človeka odtujili od njegovega bistva, njegove duše.

 

V zunanjem svetu navadno ne opazimo, da bi ljudje pogosto iskali Boga, stik z dušo …?

Vsi ljudje iščejo ta najintimnejši stik – stik s svojo dušo. Ko se to zgodi, so srečni in rešeni. Toda to iskanje, ta pot je najtežja in najdaljša, ker je veliko ovir do tega odrešujočega cilja. Kdo jih je postavil in zakaj, niti ni več pomembno … Pomembno je to, da vse človeštvo išče pot odrešitve … Kajti srečati svojo dušo in skupaj z njo njenega Stvarnika, ki edini lahko razvozla formulo, po kateri si (in zakaj si?) ustvarjen, je rešitev uganke, zakaj smo sploh tukaj. Jaz vem, zakaj sem tukaj. In to je veliko. To je vse.

Kaj menite o resnično vernih ljudeh?

Resnično veren človek je tisti, ki čuti Božanstvo v sebi in tako tudi v vsem in vsakem okrog sebe.

 

Le redkim uspe živeti resnično duhovnost v stresnem vsakdanjiku – ali se vam to posreči? Kako si z duhovnostjo pomagate v neprijetnih, celo hudih trenutkih?

Odkrito moram priznati; da so preskušnje zelo prepričljive in zavajajoče. Popustim jim, toda le za trenutek, zadene me le prvi udarec. Pravkar preživljam najizvirnejšo in najbolj bolečo izkušnjo razmerja z žensko, ki je bila telesni medij, da sem prijokala na ta svet. Moja mati je zbolela za demenco in je agresivna. Moja ljubeča mati ima zdaj le enega sovražnika – mene. Oče in sestra sta umrla in ker zboleli za to hudo boleznijo sovraži tistega, ki mu je najbližji, je zdaj to sovraštvo doletelo mene.

Oh, to je bil proces – a vse sem predelala! Vključila sem se v proces krčenja možganov kot nadzornega mehanizma, ki govori, kar so ga naučili kolektivni možgani tega sveta, in se soočila s podzavestjo človeškega uma. Dojela, da ima vsak posameznik svojo individualno usodo in da je ta le njegov intimni odnos z Bogom in karmo. Razumela sem, da film in usoda moje mame nima nobene zveze z mano. Žal je tako. Rojevamo se goli, nebogljeni in nezavedni. Umirali naj bi goli, nebogljeni in zavedni. To pa je intimni odnos s seboj, z Bogom, s karmo in našo usodo. Le če pravočasno spoznamo formulo, navežemo stik z Bogom in gojimo edino povezavo, ki je kaj vredna, umiramo dostojanstveno. In moja želja je bila ne le živeti ponosno, temveč tako tudi umreti – s toplino v srcu, z odpuščanjem, razumevanjem in hvaležnostjo za to, da sem živela. Življenje je lepo. Bogato.

Kako sta povezana duhovnost in vaše pisanje?

Duhovnost in moje pisanje sta neločljiva. Izhajam iz tega, da mora biti pisatelj avtentičen. V mojih romanih po moji smrti ne boste ugotavljali: bila je odlična pisateljica in slab človek. Tega ne sprejmem! Sem človek, hočem biti človek s široko dušo, bitje z globino, ljubeče bitje, ki govori o omejenosti (časovni in vsakršni), ki jo človek podeduje v družini in okolju, o dediščini, ki ga utesnjuje, in duši, ki si prizadeva osvoboditi se – da bi bila srečnejša.

 

Ste kdaj srečali človeka, ki bi mu lahko rekli modrec, duhovni učitelj?

Človek je človek, zato ne verjamem v človeške voditelje, natančneje povedano – ne verjamem v moške razlagalce Boga. Moški se imajo za bogove na Zemlji in ne prenesejo tega, da niso bogovi in da je nekdo nad njimi. Raje prisluhnem ženski interpretaciji – ta je bolj čuteča, dovzetnejša in širša. Upam si trditi, da ženska bolj čuti Boga, ker ne tekmuje z njim. Išče le enakopravnega partnerja. Bog ji je naložil nečloveški trud, ki ga večina moških ne zmore deliti z njo.

 

Vadite kakšne posebne duhovne tehnike, se udeležujete duhovnih delavnic, berete tovrstne knjige? Molite?

Molim. To je moj način, moj intimni stik, ki ga delim le z mojima hčerkama. Vsi naši pogovori so namreč molitve, zahvale in poveličevanje. Skupaj smo združene v tem veličastnem dejanju hvaležnosti, molitvi in razlagi Boga, duše, duhovnosti ipd.

 

Ste se kdaj podali na duhovno pot v Indijo, na kakšno romanje?

Ne, nikoli nisem čutila potrebe, da bi iskala Boga zunaj sebe. Ne v Indijo ne kam drugam me ni vleklo, kajti vedela sem in vem (!) – da je v meni že vse, kar iščem, potrebujem, ljubim, spoštujem, želim. Kjer je moja duša, je moj Bog. In moja duša je vedno z menoj. Eno sva.

 

Za kaj je torej človek v resnici ustvarjen?

Človek je ustvarjen za let, za širna prostranstva, s tem pa tudi za srečo. Za svobodo. Svoboden let v tem življenju in na tem svetu! Najdi sebe, poveži se s seboj in ne prizadeni drugih! Če jih že ne moreš osrečiti, jih vsaj ne prizadeni namenoma!

 

Kakšna je duhovna skrivnost vašega življenja?

Preprosta: zavest o minljivosti. Vsak dan skušam preživeti z zavedanjem, da me mogoče jutri ne bo več … Zato se močno zavedam vsega, imam široko odprto zavedanje o vsem, kar se mi dogaja čez dan. In vsako noč si naštejem vse lepo, kar me osrečuje in se mi je zgodilo, se zavem vsega, kar bi še rada naredila, se povprašam o svojem vedenju do drugih – vse torej postorim tako, da lahko tisto noč mirno prestopim na drugi svet. Tako delam že od najzgodnejšega otroštva in upam, da mi bo z Njegovo milostjo to dovoljeno početi vse do zadnjega dneva. Namreč živeti s čisto vestjo.

 

Bi dali našim bralcem kakšen poseben duhovni nasvet?

Že nekajkrat sem povedala, in znova ponavljam: Ne delaj drugemu tistega, kar ne želiš, da bi kdo drug naredil tvojim otrokom. In še enega, enako pomembnega: Ljubi sebe in se spoštuj, ker se tako zahvališ Bogu za njegovo milost, da te je ustvaril kot enkratno in neponovljivo bitje.

 

Vaša druga knjiga ima naslov Bog ima živce. Marsikoga zanima, kaj pomeni ta naslov …? In kaj Boga dandanes na svetu še posebno razburja?

Naslov knjige je pravzaprav filozofsko izzivanje Boga. V prvotnem, balkanskem jeziku, bi pomenilo: Ti, ki trdiš, da si najpravičnejši, najplemenitejši, najbolj milostljiv in pravičen v kaznovanju – kako lahko gledaš tako mirno in neprizadeto krivice, ki se godijo?! Zakaj ničesar ne storiš?!

Seveda, človeku v stiski se zdi dan pravične sodbe zelo daleč, kajti prizadeti bi rad videl, da bi se sodbe uresničile takoj, kakor na naglih sodiščih, da bi takoj dobili zadoščenje. A zakoni vesoljne modrosti očitno delujejo po načelih, ki jih človeški um in ranjena čustva niso zmožni dojeti. Kajti človek je v časovni stiski, saj je iz snovi, ki se vsak dan krči in ima določen rok trajanja. Zato bi hotel, da bi kazen doletela tirana takoj, da bi prizadeti to lahko še videl, doživel, dobil zadoščenje … Bog pa ima na voljo ves čas, zato se mu ne mudi. Spet smo torej pri času in evoluciji, ki je prepočasna za človeka in njegove potrebe.

Na Boga, ki ima na voljo ves čas, ki nikoli ne mine, ne pritiskajo ne dogodki ne časovne omejitve. Evolucija je namen. In ta ima svojo hitrost, svoj ritem, čas. A tisti, ki imajo odprte oči, ki spremljajo procese in se jih zavedajo, znajo in zmorejo razbrati premike nagrajevanja in kaznovanja ter delovanje karmičnega zakona, ki se kot najtanjša, toda nepretrgana, žilava, nezlomljiva nit pretaka in je vtkana v dogodke. Vedo, da se vse dogaja natanko tako, kot je pravično in obljubljeno.

Moja usoda: izpovedovati

Pisateljica in ekonomistka Azra Širovnik se je rodila v Banjaluki. Njen oče, univerzitetni profesor književnosti, jo je nedvomno spodbujal, da se je že zgodaj zaljubila v knjige. Homerja je prebirala v tretjem razredu osnovne šole, Tolstoja, Dostojevskega v četrtem, druge klasike je prebrala do konca osemletke. Številni so menili, da bo Azra drugi Ivo Andrić. Zato so bili zelo presenečeni, da se ni vpisala na študij književnosti, temveč na ekonomijo v Ljubljani. V Sloveniji sta jo navdušili drugačnost in prelepa narava. Kmalu je prebirala slovenske klasike, Tavčarja, Kranjca in druge, ter se tako zlahka naučila slovenščine. Na fakulteti je spoznala slovenskega fanta, in ta je kmalu postal njen mož. Z njim je ustvarila izredno kakovosten odnos in ima dve, zdaj že odrasli hčeri.

Spoznala je, kakšne so bistvene duhovne in verske razlike med ljudmi v Bosni, kjer je rojena, in v Sloveniji, kjer živi od študentskih let: »V Bosni je, tako kot po vsem Balkanu, zelo razširjena vera v karmični zakon, ki pravi: Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. Toda kljub temu ljudje še naprej kopljejo jamo drugim … Balkan je leglo dobre filozofije in slabe prakse. In vsak si lasti Boga – tudi za svoja nepravična, umazana dejanja. Balkanci vedo, da se jim bo vrnilo, če bodo koga prekleli, njihova slaba kletev bo doletela tudi njih. A kljub temu se še vedno preklinjajo. In drug drugemu želijo slabo. Pri Slovencih k sreči takšno preklinjanje drugih ljudi ni v navadi. Tisti, ki so razviti, in teh je zelo veliko, so zelo zavedni. (Čeprav je res, da v vseh kulturah na svetu obstajajo številne visoko razvite duše … In takšne duše so obstajale v vseh zgodovinskih obdobjih.) Mogoče večina ljudi v Sloveniji tudi želi drugemu slabo, vendar nisem slišala, da bi to glasno izpovedovali. Zavedati pa se je treba, da drži kot pribito le ena resnica: Kar želiš drugemu, v mislih ali besedah, bo doletelo tebe samega. Zato je karma bič, Bog pa milostljiv – saj svoje ljudi vztrajno opozarja na zakon karme.«

Azra Širovnik je sprva delala kot ekonomistka, pozneje, sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, pa je začela pisati. Njene knjige so ljubezenske in psihološke, razkrivajo globoke življenjske zgodbe, polne so čustvenega in erotičnega naboja ter modrosti. Ženske, ki jih opisuje, so srčne, inteligentne in močne. Nezlomljive. Življenjske vihre prenesejo z dvignjeno glavo in zgolj kot življenjske izzive. Zanje so ti nova življenjska lekcija, v kateri pridobijo višjo stopnjo zavedanja. Leta 1992 je izdala prvi roman Za ovinkom zakona. V njem opisuje ljubezenski trikotnik – ko v prej srečno družino vstopi mlajši moški … V drugem romanu Bog ima živce (1996) je razpeta med dve vzporedni zgodbi: o vojni v Bosni in zakonskem peklu, ki je nastal zaradi prešuštva. V knjigi Tašča (2007) beremo o čisti ljubezni, v katero se nekega dne vmeša posesivna tašča. Leta 2009 je presenetila bralce z romanom Na hrbtu črnega žrebca, v njem opisuje močno junakinjo Taro. Leta 2011 je izdala peto knjigo, Kronika Napovedane Ljubezni, erotični roman, ki se začne z napovedjo »prave« ljubezni v sanjah. Pisateljica pravi: »Moja usoda je izpovedovati. Živim le, ko pišem. Neka velika moč, edina, ki mi vlada in me nadvlada, me kot peresce potegne s svojo nevidno roko in me posadi za pisalni stroj ali računalnik. Takrat nimam izbire, niti za milimeter se ne morem umakniti. In potem ne preneham, dokler se ne izjokam do zadnje solze.«

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA, april 2013, št. 284

Fotografija: Iz osebnega arhiva.