Prva dama slovenske televizije Miša Molk je tudi poduhovljena, modra dama. Meni, da je duhovnost treba živeti v vsakdanjiku in jo praktično udejanjati. Veliko ji pomeni tudi resnična dobrota, takšna, ki je ne razkazujemo: »Lepo je, ko z ljudmi delimo tisto, kar imamo. Tega ne delamo zato, da bi nas drugi videli in hvalili, niti zato, da bi nam dobroto povrnili. V dajanju je nekaj, kar nas osrečuje, in tisti, ki daje, prejme veliko več od tistega, ki prejema. Dobrota se nam povrne sama po sebi …«

 

Je duhovnost že dolgo del vašega življenja?

Po knjigah o duhovnosti sem listala že zelo zgodaj. Med prvimi mi je prišel v roke Krišnamurti, potem Martin Kojc, David Goleman in Scott Peck, pred dobrimi dvajsetimi leti pa sem jih začela prebirati bolj sistematično. Najprej sem se vrnila k Frommu, Jungu in Freudu, pozneje sem prebirala eseje in filozofijo. K temu me je napeljalo takratno notranje viharjenje, življenjski dogodki. Spoznala sem, da bi mi koristilo pogovarjanje s seboj, da sem se na neki točki ustavila, da ne razumem ne sebe ne drugih. Začela sem se bolj obračati vase. Spoznavala sem, česa si želim, kaj čutim, kako se odzivam. Kaj sta žalost in veselje ter kako mimobežna je sreča.

Tako sem postajala čedalje mirnejša in vse bolj spoštljiva do svojih razočaranj, usklajena s seboj, in to mi je prišlo zelo prav, saj sem takrat nenadoma imela zelo veliko dolžnosti doma (postala sem mati in življenjska sopotnica) in v službi. Spraševala sem se, kako bom vse zmogla … S prebiranjem del o duhovnosti sem se laže znašla: jasno sem spoznala svoje prednosti, nisem se več tako zlahka užalila, prenehala sem se jeziti in začela bolj neobremenjeno sprejemati reči … Zavedela sem se, da nas drugi pravzaprav ne morejo užaliti. Človek se vedno užali sam – tuje besede, ki nas zabolijo, nam pokažejo na naše notranje nerazčiščene zadeve. Te resnice so me zelo ozavestile.

Bili ste torej dobra duhovna učenka, ki je hitro napredovala …?

Takrat sem doživljala tudi veliko samote in »temnih noči« … Precej sem premišljevala in spoznala, da so bila to le »opozorila«, silila so me, naj ukrepam in začnem življenje bolj spoštovati. Če življenja ne spoštujemo dovolj, nas to »ošteje« in zato potem doživljamo neprijetne dneve, se slabo počutimo. To pomeni, da smo življenje jemali prelahko, premalo odgovorno ali pa preklemansko zares in si naložili pretežko prtljago. Čeprav nam je v težavnih obdobjih hudo, smo pozneje zanje hvaležni – ko jih prebrodimo, smo bolj spravljeni s seboj.

 

Sta vas duhovno vzgajala tudi mati in oče?

Zelo … Oče in mati sta bila versko vzgojena, vendar zelo odprta do življenja in kritična do Cerkve. Ne vem, ali sta ravno verjela v onstranstvo, poudarjala pa sta vrednote, ki štejejo še danes, to je spoštovanje do sočloveka, sočutje in zavedanje, da moramo ljubiti tudi sebe. Ljubiti drugega kot samega sebe ni dovolj, ker pogosto prav sebe ne ljubimo dovolj! Doma smo se veliko pogovarjali, čustev nismo skrivali. Radi smo se dotikali, se objemali, in za to sem moji družini hvaležna.

Sama sem bila, tudi kar zadeva vero, bolj selektivna, sprejela sem vrednote, kot so ljubezen in spoštovanje, pomoč, sočutje, vendar tako so me vzgajali že starši. Cerkev kot institucija pa me je navdajala z dvomom. Cerkev naj širi evangelij, oznanja dobro; v načinu, kako je podajala duhovnost, pa nisem zaznala presežnosti, temveč le dogme, dodatne zapovedi. Vera, upanje, verjetje, to naj hrani človek zase. Kadar pa vero pozunanjamo, lahko hitro postane neetična, še posebno, če po njej od vernikov pridobivamo denar. Prav od tistih, ki ga še zase nimajo. Ni prav, da Cerkev kaže s prstom na državo in nasprotno. Naj živita vsaka svoje življenje. V miru in nevmešavanju.

 

Vam je bližja kakšna druga religija?

Blizu mi je zenbudizem. Iz njega sem se naučila, da moram z željami ravnati nežno – stvari pridejo k nam takrat, kadar si jih ne želimo na vso moč. Naučila sem se, kako naj se umirim takrat, kadar mi ne uspe doseči tistega, kar sem si želela. In da je bolje raziskati, katere ovire so onemogočile izpolnitev želje in na kaj me to opozarja. Razmišljati sem začela o tem, da je današnji dan drugačen od jutrišnjega in da moram v jutrišnjega verjeti. Takšne resnice so mi bližje kot na primer: Nastavi še levo lice, če te kdo udari po desnem. Temu zelo nasprotujem! Mislim, da se moramo med seboj vzgajati in nikakor ne vesti kot žrtve in tiho trpeti.

 

Ali kdaj obiskujete verska poslopja in v njih iščete tišino?

Včasih na potovanjih prižgem kakšno svečko, kot luč, ki me povezuje z domom. Moj oče je sicer rekel, da v cerkvi najde mir, in me je s tem nagovarjal prav v tej smeri, kjer sem se našla. Umiriti se. Pogovoriti se s samo seboj. Ne morem iskati miru v prostoru, ki si ga ljudje delijo. Zdi se mi, da vanj vnašajo svoje skrbi, žalost, zaprisege, želje in da so cerkvene stavbe napolnjene s temi vibracijami. Ti prostori niso prazni, temveč prežeti s priprošnjami in grehi. Zato se raje umaknem domov ali ob reko – ta ponazarja tok – da potujemo naprej … in čisti misli.

 

Vam mir in tišina veliko pomenita? Kaj vam dajeta?

Rada se predajam tišini, čeprav pogosto poslušam glasbo. V tišini bolj slišim sebe. Vsi namreč zelo veliko govorimo, čeprav ne vemo, kaj pri tem sploh mislimo … Kadar pa si v tišini in si rečeš, da ne boš na nič več mislil, se zmorejo oglasiti prave misli. Sprašuješ se: Kdo sem, kam grem? Česa si želim? Koliko časa je še pred menoj in kakšno pot sem že prehodil, kakšne ljudi srečeval? Takšne stvari se mi zdijo zelo pomembne … In zato lahko veješ ljubezen in jo prinašaš ljudem.

Trenutki tišine pomagajo, da tudi sproti »odlagamo svojo prtljago«, negativne, uničevalne misli. Te je treba odvreči, in sicer tako, da jih premeljemo. Včasih to zelo boli … Vendar je za takšne bolečine pogosto vzrok naša nečimrnost. Težko se na primer sprijaznimo s svojo prizadetostjo, še posebno, kadar nas kdo zapusti … Vendar se moramo s tem pogumno spoprijeti. Le zakaj naj nas ne bi smel nihče zapustiti?! To ni prava ljubezen! Prava ljubezen vedno je … Ljubezen obstaja. Ne le med ljudmi, partnerji, otroki in starši … Ljubezen biva. In treba jo je samo deliti. Jemljem jo kot vesoljno ljubezen. Sebično bi namreč bilo, če bi si ljubezen želeli lastiti samo zase, in je ne deliti.

 

Ali v tišini premeljete tudi vse svoje skrbi?

Navadno je tako … Kadar pa mi je zelo hudo, pokličem bodisi sestro, hčer, prijateljico. A le za »prvo pomoč«. Potem pa mora človek svoje težave predelati sam. Zato se zdaj bolj ogibam ljudi, ki mi nenehno govorijo o svojih malih težavah … Saj nismo zabojniki za smeti, da bi v nas drugi odlagali vse svoje skrbi! Ogibam se ljudi, ki neprenehoma govorijo zgolj o negativnostih, nimajo pa resničnih težav – hudih duševnih ali življenjskih, gmotnih stisk. So ljudje, ki težave preprosto morajo imeti, se z njimi tako rekoč hranijo, da se lahko s čim ukvarjajo … Žal so te pogosto namišljene, prenašajo pa jih še na druge ljudi, saj o njih neprenehoma govorijo. Drugega človeka bi bilo treba spoštovati in si reči: Ne morem vsega obesiti na njegova ramena! Prijatelj ne more predihati naših težav. Z nami je v stiski lahko tudi molčeč. Pa tudi mi lahko molčimo. Vemo le, da nismo sami, vendar bližnjih ne izrabljamo za svoje praznjenje!

Težave moramo odpravljati sproti. Če tega ne storimo in jih v sebi valimo kot snežno kepo, postanejo velikanske. O njih tudi ni treba nenehno govoriti: Zdaj je gripa, joj, kaj bo! Zdaj je ekonomska kriza, kaj bo z nami?! Zdaj bomo dobili drugega šefa, še slabše nam bo šlo! Če tako nenehno mislimo in govorimo – in to navadno dela večina – privabimo še več težav. Ljudje, ki se na spremembe ali težave odzivajo pozitivno, težave kmalu rešijo. Tisti, ki se nanje odzivajo negativno in se jih branijo, pa zaidejo v še hujše težave. Spremembe so namreč kot evolucija. Morajo prihajati in z njimi se je treba spoprijemati.

 

Je novodobna duhovnost (new age) primernejša od tiste, ki jo najdemo pri znanih religijah?

Tudi novodobno duhovnost številni izrabljajo za zavajanje … Ko pride krizni čas in so ljudje zbegani, osamljeni, bolni, to izrabijo številni novi »vizionarji«, astrologi in ranocelniki … Ljudje nasedajo vsem mogočim duhovnim vodnikom, ki nimajo ne znanja ne kvalifikacij, so le začasni »espejevci«, ki so našli tržno nišo in kakšen kristal z lestenca, ki naj bi dajal moč in pogum.

 

Kako izbirate v novodobni ponudbi – se v njej skrivajo tudi biseri?

Gotovo je v njej mogoče najti tudi prave bisere! Zato se, če že, najprej pozanimam o teh ljudeh, o njih iščem informacije, želim izvedeti, kdo so … Slišim, da si pri marsičem lahko pomagamo z barvami, kristali itn. Tudi sama sem včasih nosila s seboj dva kristala, zdaj imam enega na delovni mizi. Tam je obtičal, ker je lep, ker ga je lepo prijeti.

Skratka, res sem včasih dobra roba tudi za razne čarovnike, kadar se planeti grdo vedejo do mene. Takrat me prav zgrabi, da bi slišala, kako to preberejo tisti, ki naj bi zaznavali več. In zgodi se, da kdaj tudi obiščem kakšnega bioenergetika, vedeževalko, vendar se zavedam, da sem takrat težave že zaznala, da jih že »čistim« sama, in nihče drug. In vsi mi povedo tisto, kar vem že sama … Kajti v resnici moramo vse svoje vozle razplesti sami. Četudi hodimo okoli s kristali v torbi in obiskujemo različne svetovalce ter zdravilce – in nam marsikdo in marsikaj lahko daje pri reševanju težav vzgibe – moramo težave navsezadnje rešiti sami. Ne smemo pričakovati, da bodo vse rešili zdravilci ali vedeževalci. Z njimi lahko samo potiho izmenjamo mnenja, zadeve laže premeljemo, se jih lotimo in jih presežemo … Vse drugo je odvisno od naših odločitev. Svetovalci so nam lahko v oporo, ne morejo pa se odločati in delovati namesto nas.

Mislim, da bi nam bolj kot vse drugo v stiskah pomagali pristni pogovori. Ljudje morajo govoriti. Pripovedovati. Moramo jih tudi vprašati, kako se imajo, ker so se sami pozabili spraševati … Tako se bodo začele usedline njihove preteklosti čistiti samodejno, kot bi rahljali zemljo – da ni več izsušena, razpokana, marveč razrahljana. S samoizpraševanjem se rahlja »drobovje naših misli«.

 

Danes veliko omenjamo naravno zdravljenje in življenje …

Pri delu potrebujem precej energije, zato mi veliko pomenijo sprehodi v naravi, najraje hodim v hrib, da se upeham, ker se mi zdi, da se bolje prediham in prečistim, kadar globlje zajamem zrak. Dobro mi dene, če na sprehodu vidim veliko zelenega in slišim šum vode. Voda me čisti, bodisi reka, morje, jezero, slap. Ob vodi mi misli stečejo in odtekajo skrbi, voda me izjemno pomirja.

Verjamem tudi v naravno zdravljenje in homeopatijo. Kadar pa smo hudo bolni, je dobro, da se zdravimo še medicinsko. Naravno zdravljenje je zelo dobra podpora uradnomedicinskemu zdravljenju – pomaga, da ljudje laže sprejemajo bolezen, so čustveno bolj pozitivno usmerjeni. Raje kot farmacevtska sredstva uporabljam homeopatske pripravke in zelišča, vendar brez zdravil včasih ne gre. Naše babice in prababice pa so z zelišči počele marsikaj. Babica mi je dajala na žulj trpotec – in delovalo je. Če sem se potolkla, me je namazala z ognjičevo mastjo – takšna zelišča še dobro delujejo danes.

 

Opravljate kakšne redne obrede ali duhovne vaje, ki vam povrnejo moči?

Ko vstanem, se objamem in poljubim, med umivanjem zob si rečem: Živa si, zbudila si se, pred teboj je lep dan. Razumi vse ljudi, ne glede na to, kako se bodo odzivali. Če vem, da je pred menoj naporen dan, si rečem: Dan bo naporen, a z dobro voljo bo šlo. Skratka, na dan se pripravljam. Včasih si tudi med delom vzamem nekaj minut, da se znova naravnam – zaprem se v pisarno, naredim nekaj dihalnih vaj in odidem na naslednji sestanek. Verjamem, da nam pozitivne afirmacije koristijo, s ponavljanjem se vtisnejo v podzavest, postanejo del naše duševnosti. Dihalne vaje opravljam zato, ker tako izdiham slabe reči, čustva. Tudi jogo vadim, a bolj neredno. Morda včasih zvečer meditiram, najraje tako, da se podam v tišino in si govorim, da ne mislim na nič … Potem je moja glava bolj spočita.

 

Najbrž vam za duhovno vadbo ne ostaja prav veliko časa …?

Oh, to, da človek nima časa, je samo izgovor! Človek se mora le dobro organizirati, pa si najde čas … Pogosto kakšen trening ali meditacijo »šenkam« za druženje. Radovedna sem, rada se pogovarjam … Toda tudi druženje je moja duhovna vadba. Če bi mi vzeli besede, bi me zelo kaznovali, lahko bi me razneslo. Zato me slabi, enosmerni pogovori, no, to so tako bolj monologi, neznosno utrujajo. Več let pišem tudi dnevnik, le zase. Bolj pravšnja beseda bi bila »slučajnik«, saj včasih zapisujem tri dni skupaj, potem pa en mesec nič. Ko pa poškilim noter in malo nazaj, vidim, kdaj sem prestajala boleče reči in kdaj sem bila radostna. Veseli me, da zapišem v dnevnik tudi všečne dogodke, da ne pišem le takrat, ko me kaj stisne.

 

Kako v življenju najdete razmerje med srcem in modrostjo?

Modrost nas navadno pozno obišče. Dr. Trstenjak mi je rekel: »Pa ne mislite, da vsak starec postane moder. To se zgodi redkim!« Nekateri nikoli ne postanejo modri. Pamet in srce je treba voditi na isti vrvici. To skušam delati tudi sama: kadar me kaj prizadene, si stvari pametno razložim … Odzivanja drugih ljudi ne jemljem osebno, čeprav je to včasih težko, saj sem zelo čustvena. Odzivanje drugega namreč nima nič opraviti z menoj. Sami smo odgovorni, če nas kdo prizadene! Sicer pa sem človek, ki mora čustva glasno izražati. Ko sem bila še smrklja in sem želela biti všečna, popolna, ko sem svoje težave skrivala ter se delala, da mi je vedno vse prav, sem dobila čir na želodcu … Zato zdaj vedno povem, kako se počutim. Najprej moramo imeti radi sebe. Zato sem na koncu oddaje vedno rekla: »Radi in lepo se imejte!« Kajti lepo se imamo lahko le, če se imamo radi!

 

Kaj bi bralcem položili na srce?

Naj se ustavijo, naj se prenehajo toliko obračati navzven, hlepeti zgolj po rečeh. Potem bodo srečnejši. Ljudje se bodo tudi vse bolj primorani obračati navznoter. Tudi tisti, ki so zelo uspešni, bogati, so marsikdaj v stiski: doživljajo osamljenost ali imajo psihosomatske težave – njihovo hlastanje po izpolnjevanju želja namreč postane preveliko. Zato svetujem bralcem, naj ne skrivajo stisk in težav. Naj ne skrivajo nobenih težav! Modro je namreč, da človeku uspe pogledati vase, si priznati (prave, ne namišljene!) težave in jih skuša odpravljati. Strah in sram sta pri tem odveč.

xxx

Miša Molk, varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev na RTV Slovenija, novinarka, scenaristka, urednica in najbolj priljubljena slovenska televizijska voditeljica, je bila rojena na Vrhniki. Leta 1980 je diplomirala na Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo v Ljubljani. Za diplomsko nalogo je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Na RTV Slovenija je delala od leta 1976, najprej kot honorarna sodelavka v uredništvu Mladinskega in otroškega programa, od leta 1989 je bila redno zaposlena kot urednica in televizijska voditeljica. Za svoje delo je prejela številne nagrade: trikrat zlati ekran, dvakrat nagrado Gordane Boneti in kristalni globus, kar šestkrat nagrado viktor, poleg teh pa še priznanje za večletno vodenje in urednikovanje festivala Melodije morja in sonca.

Moja sogovornica je pri Slovencih gotovo še vedno najbolj priljubljena televizijska voditeljica in kmalu jo bomo lahko spet videli na televizijskih zaslonih. Miša izžareva izjemno dobro energijo, zato ni čudno, da jo ljudje tako radi gledajo, saj oddaje očitno vodi z vsem srcem in dušo. To pa gledalce pritegne, četudi je prikrito očem. Duhovnost je del njenega življenja že dobrih dvajset let. Pomembno se ji zdi, da duhovno znanje, ki ga imamo, živimo praktično. Meni, da naj bi duhovnost vadili vsak dan tako da bi se pravilno odzivali v (težavnih) položajih. »Pozitivne afirmacije s čustveno angažiranostjo dolgoročno zagotovo delujejo,« pravi.

Pri duhovnosti se ji zdi pomembna tudi dobrota, vendar meni, da se o njej ne bi smelo govoriti zelo na glas. »Bolj bi se morali vzgajati v dobroti … Imamo veliko ljudi, ki bi dobroto celo prodajali, in bolj ko uporabljamo to besedo, bolj tržna postaja. Ljudi bi bilo treba vzgajati tako, da bi znali opaziti, da nekomu ni dobro, in znali podeliti reči z drugimi. Ko sem postala mati, sem se ‘šolala’ v tej spretnosti – s hčerko sem morala začeti deliti čas, misli, pozornost, denar. In to me je spremenilo. Več ko nas je skupaj, več reči je treba začeti deliti med seboj. Ljudi je treba vzgajati tako, da se zavedajo, da na svetu niso ne sami ne edini in da ne vedo vsega; da človek ne preživi sam, da je socialno bitje in potrebuje druge. Ko to razumemo, se dobrota oglasi sama od sebe. Sicer pa dobrota izgubi pomen, če jo prevečkrat omenjamo. Res, o dobroti ni treba govoriti … Največkrat, vidimo, da radi pomagajo ljudje, ki sami nimajo nič ali pa imajo zelo malo, drugi pa se radi z dobroto le hvalijo.«

Ko sem Mišo povprašala, ali tudi sama rada pomaga, je odvrnila: »O tem sploh ne govorim!« Nadaljevala je: »Dajanje me osrečuje. Včasih celo razmišljam, da je prav zato dobrota tudi nekakšen egoizem, ker z njo tisti, ki daje, najbolj razveseljuje sebe … Videti je sicer tako, kot da smo nekaj dobrega storili za drugega, vendar pa tudi sebe nismo pri tem prikrajšali za prijetne občutke, srečo, zanos … Pri dobroti ne pričakujmo povračila. Če res dajemo, o tem ne govorimo ali se pritožujemo takole: ‘Toliko sem storila zate, ti pa mi nič ne vračaš!’ Ne, resnično dajanje ne vsebuje pričakovanja, da nam bodo naša dobra dela povrnjena! Vendar verjamem, da se dobra dela vračajo sama po sebi … V to verjamem. Povračilo morda ne pride od osebe, ki smo ji nekaj dali ali storili, energija za storjena dobra dela se nam povrne čisto drugje in takrat, ko najmanj pričakujemo. Kadar pa pri dajanju pričakujemo povračilo, to ni dobrota, temveč preračunljivost.«

 

Elena Danel; objavljeno v reviji AURA, oktober 2012, št. 278

Fotografija: Iz osebnega arhiva.