LJUBEZEN JE GIBALO VESOLJA

V zgodnjih jutranjih urah 2. februarja 1966 je Cleve Backster, vodja usposabljanja za uporabo detektorjev laži ameriške tajne službe CIA, kar tako, malo za šalo priklopil detektor laži na draceno v svoji sobi.

Detektor laži meri vlažnost kože in Backsterja je zanimalo, koliko časa potrebuje voda, da bi se v rastlini povzpela do njenega vrha in konca listov. Toda opazil je povsem nekaj drugega. Ko je rastlino zalil, je detektor laži zarisal krivuljo, značilno za človeka, ki se je nečesa razveselil. Backster je bil presenečen in odločil se je še za nekoliko drugačen poskus. Rastlino je nameraval malo nekoliko osmoditi, da bi videl, ali ji bo to povzročilo pretres. In res: pisalo detektorja se je močno odzvalo že isti trenutek, ko je Backster na to samo pomislil. Iz tovrstnih poskusov je zaključil ne samo, da imajo tudi rastline čustva, ki jih lahko merimo, ampak so zmožne brati tudi

misli.

 

Jajca boli, ko jih kuhamo

Backster je postal še bolj radoveden. Z nadaljnjimi poskusi je ugotovil, da tudi oplojena jajca občutijo bolečino, ko jih kuhamo, in da je njegovo drevo sočustvovalo z jajci. Izmeril je celo, da se je jogurt zgrozil, ko so sosednjemu jogurtu dodali antibiotike in ga uničili. Ugotovil je tudi, da solatni listi omedlijo, še preden jih začnemo jesti. Baxsterja je zabavalo, ko je omogočil sopotniku, ki je sedel ob njem na letalu, da je na majhnem prenosnem detektorju laži lahko opazoval, kako se je pisalo divje odzvalo takoj, ko so začeli streči solato.

Lahko si predstavljamo, da CIA ni rada gledala poskusov svojega izvedenca. Backsterja so odpustili in potem se je preživljal kot nočni čuvaj, da je lahko financiral nadaljnje poskuse z rastlinami, jajci in jogurti. Danes je Baxster osemdesetlenik in še vedno potuje po svetu ter ljudem prikazuje smrtni krik solate. Ugotovil je, da znanstveniki zahodnega sveta o tovrstnih poskusih ne želijo nič slišati. Zasmehujejo ga ali ga skušajo utišati. Toda znanstveniki, s katerimi se je srečal v Indiji in drugih budističnih deželah, se temu ne smejijo. Sprašujejo pa ga, zakaj je vendar potreboval toliko časa, preden je ugotovil nekaj, kar vsakdo ve.

To, kar je Xaver Frühbeis 2. 2. 2004 pripovedoval poslušalcem bavarskega radia, se je zapisalo v zgodovino, in njegovo pripoved sta izčrpno opisala tudi Peter Tompkins in Christopher Bird v svoji izredno zanimivi knjigi Skrivnostno življenje rastlin.

 

Indijski znanstvenik odkril utrujenost kovin

Povrnimo se k Indiji: tam je zlasti znan sir Jagadis Chunder Bose (1858–1937), genialni bengalski znanstvenik, fizik, fiziolog in psiholog, ki je o rastlinah odkril več kot kdor koli pred njim. Njegovo delo se je začelo leta 1894 na povsem drugem delovnem področju, prenašanju radijskih valov. Po petih letih je opazil, da se je občutljivost njegovega kovinskega detektorja za sprejem radijskih valov s stalno uporabo zmanjševala, po počitku pa obnovila. Sklepal je, da se kovine prav tako utrudijo kakor ljudje ali živali, zato potrebujejo počitek. Njegove nadaljnje raziskave so pokazale, da je bila krivulja rahlo segrete magnetne železove rude presenetljivo podobna odzivni krivulji mišic. Tako ruda kot mišice se po močni obremenitvi »utrudijo«, njun reakcijski čas in regeneracijska zmogljivost se zmanjšata. Z blago masažo ali s toplo kopeljo pa se utrujenost lahko odpravi. Enak vzorec so pokazali poskusi z divjim kostanjem. Nazadnje je Bose kupil vrečo repe in kolerabe, saj je bil prepričan, da je ta zelenjava tudi po sposobnostih neokretna in topa. Toda zelenjavi sta se izkazali kot zelo občutljivi. Odkril je tudi, da lahko rastline zavarujemo pred pretresom izkopavanja in presajanja, če jih omamimo s kloroformom, podobno kot ljudi pred operacijo.

Izsledki Bosovih proučevanj so pokazali, da se reakcijski vzorec živalskega in rastlinskega tkiva skoraj ne razlikujeta. Koža kuščarja, želve in žab se vede podobno kot lupina grozdja, paradižnika in drugega sadja in zelenjave. Odziv lista na svetlobo je zelo podoben odzivu zenice v živalskem očesu v enaki situaciji. Z uporabo povečevalne naprave je dokazal, da se rastline pri stalni obremenitvi prav tako utrudijo kot živalske mišice – ne glede na to, ali gre za zelo občutljivo mimozo ali »robustni« radič.

 

Utrujene rastline človeka slabše prehranjujejo

Kar zadeva nenehne dražljaje: prav tem je danes rastlinski svet zelo izpostavljen zaradi mikrovalov, ki jih dan in noč oddajajo številne bazne postaje mobilnih telefonov. Zato ne preseneča, da drevesa, žita, sadje in zelenjava postajajo »utrujeni«, kažejo manj življenjske moči in imajo posledično manj hranilnih snovi, ter tako čedalje bolj utrujenega človeka tudi slabše prehranjujejo. Tako si počasi, vendar zanesljivo kopljemo grob, v katerega se bomo nekoč zvrnili – toda marsikomu je pomembno le, da se bo iz groba lahko poslovil z mobilnim telefonom …

Prav tako kot dr. Bose je bil znan tudi Luther Burbank (1849–1926), ki velja za najbolj znanega gojitelja rastlin v Ameriki. Neizmerno so ga cenili. Veljal je za pravega čarovnika za rastline. Njega in njegovo posest so obiskovale številne znane osebnosti njegovega časa, kot na primer Thomas Edison. Še danes glagol ‘to burbank’ pomeni spreminjanje in izboljševanje rastlin. In sorta krompirja burbank je še zmeraj ena najpomembnejših sort krompirja na ameriškem trgu.

 

Z ljubeznijo do kaktusa brez bodic

Čeprav je bil Burbank zelo prizemljen mož, zanikal je na primer nesmrtnost duše, pa je bil človek, ki je vedel, da njegove rastline potrebujejo predvsem ljubezen. Znanemu jogiju Paramahansu Yoganandi je zaupal, kako mu je po številnih letih uspelo vzgojiti kaktus brez bodic. »Med poskusi s kaktusi,« je pripovedoval Burbank, »sem se veliko pogovarjal z njimi, da bi jih čim bolj obdal z ozračjem ljubezni. Govoril sem jim: ‘Nimate razloga, da bi se bale, zato ne potrebujete bodic. Jaz vas bom varoval.’« »Burbankova ljubeča naklonjenost,« je zapisal mistik Manly P., »je delovala kot balzam in vse je bolje raslo in cvetelo. Burbank mi je pojasnil, da je imel pri vseh svojih poskusih zaupen odnos s svojimi rastlinami, prosil jih je za pomoč in jim tudi obljubil svojo naklonjenost.«

Helen Keller, ki je bila slepa in gluha od rojstva, je po svojem obisku pri Burbanku zapisala: »Imel je najredkejšega vseh darov: sprejemljiv, odprt duh otroka. Samo moder otrok lahko razume govorico rož.«

 

Zanemarjanje otrok se vsem nam maščuje

Kar zadeva otroke: tudi ti potrebujejo ljubezen, da bi lepo rasli in se razvijali. Če jih starši zanemarjajo, se razvijejo v utrujene, žalostne odrasle, nezmožne ljubezni. Kersten Götze je štirikratna mati in živi na območju nekdanje Nemške demokratične republike. Kot je bilo tedaj v navadi, so tudi njo kot majhnega otroka oddali v jasli. To je doživljala kot travmo in temu ustrezno se je odzvala: s hudo pljučnico. Ko je bolezen že tako napredovala, da bi skoraj umrla, so se starši odločili, da jo bodo vzeli iz jasli. V jaslih je sicer preživela le en mesec. »Ko me je mati zjutraj oddala v jasli, se mi je zdelo, da se pogrezam v brezno. Navdal me je takšen eksistencialni strah, da danes prav dobro razumem, kaj pomeni smrtni strah.« V vrtcu sem bila samo pet ali šest dni na teden,« je za švicarski časnik Weltwoche izjavila Daniela Niederberger. »To je bilo še dobro. Navadno so otroke v časih Nemške demokratične republike pripeljali v vrtec ob šestih zjutraj in prišli ponje popoldne ob petih. Naslednja možnost je bil vrtec za delavce v izmenah in umetnike. Iz njega so jemali otroke domov samo ob koncu tedna. Govorila sem z vzgojiteljico, ki je tam delala in je morala odpovedati službo, ker tega ni mogla prenesti. Otroci so prve tri dni kričali in jokali, naslednje dni pa samo še apatično ležali.« Njihove duše so se sušile kakor rastline, ki jih ne zalivamo.

»Po dveh ali treh letih otrok v vrtcu,« povzema Kerstin Götze, »se njihova srca niso več odzivala. Otroci so izgubljali sposobnost ljubiti, čut za skupnost, odgovornost drug za drugega. Bile so tudi matere, ki so svoje bolne otroke prepustile vrtcu, z utemeljitvijo, da ne morejo ves dan prenašati njihovega sitnarjenja. Nezaposlene matere, ki so bile doma, so tudi puščale svoje otroke ves dan v vrtcu. Ni se jim zdelo potrebno niti, da bi jim skuhale kosilo. Otroka namreč niso mogle prenašati ves dan.«

Občutek pomanjkanja varnosti pelje v splošno pomanjkanje čustev in čustveni hlad, pravi Kerstin Götze. »Mlada ženska, ki je prišla k meni, pravi, da težko kaj občuti. Z zdravljenjem se postopno uči zaznavati svoje občutke. Kot otrok je bila stalno v vrtcu in pozneje je imela velike težave z odnosi. Zdaj ima sama otroka in si vztrajno prizadeva, da bi postala ljubeča mati.« Kerstin Götze meni, da so velike težave, ki jih imajo v območju nekdanje vzhodne Nemčije z alkoholom in mamili posledica tudi pomanjkanja ljubezni. »Temelj vseh duševnih in duhovnih sposobnosti se izoblikuje v prvih treh letih. Novorojenčkove možgane lahko primerjamo z rožnim grmom. Zaprti popki so sinapse. Če rožni grm nima ustreznih razmer, da bi se razcvetel, se sinapse skrčijo, pomeni, da se popki ne razprejo. Otroci, ki jih matere niso dojile in tudi niso bili dovolj povezani s starši, imajo lahko pozneje težave z odvisnostjo, učne in vedenjske težave, manjka jim volja za premagovanje težav.«

Kerstin Götze je iz tega potegnila nauk in je zdaj njen edini poklic: mati vzgojiteljica. Kljub temu njeni otroci izstopajo na šoli. Učitelji pravijo, da so tako uravnovešeni, samostojni in zbrani otroci kot le malokateri.

»Več težav imamo s pomanjkanjem ljubezni kot z nezaposlenimi ljudmi,« pravi.

 

Brneč bron

Kar zadeva težave z ljubeznijo: pomanjkanje ljubezni pelje k temu, da ljudje, ki na delovnem mestu cenijo samo razum in pustijo čustva v »garderobi«, zato prebudijo »hudiča v sebi« ter klonirajo rastline in živali. Manjka jim ljubezni, niso se naučili spoštovati druge in tudi ponižnosti ne poznajo. Ker jim manjka ljubezni, je to, kar počnejo, brez vrednosti. Že sv. Pavel je rekel: »Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, bi bil brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« (Prvo pismo Korintčanom 13)

 

Kaj se bo zgodilo, če se Zemljina pola obrneta

Vse stvarstvo je delo ljubezni, ljubezen ga prežema in ljubezen izžareva. Tudi Zemlja je otrok ljubezni, otrok Sonca. V resnici živimo v telesu duhovnega sonca. Sila, ki nas drži utirjene, je ljubezen. Narava, če je človek ne uničuje, ni niti kaotična niti nepredvidljiva ali brutalna. Eden največjih strahov današnjega človeka, ki napoveduje apokalipso, je, da bi lahko nastal obrat zemeljskega severnega in južnega pola. V zgodovini Zemlje se je že večkrat zgodilo, da je kompas začel namesto severa kazati jug. Sledovi v magmatskih kamninah kažejo, da nastane obrat polov na vsakih 500 000 let in naslednji menda celo zamuja.

Kaj bi se zgodilo, če bi Zemljin severni in južni pol začela znova potovati in bi izginilo magnetno polje? Hollywood si ta scenarij v filmu The Core (Jedro) predstavlja takole: mladi obetavni menedžerji bi se mrtvi zgrudili na konferenčne mize, ptiči bi se brez orientacije zaletavali v šipe in poginjali, pešci bi se scvrli pod sončnimi žarki, ker ne bi bilo Zemljine magnetne zaščite. In vse samo zato, ker naj bi armada zaradi zgrešenih posegov v Zemljino jedro zrušila zemeljsko magnetno polje.

Raziskovalci na Münchenski univerzi Ludwiga-Maximiliana so simulirali najslabšo različico: kaj bi se zgodilo, če bi izginilo Zemljino magnetno polje. Izid računalniškega modela je presenetil vse: ljudi, živali in rastlin vročina ne bi uničila, saj bi namesto izginulega magnetnega polja priskočilo na pomoč Sonce. Sončni veter, tok električno nabitih delcev v trenutku ustvari novo magnetno polje. Sončni pritok delcev s seboj prinese tako imenovano zmrznjeno magnetno polje. »Ko veter s Sonca zadene Zemljo, ovije okoli nje silnice magnetnega polja,« pojasnjuje Harald Lesch z Münchenske univerze. Ionizirana in povsem magnetizirana plazma sončnega vetra zadene električno nevtralno in nemagnetno zemljino ozračje s hitrostjo 400 kilometrov na sekundo. Zaradi velikanske razlike v hitrosti med sončnim vetrom in ionosfero se 350 kilometrov visoko ustvari magnetna zaščita, ki je skoraj tako močna kot normalno dipolsko Zemljino polje. »V naši simulaciji je bila Zemljina stran, obrnjena k Soncu, magnetizirana v 15 minutah,« pravi Lesch. »Nabiti delci sončnega vetra niso več mogli prodreti v Zemljino ozračje.« Ker pa magnetno polje viharja delcev obda vso Zemljo, bi magnetna zaščita obvarovala tudi del Zemlje v Sončevi senci.

Izsledki opazovanj paleontologov in geologov podpirajo to teorijo. Kajti kljub večkratnem obratu polov v Zemljini zgodovini ni znamenj, da bi pri tem živa bitja množično umirala, ker takšnih sledi ni v kamninah.

Vidimo: Vse stvarstvo je čudovita harmonična simfonija, ki jo motijo samo zgrešeni toni človeške kakofonije.

Živali ločijo med gensko spremenjeno in gensko nespremenjeno hrano

Človek pa ne more preslepiti živali, kot ljudje počnemo drug z drugim.

Če bi vam dali poskusiti na videz identično zelenjavo – gensko spremenjeno in gensko nespremenjeno – ali bi vedeli, katera od njiju nosi v sebi Božji zapis, v kateri pa so človekovi prstni odtisi? Živali pa to natančno razločijo.

Leta in leta je upokojeni kmet v ameriški zvezni državi Iowa vsako leto s koruznimi storži hranil veverice. Potem pa se je odločil, da bo preveril, ali vevericam bolj ustreza gensko spremenjena koruza Bt ali običajna, gensko nespremenjena. Na tla je položil storže obeh, druga od druge sta bili oddaljeni približno sedem metrov. Veverice so pojedle gensko nespremenjeno koruzo, gensko spremenjene pa se niso niti dotaknile. Poskus je ponovil in spet se je zgodilo enako.

Kmet je postal radoveden: kaj bodo storile veverice, če bodo imele na voljo samo gensko spremenjeno koruzo. Da bi to ugotovil, jim ni več dajal običajne gensko nespremenjene koruze. Prav tisto leto je bila v Iowi zelo huda zima. Kljub temu se veverice gensko spremenjene koruze niso dotaknile. Hrano so si poiskale drugje. Po približno desetih dneh so samo malo pogrizle vrhove gensko spremenjenih koruznih storžev, drugo so pustile. Kmetu so se živalce zasmilile in jim je spet postregel z gensko nespremenjenimi koruznimi storži, ki so jih tudi takoj pojedle. To pa ni edini primer.

Leta 1998 je Howard Vlieger na svoji farmi v Mauriceju, v Iowi, požel gensko spremenjeno koruzo Bt in navadno, gensko nespremenjeno. Zanimalo ga je, ali bodo tudi krave opazile razliko. V eno vrsto jasli jim je nasul gensko spremenjeno koruzo, v drugo pa gensko nespremenjeno. Praviloma so krave zmeraj vse pojedle. Ko je 25 krav spustil v ogrado, so se začele vse prerivati samo ob jaslih z gensko nespremenjeno koruzo. Ko so pojedle vso gensko nespremenjeno, so se obrnile h gensko spremenjeni, jo malo pokusile in se odvrnile od nje. Gensko spremenjena koruza je ostala.

»Če na nekem polju raste gensko spremenjena in gensko nespremenjena koruza, potem živina najprej poje gensko nespremenjeno,« pravi Gale Lush iz Nebraske. In še naslednji zgled. »Sosed je kupil gensko spremenjeno koruzo Bt. Ko je na polja nagnal živino, ta te koruze ni hotela jesti,« pripoveduje Gary Smith iz Montane.

»Moje krave so imele celo raje škropljeno običajno koruzo kakor hibridno vrsto, in hibridno vrsto kljub vsemu veliko raje kakor gensko spremenjeno,« je zatrdil Tim Einsenbeis iz Južne Dakote.

Leta 1999 smo lahko v članku Acres USA prebrali, da so krave celo podrle ograjo in poteptale gensko spremenjeno koruzo, da so prišle do polja zasajenega z navadno koruzo, in te so se potem z veseljem lotile. Gensko spremenjena je ostala nedotaknjena.

In še zadnji zgled.

Washington Post je poročal, da se glodalci, ki navadno radi jedo paradižnike, niso lotili gensko spremenjenih paradižnikov flavrsavr, s katerimi so skušali znanstveniki nakrmiti poskusne živali. Roger Salquist je izjavil: »Lahko mi verjamete, da bi jim lahko pripravili najokusnejši obrok iz takšnih paradižnikov, pa se ga ne bi dotaknili.« Podgane so nato prisilno hranili s temi paradižniki s sondo. Več živali je imelo poškodovan želodec, sedem od štiridesetih podgan pa je umrlo v dveh tednih. Hranjenje z gensko spremenjenimi paradižniki so potem opustili.

Še nekaj o paradižnikih: petega marca 1992 je nemška tiskovna agencija DPA prenesla tole sporočilo: »Obrestovalo se vam bo, če se boste s paradižniki ljubeče pogovarjali. Sadike paradižnikov, s katerimi so ravnali ljubeče, so imele za 22,2 odstotka večji pridelek kakor tiste, ki so jih isti oskrbovalci oskrbovali samo z vodo in gnojilom. To so bili izsledki dveletnega znanstvenega poskusa WSR uredništva Hier und Heute.

Sto izbranih radijskih poslušalcev iz pokrajine Nordrhein-Westfalen je pred dvema letoma dobilo po šest paradižnikovih sadik, na koncu pa so še strokovno ocenili vzgojo paradižnikov polovice poslušalcev (300 rastlin). Kaj se je pokazalo? Sadike, ki so jih oskrbovali ljubeče so imele povprečno 3,3 ploda več kot nevtralno obravnavane. Pridelovalce, ki niso verjeli v vpliv misli na rastline, pa so celo »kaznovale« z nižjim pridelkom!

»Dobro jutro, ljubi paradižniki! Kako vam gre kaj danes? Upam, da lepo rastete!« Tako ali podobno so ljudje pozdravljali sadike, ki so jim jih dali na voljo. Nekateri so rastlinam dali celo ljubkovalna imena kot Katarinca ali Lizika. Prof. Manfred Hoffmann z bavarske visoke šole Weihenstephan, ki je znanstveno nadzoroval poskus, je bil nad dosežki presenečen. »Nikakor nisem pričakoval tolikšnih razlik,« je priznal. Hoffman je zdaj prepričan, da bi se v enakih razmerah zgodilo enako s korenjem, jagodami in drugimi rastlinami.

Za filozofa in fizika prof. Klausa Meyee-Abicha iz znanstvenega središča NRW v Essnu pa večji pridelek ljubeče obravnavanih paradižnikov ni presenečenje: že grški filozof Platon je razlagal, da je ves svet poduhovljen. In naravoslovec Charles Darwin je učil, da rastline čutijo in zaznavajo. Toda ta spoznanja so bila sčasoma pozabljena. Ko so profesorja iz Essna vprašali, ali se tudi doma pogovarja s svojimi rožami, je odgovoril: »Da, seveda.«

In kdor ima z razumevanjem tovrstnih zadev težave, naj se zaveda: tudi rastline so bitja in kot take želijo biti ljubljene!

Ursula Seiler, ZeitenSchrift, objavljeno v reviji AURA št. 223, marec 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com