Če beremo različne svetovalne rubrike v revijah in časnikih, večina vprašanj zadeva odnose med partnerjema. Po veliki začetni zaljubljenosti marsikdo šele čez čas uzre partnerja z bolj stvarnimi očmi, in tedaj nastanejo težave. Prvotna »velika ljubezen« se kaj hitro izgubi in človek že išče novega partnerja, ki naj bi v njem spet zanetil ogenj prejšnje strasti in ljubezni.

Eden največjih današnjih zahodnih duhovnih učiteljev Eckhart Tolle pravi, da je to, kar v takšnih primerih imenujemo »ljubezen«,navadno zgolj strategija ega, ki skuša zadovoljiti svoje želje, se ogniti popolni izročitvi partnerju in prepuščanju. Španski jezik je glede tega še najbolj natančen, saj beseda »te quiero« pomeni hkrati »ljubim te« in »hočem te«. Za ego sta »ljubiti« in »hoteti« isto, resnična ljubezen pa ne želi partnerja imeti v posesti niti ga spreminjati. Ego je tisti, ki nekoga izbere iz množice in ga v svojih očeh naredi za nekaj posebnega. Izbrano osebo uporabi, da bi tako prekril občutek neugodja, jeze in sovraštva v sebi, občutke pomanjkanja, ki so tesno povezani z egom.

Ljubezen kakor pokrov

Ko ego nekaj izbere in reče »ljubim to ali ono«, je to podzavestni poskus, da bi prikril ali odstranil globoko vsajene občutke, ki ga zmeraj spremljajo: neugodje, nezadovoljstvo, občutek nezadostnosti. Za kratek čas iluzija celo deluje. Potem oseba, ki jo je izbral ali jo v svojih očeh naredil za nekaj posebnega, preneha biti pokrov za njegovo bolečino, sovraštvo, neprijetne občutke ali občutke nezadovoljstva, ki vsi izvirajo iz egovih občutkov nezadostnosti ali nepopolnosti, nesposobnosti. Občutek, ki ga je človek skušal sam pred seboj prikriti ali potlačiti, izbruhne, in človek ga projicira v osebo, ki jo je prej izbral kot nekaj posebnega – za katero je mislil, da ga bo »rešila«. In ljubezen se nenadoma spremeni v sovraštvo. Ego ne prepozna, da je sovraštvo le projekcija univerzalne bolečine, ki jo vsak človek čuti v sebi, temveč je prepričan, da mu bolečino povzroča prav prej izbrana oseba. Ne ugotovi, da je bolečina pravzaprav univerzalni občutek nepovezanosti z globljimi plastmi človekovega bitja – da človek ni eno s samim seboj.

Za ego je objekt ljubezni zamenljiv, tako kot vsak drug objekt njegovega hotenja. Nekateri ljudje imajo zelo veliko partnerjev. Velikokrat se zaljubijo in tudi velikokrat »odljubijo«. Osebo ljubijo dokler gre, kajti nihče ne more neprenehoma prekrivati partnerjeve bolečine.

Samo predaja, prepuščanje drugemu človeku lahko človeku da tisto, kar išče v objektu svoje ljubezni. Ego se zagovarja, da predaja ni nujna zato, ker »ljubi« to osebo. V trenutku, ko človek povsem sprejme vse, kar je, začne v njem nekaj, kar je bilo prej prikrito za egoističnim hotenjem, prihajati na površje. To je tisto, kar ne pogojuje ničesar, kar je človek v svojem bistvu in kar je iskal v partnerju − objektu ljubezni. Šele ko se zgodi to, je človek zmožen drugačne vrste ljubezni, ki ni predmet ljubezni/sovraštva. Nobene stvari ali osebe ne izpostavlja kot nekaj posebnega. Prav nesmiselno je, da se za obe vrsti ljubezni uporablja ista beseda.

Lahko se celo zgodi, da pri siceršnjem ljubezensko/sovražnem razmerju občasno »egoistična« ljubezen preide v brezpogojno. Zgodi se, da človek za kratek čas izkusi globljo univerzalno ljubezen in popolno sprejetje, ki preseva skozi sicer egoistično razmerje. To po navadi ne traja dolgo, in kmalu razmerje prikrijejo stari egoistični vzorci. Globlja, resnična ljubezen je v normalnem ljubezensko/sovražnem razmerju zelo redka in po navadi kratkotrajna.

Napetost med nasprotji

Celotno pojavno vesolje obstaja zaradi napetosti med nasprotji. Vroče in hladno, rast in propad, dobiček in izguba, uspeh in neuspeh, polarnosti ali nasprotja so del obstoja in tudi del vsakega razmerja. Na ravni oblik se nasprotjem ne da ubežati. Transcendirajo ali presežejo se lahko samo s sprejetjem, z vdajo. Ko je človek v stiku z globljimi plasti v sebi, v tej globini nasprotij ni, vendar še naprej obstajajo na zunanji ravni.

Čim bolj se človek ne zaveda vseh teh zakonitosti, tem bolj se isti z obliko, saj je bistvo nezavedanja istenje z obliko, bodisi da je to zunanja oblika (položaj, kraj, dogodek ali izkušnja), miselna oblika ali čustvo. Kolikor bolj človeka priteguje oblika, toliko manj se je pripravljen predajati in bolj nasilno bo izkušal učinek nasprotij. Na planetu so ljudje, ki preživljajo pekel, in drugi, ki živijo razmeroma mirno. Človek, ki je v sebi miren, bo še naprej izkušal nasprotja, toda prijazneje, ne skrajno, kot jih izkuša večina ljudi. Glede na povezanost človeka s svojim bistvom se torej izkušanje nasprotij spreminja. Kolikor bolj je povezan človek s seboj, tem manj huda so nasprotja, ki jih izkuša, povsem odstraniti pa jih tako in tako ni mogoče. Če človek ne zaznava sveta kot sovražnega, se ne boji, zato misli, govori in ravna drugače. Okrepita se ljubezen in sočutje, in to vpliva na svet. Četudi se človek znajde v konfliktnem položaju, v konflikt izliva mir in zadeva se spremeni. Kar je v ozadju oblike, skozi obliko zasije v svet oblik. Človek še naprej doživlja nasprotja, vendar jih s svojim neodzivanjem ne krepi, ker nobenega življenjskega položaja in nobene osebe ne doživlja kot nekaj sovražnega.

Marko Vesel, objavljeno v reviji AURA št. 289, september 2013

Fotografija: Bigstockphoto.com