LJUBEZEN ANGELOV
Lorna je bila stara pet let, ko je ljubezen prvič videla. Kot nežna meglica se je počasi vila iz očeta in se usmerila k materi, iz katere je izhajala podobna meglica. Meglici sta se dotaknili in prepletli. Brezbarvni sta se lesketali kot kristalčki ledu pod sončnimi žarki. Lornin oče je tedaj rezal čokoladni kolač, ki je bil redko na jedilniku v njihovi družini, saj so bili revni. Ko je Lorni hotel dati prvi kos, se je oglasila mati in zahtevala, naj ga da najprej Lornini sestri. Oče je mater prizadeto pogledal in Lorna je videla, kako se je prejšnja meglica, ki je segala k materi, potegnila nazaj. Ljubeča energija, ki je prej tekla med starši, je izginila. Angeli so pozneje Lorni razložili, da je jezna materina pripomba povzročila, da je oče meglico potegnil vase.
Lorna Byrne vidi angele odkar ve zase, začela jih je videvati, ko niti govoriti ni znala. Dolgo se ni zavedala, da drugi ljudje teh bitij ne vidijo in se ne morejo sporazumevati z njimi. Šele kot petinštiridesetletnica si je upala priznati drugim, kaj vidi. O doživetem in spoznanem je začela tudi pisati, danes so knjige Irke Lorne Byrne prevedene v 26 jezikov in objavljene v 50 državah.
Ker je kot triletnica nenehno nekaj opazovala v prostoru, namesto da bi svoj pogled usmerila v starše ali druge osebe v bližini, so Lornini starši zaupali zdravniški diagnozi, da je Lorna zaostala v razvoju. Niso mogli vedeti, da so Lorno pritegovala bitja, ki jih je videla okoli sebe: čudovita in sijoča so bila ali pa so se lesketala v mavričnih barvah. Včasih je k tem neznanim podobam iztegnila svoje ročice, se jih skušala dotakniti, vendar ji to nikoli ni uspelo.
Čeprav se je naučila govoriti pozno, se je z angeli zlahka sporazumevala. »Včasih smo uporabljali besede, velikokrat pa besede niti niso bile potrebne, saj smo preprosto brali misli drug drugega,« pravi.
Lorna Byrne ni ena tistih newagevskih veličin, ki se rade delajo pomembne. Ko so ji angeli nekoč v otroštvu povedali, da bo nekega dne pisala knjige, da bi ljudi seznanila z obstojem angelov in njihovo željo, da bi pomagali ljudem, tega ni mogla verjeti. S štirinajstimi leti so jo namreč starši izpisali iz šole, saj je imela hudo legastenijo, zato še danes s težavo bere in piše. Kar ve, so jo naučili angeli. Angelov ne kanalizira, tudi ne širi nobenega nauka, razen morda, da smo vsi ljudje bitja ljubezni in da nas le ljubezen lahko odreši.
Živela je običajno življenje s številnimi omejitvami in v nenehni denarni stiski, s štirimi otroki in z možem, ki ga je zelo ljubila, vendar je bil večino časa njunega zakona bolan. Kmalu je umrl in morala se je postaviti na noge ter poskrbeti zase in otroke. Življenje ji ni prizanašalo, toda Bog in angeli so bili zmeraj ob njej, ko je njihovo pomoč zares potrebovala.
Vsak rod naj bi bil bolj ljubeč
V svoji najnovejši knjigi Love from Heaven (Ljubezen iz nebes), ki jo je napisala leta 2014, je zapisala: »Določeno je, da naj bo vsak rod bolj ljubeč, kakor je bil prejšnji. Tako je določeno po božjem načrtu naše evolucije. Evolucija pa lahko poteka samo, če so naši otroci bolj ljubeči in sočutni, kakor smo mi. Angeli so mi povedali, da bodo do popolne ljubezni potrebni še številni rodovi. Toda evolucija se je pri zadnjih dveh rodovih upočasnila, zato je nevarno, da bodo otroci prihodnjega rodu trdosrčnejši, namesto da bi bili bolj ljubeči. Za to pa bomo krivi sami.«
Ko Lorna dandanes hodi po cesti, le še pri približno vsakem dvajsetem človeku opazi, da iz njega izhaja meglica ljubezni. Že kot otroku so ji angeli naročili, naj to ljubezen tudi ovrednoti. Večinoma se jakost ljubezni pri ljudeh giblje med 1 in 10, toda občasno zagleda tudi ljubezen, ki presega 10. Ker kot otrok ni poznala večjega števila od 100, je bila vrednost takšne izjemne ljubezni 100. Ljubezen s to vrednostjo pomeni zanjo največjo čistost ljubezni, ki lahko izhaja iz nekega človeka. Lorna pravi, da jo je težko opisati. Je kristalno jasna in topla, osebo, iz katere prihaja pa obda z bleščečo svetlobo in prav takšna sije tudi iz njene notranjosti. Ko Lorna zagleda nekaj takšnega, jo to zelo osreči. Čustveno jo prevzame, tako da komaj govori in se tudi dotakne ljubezni v njej. Učinek takšne ljubezni čuti še tedne.
Angeli so Lorni povedali, da jim je Bog dopustil, da ji pomagajo, da bo videla moč ljubezni, da bo lahko priklicala ljubezen, ki biva v vseh nas. Kot zarodki poznamo čisto ljubezen, z rojstvom pa se začne moč ljubezni v nas zmanjševati. Kar devet od desetih desetletnih otrok naj bi se že zaprlo ljubezni, pozneje v življenju pa se ljubezni zapre še tri četrtine tistih, ki so pri desetih letih še bili odprti ljubezni. To se dogaja ne glede na to, ali so ljudje revni ali bogati, stari ali mladi, in ne glede na raso. Včasih Lorna opazi, da so nekateri ljubezen celo zavrgli. Pri takšnih osebah vidi, kot da bi imeli čez srce nekakšno prosojno prevezo, trdo in hladno kakor iz ledu.
»Mislim, da je moja najpomembnejša naloga v življenju, da prebujam ljubezen v ljudeh, jih ozaveščam o ljubezni, jih seznanjam s tem, da če se zapiramo ljubezni, omejujemo ljubezen do nas samih.« Preden je napisala ta stavek, je srečala osebo z res veliko ljubezni. To je bil starejši moški, ki je ustanovil dobrodelno organizacijo za ljudi v stiski in jo tudi vodi. »Takoj ko sem ga zagledala, me je premagala moč ljubezni, ki jo je oddajal. Bila je videti kot mogočen niz valov, ki se je dotaknil vseh v njegovi bližini in se nato vračal k njemu in ga preplavljal. Ko sva si dala roki, se je njegova duša razkrila in bila sem zelo vesela in ganjena nad tem, kar sem videla. Ljubezen tega človeka do sebe in drugih je zelo velika. Gospod nima ega, je ena sama ljubezen in sočutje. Ko sva govorila, sem videla, da je njegovo sočutje tako globoko, da celo ne zaznava ovir, ki jih vidijo drugi ljudje. In tudi on sam ne postavlja nobenih ovir s tem, da bi druge sodil ali jih ocenjeval. Je zelo veren, zelo ponižen in si ne misli, da je njegova vera boljša od drugih ver. Zelo trdo dela in molim, da mu bo še naprej dana telesna moč, da bo lahko opravljal svoje poslanstvo. Angeli, ki ga obdajajo, so mi povedali, da se ta človek ljubi v celoti in zato je tudi sposoben vsakomur podariti življenje. Ta ljubezen se odraža v vsej njegovi okolici in njegovem delu. Pozitivno deluje na vsakogar, s katerim pride v stik.«
Dandanes je žal vse manj ljubezni in to pri odraslih in pri mladostnikih. »Angeli so mi povedali, da smo odrasli preveč usmerjeni v svoje cilje in se premalo ukvarjamo z otroki. Majhni otroci se morajo naučiti sporazumevanja z drugimi, zato je zelo pomembno, da jim namenimo čas, da lahko razvijejo te sposobnosti.«
Nekega dne je k Lorni v Dublinu pristopil bralec njenih knjig, in ji zaupal, kako ga je »prebudil« njegov sedemletni sin. Ta je namreč prišel k njemu in ga vprašal: »Oči, če ti dam ves denar iz svojega hranilnika, ali boš potem več časa z menoj?«
Veliko ljudi se je preprosto odvadilo ljubiti. Ne ljubijo ne sebe ne svojega partnerja, ne marajo tistega, kar počnejo v življenju. Tudi ves svet okoli nas nam ves čas dopoveduje, da nismo popolni. Nismo dovolj lepi, dovolj čili, dovolj uspešni. To človeku zmanjšuje samozavest in ga usmerja k zunanjim, sebičnim ciljem.
Da bi se naučili ljubiti takšne, kakršni smo, prosimo svojega angela varuha, da bi se znali videti takšne, kakršne nas vidi on. Zanj smo popolni in do skrajnosti vredni ljubezni. »Angeli so mi zmeraj rekli, da je vsak človek telesno lep. Če bomo gojili ljubeče misli do sebe, bomo sproščali tudi čedalje več ljubezni. Ljubezen nas preplavlja, nas osrečuje, če gojimo slabe misli o sebi pa se dogaja prav nasprotno.«
Če človek svoje delo opravlja z veseljem, postane zanesljivejši in začne opažati veliko pozitivnega v tem, kar počne, čeprav morda sprva sploh ni bil navdušen nad tem. Če tako pristopa k delu, duhovno in telesno pridobiva več energije in delo tudi uspešneje opravlja.
Angeli so Lorno poučili, da je najpomembnejše, da v življenju prepoznavamo majhne radosti in uživamo v njih, saj je življenje v 99 odstotkih, stkano iz drobnih reči. Kdor za to, da bi bil vesel, potrebuje presežke, bo večino življenja žalosten in nezadovoljen, hrepenel pa bo tudi po novih in novih presežkih, ki pa jih je v življenju le malo. Poleg tega bo pričakoval, da bo vsak nov presežek presegal prejšnjega. Človeka sprošča in osvobaja, če je sposoben najti srečo v majhnih, vsakdanjih stvareh, iskanje zgolj skrajne sreče in veselja pa dela človeka odvisnega in ujetnika.
Angel varuh
Ni dneva, da Lorna ne bi videla angelov. Velike in majhne, vseh barv in oblik. Včasih jih vidi kot plamen, v človeški podobi ali takšne, kot si jih ljudje večinoma predstavljamo – s krili. Vsak človek ima tudi svojega angela varuha, ki približno tri korake hodi za njim. Če človek potrebuje tolažbo, varstvo ali ljubezen, se zgodi, da se angel nagne nadenj in ga ljubeče zajame v svoje vibracije. Angel varuh se ob zarodku zadržuje ves čas nosečnosti, takoj po rojstvu pa dušo spusti in človeka prepusti njegovim svobodnim odločitvam. Je tudi v nenehnem stiku z Bogom in mu »poroča« o nas.
Poleg angela varuha so še drugi angeli, ki pridejo in odidejo, in jim naš angel varuh dovoli, da nam pomagajo. Lorna pravi, da so tudi angeli, ki jim pravi »brezposelni«. »Ti angeli so beli in jih je na tisoče. Nobenega dela nimajo, saj se ljudje ne zavedajo, da so angeli okoli nas in jih zato ne prosijo pomoči. Veliko ljudi je tudi prepričanih, da vse zmorejo sami. Večina ljudi je tudi pozabila, da ima dušo. Mislijo, da so zgolj iz krvi in mesa in da razen tega ni ničesar drugega – nobenega življenja po smrti, nobenega Boga, nobenega angela. Zato ni presenetljivo, da ljudje s takšnimi nazori postanejo materialistični in egocentrični. Angeli so tukaj tudi za to, da bi nas spomnili, da imamo dušo – da smo več kot meso in kri.
Agape – ljubezen do bližnjega
»Neki menih je zbolel za grižo,« lahko beremo v pali-kanonu[1], »ležal je sredi svojega urina in blata. Ko je mimo prišel Buda, je bolnega meniha vprašal, zakaj nihče ne skrbi zanj. ‘Drugi menihi ne skrbijo zame,’ je odgovoril menih, ‘ker tudi jaz ničesar nisem storil zanje.’ Buda in njegov spremljevalec Ananda sta meniha umila, ga dvignila in položila na posteljo. Buda je skupnost menihov oštel, zakaj ne skrbijo za bolne in jim rekel: ‘Menihi nimate ne očeta ne matere, da bi skrbela za vas. Če ne boste skrbeli drug za drugega, kdo bo poskrbel za vas? Če ste pripravljeni poskrbeti zame, morate biti pripravljeni poskrbeti tudi za vse druge, ki potrebujejo pomoč.’«
Menihi, ki jih omenja zgodba, so bili zmotno usmerjeni samo na svojo osvoboditev, samo zase so iskali pot osvoboditve in niso skrbeli drug za drugega. Ko se je Buda poistil z bolnim menihom, jim je tako sporočal, da je med razsvetlitvijo in trpljenjem povezava. Brez rojstva, bolezni, staranja in smrti ne bi bilo ne razsvetljenja ne razsvetljenih. Buda se je lahko poistil z bolnim menihom, ker je spoznal, da menihova in njegovo razsvetlitev nista nekaj različnega. Tudi Jezus se je poistil s človekom. V tem poistenju leži modrost duhovne poti: Ni ločitve med jaz in ti, takšna ločitev je le navidezna. V izkušnji enosti vseh bitij in vsega življenja se prebuja ljubezen. In kdor ljubi, prejema. Kajti ljubezen je kot odmev – zazveni nazaj, če človek pokliče.
Ko resnično ljubimo, spoznavamo v drugih sami sebe in navidezno zlo drugih doživljamo kot lastno. Samo ta vrsta ljubezni je pripravljena udarcu nastaviti še drug obraz, samo ta lahko podari še srajco, če je že prej podarila plašč. Če takšno ravnanje izhaja samo iz videza, ostaja površinsko in brez povezave z našim pristnim bitjem. Ko resnično ljubimo, pa ne moremo ravnati drugače, kajti izkušamo enost vsega življenja in bi prizadeli sami sebe, če bi drugemu kaj slabega storili. Ta ljubezen nam omogoči, da objamemo sovražnika, da tudi človeka, ki ga sovražimo, sprejmemo prijazno. Takšna ljubezen pa nasprotno ni nekritična. Zna povedati ne in zagovarjati svoje prepričanje.
Sprememba sveta se zmeraj začne pri človeku samem. Le s svojo naklonjenostjo in ljubeznijo lahko spreminjamo svet. Naj končam s poučno zgodbo:
V neki vasi že dolgo ni deževalo. Vse molitve in zaklinjanja so bili zaman in vaščani so v stiski poslali po znanega vrača, ki je znal narediti ustrezno vreme. Ob prihodu jim je dejal: »Priskrbite mi kruha in vode za nekaj dni in dajte mi na voljo eno od koč, kamor se lahko zatečem.« Po treh dneh je začelo deževati. Veseli vaščani so prišli k vremenarju in ga vprašali, kako mu je to uspelo. Ta jim je odgovoril: »Ko sem prišel v vas, sem takoj začutil nered, ki ga je povzročila vaša trdosrčnost in sovražnost. Šel sem torej v kočo in najprej spravil v red sam sebe. In ko sem bil sam urejen, ste se uredili tudi vi. Ko ste bili urejeni vi, se je vrnil naravni red tudi v naravo. In ko je bila narava spet urejena, je začelo deževati.«
Odgovorni smo za to, kar oddajamo v svet, pa naj bo to ljubezen, naklonjenost, odpor, sovraštvo, jeza ali sočutje. Ljubezen se ne začne z besedami in objemi, temveč v naših mislih in občutkih. In enako je tudi z nenaklonjenostjo, sovraštvom in jezo. Duhovno napredovati pomeni, znati pogledati za strukturo ega. Pri tem ne gre toliko za spremembo, ki jo človek mora narediti, temveč veliko bolj za spremembo, ki poteka v človeku. To je proces preobražanja, ki teče od znotraj navzven. S sposobnostjo ljubezni se ljudje namreč rodimo, le odkriti jo moramo znova v sebi.
Terezija Markovič, objavljeno v reviji AURA št.316, januar 2016
Fotografija: Bigstockphoto.com
[1] Najstarejše zbirka izročil o naukih Gautama Buddhe.