LEPO JE ŽIVETI – Pogovor: Sandi Pavlin
Za pogovor je predlagal Kresničko, kavarno in knjigarno v bližini ljubljanske Drame. Izkazalo se je, da je ime lokala drugačno, vendar nekako ni bilo naključje, saj se je zdelo, da imenitno opiše njega in kako deluje na okolico. Sandi Pavlin, dramski igralec, dolgoletni »jogaš«, vegetarijanec in še kaj. Bilo je deževno dopoldne, vendar je bilo, kot bi posijalo sonce, ko se je pojavil. Pokončne drže in vitalen, lešnikove oči so zvedavo in živo gledale izza okroglih naočnikov, sivi brki so bili malo krajši, kot sem jih imela v spominu. Domače, kot da se poznava že dolgo, me je objel v pozdrav.
Ne zamerite, če že na začetku rečem, da delujete kot sonček – ali kresnička; prav sijete, s sabo prinašate nekaj svetlega. Vam to pravijo tudi drugi?
San-di. Sun-day, se je nasmehnil (besedna igra: angleška beseda za nedeljo, sončni dan, Sunday, se izgovarja enako kot njegovo ime). Rodil sem se na nedeljo.
Hvala, ker ste našli čas za pogovor. Po telefonu ste povedali, da pripravljate predstavo v Novi Gorici.
Prejšnji teden smo začeli s pripravami. Delal sem že v vseh gledališčih po Sloveniji, v Goriškem gledališču pa igram prvič, in sem zelo vesel, da so me poklicali in povabili. Pripravljamo predstavo Madame Bovary, Gustava Flauberta. Osredotoča se na prikaz življenja svobodomiselne ženske.
Koga igrate?
Igram duhovnika, ki je hkrati tudi tožilec, zdravnik, oče … Razmišljam, ali si ne bi za te vloge obril brke. Za začetek sem jih malo pristrigel.
Obrili vaše znamenite brke, pa vendar ne!?
Nisem se še povsem odločil. Ali si predstavljate duhovnika z brki?
Hm, res, imate prav … In kako vam ustreza vloga duhovnika, ki, če se prav spomnim, zelo obsoja dejanja Madame Bovary?
Všeč mi je. Dobro se počutim, ko igram tako imenovane negativne vloge, tudi tragične, ko se likom življenje obrne na glavo. Hočem doživeti, do kod lahko gredo vsa ta človeška občutja in njihovo delovanje. Človek mora vse doživeti, če je igralec pa še posebno, potem se lažje vživi, v kar koli je treba. No, na odru se zmeraj vživiš v kar koli je treba. Moram reči, da je igralski poklic lep in kar dobra psihoterapija.
Ali tudi za vas pregovorno velja, kot za vse upokojence, da tako rekoč nimate časa in ste bolj zasedeni kot prej?
Sedem let sem upokojen, konec leta jih bo osem. Prej sem delal tudi po štiri predstave na leto, zdaj delam eno do dve, saj se odzovem, če me kam povabijo. Delovni staž sem polno »oddelal« v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani, ob tem pa priložnostno delal še druge stvari, med drugim snemal za televizijo, nastopil v nekaj filmih, reklamah, performansih, prodajal pa sem tudi jabolka na glavni ljubljanski tržnici in to zelo uspešno.
Ali so vam kakšne vloge ali psihološka stanja, ki ste jih igrali, ljubše in vam bolj ustrezajo kakor druge?
Prav vse mi je enako zanimivo, rad igram različne vloge, do vseh imam enak odnos. V vsaki vlogi iščem vzroke, zakaj ta oseba tako deluje, zakaj je do nečesa prišlo pri tistem človeku in zakaj je, kakršen je. Če to veš, potem človeka ne moreš obsojati. Na primer, ko sem igral komedijo Toneta Partljiča, Sprava, z Janezom Hočevarjem – Riflejem v režiji Borisa Kobala, sva igrala partizana in belogardista, ki se po naključju srečata štirideset let po koncu vojne. Kaj mislite, koga sem igral?
Partizana?
Ne, belogardista. In bil sem zelo hvaležen za to izkušnjo. Prav vse moraš izkusiti in doživeti, potem gledaš na življenje drugače, bolj strpno in z razumevanjem, o tem sem prepričan.
Ko vas človek gleda in posluša zlahka dobi vtis, da je življenje za vas kakor pesem. Ali ste od nekdaj tako vedri, veseli?
Doživel sem tudi hude stvari. Še ne dveletnemu mi je umrla mama. Bila je vojna, oče je bil v partizanih, tako da sem zgodnje otroštvo preživljal pri raznih ljudeh, dokler me niso dali v rejo na Dolenjsko. Dve rejnici sta imeli, z mano vred, deset otrok iz vse Slovenije. Pripovedovali sta mi o misijonarjih in takrat sem nekaj časa hotel postati duhovnik. Bili sta dobri ženski, zlasti Nežka, bila je šivilja, in mi je zelo rada brala pesmi. Zelo sem jo imel rad in še danes sem ji hvaležen za vso dobroto, ki sem jo prejel od nje. Tam sem se naučil veliko pesmi na pamet. Ko se je oče znova poročil, me je vzel k sebi na Jesenice, imel sem zelo dobro mačeho.
Ko govorite, ni čutiti nobene zagrenjenosti.
Vojna in obdobje po njej so bili težki časi za vse, ne samo zame. Vendar na pomanjkanje ne gledam kot na nujno nekaj slabega. Verjamem, da se stvari dogajajo nekako določeno, da ima vesolje zavest. In če ima vesolje zavest, se stvari ne dogajajo »kar tako v en dan«, ampak se dogajajo natančno določeno. In če je tako, vesolje skrbi za vsako bitje posebej in mu da to, kar je zanj najboljše. Danes, v primerjavi s časom po vojni, ljudje pozabljamo drug na drugega. Kaj bi rekli, če bi vedeli, da smo na tem planetu samo zato, da se duhovno razvijamo? Vseeno je, ali si cestar, pastir, igralec ali kar koli drugega – vsak naj bi prišel do nekega višjega spoznanja: da je del celote. Zakaj bi sicer bili na tem planetu?
Ne zveni to, da se stvari dogajajo vnaprej določeno, nekoliko deterministično?
Ne, saj svoje življenje uravnavaš s svojo voljo. Kar sem zdaj, je samo zbir mojih preteklih misli in želja. Samega sebe ves čas spreminjam s tem, kako razmišljam. Misel je energija. Saj ne razmišljamo samo z možgani – celo telo so možgani! Poglejte, telo sestavlja sedemdeset odstotkov vode. Voda ima spomin – teorija in raziskave dr. Masaru Emota, saj poznate. Če je nekdo bolan in si govori: ozdravel bom in podobno, daje vsemu telesu to informacijo, vsaka celica si jo zapomni in tako deluje. Tudi zdravila in terapije bodo bolj pomagale. Če pa je črnogled ali skeptičen, iz tega ne bo nič.
Ste po značaju optimist?
Včasih nisem bil tak, v življenju se človek razvija. Sicer sem bil vesel, imel pa sem svoje travme. V življenju je veliko preizkušenj. Čim težje naloge dobivaš, od vesoljne zavesti, od Boga, če hočete, od te sile, ki uravnava in drži vse skupaj, tem bolj duhovno napreduješ.
Ste že kot otrok vedeli, da boste postali igralec?
Ne, nisem. Zelo rad sem risal, tako da sem mislil, da bom šel na likovno akademijo. Še kot otrok sem, ko sem šel na primer v trgovino po kakšno malenkost, trgovko lepo prosil, ali mi lahko da še eno papirnato vrečko – bile so iz grobega rjavega papirja –, da bi jo imel za risanje, saj papirja takrat ni bilo. Na likovno akademijo pa je pozneje šel moj starejši sin Luc.
Ko sem končal grafično srednjo šolo, me je kolega spodbudil, naj grem na sprejemne izpite na AGRFT. Res sem šel, potem pa pozabil, in nisem šel pogledat, kako sem opravil, tako da mi je kolega povedal, da sem bil sprejet. Če je tako, naj bo tako, sem si mislil, in tako se je začela moja igralska pot.
Med tistimi, ki vas poznajo, ste skoraj toliko kot po svojih igralskih vlogah, znani po svojem ukvarjanju z jogo, zdravem prehranjevanju … Kako je prišlo do tega?
Tudi to je bilo bolj kot ne splet okoliščin. Po končani igralski akademiji sem kar nenadoma imel pred vsakim nastopom hudo tremo – prej je nisem poznal. Že kot otrok sem namreč veliko in rad recitiral na različnih proslavah. Nenadoma pa mi je bilo slabo, bolel me je želodec … Ne vem, kaj je bilo, ampak bilo je tako hudo, da sem mislil, da bom moral igranje opustiti.
V tistem času sem naletel na knjigo Joga, primabalerine beograjske opere Jasmine Puljo. Po knjigi sem vadil različne jogijske položaje ali asane dan za dnem. Zelo kmalu je trema izginila, z jogo pa sem nadaljeval in jo vadim še danes. Leta 1980 smo s somišljeniki, eden glavnih je bil Lojze Stanič, v Ljubljani ustanovili klub Joga; še danes hranim prvi plakat društva, ki sem ga sam oblikoval in izdelal. Psihiater dr. Gorazd Mrevlje, ki je bil naklonjen takšnim, za tiste čase zelo alternativnim stvarem, nam je dal v psihiatrični bolnišnici na voljo dva prostora: v enem smo vadili jogo, v drugem pa kuhali makrobiotično hrano. Pozneje sem bil nekaj časa tudi aktivnejši član društva Joga v vsakdanjem življenju.
Imate toliko izkušenj in znanja, da bi lahko vi druge učili jogo.
Saj tudi jo, priložnostno. Tri leta sem imel delavnico za kolege v Mladinskem gledališču, obiskovale pa so jo predvsem ženske. Ženske ste na splošno bolj sprejemljive za nove stvari. Tudi zdaj me v Novi Gorici nagovarjajo, naj bi vsakič imeli malo joge, preden začnemo z vajami. To bi bilo zelo dobro za preklop od vožnje iz Ljubljane ali drugih dejavnosti na pripravo za igralske vaje. Bomo videli, kaj bo iz tega. Vodil sem tudi delavnico joge za otroke in to bi še rad kdaj delal. Saj veste, da je večina jogijskih položajev poimenovana po živalih, iz tega pa se da narediti imenitna zgodbica, otroci pa se čudovito vživijo in učijo.
Spomnim se, da jogijske elemente radi umestite tudi v svoje predstave.
Res je. (Se zasmeji.) Nekateri režiserji, ki seveda vedo za moje ukvarjanje z jogo, so mi glede tega dali proste roke, tako da sem v kar nekaj predstavah naredil kakšen jogijski element, največkrat pa sem se postavil na glavo, naredil stojo na glavi. Naredim jo na primer tudi v zadnji predstavi, ki jo igramo, Srce na dlani, avtorica drame je Draga Potočnjak. Predstava govori o presajanju notranjih organov ter moralnih in etičnih problemih okoli darovanja, ki jih tako početje odpira tako pri darovalcih kot prejemnikih. Med predstavo vsak igralec, ne glede na scenarij zgodbe, pove svoje osebno mnenje o transplantaciji. Jaz ga povem, medtem ko stojim na glavi.
In kakšno je vaše mnenje?
Povem, da sem pri svojih dvainsedemdesetih letih prestar, da bi lahko komu daroval notranji organ, pa tudi, da bi ga prejel. Ne glede na to se ne strinjam s presajanjem organov, še zlasti srca, saj imam o umiranju in procesu umiranja malo drugačno mnenje, kakor ga ima uradna medicina. O tem veliko piše v knjigi Rdeča zanka Renate Greinert. Bi pa morda, če bi bilo res potrebno, daroval kakšen drug organ, na primer ledvico.
Ste se prek joge srečali tudi z alternativno prehrano?
Kot sem rekel – in v to sem trdno prepričan –, se stvari dogajajo v skladu z določenim načrtom. Kmalu za tem, ko sem se srečal z jogo, sem, ko smo gostovali v Zagrebu, v knjigarni naletel na knjigo o makrobiotiki Michia Kushia, ki je prvi predstavil makrobiotiko Zahodu. Seveda sem moral poskusiti. Zanimivo, koliko tovrstne odlične tuje literature in prvih srbohrvaških prevodov je bilo v tistih časih po knjigarnah.
Se še prehranjujete v skladu z makrobiotiko?
Nekaj časa sem se, zdaj pa se ne več. Ko sva začela z ženo Barbaro pred štiridesetimi leti z vegetarijanstvom, sem imel v sklopu založbe Domus celo tečaje zdrave prehrane. Zelo rad imam sveže sadje in solate. Z ženo imava blizu stanovanja vrt, ki nama zelo veliko pomeni, in na njem gojiva veliko vrst solate, razno zelenjavo in jagodičje. Uživam tudi žita in oreške, ne jem pa mesa, jajc, in ne uživam mleka in mlečnih izdelkov, čeprav, če sem kam povabljen in mi ponudijo domače pecivo, kakšno malenkost iz vljudnosti vzamem. Ne želim izstopati ali izpasti aroganten. Vendar nikogar ne prepričujem, naj je, ali živi tako, kakor živim jaz, vsak se mora sam odločiti. Včasih je kdo pripomnil, da jem ptičjo hrano, zdaj pa že veliko let takih pripomb ni, ker so ljudje čedalje bolj ozaveščeni in obveščeni. Moje navdušenje za zdravo prehrano pa je, kot kaže, preskočilo tudi na mojo družino, vsi so vegetarijanci, mlajši sin Kristjan je v Ljubljani celo odprl restavracijo z zdravo prehrano Organic Garden.
Ste poskušali tudi z drugimi oblikami zdravega prehranjevanja?
Dve leti sem bil presnojedec, zdaj pa jem tako presno kot kuhano hrano. Bi pa priporočil sok pšenične trave, ki ima vse aminokisline in antioksidante in ga občasno uživam. Vem, da je ta sok odlično zdravilo tudi za hude bolezni. Pred dvajsetimi leti je o zdravilnih učinkih žitne trave med prvimi pisala dr. Ann Wigmore, ki je v Bostonu, v Združenih državah Amerike, ustanovila znani Hipokratov zdravilni inštitut.
Pšenično travo pri nas poznamo kot »božično pšenico«. Preprosto si jo lahko pripravite sami: pšenična semena zmočite z vodo in odcedite, prekrijete s krpo, potem pa vsak dan popršite z vodo, dokler ne vzklijejo. Krpo nato odstranite in semena po potrebi pršite z vodo, da zrastejo približno deset centimetrov visoko. Rastline potem sočite, priporočam tudi, da jih žvečite in izpljunete, za drugačno presno uživanje je, vsaj meni, pšenična trava preostra. Zdaj se lahko kupi tudi v prahu, vendar ni tako učinkovita kakor presna.
Ste poskusili tudi s postom?
Tudi. (Se nasmeje.) S krajšim postom sem poskusil, ko sem začel vaditi jogo in sem se po njem odlično počutil. Daljši post pa sem prvič naredil za svoj štirideseti rojstni dan na Braču. Sprva me je skrbelo, ker sem bil prepričan, da tam ni pitne vode. Potem mi je tamkajšnji prior dominikanskega samostana povedal za edini studenček pitne vode na otoku, ki je bil skrit blizu kraja, kamor smo hodili na plažo. Petnajst dni nisem užival drugega kot tisto studenčnico in sem se odlično počutil. Post od takrat večkrat ponovim, nikoli pa se ne postim dlje kot enaindvajset dni. Zdaj je recimo postni čas, med pustom in veliko nočjo. Že v sami besedi »pust« je skrita beseda »post«, podobno v besedi »karne-val« (brez mesa: karne pomeni v latinščini meso, op. p.).
Ste se ob tem ukvarjali tudi z drugimi oblikami duhovnosti?
Nekaj časa sem hodil k raznim duhovnim učiteljem, predvsem k Svamiju Mahešvaranandi, ustanovitelju društva Joga v vsakdanjem življenju. Ta je v osemdesetih letih prihajal na Hrvaško, v Slovenijo takšni učitelji takrat še niso prihajali. V tistem času sem izdelal tudi prvi šotor v dimenzijah pomanjšane Keopsove piramide. Prebral sem namreč, da piramida dobrodejno deluje na telesno počutje in zdravje in da se zelo obnese pri meditaciji. Bila je visoka 1,70 metra, nosilne palice so bile iz aluminija. V mesecu dni so se palice zmehčale, ker se je spremenila struktura aluminija, zato sem jih pozneje zamenjal za lesene. Ko smo se tisto leto odpravljali na otok Susak, me je neznosno začel boleti zob. Bil sem v dvomih, ali naj sploh gremo na morje. Potem sem prebral, da v piramidi vse bolečine izginejo, zato sem jo vzel s sabo, in jo na plaži vsak dan sestavil kot šotorček. Ves mesec me zob res ni bolel, ko smo prišli nazaj, pa so se bolečine takoj spet pojavile. Izdelal sem tudi manjšo kartonsko piramido, ki sem si jo lahko dal na glavo kot nekakšno pokrivalo, če sem se slabo počutil. Od prijatelja Janeza Berčiča pa sem se naučil uporabljati tudi nihalo. Če za kakšno stvar nisem prepričan, vprašam nihalo ali Janeza in dobim odgovor.
Kako je videti vaš začetek dneva?
Ko vstanem, najprej peljem psičko Rašmi na sprehod. Dobili smo jo iz zavetišča in jo obožujemo. Prej smo imeli drugo psičko, in ko je poginila, je žena rekla, da ne bomo imeli nobenega psa več, ker je bila bolečina ob izgubi prevelika. Pes je kot družinski član, veste, ali še več kot to. Ko sva se z ženo vrnila z nekega gostovanja – bila je maskerka v našem gledališču, tako da sva potovala skupaj –, naju je doma čakala mala kepica. Prinesla jo je hčerka Janža in seveda smo jo obdržali. Zdaj bo stara enajst let in je krasna. Po sprehodu kakšno uro delam jogo in meditiram.
Smem vprašati, kako meditirate?
Meditiram na svetlobo in zvok po metodi vietnamske mojstrice Ching Hai, bila je tudi prijateljica dr. Janeza Drnovška. Ko je prišla v Ljubljano, je bila to takrat velika reč. Svoj način meditacije je poimenovala metoda Quan Yin. Svetloba in zvok sta temeljni stvari v vesolju. Najprej je bil zvok, iz njega je izšla beseda in beseda je meso postala. Svetloba je pa sploh temelj in bistvo vsega, vsi gremo skozi predor proti svetlobi. Meditirati je čudovito. Samo prositi moramo in vedno bomo »od zgoraj« ali »od znotraj« dobili, kar potrebujemo. Vse imamo, kar potrebujemo, samo dolgo potrebujemo, da pridemo do tega.
Kaj naredite potem?
Če pripravljamo predstavo, grem na vaje, ali pa tečem. Včasih sem kar veliko tekel. Začel sem pred dobrimi dvajsetimi leti, ko sem bil star petdeset let. Vadba joge je bolj statična, tek pa bolj dinamičen, in kombinacija obojega mi zelo ustreza. Nekajkrat sem pretekel tudi mali maraton, 21 kilometrov, tudi s sinovoma, tekli smo trojko. Ko sem bil star šestdeset let sem tekel tudi na veliki proslavi v čast stote obletnice rojstva Leona Štuklja v Novem mestu, režiser proslave je bil Matjaž Berger. Jedro dogajanja je bilo sredi stadiona, jaz pa sem ves čas dogodka, uro in pol, s prižgano plamenico v roki tekel v krogih po obodu stadiona. V nekem trenutku sem začel recitirati Heraklita v grščini, kar je trajalo tudi kar nekaj časa. Ker je proslavo snemala televizija že na generalki popoldne pred uradnim večernim nastopom, sem tisti dan brez presledka tekel skoraj tri ure. Spomnim se, da nisem bil prav nič utrujen. Nasprotno, proti koncu se mi je zdelo, da letim, tudi recitacija vznesenih Heraklitovih verzov ob vsakem novem koraku je pripomogla k povečanemu adrenalinu.
Kako gledate na življenje?
Svet je tako zelo lep. Vedno me je pritegovalo, kako fascinantno rastejo rastline – kako se odpira list na primer; zanimalo me je tudi, kako živijo živali. Zavest je tudi v kamnih, čeprav v njih še spi. Vse usmerja neka božanska inteligenca. Vesel sem tega življenja.
Na svetu je tudi veliko hudega, veliko trpljenja.
Res je, zato sem zelo vesel, da je moja karma pripomogla k temu, da sem se rodil v Sloveniji in ne morda v kakšnem odročnem delu sveta, kje v Afriki ali Bangladešu na primer, kjer je življenje res obupno. Zelo se strinjam s tem, kar pravi Sergej Nikolajevič Lazarov (ruski slikar, psiholog in zdravilec op. p.), da so bistveni odnosi v družini in človekov odnos do Boga, do kozmične zavesti. V stiku z Bogom si, če veš, da si v stiku z vsem, in da je vse Eno. Ta stik z vesoljno zavestjo je bistven. Če ohranjaš ta stik, bo vse prav.
Trpke stvari so samo plus zame, so darila. Za nazaj odpuščam vse – odpuščanje je tudi bistvena stvar. In hvaležnost prav tako. Vsak dan se v meditaciji zahvalim vsem, ki so mi kaj dali v preteklosti in jih blagoslovim s srečo in zdravjem, to se mi zdi zelo pomembno. Zahvalim se tudi vnaprej za vsako predstavo, ki jo bomo imeli, in za občinstvo, ki bo prišlo. Tako razmišljam. Lepo je živeti. Vrednota mi je, da sem srečen.
Mora biti človek za to religiozen?
Nobenega posrednika ne potrebujem. Tudi največji umetniki in mistični pesniki so to vesoljno zavest doživljali neposredno. In da ne pozabim: tudi humor je bistven – ustvari distanco, iz katere lahko vidiš stvari v novi luči. Zelo je pomemben.
XXX
Sandi Pavlin se je rodil leta 1942 na Jesenicah. Takoj po končanem študiju na AGRFT se je zaposlil v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG), ki mu je ostal zvest do upokojitve leta 2007. Zadnji projekt, v katerem je sodeloval kot redni član ansambla SMG, je bila velika mednarodna koprodukcija Rekviem za metamorfozo v režiji slovitega Jana Fabra, ki je Sandiju, potem ko ga je videl na avdiciji, zaupal glavno vlogo.
Od časa do časa je nastopil tudi v drugih gledališčih, spomnimo se ga tudi iz filmov Sreča na vrvici, Nobeno sonce, Nekdo drug, Gremo mi po svoje I. in II., TV nadaljevank Utonilo je sonce ter Čista desetka, ljubitelje komedije pa je v zadnjem času nasmejal z vlogo Profesorja v Avdiciji, ki jo je zrežiral Branko Đurić in v glasbeni komediji Do nazga! Večkrat je sodeloval z Gledališčem za otroke in mlade, sodeluje pa tudi pri bralnih uprizoritvah programa PreGlej.
Leta 1981 je bil nagrajenec Društva umetnikov Slovenije, leta 2008 pa je prejel odličje »Marjana Vera« za življenjsko delo.
Pogovarjala se je Barbara Škoberne, objavljeno v reviji AURA št. 307, marec 2015
Na sliki: Sandi Pavlin, fotografirala Barbara Škoberne