Da nekaj ni povsem prav z mojim spominom, se je pokazalo že ob koncu leta 2004, ko sem si težko zapomnil podrobnosti, povezane z delom. V glavni bolnišnici v Chicagu sem bil odgovoren za vzdrževanje računalnikov, za računalniško podporo različnih sistemov: dokumentacijo bolnikov, njihovo registracijo, potrebni material, finance in računovodstvo. Sistemi med seboj niso bili povezani, vsak od njih je imel svoje značilnosti, ki sem jih moral upoštevati ob popravilu in nadgradnji sistemov. Ko sem opazil, da imam težave s spominom, sem si skušal pomagati tako, da sem delal zapiske o nastalih računalniških težavah, podrobnem poteku delovanja posameznega sistema in tudi o diagnostiki napak in popravilih. Zapiski so pomagali, vendar so me tudi upočasnjevali. Če je bilo treba ukrepati, sem se moral ustaviti in poiskati informacije v zapiskih. Kar sem si nekoč zlahka zapomnil, sem zdaj le s težavo ohranil v spominu ali pa sem si moral pomagati z zapiski.

Nekatere stranke so opazile, da moji ustni odgovori na njihova vprašanja, niso bili zmeraj takojšnji, in tudi, da brskam po zapiskih, da bi jim odgovoril. To je prišlo na uho tudi našemu direktorju, ki je mene in mojega šefa poklical k sebi. Odpustili so me. Ko se je o mojem odpustu pozanimala tudi žena, ki je delala v isti bolnišnici, so ji povedali, da sem bil odpuščen, ker nisem bil dovolj uspešen. Če imaš takšno bolezen kakor jaz, je tudi varstvo delavskih pravic drugačno, kot če je človek telesno bolan, doživel kap, srčni napad ali kaj drugega.

Z ženo sva navezala stik z oddelkom za bolnike z Alzheimerjevo boleznijo in februarja 2005 so me pregledali. Izidi so pokazali, da imam težave s spominom, vendar so postavitev dokončne diagnoze preložili za šest mesecev, saj so potrebovali še izide naslednjega preverjanja mojih sposobnosti. Po šestih mesecih so testi pokazali, da se mi je stanje v primerjavi s februarjem zelo poslabšalo. Postavili so diagnozo: Alzheimerjeva bolezen.

Nato sem bil nekaj časa zaposlen pri Walmartu, zadolžen sem bil za sprejem strank. Bili so zelo razumevajoči do bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo, vendar se mi je spomin tako poslabšal, da sem se bil prisiljen upokojiti.

Obrnil sem se tudi na socialno skrbstvo, tam so bili zelo razumevajoči, in hvala bogu, da so bili, sicer bi bila z ženo v hudih finančnih težavah. Večno jim bom hvaležen za njihovo razumevanje in hitro pomoč. Nekatere organizacije pa so me zavrnile, ne glede na to, da sem veteran vietnamske vojne, in takšen odnos me je presenetil. To samo kaže, da do bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo nimajo vsi enakega stališča. Zelo me skrbi nadaljnja izguba spomina in druge, s tem povezane težave.

Zaradi manjših prihodkov sva bila z ženo prisiljena prodati hišo in se preseliti v skromno stanovanje. Tudi odnos z vnuki se je spremenil, saj nisem več takšen, kot sem bil nekoč. Prav tako mi več ne zaupajo, da jih kam peljem, bojijo se za njihovo varnost.

Žena se je predčasno upokojila, da bi se mi lahko bolj posvetila. To je zame sicer dobro, vendar so se najini prihodki s tem še dodatno zmanjšali. Težko se spomnim dogodkov, ne morem jih pravilno obnoviti. Čutim tudi, da sem oropan prihodnosti, saj se verjetno dogodkov ne bom spominjal.

Prepričan sem, da bi lahko takšnim bolnikom, kot sem jaz, veliko pomagala država, če bo hotela, le svoje napore mora usmeriti v to. Alzheimerjeva bolezen je speči velikan in število prizadetih oseb se povečuje geometrijsko.

Tega ne bi mogel napisati brez ženine pomoči. Sem akademsko izobražen in sem bil zmeraj tudi akademsko dejaven, toda zdaj se ne morem spomniti niti najbolj svežih dogodkov, če mi kdo pri tem ne pomaga in me nenehno ne opozarja na rdečo nit pripovedovanja.

Zdaj je moja žena moj spomin, in to sem lahko napisal le z njeno pomočjo, saj sem glede spominov na svoje življenje zmeden. Včasih pozabim, kaj sem želel povedati že, ko začnem stavek.

Tedova izpoved − Alzheimer’s Association

Tedova izpoved je le ena izmed tisočev, ki jih na svoji spletni strani zbira ameriška zveza bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo. Vse pa so si zelo podobne. Nekoč izobraženi, dejavni in inovativni ljudje so se sčasoma spremenili v nebogljene osebe, ki potrebujejo nenehno varstvo in pomoč, njihovo število pa po vsem svetu narašča. V prejšnji številki revije smo opisali poglavitne značilnosti različnih umskih težav, tokrat pa si oglejmo, kako k temu pripomorejo kovine.

Meja med koristnim in škodljivim je zelo tenka

Siva plast na površju možganske skorje je sestavljena iz milijarde možganskih celic, ki človeku omogočajo misliti, govoriti, gibati se, slutiti prihodnost in opravljati vse, kar zahteva vsakdanje življenje. Celice so med seboj povezane z več kot milijardo sinaptičnih povezav in tudi z drugimi deli telesa, mišicami in čutnimi organi. Če ima človek težave s spominom, je to eno prvih znamenj, da te povezave ne delujejo, kot bi morale, ali da so nekatere možganske celice celo propadle.

Raziskovalci si že dolgo prizadevajo odkriti, zakaj povezave med celicami oslabijo in propadejo, ali se to zgodi celo samim celicam, in kako to preprečiti. Ugotovili so, da so za to krive tudi nekatere nujno potrebne kovine. Čeprav so kovine koristne v vsakdanjem življenju ali pa so to bile nekoč, na primer svinčene vodovodne cevi, so po drugi strani zastrupile veliko ljudi in tudi otrok. Živo srebro je uporabno v industriji, v zobnih zalivkah, bilo je v termometrih in je danes v spornih varčnih žarnicah, čeprav povzroča tudi hude telesne in duševne okvare. Enak dvorezen meč so tudi nekatere druge kovine.

Raziskovalci so v možganih ljudi z Alzheimerjevo boleznijo našli tako imenovane amiloidne plake in nevrofibrilarne pentlje, skupke beljakovine tau (imenovane po grški črki tau), ki jo potrebujejo možgani za ohranjanje celičnih struktur. Ko so te plake proučili, so našli predvsem sledove bakra, železa, cinka in tudi aluminija. Nekatere kovine telo potrebuje – baker za tvorbo encimov, železo za krvne celice in cink za prenos živčnih signalov, če omenimo le nekatere naloge teh kovin, drugih kovin, kot je na primer aluminij, pa telo ne potrebuje. Vse te kovine dobimo s hrano in tudi po drugih poteh. Pokazalo pa se je, da je presežek koristnih kovin lahko škodljiv, še bolj zaskrbljujoče pa je, da je meja med zdravim in škodljivim odmerkom zelo tenka.

Železo in baker nista stabilni kovini

Če vlijemo malo vode v posodo iz litega železa in jo pustimo nekaj časa stati, se bo kot posledica oksidacije pojavila rja. Tudi baker oksidira, saj vidimo, da svetli kovanci (centi) prav hitro potemnijo. Enaki procesi potekajo tudi v telesu. Železo in baker povzročata nastanek prostih radikalov – zelo nestabilnih in škodljivih kisikovih molekul, ki poškodujejo možganske celice in pospešujejo staranje.

Italijanski raziskovalci[1] so proučili 64 žensk. Vse so bile stare nad 50 let in zelo zdrave. Vzeli so jim kri, da bi ugotovili, koliko bakra imajo v krvi in nato preverjali njihove umske sposobnosti: spomin, sklepanje, razumevanje povedanega in sposobnost koncentracije. Ženske so se v povprečju odrezale kar dobro. Nobena ni kazala kakšnega večjega poslabšanja svojih umskih sposobnosti. Toda nekatere so se odrezale veliko bolje od drugih, predvsem tiste, ki so imele nižjo raven bakra v krvi! Zlasti se je to pokazalo na testu koncentracije.

Podobne izide so dobili tudi raziskovalci kalifornijske univerze v San Diegu, ki so proučili skupino 1451 ljudi. Pokazalo se je, da so bili tisti, ki so imeli manj bakra v krvi, umsko bistrejši od tistih s presežkom bakra. Imeli so tudi manj težav s kratkoročnim in dolgoročnim spominom. Enako se je pokazalo za železo. Ljudje z manj železa v krvi so imeli manj težav s spominom. Čeprav sta železo in baker bistvena za telo v majhnih odmerkih, pa je njihov presežek škodljiv.

Čeprav to morda zveni presenetljivo, takšni izidi raziskovalcev niso presenetili. Vsak študent medicine namreč izve, da je baker potencialno strupen. Telo ga potrebuje izredno malo, in sicer ga potrebujejo encimi za opravljanje različnih nalog. Če ga je v telesu preveč, oksidira in pospešuje nastanek prostih radikalov. Pravzaprav je edina stvar, ki preprečuje, da bi človeku baker že zgodaj uničil zdravje le to, da ga jetra zelo hitro odstranijo iz telesa. Pri redki genski bolezni (Wilsonova bolezen) jetra niso sposobna odstraniti bakra, zato se ta kopiči v tkivih, poškoduje osrednje živčevje in povzroči še vrsto drugih težav.

Preveč bakra (več kot 2 miligrama na dan) v kombinaciji s slabimi maščobami – iz živil živalskega izvora in prigrizkov −, vpliva na človekove umske sposobnosti in ga tudi postara za približno devetnajst let[2].

Toda za telo ni težava samo baker. Tudi presežek železa v telesu povzroči resne težave, kot je med drugim pokazala raziskava na Nizozemskem. Izidi so podobni tistim z bakrom. Če je raven hemoglobina v normalnih mejah, ne škoduje umski dejavnosti, če pa je raven hemoglobina prenizka ali previsoka pa. Ljudje z visoko vrednostjo hemoglobina imajo trikrat več možnosti, da zbolijo za Alzheimerjevo boleznijo v primerjavi s tistimi, pri katerih je hemoglobin v normalnih mejah. Najvarnejša raven hemoglobina je približno 137 gramov na liter.

Previdni moramo biti tudi s cinkom. Cink potrebujejo možganske celice za medsebojno sporazumevanje. Toda če je cinka le rahlo preveč, je za človeka že lahko strupen.

Vse tri − baker, železo in cink so nedvoumno odkrili v betaamiloidnih plakih pri Alzheimerjevi bolezni. Medtem ko baker in železo pospešujeta nastanek prostih radikalov in ti poškodujejo možganske celice, pa cink deluje drugače. Kaže, da spodbudi betaamiloidne beljakovine, da se bolj lepijo skupaj in tako nastajajo plaki. Pri tem je bolj učinkovit od bakra in železa, ki tudi povzročata lepljenje omenjenih beljakovin.

Kako kovine zaidejo v telo

Začnemo lahko kar v kuhinji pod pomivalnim koritom. Po letu 1930 so namesto svinčenih cevi postale priljubljene bakrene, ko te zarjavijo, pa se baker izloča v pitno vodo. Ali pa litoželezne posode. Tudi te prispevajo železo v hrano. Kuhanje v takšnih posodah je primerno le za mlade ženske, ki zaradi menstruacije izgubljajo veliko železa, pri drugih ljudeh pa hrana skuhana v železnih posodah vsebuje preveč železa in tako lahko povzroči presežek železa v telesu.

Drugi vir kovin so tudi prehranska dopolnila in multivitamini. Skoraj v vsakem takem pripravku sta baker in cink, včasih tudi železo. Zato je bolje uživati vitaminske pripravke in prehranska dopolnila, ki ne vsebujejo dodanega cinka, železa ali bakra in tudi drugih mineralov ne. Tudi kupljeni kosmiči za zajtrk niso brez njih.

Posebno poglavje je uživanje mesa. Če zaužijemo na primer pražena jetrca, že vnesemo v telo več kot 14 miligramov bakra, 7 miligramov železa in 5 miligramov cinka, ne da bi omenjali, da tudi skoraj 400 miligramov holesterola. Tudi zelenolistna zelenjava in stročnice vsebujejo železo, vendar je tam v posebni obliki − tako imenovano nehemsko železo, pri tej vrsti železa pa telo zlahka samo določi, koliko tega železa bo vsrkalo. Če je v telesu že dovolj železa, ga telo iz zelenjave vzame manj ali pa sploh nič, če pa telesu železa primanjkuje, ga bo sprejelo veliko. Koliko železa bo iz špinače ali brokolija sprejelo naše telo, je torej odvisno od tega, koliko ga potrebuje.

Pri mesu pa je zadeva drugačna. Meso tudi vsebuje železo, vendar je to tako imenovano hemsko železo, njegovega vstopa v organizem pa telo ne more preprečiti. To pomeni, da če v krvi že imate preveč železa in uživate meso, bo v telo prišlo še veliko dodatnega železa, in tako se zgodi, da bo nenadoma v krvi železa preveč.

Podobno velja za cink in baker. V rastlinski prehrani je pravzaprav še več bakra kakor v mesu. Testi so pokazali, da ljudje, ki se ogibajo mesu, imajo v krvi nekoliko manj železa, bakra in cinka, kar je zelo prav. Zakaj je tako, se še ne ve. Kaže, da vnos bakra in cinka omejuje fitična (ali fitinska) kislina v rastlinah.

Železo, baker in cink so izjemno pomembni za telo. Te kovine so nujne in nikakor si ne želimo, da bi jih imeli premalo. Toda prav tako je pomembno, da se ognemo samozastrupljanju z njihovimi pretiranimi odmerki. Če uživamo le rastlinsko hrano te kovine ohranjamo v zdravih mejah, z uživanjem rdečega mesa pa to ni mogoče.

Telo aluminija ne potrebuje

Aluminij je kovina, ki jo ljudje najpogosteje povezuje z Alzheimerjevo boleznijo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so raziskovalci proučili možgane ljudi, ki so umrli iz različnih vzrokov. V možganih ljudi, ki niso imeli Alzheimerjeve bolezni, so raziskovalci našli zelo malo aluminija, medtem ko je bila količina aluminija v možganih ljudi z Alzheimerjevo boleznijo zelo velika. Našli so celo 107 mikrogramov aluminija na gram možganskega tkiva, čeprav aluminija v človeškem telesu sploh ne sme biti, saj ga človeško telo ne potrebuje!

Že veliko let je znano, da so veliki odmerki aluminija škodljivi. Ljudje, ki so bili izpostavljeni aluminiju na delovnem mestu, ali pa je ta zašel v njihovo telo po drugih poteh, na primer med dializo, so večinoma imeli resne možganske poškodbe in jim je bilo treba aluminij odstranjevati iz telesa.

Znanstvenike je zanimalo, ali količina aluminija, ki smo ji izpostavljeni vsak dan (kuhinjska posoda, kozmetika, prehranska dopolnila in drugi viri) lahko ogrozi človekovo zdravje. Britanska raziskava je ugotavljala vsebnost aluminija v pitni vodi v 88 okrajih v Angliji. V nekaterih okrajih so ugotovili celo 0,11 miligramov aluminija na liter vode, v drugih ga je bilo manj ko desetina te vrednosti. Potem so te podatke primerjali s številom bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo v proučevanih okrajih, in pokazalo se je, da je bilo v okrajih, kjer je bilo v pitni vodi veliko aluminija, tudi za 50 odstotkov več bolnikov s to boleznijo. Drugi raziskovalci pa trdijo, da je povezovanje aluminija z Alzheimerjevo boleznijo zgolj mit, saj so ugotovljene količine aluminija zelo majhne in jih ledvice zlahka spravijo iz telesa.

Nedvoumno drži, da je aluminij nevrotoksičen strup, zato lahko zmanjša človekove spoznavne sposobnosti in povzroči demenco, če zaide v možgane, in ima lahko različne škodljive učinke na osrednje živčevje.

Nobenega dvoma ni, da možganom škoduje tudi živo srebro. Ali se sprošča tudi iz amalgamskih zalivk, so strokovna mnenja deljena, vendar so amalgamske zalivke prepovedali že na začetku dvajsetega stoletja, nato pa spet odobrili njihovo uporabo. Obsežna Minnesotska raziskava ni ugotovila povezave med amalgami in Alzheimerjevo boleznijo. Vsekakor je bolje nadomestiti amalgamske zalivke s primerno drugo vrsto zalivk. Strokovnjaki pa odsvetujejo uživanje tune in nekaterih drugih rib nosečnicam in otrokom. Nekateri strokovnjaki povezujejo živo srebro tudi z multiplo sklerozo.

Kako se zavarovati pred škodljivimi kovinami

Vsekakor ni dobro, če v telesu nakopičimo preveč bakra, železa in cinka in prav nobene potrebe ni, da bi uživali aluminij.

Preverjajmo živila

• raje uživajmo rastlinsko hrano kakor meso in mesne izdelke. Jetra ali druga drobovina in lupinarji (raki) so polni kovin in holesterola. Meso na splošno prispeva v telo preveč železa in drugih kovin, ki jih težko odstrani. Zelenjava in stročnice zagotovijo železo v varnejši obliki.
• preverjajmo nalepke na procesirani hrani in drugih živilih. Čim manj sestavin vsebujejo, tem bolje.
• uporabljajmo pecilni prašek brez aluminija, dobro bi bilo, da bi to počeli tudi v restavracijah.

Preverjajmo kuhinjsko posodo in pribor

• na izbiro imamo kuhinjsko posodo brez bakra in železa. Aluminijaste folije ne uporabljajmo pri kislih jedeh.
• ne uporabljajmo aluminijaste posode niti posode, ki je sicer zavarovana pred izločanjem aluminija, vendar jo še prehitro opraskamo in aluminij zaide v hrano.

Preverjajmo zdravila, prehranska dopolnila, vitaminske pripravke in kozmetiko

• bodimo pazljivi pri kupovanju vitaminskih pripravkov in prehranskih dopolnil. Večina vitaminskomineralnih dopolnil, namenjenih starejšim, se sicer v novejšem času ogiba železu, toda vsebujejo baker in cink. Izberite takšne, ki ne vsebujejo drugega kakor vitamine, in sicer brez mineralov.
• če uporabljamo antacide (zdravila, ki znižujejo kislost v želodcu) izberimo takšne, ki namesto aluminija vsebujejo kalcijev karbonat.
• prebirajmo nalepke na zdravilih, nekaterim zdravilom je dodan aluminij.
• uporabljajmo dezodorante in ne antiperspirante. Antiperspiranti vsebujejo aluminij, ki skozi kožo zaide v kri. Dezodoranti po navadi ne vsebujejo aluminija ali aluma, ki je sestavina aluminija.

Preverjajmo pijače

• nekateri domači vodni filtrirni sistemi, na primer reverzna osmoza, iz vode dobro odstranijo aluminij. Če imate vodno napeljavo iz bakra, te vode ne uporabljajte za kuhanje ali pitje.
• omejite uživanje pravega čaja. Vse vrste čaja (beli, zeleni, oolong – rdeči in črni čaj) zrastejo na čajevcu, latinsko Camellia sinensis. Ta rastlina srka namreč minerale iz prsti, in aluminij se rad kopiči v listih. Seveda ga je tam manj kot drugje v hrani, toda z dolgotrajnim uživanjem se nakopiči.

Potrebe po bakru, železu in cinku

Baker: 0,9 miligrama na dan za moške in ženske. Zdravi viri bakra so stročnice, zelenolistna zelenjava, oreški, žita v zrnju ali polnovredna moka ter gobe.

Železo: 8 miligramov na dan za odrasle moške in ženske nad petdeset let; 18 miligramov za ženske od devetnajst do petdeset let. Zdravi viri železa so zelenolistna zelenjava, stročnice, žita v zrnju ali polnovredna moka in suho sadje.

Cink: 11 miligramov na dan za moške, 8 miligramov za ženske. Zdravi viri cinka so ovsena kaša in ovsena moka, žita v zrnju ali polnovredna moka, rjav riž, kikiriki, stročnice, oreški in sezamova semena.

 

Daja Kiari

Vir podatkov: Dr. Neal D. Barnard, Power Foods for the Brain; Članek je bil objavljen v reviji AURA, januar 2015, št. 305

[1] Salustri C., Barbati G,, Ghidoni R. in drugi: »Is cognitive function linked to serum free copper levels? A cohort study in a normal population.«, Clin. Neurophysiol. 2010,

[2] Morris MC, Evans DA, Tangney CC in drugi: Dietary copper and high saturated and trans fat intakes associated with cognitive decline, Arch Neurol., 2006