uhovnik, jezuit, voditelj duhovnih vaj in izjemen duhovni svetovalec, dr. Jože Roblek, pravi, da nekateri Boga odkrijejo šele sčasoma, načini, kako izražajo božjega duha, pa so različni: »Če je Bog duh, navdihuje vse, in ni pomembno, v kateri verski obliki tega duha izražamo. Božjega duha ne prepoznamo po zunanjosti, temveč po delovanju, posameznikovo življenje izraža, koliko božjega je v njem. Končno spreobrnjenje je namreč tem, da mi Bog da svoj pogled na resničnost – da z njegovimi očmi lahko gledam ljudi in ravnam z njimi, kakor ravna On.«

 

Vam besedi duhovnost in Bog kaj pomenita?

Ti dve besedi sta zame življenjsko pomembni.

Zakaj?

Ker je Bog duh in oseba, ki vse presega, zaobjema in prežema. Iz njega nastaja vse. Božji duh napolnjuje vse in vsemu daje življenje in bivanje. Če je Bog duh, je torej vse, kar obstaja, poduhovljeno, vse razodeva duha. Duha nosimo v sebi in privlači nas, zato pravimo, da smo vsi »svetišča Svetega duha«. In ker smo ustvarjeni iz Boga, smo duhovna bitja. Ko smo deležni Boga, smo deležni njegovega duha in njegovega življenja.

Ali pravite tako zgolj zato, ker ste duhovnik in jezuit, ali zato, ker tako resnično čutite?

Tako že dolgo čutim … Božjega duha ne prepoznamo po zunanjosti, temveč po delovanju, posameznikovo življenje izraža, koliko božjega je v njem. Človek je svobodno bitje, ki se lahko odpre Božjemu duhu in mu prisluhne, ali pa se mu preprosto upre in zapre vase. Zato smo ljudje lahko božji, duhovni ali pa neduhovni in celo proti Božjemu duhu – če v sebi nosimo negativnega – hudega duha, ki razdvaja, ruši in uničuje. Takrat je naš duh bolan in zmeden, saj nismo več povezani z Bogom, in to prinaša v nas razdvojenost, takrat nismo pristni in resnični, smo tuji samim sebi.

Kako ste se odprli Božjemu duhu in mu sledili?

Že v otroštvu so me domači vzgajali tako, da so mi govorili o Bogu. Nas šestero otrok je vzgajala predvsem mama, saj je oče padel v drugi svetovni vojni. Mama nam je Boga znala prikazati ob stiku z naravo. Močno smo ga doživljali v skupnih molitvah, pri obhajanju cerkvenih praznikov. Tako smo že zgodaj občutili »tisto nekaj«, kar človeka presega, nekoga, ki je večji od nas.

Ali najdejo Božjega duha tudi ljudje, ki jih starši ne vzgajajo versko? Kako naj duha prebudijo?

Navadno se Božji duh v nas laže prebudi takrat, ko nas starši dobro vzgojijo ali pa nas vpeljejo v izkustvo vere. Ni pa nujno. Božji duh je namreč vrojen v vsakem človeku. Zato nas ta Duh sam prebuja, odpira in daje moč, da ga lahko začutimo in se odpremo njegovemu delovanju.

Če je Bog duh, navdihuje vse in ni pomembno, v kateri verski obliki tega duha izražamo. Če je Božji duh v nas, ne moremo biti drugačni kakor dobri, četudi nismo bili ne krščansko in ne versko vzgojeni. Nekateri odkrijejo Boga šele sčasoma, in načini, kako izražajo Božjega duha, so različni – po človekovem ravnanju pa vidimo, kakšnega duha ima kdo v sebi.

Ste se že zgodaj odločili za duhovniški poklic?

Ta želja je v meni tlela že od zgodnjega otroštva … V osnovni šoli sem v spisu napisal, da bom postal gospod (drug izraz za duhovnika – op. p.), zato so se sošolci iz mene norčevali, če kdaj nisem znal snovi, so mi rekli: »Gospod pa ne znajo …!« Potem pa sem utihnil in nikomur več govoril, kaj bom postal, vendar sem poklic nosil v sebi, ne glede na vse težave, ki so sledile … Živeli smo namreč na kmetiji, ostali smo sami z mamo, bili pol kmečka, pol delavska družina (pokojni oče je bil mlinar). Mama si je želela, da bi bil ostal na kmetiji, jaz pa sem še vedno gojil v sebi željo po duhovniškem poklicu. Denarja za moje šolanje namreč nismo imeli.

Torej ste imeli zelo malo možnosti, da bi v resnici postali duhovnik …

Ko je prišel čas za vpis v srednjo šolo in bi moral jaz ali pa sestra oditi v gimnazijo v Kranj (za šolanje obeh ni bilo denarja), je mama rekla, da bo šla v šolo sestra, jaz pa bom ostal doma in postal kmet. Bilo mi je zelo hudo, vse počitnice sem jokal. Hotel sem v šole … Potem pa je sestra nenadoma hudo zbolela za klopnim meningitisom in zato tisto leto ni mogla oditi na šolanje … Mama mi rekla: »No, zdaj boš pa lahko ti šel v gimnazijo.«

Nekakšen božji poseg …

Da, mislim, da je šlo res za božji poseg, sicer bi ostal doma in postal kmet … Mama je bila namreč za vse kmečko delo sama, jaz pa sem bil starejši od dveh sinov … Zanimivo je tudi, da mi fizično delo, čeprav smo morali na kmetiji vsi otroci vedno trdo delati, ni nikoli prav zares dišalo. Veliko raje sem bral, študiral in molil. Še ko sem bil zelo majhen – tako se spominja moja sestra – sem zbiral otroke, maševal sem jim in bil zelo strog duhovnik.

Se niste nikoli spraševali, ali je bil klic po duhovništvu resničen?

Ne, nikoli nisem dvomil o svojem poklicu. Čeprav sem moral v šolo najprej več kilometrov pešačiti, pozneje pa se z delavskim avtobusom voziti v Kranj v gimnazijo … In tudi med dveletnim služenjem vojaškega roka v Novem Sadu. Pri vojakih sem služil kot bolničar v ambulanti. Zdravnik me je nagovarjal, naj bi šel študirat medicino in postal vojaški zdravnik. Vendar tega poklica nisem čutil v sebi.

Dveletni noviciat in triletni študij filozofije v Zagrebu me je precej telesno in duševno izčrpal, toda redovniški in duhovniški poklic se je še bolj utrdil. V tem času sem začel vaditi jogo in ta mi je res pomagala pri premagovanju utrujenosti, pri molitvi in študiju. Tudi med študijem teologije v Innsbrucku (od 1967–1971) v obdobju največje duhovne krize v Cerkvi, ko so številni duhovniki in redovniki zapuščali svoj poklic, sem globoko čutil, da me Jezus kliče, naj mu sledim. Ta kriza me je še bolj utrdila v tem, da sem na pravi – božji poti.

Številni resni duhovni iskalci in redovniki na duhovni poti postanejo včasih hudo depresivni. Ste to »temno noč duše« doživljali tudi vi?

Na začetku svoje duhovne poti nisem imel depresije, kajti bil sem zdrav kmečki fant. Depresijo sem doživljal, ko sem hudo zbolel. Kot bogoslovec v ljubljanskem semenišču sem dobil neke vrste tifus, in to me precej potrlo. Pred tem sem opravil duhovne vaje v tišini. V njih sem začutil nežno božjo ljubezen do Jezusa in si močno zaželel, da bi mu postal podoben … Jezusu sem rekel, da sem zanj pripravljen na vse žrtve, trpljenje in na kar koli: Gospod, naredi z menoj, kar želiš! No – že čez tri mesece je prišlo v moje življenje hudo trpljenje! Zbolel sem za tifusom – ki ga dolgo niso odkrili. Več kot dva meseca sem ležal na infekcijskem oddelku.

Kaj vam je ta izkušnja podarila – duhovno?

Spoznal sem, da sem zaradi Jezusa pripravljen na vse. Imel sem dvajset let in že takrat sem okusil človeško minljivost … Bil sem namreč zelo oslabljen, po zdravljenju so mi odpadli tudi lasje, nenehno me je sililo na bruhanje. Vendar me tudi takrat ni mogla nobena stvar odvrniti od duhovništva, prav nasprotno – saj sem med boleznijo čutil še večjo povezanost z Jezusom. V sebi sem čutil: Gospod, ti si tu, pripravljen sem na vse. Do Jezusa sem začutil veliko prijateljstvo. Odločil sem se, da bom postal redovnik in to jezuit.

Nekateri zaradi preskušenj zapustijo Boga, druge pa po preskušnjah Bog še bolj pritegne …

Da, nekatere med preskušnjami morda navdajo dvomi. Dvomi so iskanje, notranji boji. Ko se oziram v preteklost, vidim, da so bile preskušnje zame vedno nov po-klic. Še bolj sem čutil milost in privlačnost, zastonjskost božje milosti. Vendar pa mi takrat, ko sem veliko trpel, ni bilo lahko … A sčasoma sem se naučil trpljenje sprejemati, in Bog mi je dal notranjo moč za to. To me je vodilo v globlji odnos z Njim.

Je trpljenje smiselno?

Trpljenje ni smisel človekovega življenja, je pa nujnost in pot. S trpljenjem me je Bog še bolj pritegnil v globlje prijateljstvo. Še bolj sem spoznal, da nič od tega, kar sem in kar imam, ni moje, da je prav vse od Boga. To je v meni rojevalo še večjo predanost in zaupanje vanj.

Postali ste znani voditelj duhovnih vaj … Ste to načrtovali vi ali Bog?

Ko sem končal študij, sem najprej odšel na prakso v Maribor, potem pa so me poslali v Kanado, da bi se izpopolnil. Tam sem med duhovnimi vajami močno začutil, da me Gospod vabi, naj drugim ljudem pomagam z duhovnimi vajami. Ko sem prišel domov, so me zaprosili, naj vodim duhovne vaje. Najprej sem imel takšne vaje za brate jezuite, potem za duhovnike in redovnice in nazadnje za laike. Ko sem postal magister novincev, sem jih kar nekaj let spremljal na enomesečnih duhovnih vajah. Tako me je Bog vodil in učil. Vse je bilo že načrtovano. Trudil sem, da bi bil Bogu vedno na voljo in postal vodljiv instrument v njegovi ljubeči roki.

Kako ljudi na duhovnih vajah duhovno vzgajate?

Sem le nevredno božje orodje, saj v ljudeh doživljam toliko božje lepote in milosti. Pa tudi čudenja! Včasih se sprašujem, zakaj ljudem ni dano spoznati stvari takrat, ko bi si želel jaz … (smeh). Spoznavam, da je treba počakati, da ljudje doživijo spoznanje takrat, kadar to želi Bog, in ne jaz! Da drugih ne morem in ne smem potiskati tja, kamor bi si želel jaz …

Vzgoja je zgolj v tem, da podprem človeka tako in toliko, da pride sam do spoznanja svoje – božje poti. Najhujša napaka je, če hočem drugega voditi po svoje. Najprej moram človeka spoznati, ne pa mu ponujati kar svojo pot. Zato moram kot vzgojitelj umreti sebi in znati videti, kako Božji duh vodi drugega. To pa je najtežje, saj drugim vedno radi ponujamo svoje izkušnje in poti. Največja težava vzgojiteljev je, da si mislimo, da že vnaprej vemo recept za drugega; v resnici pa bi se morali svojemu receptu odpovedati. Vzgojitelj ne sme biti neučakan in nasilen, ne sme razglašati svojih zamisli in si misliti, da je pameten. Dobro namreč ne more biti nasilno! Zato je treba dobro poslušati človeka, kako in kaj mu govori Božji duh, ki deluje v njem. Moja naloga je, da mu pomagam pri zavedanju njegovega delovanju in pri duhovnem razločevanju, da doseže notranjo svobodo in se sam odloča in odloči.

Je naporno duhovno skrbeti za druge?

Naporno, pa tudi lepo. Saj v meni in drugih deluje Gospod – v vsakem po svoje. Takšen trud rojeva sadove Duha: mir, veselje, radost, blagost, potrpežljivost, krotkost. Če kaj dajem drugim, prejemam tudi sam. Brez preskušenj namreč ni globlje duhovne rasti. Bog nas s preskušanjem lahko še bolj pritegne k sebi.

Ste tudi vi imeli duhovne učitelje?

Imel sem jih v različnih obdobjih … Učitelja sem tudi vedno iskal. To je bila moja velika notranja potreba – želel sem imeti človeka, ki bi me znal poslušati, ki je bil starejši, modrejši – me sprejel takšnega, kakršen sem bil, me cenil in vedel, da imam svojo pot. Tudi zdaj ga imam in mi je prijatelj na skupni poti.

Vadite kakšne posebne duhovne tehnike?

Na začetku redovnega in duhovniškega življenja sem se učil raznih tehnik. Ignacij Lojolski nam v knjigi Duhovne vaje predlaga več kot petnajst načinov molitve: meditacijo, kontemplacijo, ustno in miselno molitev, ponavljanje, preiskovanje vesti, refleksijo, vajo petih čutov itn. Na začetku sta tehnika in metoda zelo pomembni, pomagata nam, kako naj ves človek z vsemi svojimi sposobnosti stopa pred Boga. Sčasoma sem odkril svojo tehniko, svoj način. Vse je postalo bolj moje: kar pomaga meni, mi koristi in ob čemer rastem. Zdaj pa je zame pravzaprav vse, kar je, kar se dogaja, kar sem in imam, metoda iskanja in najdevanje Boga: v vsem in v vseh ga skušam ljubiti in mu služiti. Dovolj je, da se zavedam Njega v vsem in vsega v Njem, posebno sebe v Njem in Njega v sebi.

 Molite rožni venec?

Raje kakor rožni venec imam spontane molitve, čeprav smo v otroštvu morali skupaj z mamo zvečer vedno moliti rožni venec. Navadno je mama med molitvijo zaspala, otroci pa smo rožni venec skrajšali (smeh). Raje imam namreč spontane molitve, ki se porodijo v meni ob stiku z naravo, v molitvi in ob večjih praznikih. Ponavljanje »formul« mi ni bilo nikoli blizu. Za doživljanje Boga me je navdihovala narava: opazovanje sončnih zahodov, gore, križi postavljeni ob poti …

Najlepša molitev je, ko zjutraj in zvečer prebiram Sveto pismo … Božja beseda me notranje hrani in preobraža. Zjutraj ob pol šestih redno grem v naravo, najraje molim v gibanju, hodim v Duhu in molku srca. Za oživitev duha je potrebna tudi samota, tako si po številnih srečanjih z ljudmi odpočijem in vidim, kako lepo je živeti v Bogu. V naravi doživljam navzočnost Boga in združitev z njim. Molim pa tudi skupaj s sobrati in takrat doživljam lepoto našega sobivanja z Jezusom. Čeprav smo drugačni in zelo različni, nas povezuje isti Božji duh.

 Kakšen je resnično poduhovljen in svet človek, pravi duhovni učitelj?

Pravi božji človek je tisti, ob katerem čutim, da izžareva nekaj, kar je obenem zelo človeško in božansko, deluje skromno in je spoštljiv do drugih. Zaveda se svoje bede in majhnosti, a obenem svoje podobnosti Bogu in svetosti. Do Boga in drugih je velikodušen, vedno pozitiven. Drugih ne ponižuje, jih ne prezira in ne zavrača v stiski. Resnično poduhovljen človek je nekakšno učlovečenje Boga na zemlji – Kristus živi v njem.

Kakšna je duhovna skrivnost vašega življenja?

Pogosto se zavedam, da je moje življenje in vse skupaj ena sama velika in neizrekljiva Skrivnost, ki jo odkrivam in se mi odkriva, a obenem zakriva. Da je Bog nedoumljiva skrivnost, ki me nenehno privlači, toda obenem presega. On je moj dom in tisti, iz katerega in za katerega živim.

Še vaš duhovni nasvet …

Naj vsak prisluhne srcu, sledi Duhu v sebi in se uči razločevati, kaj mu pomaga k dobremu in kaj ga vodi proč od tega. Naj bo vedno sprejemljiv za duhovni razvoj in se zaveda, da nikoli nismo na koncu tega razvoja in je zato dobro, da smo sprejemljivi za nove možnosti na duhovni poti. Čim več spoznamo, tem bolj smo človečni – bolj sprejemamo, si odpuščamo, se spoštujemo in smo bolj sočutni in usmiljeni. Tako tudi jaz še vedno iščem, pravzaprav me išče On. In vsako srečanje je za oba osrečujoče.

In vse vabite na duhovne vaje in osebni pogovor…

Pomagati skušam vsem, ki iščejo polno in pravo življenje v Bogu tam, kjer so, kjer se veselijo in upajo, kjer so žalostni in tesnobni. V pogovoru s posameznikom skupaj odkrivava, kako Bog čudovito ustvarja, rešuje in ljubi človeka. Pomagam mu, da skuša z Jezusovim pogledom gledati nase in na svet, da se navzame njegovih besed, miselnosti in ravnanja. Da odkrije v sebi svojo pravo podobo – Jezusa Kristusa in po njem oblikuje svoje srce. Moja najgloblja želja je: O, ko bi ljudje spoznali in vzljubili Jezusa, bi spoznali sebe, kako so ljubljeni in dragoceni v božjih očeh, in se zavedali svojega človeško – božjega dostojanstva, duhovne lepote in poklicanosti v ta konkretni svet, ki si tako želi prave in neminljive sreče.

Naj mi Bog da svoj pogled na resničnost

Pater Jože Roblek je bil rojen v Bašlju pri Preddvoru. Bog ga je pritegnil že v otroških letih, navdihoval ga je v naravi, pri maši in ob velikih cerkvenih praznikih. Že kot deček se je odločil, da bo postal duhovnik – pri tej odločitvi je vztrajal kljub trdi poti, ki ga je peljala do poklica. Pozneje je postal tudi redovnik, jezuit. Filozofijo in teologijo je študiral v Ljubljani, Zagrebu in Innsbrucku. Za duhovnika je bil posvečen v Ljubljani leta 1970. Na Teološki fakulteti v Ljubljani je leta 1977 doktoriral iz duhovne teologije. Kmalu je postal vzgojitelj novincev, pozneje voditelj duhovnih vaj, pa duhovni spremljevalec in svetovalec. Živi v Ljubljani, v jezuitski skupnosti Sveti Jožef. Rad moli spontane molitve in prebira Sveto pismo.

Patra pozna veliko ljudi in vedo, kako prijeten sogovornik in svetovalec je, vendar pa je Jože Roblek kljub temu do sebe še vedno kritičen, saj pravi, da ga navdajajo tudi negativna čustva, ki bi se jim rad ognil, pa mu to še ni povsem uspelo: »Včasih odkrijem, da o drugih razmišljam kritično in slabo. Imam trdo srce. Ob tem, kako zelo znam ljudi ‘popredalčkati’, se včasih prav zgrozim …! Da, še vedno sem takšen, in to kljub toliki dobri vzgoji. Hitro vidim, da takšno razmišljanje ni od Boga, temveč izvira iz moje majhnosti, strahu in negotovosti. Bog namreč daje sonce vsem ljudem in jih ne ‘popredalčka’. Takšnega razmišljanja bi se rad znebil! Tako si očitam velikokrat – ko da bi moral biti po toliko letih redovništva že nekaj posebnega …«

Tako vedno znova spoznava, da je brez Boga ničen, reven, mrtev. »Zavem se, da je vse, kar dobrega imam in delam, božje, ne pa moje. Vse dobro je le božje delo, ni naše in ne izvira iz naše, človeške moči, temveč iz Gospodovega duha. Tudi to je od Boga, da zmoremo videti dobro v ljudeh. Končno spreobrnjenje je namreč v tem, da mi Bog da svoj pogled na resničnost – da z njegovimi očmi lahko gledam ljudi in ravnam z njimi, kakor ravna On. Kadar Bog skozi mene sveti v ljudi, postanejo ljudje drugačni. In tudi sam se takrat dobro počutim, saj premorem celostni, božji pogled, ne pa kritičnega, zunanjega.«

Še vedno se ga da užaliti. Kaj stori, kadar ga kdo prizadene? »Občutljiv sem,« pravi, »kot bi podražili mačka … Takšna je moja človeška majhnost in ogroženost. Jeze in užaljenosti pa takrat v sebi ne zanikam, temveč skušam počasi sprejeti človeka, ki me je užalil, saj tudi Bog sprejema tega človeka in želi, da ostajava različna. Vprašam se tudi, ali človeku, ki me žali, lahko kako pomagam, in zakaj je takšen, kakršen je. Bog namreč ne zasužnjuje – ne prinaša nasilja, temveč svobodo, ljubezen, vedno gradi, in ne ruši dobrega.«

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA, april 2013, št. 284

Fotografija: Dr. Jože Roblek, iz osebnega arhiva.