»Telo je nekaj tako Božjega, da se najprej na njem vidi, ali smo Božji ali ne. Telo izraža duha,«, pravi dr. Jože Roblek, duhovnik in jezuit, in ugotavlja, da je njegova molitev bolj poglobljena, če je njegovo telo sproščeno, umirjeno. Zato pred molitvijo vedno naredi nekaj jogijskih asan: »Načini za umirjanje telesa so različni, še posebno so jih razvili na Vzhodu. Jogijske vaje so gotovo duhovna pot, ki vodi človeka k Bogu, predvsem na telesni ravni. Jogijske vaje pripomorejo, da postane telo voljno in sprejemljivo za Božje misli in besede.«

 

Duhovnik, jezuit, voditelj duhovnih vaj. Kako bi se predstavili, če bi vas vprašali, kdo ste v svoji »notranjosti«?

V svoji »notranjosti« sem človek, kot vsi – doživljam lepe in težavne stvari. Vendar pa sem v »notranjosti« zelo srečen, vesel. Kadar koli se v molitvi srečam z Gospodom, čutim, da sem zelo bogat – z Bogom sva velika prijatelja. Sem človek, ki hrepeni po ljubezni in je tudi veliko prejema, posebno v molitvi in v odnosih z ljudmi, posebno pri spremljanju na duhovnih vajah.

 

Kako doživljate Boga?

Bog je največja skrivnost, ki nas »nosi«, v njem živimo in smo. Zadnje o njem pove veliko ali pa malo … Če namreč nismo doživeli Boga, je govorjenje o njem le opisovanje naših predstav, ki jih imamo o njem. Dokler Boga ne doživimo, imamo o njem le svojo predstavo, doživljamo pa ga vsak po svoje. Naša predstava o Bogu je odvisna od našega »notranjega življenja«, od tega, kako »živimo v sebi«, kako sprejemamo sebe in svet. Naš Bog je torej takšen, kakršna je naša »notranjost«. Zato je človekova podoba o Bogu navadno zelo omejena. Bog je vedno večji kakor so naše podobe o njem.

Predstave o Bogu so lahko človeku v pomoč ali pa ne. Predstava o Bogu namreč ni Bog, lahko pa pokaže na Boga – križ je npr. podoba, ki mi lahko pove veliko ali pa nič. Če me križ notranje poveže s Kristusom in on zaživi v meni, jaz pa v njem, postane resničnost. Sama podoba križa pa ni resničnost, lahko nas celo ovira v duhovnem razvoju, če postane naš malik (op. p. – kip, podoba, ki prikazuje Boga). Podoba je le bledi odsev nečesa, ni pa resničnost. Podoba lahko le nakazuje Boga, vendar pa še ni Bog v vsej resničnosti.

 

Ljudje se velikokrat prepiramo in vojskujemo zaradi predstav, ki jih imamo o Bogu …

Res, žal se ljudje velikokrat prepiramo zgolj zaradi različnih predstav, ki jih imamo o Bogu … A bolj ko je človek z Bogom povezan, manj ve, kdo je Bog. Vse manj ga lahko »ima« in manj lahko razpravlja o njem; kvečjemu lahko Bogu vse bolj dovoljuje, da se mu sam razodeva – tako človek vse bolj pripada Bogu in je v njem vedno več Boga.

Boga namreč ne moremo imeti v lasti, kot npr. predmete. Nevarno je, če bi skušali iz vere narediti neko religijo – ta vsebuje natančne predstave in predpise. Potem mislimo, da nam bo natančno izpolnjevanje teh predpisov prineslo odrešitev. Sicer so religiozni predpisi verniku lahko v pomoč; ali pa ga ovirajo, če ne raste v odnosu do Jezusa Kristusa. Jezus se namreč ne da ujeti v noben okvir, obredje, molitveni obrazec. Želi le, da se mu iskreno približamo; kajti Bog nas ljubi, nima nas v lasti – tam, kjer je ljubezen, ni »posedovanja«.

 

Prizadevati si moramo torej za to, da bi bilo v nas čim več Boga, manj pa nas?

Da. Ali, kot bi rekel sveti Pavel: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.« Kristus pa je polnost Boga in človeka, v njem telesno prebiva polnost božanstva. Božanstvo je v Kristusu telesno navzoče – Bog se torej želi telesno približati ljudem.

Zakaj je telo tako pomembno? Zato ker je Bog v Kristusu človeka najprej ustvaril telesno – Kristus je vase sprejel vso človeško in materialno resničnost. V Kristusu je vsa človekova resničnost in vse v Njem hrepeni po nas, tudi telesno. Zato je bistvo krščanstva pravzaprav to, da človek vedno bolj postaja človek z veliko začetnico (tudi na telesni ravni). Bog je namreč človeka ustvaril zato, da bi popolno, torej tudi telesno, mogel doživljati Boga, v katerem že zdaj živi.

 

Kakšen pomen pripisuje krščanstvo telesu?

Pomen telesa je za krščanstvo bistven. Zakaj? Ker je človek ustvarjen po podobi Jezusa Kristusa – Boga in človeka. Ker je Kristus prišel med nas v človeški podobi, se z ljudmi srečuje tudi telesno – ozdravlja jih in se jih dotika. V Svetem pismu prebiramo, da so ljudje prihajali k njemu, se ga dotikali zato, da bi ozdraveli, saj so čutili polnino, zdravje in božanskost njegovega telesa. Zato so hiteli k njemu trpeči, bolni …

Tudi vsi krščanski zakramenti so srečanje s Kristusovim telesom, z njegovim vstalim, prenovljenim telesom. To vstalo telo je v drugačnem stanju kakor je naše telo, pa vendar je to resnično telo – pobožanstveno je, poduhovljeno, pa vendar telo. S tem telesom se srečujemo pri krščanskih zakramentih, ki so znamenja notranjega dotika z vstalim Kristusom. Pri krstu se voda dotakne človeka, pri evharistiji (obhajilu) se dotikamo Gospodovega telesa, On pa našega.

Vse dogajanje namreč poteka po telesu, ničesar ni brez njega. Telo ponazarja vrata, skozi katera v nas prihaja svet – vstopa po čutilih (okusu, vidu, vonju, dotiku, sluhu). Sv. Pavel zato piše, da je naše telo svetišče, v katerem prebiva Sveti duh: »Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1 Kor 6, 19–20).

 

Torej je pomembno, kako ravnamo s telesom in za kaj ga uporabljamo?

Telo je nekaj tako Božjega, da se na njem najprej vidi, ali smo Božji ali ne. Človek, ki je v sebi napet, deluje napeto; kdor ni harmoničen v sebi, ruši tudi na zunaj; kdor je »znotraj« bolan, vidi vse bolno … Zato je pomembno, kako uporabljamo svoje telo – da se zavedamo, da to ni »svinjski meh«, s katerim lahko ravnamo slabo, ga čezmerno obremenjujemo (s hrano, z delom itn.) ali od njega zahtevamo preveč.

Pomembno je, kako ga obvladamo, sproščamo, napravimo voljno za sprejemanje sebe in drugih. Če je telo »zamašeno«, če ne prepušča čustev in ne doživlja notranjega sveta, postane ovira. Ko je človek čustveno ubit, je v nevarnosti, da zboli. Če ima telo zdravega duha, v njem deluje Božji duh, in takrat smo dobri. Kadar pa je človek »razbit«, izmučen, ima v njem večji vpliv hudi duh, ki uničuje nas in naše odnose in »ubija« Božje v nas. Zato se danes znova vračamo k telesu. V obdobju pred drugim vatikanskim koncilom (op. p. – ta koncil je potekal od leta 1962 do leta 1965) smo namreč preveč živeli v svojih idejah, pozabili smo pa telo.

Telo smo zanemarili. Celo v knjigi Duhovne vaje (op. p. – prevedel jo je dr. Roblek), ki jih je sveti Ignacij Lojolski, ustanovitelj jezuitskega reda, napisal pred štiristo leti, je poudarjena pomembnost telesa. Sv. Ignacij svetuje, naj se pred spanjem umirimo, zberemo in sprejmemo pozitivno, Božjo misel – ta bo ponoči delovala v telesu. Če gremo spat takšni, se naše telo umiri v dobrem, saj dobra misel deluje v podzavesti. Če pred spanjem molimo, se odpremo Božji besedi, dobremu, in dobro v nas deluje. Zato je najlepše, če se pred spanjem izročamo Bogu z vso hvaležnostjo. Tako nas Bog v spanju prenavlja.

 

Skupaj z Ivanom Platovnjakom ste napisali molitveni priročnik Moliti s telesom, dušo in duhom. Kako molimo s telesom?

Telo izraža duha. Če se počutimo npr. lene, brezvoljne in »zaprte«, se naš duh prebudi, ko spremenimo telesno držo. Prebudijo se tudi čustva. Če npr. pokleknemo, se v človeku prebudi spoštovanje. Če nekje dolgo sedimo, molimo in imamo pri tem slabo držo, je tudi naša molitev manj poglobljena. Če je moje telo napeto, nisem več pozoren, ne molim pozorno, sem manj sposoben odnosa z Bogom.

Preden sedem k molitvi, se zato nekaj časa sproščam. Morda naredim kakšno jogijsko asano, potem sedem, se zavem vsega telesa (»potujem« skozenj), čutim, kje so v njem napetosti, in te sproščam. Obenem se zavem, kako bivam v Bogu in on v meni. Šele ko se umirim, se lahko v molitvi zares odprem. Tedaj sem sposoben molitev doživljati poglobljeno.

Težava pri molitvi je namreč ta, da je najpogosteje ne doživljamo v sebi – zato je molitev težka, suhoparna in jo odklanjamo. Prav zato molitev ostaja zgolj pri molitvenih obrazcih, »na ustnicah« … Naš doživljajski, čustveni svet pa se je skoraj ne dotakne. Če naše telo ni kakor »zrahljana, zorana zemlja«, ne zmoremo poglobljeno moliti.

 

Kako naj telo pripravimo, da bo voljno in sposobno sprejeti molitev?

Jezus nam je povedal, kaj nas ovira pri globljem doživljanju molitve. Najprej to, da smo telesno napeti – kot trda pot, na katero pada seme (molitve), a na njej ne more vzkaliti. Globlje v človeku so ranjena čustva, ki so kakor skala; blokirajo notranjo sproščenost, »da se vse, kar začne rasti, takoj posuši«. Še globlje je duhovno področje. S čim je obremenjen naš duh? Jezus primerja to s trnjem – z neurejenimi strastmi in zaskrbljenostjo. Strasti so čudoviti darovi; a če so neurejene, nas mučijo, smo njihove žrtve. Te strasti so trni, ki ne dovolijo, da postane dobra misel, Božja beseda, rodovitna v nas, saj jo prej zadušijo.

 

Torej – kako naj vemo, da je tisto, kar vnašamo vase, res dobro?

V nas lahko prihaja dobro in slabo, zato v našem notranjem svetu poteka boj med dobrim in zlim. A sami smo odgovorni za to, čemu bomo dali prostor. Ali bomo dali prostor neurejenim strastem, kar si želi hudi duh; ali pa bomo čudovite strasti uporabljali za dobro, kar želi dobri, Božji duh.

Tisto, kar nas ruši, moramo zavrniti, »odrezati«. Vse je torej odvisno od tega, v katerega duha verjamemo – Božji duh nas vedno tolaži, »dviga«, umirja; hudi pa nas vznemirja, kadar smo dobri.

 

Kako lahko kristjan uporablja jogo?

Načini umirjanja telesa so različni. Na Vzhodu so v stoletjih razvili različne metode za umirjanje; te pripomorejo, da je telo kakor »zorana zemlja«, pripravljeno na sprejem Božjega, dobrega. Jogijske vaje gotovo pomagajo človeku na poti k Bogu, in to predvsem na telesni ravni – pripomorejo, da se telesno pripravimo na molitev.

Na telesni ravni smo vsi ljudje enaki, ne glede na versko pripadnost (svoja telesa npr. vsi umivamo in vemo, kdaj je telo utrujeno ali sproščeno, itn.) Jogijske vaje mi pomagajo, da telo sprostim, se umirim in postanem pozoren, »se ustavim«. Te vaje so primerne za tiste, ki so se sposobni »ustaviti v sebi«; saj niso navadna telovadba, ampak počasne, usklajene vaje. Včasih je dovolj, da jih naredimo le nekaj in se telesno bolj naravnamo na molitev ali meditacijo. Jogijske vaje pripomorejo, da telo postane voljno in sprejemljivo za Božje misli in besede. Potem le-te laže »okušamo«.

 

Kdaj ste se seznanili z jogo in kako je vplivala na vas?

Z jogo sem se seznanil že leta 1963, zdaj pa imam enainsedemdeset let (smeh) … Bil sem še novinec (op. p. – redovniški pripravnik pred zaobljubo), saj imamo jezuiti zelo dolgo in naporno obdobje noviciata (op. p. – preizkusna doba pred sprejemom v redovniški red). Najprej se vadimo v askezi, tej sledi študij filozofije – ta je morda težji zaradi razumskega napora in nenehnega sedenja za knjigami (ki so bile tedaj še v latinščini). Ker sem bil med tem študijem zelo utrujen, me je redovni brat, ki je poznal jogo, naučil dvanajstih asan. Vadil sem jih natančno, počasi – to me je izjemno sprostilo in mi prineslo dober spanec. Srečen sem bil, ker sem bil spet usklajen s seboj, znova sem se doživljal celostno.

Jogijske vaje so mi torej pomagale k »vstajenju telesa«, spet sem postal trden. Lahko sem sedel za mizo in študiral, snov sem zlahka sprejemal. In moja molitev – srečanje s Kristusom – je spet postala nekaj toplega, domačega (kot sem jo doživljal že prej). Kristusa sem začel doživljati tudi telesno in vsi zakramenti so postali nekaj naravnega, lepega, kajti telo je potem vse zlahka sprejemalo. Po jogijskih vajah sem se torej prenovil celostno. Tudi moje misli, besede in molitve so spet postale poglobljene.

 

Kako poteka vaša jogijska vadba?

Preden začnem vaditi, se najprej vedno pokrižam, nato se zavem, da sem v Kristusu. Že same vaje so zame molitev; in ne le pozunanjene vaje; so tudi notranje vaje. Ko se sproščam, se sproščam v Kristusu in doživljam bližino z njim. S pomočjo vaj celostno vstopam v Kristusa, saj sem njegova stvaritev, in on biva v meni. Asane mi pomagajo, da se še bolj zavem, da je moje telo v Kristusovem telesu. Kristus ni le duh, marveč tudi telo in pri vadbi se zavem ‘moje telo je tvoje telo’, sem v Kristusovem vesoljnem telesu. Vse potem postaja Kristus – to je notranja izročitev – občutim, kako mi je Gospod blizu.

Joga mi je torej pomagala na vseh treh ravneh: telesni, duševni in duhovni. Meni – človeku, duhovniku in redovniku (jezuitu) je dala posebno lepoto. To sem ohranjal vsa leta – pri omenjenem študiju v Zagrebu, kjer sta vladala strogi red in disciplina, sem z vadbo joge mogel ohranjati notranjo harmonijo. Ko sem nadaljeval študij na Dunaju, kjer sem delal z mladimi na gimnaziji, me je joga ohranjala mirnega, sproščenega. Ko sem nato v Innsbrucku še štiri leta študiral teologijo kot pripravo na duhovništvo, sem redno vadil jogo, in pomagala mi je, da sem doživljal veliko veselje na svoji življenjski poti (kot jezuit). Tam sem se srečal tudi z redovnimi sobrati – bogoslovci iz Indije, ki so redno vadili jogo. Povedali so mi, da je jogijska vadba del njihove kulture in nekaj naravnega.

 

Ali je jogijska vadba nujno povezana s hinduizmom?

Nekateri menijo, da je joga nujno povezana s hinduizmom. Res pa je tudi, da lahko jogo vpletemo v vsebino katere koli vere … Vendar se moramo ob tej trditvi zavedati, da metoda ni isto kot vsebina. Zame je vsebina vedno Kristus, za hindujce pa morda Krišna ali drugi bogovi …

Vsebina naše vere je zelo odvisna od tega, v katerem kulturnem okolju smo rasli. Kulture pa so različne. Jezuitski red (ki ga je leta 1540 ustanovil sveti Ignacij Lojolski) si je že na začetku prizadeval, da jezuitski misijonarji v drugih delih sveta niso širili evropske kulture. Nasprotno – jezuiti so se vživeli v kulturo dežele, v katero so prišli, se naučili domačega jezika, se oblačili kot domačini in se privajali enakemu načinu drže in molitve. A vsebina njihove molitve je ostala krščanska, namenjena Kristusu.

Na Kitajskem so npr. jezuiti v šestnajstem in sedemnajstem stoletju postali mandarini (ti so bili takrat tam najbolj učeni ljudje) – posnemali so njihov način oblačenja, hranjenja, življenja. Enako so storili v Indiji, tam so privzeli jogo kot del indijskega izročila. Za nas, kristjane, je vse naravno tudi Božje. To je naravna vera. Krščanstvo sprejema vse vere, predvsem tiste, ki so naravne, in skoznje še poglablja svojo vero. A šele na drugem Vatikanskem koncilu, leta 1962, so jezuitom priznali, da so se vedli pravilno – se inkulturirali v vsaki deželi. V njih niso širili svoje, zahodne kulture, in le-te istili z vero; so pa to delali mnogi drugi misijonarji … A tako niso širili evangelija – veselega oznanila za vse vere, ljudi, narode … Kajti Bog je Stvarnik vseh kultur in vsakega človeka ter vseh jezikov.

 

Kaj bi odvrnili vsem, ki menijo, da z vadbo joge v kristjana vstopi hudi ali zli duh?

Zakaj govorijo tako?! Zato ker jogo enačijo s hinduizmom – in kdor jo dela, se odpove Kristusu, vsebini svoje vere. Kristjanova verska vsebina naj bi vedno, četudi vadi jogo, bila Kristus. Joga je za nas, kristjane, kot metoda in tehnika sprejemljiva le, če z njeno pomočjo poglabljamo odnos s Kristusom in če je naše življenje po njej še bolj evangeljsko. Joga je torej za kristjana uporabna zgolj kot metoda – ta pa naj bo vsa prežeta s krščansko miselnostjo.

Zelo poenostavljena je trditev, da joga v kristjane vnaša hudega duha. Hudi duh navsezadnje sploh nima opraviti s telesom, niti s kakršnimi koli telesnimi vajami; povezuje se namreč le s človekovimi mislimi, z njegovim notranjim dogajanjem, čustvi, grešnostjo … Hudi duh je tisti, ki ne sprejema Boga in ga zavrača. Joga pa Boga ne zavrača, marveč je pot, s katero se lahko Bogu približamo. Joga je Božji dar.

Hudi duh lahko deluje le, ko se svojevoljno odločimo za slaba dejanja. Z jogo torej to nima kaj opraviti. Težava je, da človek rad posplošuje in sodi, česar ne pozna, tudi glede joge … Poglejte: nošenje takšne ali drugačne obleke, stoja na glavi, drža z dvignjenimi rokami, globoko dihanje, vadenje asan, vegetarijansko hranjenje ipd. – nikakor samo po sebi ne pripomorejo, da vstopi v nas hudi duh.

 

Joga torej kristjanu ne more škodovati?

Seveda so ljudje, ki z vadbo joge postanejo notranje »razdvojeni« … Zakaj? Z vadbo joge se namreč negativnih doživetij le še bolj zavedo in le-ta pridejo na dan. Tako npr. tisti, ki ne sprejemajo sebe, svojega telesa, in ki živijo zgolj pozunanjeno, ne bodo vadili joge. Tudi vsi, ki »živijo v glavi« – ki svojo vero živijo kot idejo, ideologijo, zgolj pozunanjeno obredje – joge ne bodo sprejeli, saj ne iščejo notranjega doživljanja Boga.

Joga torej – tako kot tudi nekatere molitve, nekatere vrste hrane itn. – ni za vsakogar … Vendar pa kljub temu joga (ali vrsta hrane ali določena molitev) – ne more biti vzrok za posameznikovo slabo počutje in ni sama po sebi povezana z negativnimi duhovnimi silami. Ali so potem vsi ljudje na svetu, ki vadijo jogo – in teh je veliko (hindujci, muslimani, budisti) – hudičevi?! To je žalitev!

 

Kakšno je uradno stališče Rimskokatoliške cerkve do joge?

Če obstaja nekaj dobrega, je to vedno od Boga. Joga pa je nekaj dobrega in zato je od Boga. Kdor govori, da je joga hudičevo delo, je prav gotovo razočaran nad življenjem ali negativno gleda na telo, posebno na spolnost kot nekaj grdega in umazanega. Kdor govori tako, ne razume niti cerkvenega nauka in dokumenta O meditaciji (1990), ki vodi k zedinjenju z Bogom. V dokumentu so omenjene tudi različne poti: »Večji del velikih religij, ki so iskale zedinjenje z Bogom v molitvi, je naznačil tudi poti za dosega tega zedinjenja. Katoliška cerkev ne zametuje ničesar od tistega, kar je v teh verstvih resničnega in svetega. Ne smemo teh označitev vnaprej prezirati, ker pač niso krščanske. Nasprotno, iz njih bo mogoče dobiti koristne elemente, a pod pogojem, da nikdar ne izgubimo izpred oči celotnega krščanskega pojmovanja molitve, njene logike in njenih zahtev.«(CD 44, št. 16)

V dokumentu je omenjeno tudi, da je »Bog na delu v vsakem človeku« in da je vsak človek tudi sposoben Boga: »V molitvi mora v celoti človek vstopiti v povezavo z Bogom, zato mora tudi njegovo telo privzeti položaj, ki je najbolj prikladen za zbranost. Ta položaj more že sam biti simboličen izraz molitve in se samo razlikovati z ozirom na kulture in ozirom na osebno občutje. Ponekod se kristjani danes vedno bolj zavedajo, kako veliko more telesna drža pomagati pri molitvi.«(CD 44, št. 26) »Pristne praktične meditacijske sestavine, kakršne prihajajo s krščanskega Vzhoda ali iz velikih nekrščanskih religij ter privlačijo današnjega razklanega in dezorientiranega človeka, morejo biti ustrezna pomoč molivcu, da bi celo sredi zunanjega vrveža stal pred Bogom notranje sproščen.« (CD 44, št. 28)

 

S čim bi končali svoje razmišljanje za revijo Aura?

Iskreno si želim, da bi revija nadaljevala dialog z verstvi in kulturami; kajti današnjega sveta si ne moremo predstavljati kot sestavljenega iz posameznih delov; na svet moramo gledati kot na povezano celoto, v kateri smo odvisni drug od drugega in nosimo skupno odgovornost za blaginjo in preživetje vsega sveta. Trdno sem prepričan, da je v vseh nas Božji duh, da je v nas njegovo hrepenenje, da deluje po vsem svetu in v vseh ljudeh, saj jih Bog, Oče vseh, ustvarja in neizmerno ljubi v Jezusu Kristusu.

 

V molitvenem priročniku Kako moliti s telesom, dušo in duhom dr. Roblek v uvodniku med drugim piše: »Med študijem teologije sem zašel v veliko osebno krizo molitve in se spraševal, kaj molitev sploh je in kako naj molim. Študij mi pri tem ni pomagal. Racionalistična teologija me ni vodila v celosten odnos z Bogom, pred katerega bi lahko pokleknil in molil …

Kot rezultat tega iskanja je nastala doktorska razprava z naslovom: Problem prosilne molitve v sekulariziranem svetu, Ljubljana 1976. Na temelju cerkvenih očetov, ki so teologijo gradili na Božji besedi, sem prišel do spoznanja, da je vsak človek v sebi, v svojem najglobljem bivanjskem jedru, ves odvisen od Boga …

Znova sem odkril sv. Ignacija Lojolskega, ki daje med molitvijo veliko pozornost prav telesu, drži … V spominu sem odkrival, kako sem že kot otrok tako molil: stal ali klečal sem z odprtimi ali sklenjenimi rokami pred križem, se glasno pogovarjal s Križanim; ležal na zemlji, zazrt v nebo, in prisluškoval šepetu vetra, Božjemu Duhu v sebi in čutil vso Očetovo bližino ter njegove objemajoče roke.«

 

Helena Daniel, objavljeno v reviji AURA, september 2009, št. 241

Na sliki: dr. Jože Roblek, posnela Helena Daniel