Ekolog aktivist, pisatelj, predavatelj in pobudnik samooskrbe z zdravo hrano, Anton Komat, namenja pozornost iskanju novih poti iz globalnega kriznega dogajanja, v katero smo zašli zaradi napačnih kozmoloških domnev o našem bivanju, zgrešene ekonomske paradigme in sebičnega porabništva. Prepričan je, da moramo, če hočemo preživeti, ukrepati hitro, se prav usmeriti in poiskati bližnjice po sistemski teoriji ter v povezavi modrosti naših prednikov z najnovejšimi spoznanji znanosti. Tradicionalno ekološko znanje bo obudilo našo duhovnost in povezanost z Zemljo.

 

Gospod Komat, kaj imata skupnega ekologija in duhovnost?

Ekologija, tako kot voda in hrana, ima tri vidike. Prvi je biotični: jesti in piti moramo zato, da preživimo. Ta vidik je izvorni – ekologija je veda o našem domu – po njej nas narava uči, kako deluje. Drugi, ekonomski vidik, se navezuje tudi na ekološko gospodarjenje, saj vodo in hrano prodajamo in kupujemo. Tretji, najpomembnejši, pa je duhovni ali kulturni vidik. Hrana in voda imata duhovni vidik: voda je v vseh religijah sredstvo očiščevanja in iniciacijskih obredov ali krstov. Predstavlja ženski vidik narave, izvir je kot zemljina maternica, reka je simbol časa, je kakor ženska, ki hrani življenje pokrajine. Na koncu se vse vodovje izlije v ocean – ta v vseh duhovnih tradicijah predstavlja Enost – v njem vse reke izgubijo svoja imena in se zlijejo v Celoto. S hrano so povezani obredje prehranjevanja, načini gojenja rastlin, kultura starih semen, tradicionalna kulturna krajina itn.

Pri ekologiji je njen duhovni vidik zelo pomemben – ponazarja, da je naš odnos do stvarstva in človeka pravzaprav duhovni. Če zastopamo neodarvinizem in tržni fundamentalizem – vulgarno tekmovalnost in grobo silo – ustvarjamo svet, kakršen je zdajšnji … Če želimo imeti skladen in varen svet, moramo ubrati drugo pot – pot sobivanja, sodelovanja in simbioze človeka z življenjem planeta in s sočlovekom. To pa že pomeni novo kozmologijo človeka nove dobe.

 

Kaj menite o slovenskem duhovnem ekološkem vidiku?

V Sloveniji se je pred leti razširil »kult vulgarnega materializma«, njegova »svetišča« so velika nakupovalna središča, tam prevladuje porabniška histerija, ki jo spremljajo psihopatske frustracije. Upam, da se to počasi izteka, kajti Slovenci se že polarizirajo: eni še vedno ždijo v preživeli dogmi porabe in kupovanja »nadomestkov za duhovno življenje«, drugi pa se bolj zanimajo za kakovostno življenje (vsebina se jim zdi pomembnejša od »ovojnine življenja«). To mi vliva upanje – za »preboj« v ekologiji duha ne potrebujemo petdeset, marveč le dvajset odstotkov ljudi, ki so prepričani, da je kakovostno življenje pomembnejše od kopičenja krame. S takšnimi ljudmi lahko spremenimo družbeno usmerjenost.

 

Koliko je duhovni vidik narave povezan s tradicionalno obdelavo zemlje in staro duhovno kmečko simboliko?

Zemlja pomeni povezanost človeka z naravo – v tej povezanosti se izraža naš odnos do življenja, hrane, vode in pokrajine. Pri tem je naša tradicija izjemno pomembna. Na Slovenskem so naši predniki več stoletij živeli v sožitju z naravo: izredno dobro so poznali naravne cikle, dogajanje. Z naravo so bili povezani, zato je bila tradicionalna duhovna krajina tako ubrana, lepa; kajti krajina odseva človekovo dušo. Tudi odnos naših prednikov do rastlin, ki so jih gojili stoletja, je bil odsev njihove duše.

Zaradi materialistične življenjske paradigme smo v zadnjih desetletjih dopustili, da je v Sloveniji izumrlo petinosemdeset odstotkov starih rastlinskih sort. Rastline, ki so jih gojili predniki, so prilagojene domači geološki sestavi tal, podnebju, človeku. Takšne rastline so se razvijale s človekom, zato lahko govorimo o koevoluciji obeh. Ko pomislimo na duhovno krajino prednikov, se spominjamo podobe mozaične, harmonične, lepe krajine, polne drevja in logov, rečnih meandrov in lok, mejic, ozar, grmovnih pasov itn. V njej je vladala izjemna raznovrstnost. Če pa pogledamo, kaj je s krajino naredil duhovno izgubljen sodobni človek, vidimo »hamburgersko pokrajino«, v njej je vsa divja vegetacija posekana, tu ne raste nobeno drevo ne grmičje, reke so uravnane v odtočne kanale. Povsod je le še t. i. agrarna stepa, ki jo šest mesecev prekriva koruza, pol leta pa so tla gola, zato je prst izpostavljena eroziji. Ker so vodotoki uravnani v odtočne kanale, nam grozi »vodni stres« z upadom podtalnice, s poplavami in sušami. Voda namreč hitro odteka, z njo pa odteka obilje življenja. Dve različni podobi krajine sta odseva človekove duše in kažeta, kakšen je bil slovenski človek v preteklosti in kakšni smo ljudje dandanes. Saj veste, kaj pravi stari rek: Kar je v nas, je okoli nas. In kar je okoli nas, je v nas. Indijci pravijo, da smo mi podoba krajine, ki nas obdaja – Tat twam asi (To si ti).

 

Poudarjate pomen samooskrbe z zdravo hrano. Ali zdrava hrana pripomore k temu, da je človek bolj poduhovljen, sočuten in sledi »višjim vrednotam«?

Seveda! Stara ajurvedska modrost pravi: Si, kar ješ!, Hipokrat pa uči: Naj bo hrana tvoje zdravilo. Krajina nam s svojimi rastlinami (te so naša hrana) podarja svoje duhovne vidike. Ker rastline rastejo iz prsti, bi lahko rekli, da se posredno hranimo s prstjo. Zanimivo, da je sestava bakterijske flore prsti in vsebine naših prebavil presenetljivo podobna … Tisto, kar je zunaj nas, prihaja v nas s hrano in vodo. Lahko rečemo, da naše zdravje izvira iz prsti pokrajine, iz katere hrana prihaja. Hrana in voda nam lahko prinašata dvoje: sta »življenjski eliksir« in poživljajoče zdravilo za telo in dušo, ali pa »mrtvaški napoj« in »hrana, ki ubija«. Paradoks sodobnega človeka naj bi bil v tem, da ima le dve izbiri: lahko umre zastrupljen ob polni skledi ali pa lačen ob prazni. Obstaja še tretja pot – uživanje domače, lokalno pridelane žive, zdrave hrane – ta podpira življenje in je »poživljajoči napoj«, »eliksir preživetja«.

»Hamburgerska pokrajina«, ki ne podpira življenja, kaže bolezni sodobne človeške duše – v tej so bolni vsi njeni prebivalci: rastline, živali in ljudje. V bolni krajini ne moremo pričakovati zdravih ljudi. A ljudje se lahko »vrnemo k naravi« … Ko se bomo spremenili v duši, bo tudi narava okoli nas drugačna. Ne bo več opustošena pa tudi reke in potoki ne bodo več mrtvi. Se zavedamo, da teče voda zastrupljenih rek tudi skozi naša telesa, da v njej lebdijo naše celice in da je ta voda tudi v njih?! Zato mi je všeč stari kitajski pregovor: Svet bo prijaznejši za ljudi, ko bo kmet zdravnik, zdravnik učitelj in učitelj kmet. Razumevanje in uresničevanje tega sporočila je ključ za reševanje človekove prihodnosti.

Hrana, ki jo ponujajo v veleblagovnicah, ne vsebuje življenja. To je mrtva hrana, je kakor človeško truplo na mrtvaškem odru. Včasih je bilo v navadi, da so umrlega naličili, da je bil videti lepši, ko so se od njega zadnjič poslavljali … No, takšnemu mrliču je podobna tudi hrana v veleblagovnicah: umetno obarvana, odišavljena, ponarejena. Le takšna je videti privlačna; čeprav je v resnici mrtva … Če jemo mrtvo hrano, bomo prej ali slej mrtvi – duševno in telesno – saj duša prebiva v telesu in je njegov zrcalni odsev. Kajti med naravo, človekovim telesom in dušo poteka nenehna interakcija. Vse je povezano z vsem. Enako je z vodo. Voda v plastenki je mrtva, je kakor ptica v kletki, ki ne poje več, ker je brez energije življenja. Naši predniki so rekli: Voda je živa, dokler teče.

  

Takrat, ko ste se odločali, da boste povsem spremenili življenje, ste menda ves mesec jedli le hrano z domačega vrta …

Ko sem bil še majhen, smo imeli vrt in še zakupljeno njivo blizu hiše. Zrasel sem med vrtnimi rastlinami in z motiko v rokah. Otroci smo že od zgodnjega otroštva pomagali pri delu na vrtu. Že takrat se je rodila moja ljubezen do cinij. Te cvetice imam nadvse rad! To sem podedoval od mame in babice.

Mojo veliko življenjsko spremembo pred petindvajsetimi leti je sprožilo več dejavnikov. Potem ko sem najprej »napravil izlet« v poslovni svet – v njem sem bil uspešen – sem ugotovil, da ta svet ni moj, saj je temeljil na prevarah, lažeh, sebičnosti, slabih vrednotah. Zato sem ga zapustil. Ta odločitev je bila povezana z mojim triletnim poslovnim bivanjem na Vzhodu, v Iraku in Egiptu. V Mezopotamiji sem se duhovno povezal s starimi civilizacijami: s sumersko, babilonsko, asirsko, egipčansko, hindujsko, sufijsko itn. Njihova sporočila so izredno vplivala name. Domov sem se vrnil popolnoma spremenjen. Potem sem tako rekoč čez noč opustil staro življenje: izjemno dobro plačano, varno službo in končal ponesrečen zakon, temelječ na gmotnih, ne na duhovnih vezeh. Vstopil sem v svet, ki mi je bil duhovno najbližji – »po ovinku sem se vrnil v svet otroštva«. Kot otrok sem živel na robu Ljubljanskega barja, naša hiša je bila predzadnja, onkraj nje se je razprostirala le še divjina … Otroci smo bili kot nekakšno podivjano pleme, svobodni smo se klatili po barjanskih širjavah, saj so starši vedeli, da smo varni. Prav to »duhovno širjavo mojega otroštva« so duhovna sporočila, ki sem jih spoznal na Vzhodu, še okrepila.

Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem ugotovil, da se moram vrniti k svojemu izhodišču, da je to edina pot. Tisti mesec, ko sem se odločal za življenjsko spremembo, mi je hrana z domačega vrta vsekakor pomagala pri spremembi in tudi sicer si z njo ves čas pomagam. Moj vrt me energijsko in duhovno podpira. Energija veleblagovnic se mi zdi grozljiva, zato tam nikoli ne kupujem. Ko sem nekoč, ko smo dobili nepričakovan obisk pred prazniki, po več letih vendarle moral oditi po nekaj nujnih reči v nakupovalno središče, sem po že petnajstih minutah iz njega pobegnil …

 

Na svojem permakulturnem vrtu se torej telesno in duhovno prerodite?

Všeč mi je še neki kitajski pregovor: Če hočeš biti srečen en dan, se napij; če hočeš biti srečen eno leto, se poroči; če pa želiš biti srečen vse življenje, si omisli vrt.

 

Kakšna so duhovna sporočila z vrta?

Alkimisti, modrijani srednjega veka, pišejo o Hortus Conclusus (zaprtem vrtu) in o iniciacijskem moškem obredu (bil je malce drugačen kakor ženski) – pri tem je vsak moški vstopil v samoto vrta. V številnih samostanih, tudi v Stični, imajo del vrta, ki je namenjen meditaciji. Meditativni vrt imajo pleterski menihi – tako se lahko umaknejo v še večjo osamo in najdejo stik s seboj, s Celoto. Na vrtu poteka veliko obredov. V njem je vedno vodnjak modrosti – pomeni povezavo z vodo, posvetitvijo, iniciacijo, ženskim vidikom narave. Zajemanje vode (z vedrom ali zajemalko) pomeni zajemanje modrosti. Ko vrt zalivamo, prenašamo v zemljo energije vode in neba. Na vrtu se spajajo praelementi – voda, zrak, zemlja, ogenj – dogaja se kozmični ples elementov.

Ko smo uresničevali projekt samooskrbe v Mariboru, smo v dveh osnovnih šolah in treh vrtcih skupaj z otroki, učiteljicami in vzgojiteljicami ustvarili šolske vrtove; a ne zato, da bi otroci pridelovali solato in korenje, temveč zato, da bi vrtovi postali učilnice življenja. Del pouka poteka na vrtu in otroci si spet pridobijo izgubljeno povezanost z rastlinami, semeni, zemljo, vodo, zrakom in soncem. Najdejo neposredni stik z naravo, ki ga ne morejo navezati v učilnicah, ob računalnikih. Ne morem pozabiti srečnih obrazov teh otrok, ki so odkrili pozabljeno bratstvo z naravo in življenjem …

 

V naravi se torej laže povežemo z Bogom. Veliki mistiki so živeli v puščavah, votlinah, pod drevesi …

Da, bili so povezani z naravo. V naravi sta Buda in Jezus doživela duhovni spoj, vrhunec meditacije, popolno zlitje z naravo in Bogom, satori, nirvano ali pa epifanijo, kot to imenujemo. Človek, narava in Bog smo eno. Veliki metafizični trikotnik: narava, Bog, človek, je v bistvu krog. Vse je v enem in eno je v vsem.

 

Sta brezobzirni tehnološki napredek in človekova nepoduhovljenost povezana?

Seveda, nepoduhovljeni človek je duhovni invalid, zato je suženj materializma! V sodobnem svetu imamo številne »spomenike materialistične groze«, ki nam jih prikazujejo kot mit napredka.

 

Bomo v prihodnosti preživeli le, če bomo postali resnično poduhovljeni?

Na človeka, sestavljenega iz dveh polov, moramo gledati komplementarno. Človek je tehnični racionalist, izdelovalec orodja, in hkrati čustven, poduhovljen pripovedovalec zgodb. A tristo let smo vzgajali le racionaliste in pridobili »duhovne invalide«, ki imajo zdaj v lasti planet. Človeku je treba vrniti duhovno bivanjsko razsežnost in spojiti oba njegova pola v komplementarnosti. Ustvariti moramo človeka nove dobe. Vendar se moramo najprej spremeniti ljudje, vsak posebej in vsi skupaj. To je edini izhod; drugače bomo doživeli resnično katastrofo.

 

Ali imate poleg »duhovne vadbe na svojem vrtu« še kakšne druge duhovne vaje? Imate duhovnega učitelja?

V Bagdadu sem srečal indijskega mojstra, in ta me je poučeval leto in pol – ne le duhovne tehnike, marveč tudi filozofijo in religijo. Odprl mi je srce in duha. Pozneje sem moral to, kar me je naučil, vaditi sam. In sem vadil – predvsem sem moral postati pozoren opazovalec svoje duše in narave. Obrniti se moramo navznoter in prisluhniti duši. Tega nas je strah, ker se bojimo spoznavanja sebe. Zato raje živimo kot »princeska, začarana v grdo kroto«, ki ždi v ruševinah in več stoletij čaka nekoga, ki bo premagal stud in jo poljubil. Vendar ni treba čakati, da nas nekdo poljubi … Le pogledati se moramo v zrcalo srca in se poljubiti sami. Ko se vzljubimo, prelomimo prekletstvo in se odčaramo, svet pa bo spet začaran. Ta svet je v ruševinah racionalizma, zato ga je treba spet začarati.

 

Kaj se zgodi, če takrat, ko se vzljubimo, v svetu naletimo na stvarne težave?

Težave so zato, da se iz njih nekaj naučimo. So dragocene učne ure, kajti le v ognju se kali zlato. Zato se ne bojim nobenih težav. Zame jih sploh ni; skoznje vidim rešitve. Ustavi se in prispel boš! Če se bomo ustavili in si pogledali v dušo, bomo vedno našli nove poti. Na nebu ni poti, v sebi išči pot, pravi stara budistična modrost. Vendar ne po »instantni« duhovni poti, temveč z osebnostno rastjo, ki poteka vse življenje.

 

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA, junij 2012, št. 274

Fotografija: Elena Danel