Moški na ameriškem letališču ni bil videti takšen, da bi mu človek zaupal. Napis na njegovi majici s kratkimi rokavi je bil še zgovornejši: Born to Party. Forced to work (Rojen za zabavo, prisiljen v delo.) Če bi jo lahko kupili v naših trgovinah, bi bila prodajna uspešnica.

Pred nedavnim je v pogovoru na švicarski televiziji nastopila gospa, ki bi ji človek brez pomisleka takoj zaupal. Odkar se je poročila leta 1957 – že takrat je bila bančna prokuristka – se piše Adelheid von Muralt. Čila in negovana se je navduševala nad dobrimi starimi časi, ko so bančni kurirji v Zürichu še z aktovko, polno denarja, lahko brez varovanja hodili iz banke v banko. Kako lepo je bilo nekoč, ko se ljudje sicer niso tako zaupljivo tikali, kot se danes, so pa bili drug do drugega spoštljivi. In družina, ki je nekaj ustvarila skupaj, se je počutila bogata, gospodje direktorji pa so na leto dobili nekaj tisoč frankov in nobenih milijonskih nagrad. Kljub temu so bili srečni in zadovoljni, je zatrdila Adelheid von Muralt. Verjetno bi majico z napisom Rojen za zabavo, prisiljen v delo občutila kot žalitev. Kajti za Adelheid von Muralt je biti dejaven, blagoslov. Že štirideset let oddaja študentom sobe po nadvse ugodni najemnini. Vsako jutro vstane četrt čez štiri in se odpravi na daljši sprehod. Prej je hodila s psom, zdaj sicer brez njega, vendar še zmeraj vsak dan, da ne »pride iz vaje«. In ker je tako osrečujoče doživljati svet, preden se zbudi. Adelheid von Muralt rada bere in še raje dela na svojem velikem vrtu. Njen sen o sreči se imenuje »hvaležnost do vsega, kar smem doživeti«, njeno vodilo pa je »Lotimo se tega!«

Ali tudi vi čutite tako? To tiho otožno hrepenenje po ljudeh, kakršna je Adelheid von Muralt, ki pa so danes, v svetu dobičkarjev in delomrznežev, redki.

 

Tragedija snažilk

Zakaj je danes tako malo ljudi, kakršna je Adelheid von Muralt? Morda je to res vprašanje generacij. Televizija Stern je pred nekaj tedni v Berlinu preverjala čistilce. Brez navzočnosti lastnikov naj bi očistili in pospravili stanovanje, ki je bilo po zabavi povsem opustošeno. Pri tem jih je snemala skrita kamera. Od osmih priglašenih oseb ali skupin se je res dobro odrezal samo starejši par, mož in žena. Vsi drugi so svoje delo opravili površno. Na primer, neki mladenič je z isto oranžno krpo očistil najprej kopalno kad, umivalnik, notranjost straniščne školjke, nazadnje kuhinjsko korito in za nameček še posodo za kruh! Vrhunec vsega pa sta bili ženski – mlajša, afriškega rodu in starejša, rahlo zanemarjena. Ne samo da sta precejšen del dogovorjenega časa preživeli s poležavanjem na kavču, ampak sta še jedli naročnikove praline, brskali po njegovih zasebnih rečeh, odpirali in brali njegovo pošto ter zapravili 19 evrov za pogovore po njegovem telefonu. Ko so ju povprašali o opravljenem delu, je Afričanka dejala, da je po svojih merilih zadovoljna s seboj, druga ženska (ki je telefonirala) pa je prostodušno pojasnila, da mora tudi ona živeti in da je delo snažilke tako in tako preslabo plačano. Svojo vest sta očitno že zdavnaj utišali.

Tako nizke delovne morale pa nimajo samo snažilke in snažilci. Po televiziji smo lahko gledali tudi na skrivaj posnete kleparje in druge obrtnike, kako so nič hudega sluteče stranke goljufali – bodisi s preveč zaračunanimi delovnimi urami, z nepotrebnimi popravili ali slabo opravljenih delom.

»V Nemčiji skoraj ni servisov« – tak je bil pred nedavnim naslov prispevka v veliki nemški reviji. Ljudje se ne želijo več zaposlovati v storitvenih dejavnostih. Menijo, da je to gnusno, podložniško in zelo »nekul«. Zgledujejo se po Italijanih, ki so skoraj vsi skupaj majhni tirani, rojeni za vladanje, in ne za služenje. Prednjačijo natakarji, ki v gostu zbujajo občutek, da je prej berač kakor gost.

Zato ni čudno, da so vsi ti mali cesarji v svojih kioskih s klobasami, dvoriščnih garažah, v tajništvih in uradih – naperjeni proti sodelavcem in strankam.

 

Začetek vseh pregreh

Upamo si trditi, da tega v dobrih starih časih ni bilo. Seveda so bili tudi tedaj nekateri šefi zlovoljni in uslužbenci leni. Toda prepričanje, da je delo le nadležna dolžnost in ga je zato treba zaničevati, če hočeš veljati za olikanega – pa le ni bilo tako razširjeno kot danes. Vsak je vedel: Če potrebuješ denar, je treba tudi delati in pika. Nobenih zgrešenih tez, kot je na primer »naj denar dela zase« ni bilo. Tez, ki v človeku zbujajo frustrirajoči občutek, da počne nekaj narobe, če dela – in na koncu meseca zasluži manj kot tisti, ki obvlada umazane (seveda!) zvijače, s katerimi »denar dela zanj«. Nikoli ni bilo toliko prostega časa in raznovrstnih razvedril kakor danes. Biti zvečer utrujen od dela je bilo nekoč nekaj naravnega in zadovoljujočega, danes pa se tak občutek pojavi skoraj predvsem tedaj, če človek preživi večer s potenjem v fitnesu. Večina današnjih delovnih opravil fizično ne utruja več, pri delu se tako malo gibljemo, da so za to potrebne dodatne dejavnosti, če nočemo izgubiti mišic.

»Nedelavnost je začetek vseh pregreh«, svari dobri stari ljudski pregovor in lenoba velja za enega od sedmih smrtnih grehov. In glej: Prav toliko, kolikor postaja človek zaradi pomanjkanja trdega dela vse bolj len, se bohotijo njegove razvade. Izkazalo se je za usodno, da so se hkrati s tem, ko se je človek znebil jarma »dela v potu svojega obraza«, zrahljale tudi vezi moralno-religioznega steznika, ki so ga stoletja držale pokonci. »Hiša, ki ima preveč služabnikov, ki večino svojega časa niso zaposleni, ni samo slabo vzdrževana, ampak je tudi šola lenobe in pregreh,« je že v 18. stoletju svaril pedagog Johann Bernhard Basedow.

Zadnja desetletja so z naraščajočo blaginjo ter upadajočo religioznostjo in moralo postala »šola lenobe in pregreh«. Niklaus Meienberg, morda najbolj znani švicarski časnikar minulih desetletij, katerega srce je utripalo močno levičarsko, je leta 1986 v nekem intervjuju izjavil: »Nekaj časa se mi je zdela katoliška vzgoja kulturna prisila. Toda zdaj me boli, ko opazujem, kako se čedalje bolj izgublja pomen, na primer liturgije, božiča, velike noči, binkošti – to je včasih izražalo enotnost s kozmosom – da izginja svet, v katerem sem deloval, ki je bi čuten, kultura v najboljšem pomenu.« Sedem let po tem pogovoru si je vzel življenje.

»Deklarirani« levičar je povedal nekaj zelo pomembnega: Človek brez opore, na katero se lahko nasloni, bo postal najprej klečeplazen, nato škodljiv, nazadnje pa bo začel gniti. Gniloba razkraja od znotraj, načenja dušo in povzroča nezadovoljstvo, obup in strah pred življenjem. Kakor je nekoč dejal ameriški Nobelov nagrajenec za literaturo William Faulkner: »Človek lahko samo gori ali zgnije.«

 

Karma v svetu dela

Potem ko smo dolgo lahko živeli kakor črvi v masti, je mast nenadoma postala žaltava. Gospodarski čudež nažirajo kobilice in krasni svet špekulacij majejo finančni pretresi. Kobilice so povsod, njihova najljubša hrana se imenuje delo. Tisti, ki so se desetletja nejevoljno mučili z delom, so zdaj tega bremena rešeni: Izgubili so delovno mesto! »Hura! Končno nam ni treba več vsak ponedeljek na tlako! Končno smo lahko prosti na državne stroške!«

Oprostite. Ne spodobi se govoriti cinično o nečem tako resnem. Izguba delovnega mesta je prepogosto osebna tragedija in velikokrat zadene napačne in nedolžne. Toda marsikdo šele tedaj, ko izgubi službo, začne ceniti delo kot nekaj dragocenega in mu začne dajati prednost pred »čistim veseljem dolgočasnega poležavanja na kavču«. Ugotovi, da je bilo veliko boljše prej, ko so ga »žrli« kolegi.

Toda pravo vprašanje, ki si ga nihče ne zastavlja je: ali sta čedalje slabša kakovost dela in izguba delovnega mesta povezani? Lahko je s prstom kazati na slabe šefe, ki racionalizirajo vse, kar se da, zgolj iz pohlepa. In seveda, tudi to je ena stran medalje. In temu, kar pravkar doživljamo, tudi sledi karma. Toda druga stran medalje nam kaže, da negativni vzroki sprožajo negativne posledice!

Če bi človek lahko videl delo, ki ga je pravkar opravil, kot finosnovne energije, bi verjetno zgrožen pogledal stran. Po drugi svetovni vojni, ko so bili ljudje hvaležni in srečni, da lahko delajo, ko so cenili, kar jim je omogočal »gospodarski čudež« – hišico, avto, prve počitnice v Italiji – so bile tovarne polne pozitivne energije. To opazimo, če si samo ogledamo poročila iz tistega časa, ki so bila gledano iz današnjega zornega kota, polna »kičastih optimističnih komentarjev«. Seveda so bili tudi tedaj delni neuspehi in bankroti, toda gledano na splošno je svet dela dobro stal. Ljudje so kar najbridkeje spoznali, kaj pomeni izgubiti vse in iz ruševin vse zgraditi znova. Desetletja so ohranjali dobro delovno moralo – pomislite samo na berlinski preskus s snažilkami, pri katerem sta dobro opravila delo samo zakonca pri šestdesetih. Življenje ju je naučilo, da dasta najboljše od sebe.

Kako pa je s hipijevsko generacijo, ki se je že naučila živeti v obilju? Zdaj prav neprijetno spoznava, da se utegne blaginja nenadoma končati. Morda je tudi kateri od Nemcev postal gostujoči delavec, ki mora svoj zaslužek poiskati daleč od svojih dragih. Kdo je v Nemčiji v šestdesetih letih pomislil, da bo to mogoče, ko je še zviška gledal na gostujoče delavce? Povsod deluje zakon vzroka in posledice. In če zaposleni svojim delodajalcem pošiljajo samo frustrirajoče, zlovoljne, slabe energije – potem so tudi posledice takšnega vedenja slabe. In ni se treba čuditi, če se delodajalci čim prej skušajo znebiti takšnih razkrajajočih se energij in je delovnih mest čedalje manj – čeprav to počnejo iz drugačnih motivov.

Veliko tega izvira s finosnovnih ravni. Samo zato, ker nismo zmožni zaznavati teh vibracij, še ne pomeni, da jih ni.

 

Dišava rešila delovna mesta

Naj navedem skoraj neverjeten, toda resničen primer. Zelo velik nemški tehnološki koncern se je odločil, da bo odpustil 500 zaposlenih. Že prej so najeli žensko, ki se ukvarja z »odišavljenjem« prostorov s harmonizirajočimi, naravnimi rastlinskimi dišavami. Tudi prostor, v katerem naj bi sprejeli neprijetne odločitve, je prijetno odišavila. Nato se je energija v prostoru tako izrazito spremenila v pozitivno, da menedžerji niso zmogli sprejeti takšnih krutih odločitev in so začeli iskati druge možnosti, kako bi priskrbeli potreben denar.

Zgolj po zaslugi energijske spremembe »ozračja« v tistem prostoru torej 500 ljudi ni dobilo odpovedi delovnega mesta. In zakaj se je to lahko zgodilo? Ker je dišava ustvarila varovalni ščit proti energijam strahu, stresa in miselnih oblik omejevanja in konkurence ter ohranila povezavo med glavo in srcem. In srce je dejalo: Tega jim ne smete storiti! Ali zdaj verjamete, da strah in nezaupanje, mobing in frustrirajoče ozračje v številnih podjetjih tako zastrupljajo, da se v njih dobesedno redi nečlovečnost?

Podjetje ne obstaja samo na fizični, temveč tudi na energijski ravni. Način mišljenja in občutenja sodelavcev in nadrejenih, cilji in motivacija, odločitve, ki se sprejemajo, odločajo, ali bo ta energijski vzorec spodbuden, pozitiven, svetal ali pa omejujoč, negativen, zavirajoč in teman. Pogosto so vzorci mešani: pri velikih podjetjih so območja, ki so svetejša in druga, temnejša. Kakšnega vzorca boste deležni je odvisno od tega, kje je vaše delovno mesto. Pred negativnimi vplivi se lahko zavarujete s svetlobnim plaščem, s katerim se obdaste v svojih miselnih predstavah. Tedaj vas zbadanje in negativne vibracije ne bodo tako zlahka prizadeli, ostali boste bolj sproščeni in se ne boste tako hitro pustili okužiti s strahom.

Strah je mogočen in skoraj povsod navzoč vzorec, zlasti v tistih gospodarskih družbah, ki so sovražne življenju, kajti splošno zvišanje Zemljinih vibracij povzroča, da se veliko »umazanije« vrtinči in prihaja na dan, to pa potem pelje v turbulence. Samo pomislimo na številne banke v Združenih državah Amerike, ki so danes pred bankrotom. Da bi se lahko zrnje ločilo od plev, človek naredi prav, če svojih energij ne da na voljo podjetju, ki škoduje življenju in služi samo denarju.

Časnikarji poznajo znamenite »škarje v glavi«. Tudi to je energijski zid, ki preprečuje pisanje, s katerim bi lahko prestopili meje splošnega strinjanja. Ko urednik vstopi v hišo svojega časnika, že ima nevidne plašnice. Natančno ve, kako daleč sme, kaj je še dovoljeno videti in kaj ne – o čem se ne sme pisati. In to bo upošteval. Enako se dogaja na drugih področjih. Energijska polja togega prilagajanja dobičku za vsako ceno – ki so seveda oblika pohlepa – so že tako močna, da gredo celo uveljavljena podjetja raje prek trupel, kot da bi izstopila iz tega miselnega ujetništva.

 

Kozmični sesalnik

»Posvečeni« sodelavec dela tudi finosnovno – zavestno vklopi »kozmični sesalnik«, da bi svoje podjetje očistil umazanije. Na primer s tem, ko redno prosi angele, naj njegovo podjetje zavarujejo pred negativnimi bitji in energijami ter ga obdajo z božjim varstvom. In prosi za očiščujočo, transformirajočo energijo, kakršna je vijoličasti plamen. Ta lahko postopno zrahlja in odstrani številne stare vzorce in v prostorih ujeta čustva, miselne oblike in vzorce ravnanja. Toda to zahteva vztrajnost in čas, tega se je treba lotiti zmeraj znova, kajti ljudje vsak dan prežemajo zidovje s svojimi energijami. Vijoličasti plamen se ne sme uporabljati na ljudeh brez njihove privolitve, temveč le za čiščenje krajev in prostorov.

Seveda lahko poprosimo tudi angele, naj prostor energijsko primerneje uredijo, ko prostore napolnijo s harmonijo, z mirom, ljubeznijo, s človeškim razumevanjem, jih na splošno prežamejo s pozitivnim. Nekateri prižgejo svečo in posvetijo njen plamen nečemu dobremu; plamen, ki je inteligenten, pa ohranja to energijo toliko časa, dokler gori. In prav tako je nežna, pomirjajoča glasba boljša kot bučno dretje iz radia. Tako lahko pozitivno učinkujemo na sodelavce, ne da bi ti to sploh vedeli in se ob tem vsi počutimo bolje kakor prej.

 

Kakršna setev, takšna žetev

Tudi na delo učinkujejo zakonitosti življenja in človek žanje, kar je posejal. Če je po tihem delal samo tisto, kar je res moral, bo nekoč osvobojen jarma dela. Če bo delal le za denar, bo denar sicer zaslužil, vendar ne bo pridobil nič boljšega od denarja in bo nekoč spoznal, da se tisto, kar želi, ne da kupiti z denarjem.

Toda če človek pri delu ne misli samo na zaslužek, potem doseže najvišji dobitek: približa se Bogu. Goethe je to opisal še bolj pragmatično: »Nihče ne služi drugemu kar tako, toda če ve, da s tem služi sebi, potem to rad počne.« Kajti služenje drugemu jasni dušo, daruje ponižnost (ki človeka obvaruje pred številnimi duhovnimi zankami) in povzroča, če se delo opravlja z ljubeznijo, da se človek čuti izpolnjenega, vedrega in lahkega. Morda ne bo zaslužil velikega kupa denarja, bo pa narasel njegov kupček dobrih del. In to pomeni veliko več, ker tega kupčka ni mogoče zapraviti in zmeraj ostaja vir prihodnjega blagoslova. Zato nas ne preseneča, da je indijski učitelj meditacije Kirpal Singh (1994–1974), ki je dolgo predsedoval Svetovni skupnosti verstev, iz svoje vzhodnjaške duhovne modrosti o služenju dejal: »Živeti za druge, jim služiti, jim pomagati, samo zanje biti na voljo, je božansko.« Ali ni prav to, kar božje stvarstvo – začenši s soncem in vse do najmanjše vodne kapljice – nenehno počne za ljudi? Ne da bi zahtevalo zase pozornost in še manj hvaležnost?

Toda žal se »tržna vrednost« Boga z naraščajočo blaginjo zmanjšuje. Če pogledamo na položaj v svetu, pa bi se Njegova »tržna vrednost« v naslednjih mesecih in letih lahko znova okrepila! Toda obstaja še druga težava: Dokler bodo ljudje prepričani, da imajo samo eno življenje, ki naj bi bilo obenem še nesmiselno, toliko časa bodo skušali svoje življenje narediti čim udobnejše in donosnejše. Če pa bi zahodnjaki vedeli, da bodo v naslednjem zemeljskem življenju poželi razpadajoče sadove, za katere so sami dovolili, da so zgnili na drevesu, bi hitro začeli pobirati, porabljati in saditi nova jabolčna semena, da bi zrasla nova, cvetoča jablana.

Dojeli bi, da je življenje potovanje, da je njegov cilj v tem, da človek postane na koncu boljši in pametnejši kakor takrat, ko je potovanje začel, po lepem pregovoru: Kar si ob rojstvu, je božje darilo tebi, kar pa boš ob smrti, pa je tvoje darilo Bogu. Ampak Bog ni dedek na prestolu, visoko v oblakih, saj takšnega ni, »Bog« je v nas in okoli nas. Plavamo v božjem oceanu, ki oživlja vsa bitja in še zlasti nas same, kajti vsi smo prihodnji bogovi, sicer še na stopnji zarodka, neskončne celice v božjem telesu.

Če bi ljudje spoznali ti dve stvari – da se bodo znova rodili in poželi, kar so sadili, in da je življenje šola izpopolnjevanja, ki poteka zlahka in uspešno ali pa je treba razrede kar naprej ponavljati in se kar naprej učiti istih dolgočasnih lekcij – potem bi si bolj prizadevali za služenje kakor za zaslužek. Hvaležno bi sprejeli delo in ga vsakič kar najbolje opravili – iz spoznanja, da je modro sprejeti to, kar nam je življenje namenilo, kajti v tem je smisel in pomembna življenjska izkušnja. In kadar svoje delo opravljamo kot služenje, nas napolni z dobro, blagoslov prinašajočo energijo. In ko tako sadite zdrave sadove, ste lahko prepričani, da boste zmeraj želi in vam nikoli ne bo treba trpeti lakote.

Paul de Lgarde, nemški orientalist in filozof (1827–1891) je to zelo lepo izrazil, ko je dejal: »Dolžnost posameznika je, da vse življenje služi drugim, kjer koli lahko, in ta služeča ljubezen je tudi sredstvo, ki ga oblikuje. Toda namen človekovega bivanja je samo eden: omogočiti, da se do konca razcvetijo božje misli, ki počivajo v njem in samo v njem, ter postane tisto, kar v resnici je, brez vsakršnih vezi suženjstva, takšen, kakršnega je hotel Bog.« Na nesebično ljubeče služenje se lahko zanese, da ga bo nosil življenjski tok in ga prinesel prav tja, kjer bo lahko uresničil »božje misli, ki počivajo v njem«, lahko pa bi temu rekli tudi, uresničil božji načrt za to življenje. V tem uresničevanju bo postal ne samo notranje svoboden, temveč tudi trajno zadovoljen, da, celo srečen. Kot je resničen ljudski pregovor: Vsak je svoje sreče kovač. Nič čudnega torej, da je sreča pri današnji delovni morali obtičala na stranskem tiru.

 

KAKO LAHKO IZBOLJŠAMO SEBE IN SVOJE DELO

Vse v življenju je navsezadnje vprašanje drže ali stališča. Preverite, kakšen odnos imate do življenja:

 

• Življenje ni samopostrežna trgovina, temveč učilnica. Ne šteje to, kar imamo, temveč to, kar smo in postanemo.
• Pred utelešenjem ste privolili v načrt svojega življenja. Tega načrta ne vidite v celoti, toda pretanjeni, tihi notranji glas vam govori, kako naj bi se vsakič odločili, da se ne bi odmaknili od tega načrta.
• Naučite se sprejeti, kar vam življenje ponuja. Pogosto moramo premagati veliko stopnic, da bi končno prišli tja, kamor naj bi prišli, da bi izpolnili smisel svojega življenja. Morda je v trenutku veliko tega videti nesmiselno – na koncu pa se izkaže kot nujen delček v mozaiku celotne slike.
• Lenoba ni alternativa. Je eden od sedmih smrtnih grehov. Ne pravi zaman ljudski pregovor, da trpljenje prinaša blagoslov. Skoraj vedno pomeni brezdelje upočasnitev in slabljenje – v dejanju, mislih, učenju. In če se upočasnimo, se upočasni tudi vsa naša vibracija. Vedno globlje tonemo – nekateri v hudo depresijo, drugi v trajno nezadovoljstvo, kjer je že vsak napor preveč. Vse to hrani nižje vidike našega bitja. To je med drugim tudi razlog, zakaj so zelo bogati ljudje, ki uživajo v brezdelju, tako šibki, z ničimer zadovoljni in nesposobni za življenje.
• Vedno lahko kaj počnete. Nesebično ponudite svoje služenje in usoda vam bo milostna. Če boste tako ravnali, si kujete pogoje za srečne priložnosti, ki se vam bodo zgodile, ko sploh ne boste pričakovali.
• Ne primerjajte se z drugimi. Vedno se bo našel kdo, ki mu bo šlo bolje kot vam. Toda življenje je bolj golf kakor tenis. Igrate proti sebi in svojim pomanjkljivostim, ki ste jih v tem ali prejšnjih življenjih prislužili s svojimi mislimi, občutki, besedami in dejanji. Naj vas torej ne skrbi hendikep koga drugega (hendikep – številčno izražena vrednost sposobnosti igranja golfa, op. p.) če je boljši kot vaš.
• Do sodelavcev se vedite tako, kot bi vi želeli, da bi se drugi vedli do vas. Če imate občutek, da se do vas vedejo slabo, se ne potegnite kot polž v polžjo hišico, temveč bodite dejavni in storite vse, kar lahko sprosti in izboljša delovni proces. Namesto da nenehno premišljujete o svojih težavah, se skušajte vživeti v nepriljubljenega predpostavljenega, sodelavca in se držite stališč Frančiška Asiškega: Ne da bom ljubljen, temveč da ljubim, ne da bom potolažen, ampak da tolažim … S tem se boste končno znebili potrtosti in občutka, da ste žrtev!
• Za boljše delovno ozračje si lahko prizadevate tudi na duhovni ravni, ko uporabljate čiste energije (kot je opisano v članku), prosite angele za pomoč in se zavarujete s svetlobnim plaščem.
• Sprejeti vse, kar komu življenje ponuja, pa ne pomeni, da človek ne sme imeti nobenih ciljev. Včasih cilj ustreza božjemu načrtu, v katerega smo privolili še pred rojstvom. Svoj cilj nenehno hranite z dobrimi mislimi in čustvi in storite vse, kar je potrebno, da se bo uresničil. Toda vedite, da dobra stvar potrebuje čas in da morda vi sami še niste na točki, da bi uresničili tisto, kar si želite. Dokler niste tako daleč, pa si vztrajno prizadevajte, bodite dejavni in vzemite, kot je bilo že omenjeno, kar vam ponuja življenje. Kajti v bistvu je to, kar imenujemo sreča, kot je rekel Novalis, povsem preprosto »nadarjenost za usodo«.

Ursula Seiler, ZeitenSchrift, objavljeno v reviji AURA št. 231, november 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com