Klaus Dona malce spominja na filmski lik Indiana Jonesa, ki ga je v pustolovskih filmih upodobil Harrison Ford. Uglajen in živahen gospod je videl in imel v rokah verjetno prav toliko artefaktov kakor največji svetovni strokovnjaki na tem področju. Pravi, da ne zaznava energij, a je sprejemljiv za pogovore z ljudmi, ki trdijo, da jih čutijo. Sprejemljiv je tudi za drugačno, novo in neznano. Pogovarjala sva se pred njegovim predavanjem o starodavnih energijah, ki ga je imel v Cankarjevem domu, 8. septembra letos, in po njem.

Prihajate z Dunaja, nekaj ur vožnje iz Ljubljane. Ste že bili tukaj?

Prvič sem v Ljubljani, prej sem se nekajkrat le peljal mimo.

Pravijo vam duhovni arheolog. S čim natančno se ukvarjate?

Zanima me veliko stvari: umetnost in starodavni predmeti nepojasnjenega izvora – artefakti. Z njimi so povezana tudi potovanja v daljne kraje, spoznavanje novih kultur, šeg in navad, ljudi.

Ali ste zgodovinar, arheolog?

Nisem arheolog. Dolga leta sem delal kot hotelski menedžer, večinoma smo poslovali z jugovzhodno Azijo, največ z Japonsko. Po petih letih sva s prijateljem odprla lastno potovalno agencijo. Ko so gostje prihajali k nam v Avstrijo, so si želeli ogledati Schönbrunn, ker naj bi Mozart napisal koncert za Marijo Antoinetto. Marija Antoinetta se je res rodila kot habsburška nadvojvodinja na Dunaju, a je pozneje postala francoska kraljica. Japonski gostje pa so v resnici iskali njeno mater, cesarico Marijo Terezijo, veliko vladarico iz habsburške dinastije, ki je vladala štirideset let in pustila za seboj izjemen pečat. Tako sem dobil zamisel, da bi pripravil razstavo o družini Habsburg, da bi gostje vedeli, katera Marija je živela in vladala v krajih, ki so jih obiskali.

Zamisel ste tudi uresničili.

Res je, leta 1987 sem na Japonskem organiziral in izpeljal svojo prvo kulturno-umetniško razstavo o družini Habsburg. V dvajsetih letih je sledilo več kot petindvajsetih kulturnih razstav, večinoma o Habsburžanih, pa tudi drugih. Za nekatere je bila morda najbolj impresivna razstava o velikem flamskem baročnem slikarju Petru Pavlu Rubensu in njegovem času. Vse te razstave so bile začetek tega, kar delam zdaj.

Slišati je preprosto.

Ko se oziraš nazaj, vidiš, da so stvari naravno peljale druga k drugi, vendar je bilo takrat težko. Po eni strani sem bil samo posameznik brez posebnih priporočil, po drugi strani pa so Habsburžani v Avstriji od leta 1918 persona non grata (nezaželena oseba). Tega ne razumem, navsezadnje je to naša zgodovina. Kakor koli že, razstava o Habsburžanih je bila na Japonskem velika uspešnica. Zamisel smo začeli uresničevati še med železno zaveso. Japonski turisti so takrat večinoma potovali v Italijo, Nemčijo, Francijo in Anglijo, v Avstrijo, ki je bila tik ob meji z vzhodno Evropo, pa ne. Želel sem pokazati, da je bil Dunaj zgodovinsko, umetniško in tudi sicer zelo pomemben pred nekaj stoletji, in celo še pred stoletjem. Ker je pred odprtjem razstave o Habsburžanih železna zavesa padla, je bil čas odličen za kaj takega. Sicer so mi sprva očitali, da sem monarhist, jaz pa sem odgovarjal, da je to naša zgodovina.

Ali je res, da ste začeli artefakte zbirati in proučevati iz gole radovednosti?

Ob potovanjih na Japonsko in nazaj sem veliko bral o nenavadnih krajih in predmetih, na primer knjige Ericha von Dänikena. Saj veste, leteči krožniki, Nezemljani in srečanja z njimi, velikanske črte Nazca v južnem Peruju in še in še. Bil sem izrazit dvomljivec in nisem verjel nič od tega, kar sem prebral. Nekega dne pa sem pomislil, da bi pripravil razstavo starih artefaktov na Dunaju, da bi jih lahko znanstveniki videli in povedati, kaj od tega je pristnega in kaj ne. Bil sem naiven. (Se nasmehne.)

Zamislil sem si, da bi bila razstava na Dunaju leta 2001. S prijateljem Reinhardom Habeckom sva zato že leta 1997 začela proučevati artefakte po muzejih sveta. Našla sva približno tristo petdeset artefaktov in uprave muzejev vprašala, ali bi jih posodili za razstavo. Kaj mislite, koliko pozitivnih odzivov je bilo?

Težko rečem …

Od vseh pisem, ki so se vrnila, je bil pozitiven en sam odgovor! Drugi muzeji so se opravičevali in izgovarjali, da artefakti ne bi prenesli poti ali da jih potrebujejo v svojih stalnih zbirkah in podobno. Takrat sem se odločil, da bom artefakte za razstavo zbral kar sam.

Videti je, da vas pri stvari, za katero se odločite, ne more nič ustaviti.

Veliko prijateljev in znancev mi je takrat reklo, naj opustim ta projekt, da nima smisla nadaljevati. Vendar res ne odneham zlepa. Začel sem potovati, šel sem v Južno Ameriko, Afriko, iskal sem po spletu, stopil v stik z znanci iz daljne Azije, z zbiralci in muzeji, s katerimi prej nismo imeli stika. In zgodilo se je neverjetno: artefakti so začeli prihajati k meni. Bilo je toliko »naključij«, da še sam težko verjamem.

Razstavo z naslovom Nerazrešene skrivnosti smo odprli 21. junija 2001, tako kot smo načrtovali. Še v dneh pred odprtjem so prihajali artefakti. Seveda nisem mogel ljudem, ki so jih poslali, pisati, da so jih poslali prepozno, ampak sem se zavzel, da smo jih vse razstavili. Bilo je prav noro, čudovito! Načrtoval sem dvesto dvajset artefaktov, v letu in pol pa smo jih zbrali štiristo sedemdeset!

Samo vztrajnost in prizadevnost verjetno nista bili dovolj za uspešnost tako velikega projekta?

Preden je bil projekt končan je bil pravi pekel. Samo predstavljajte si: najprej morate artefakte najti, nato navezati pristen odnos z lastnikom – pokazati morate, da ste vredni zaupanja in da mislite resno, sicer vam jih ne bodo posodili. Nazadnje morate poskrbeti še za varen in v vseh pogledih brezhiben prevoz teh izjemnih predmetov z enega konca sveta na drugega. Vsega tega dela ne bi zmogel, če ne bi imel izkušenj, ki sem si jih pridobil v letih organizatorskega dela. Po drugi strani imam veliko let izkušenj z umetniškimi deli velike vrednosti. Če sem bil sposoben skrbno in odgovorno ravnati z izvirnimi Rubensovimi slikami vrednimi več milijonov dolarjev, sem bil sposoben poskrbeti tudi za dragocene predmete. Lastniki artefaktov so to spoznali. Sodelovali pa smo tudi z nekaterimi znanstveniki, ki so pred tem preverili, ali so artefakti pristni.

Verjetno je pomagalo tudi to, da govorite veliko jezikov?

Nedvomno. Še ko sem delal s hoteli, sem se naučil francoščine in angleščine, tudi nekaj drugih jezikov, toda pri tem delu mi je prišlo izredno prav, da tekoče govorim špansko. To je bilo še zlasti pri navezovanju stikov s srednjo in južno Ameriko.

Zelo zanimivo in poučno je, kako ste se iz dvomljivca spremenili v nekoga, ki verjame.

Ko se enkrat podaš v ta svet, odkriješ, da je izredno veliko artefaktov. Bolj ko raziskuješ, več jih je. Sam še vedno raziskujem in potujem. Denar, ki ga zaslužim z umetniškimi razstavami, porabim za raziskave in potovanja.

V letih raziskovanja ste videli in imeli v rokah veliko nenavadnih predmetov, na svojem predavanju včeraj ste jih veliko tudi slikovno predstavili. Katero odkritje se vam zdi najpomembnejše?

Zanimivi artefakti prihajajo iz Južne Amerike, Mehike, Afrike, Rusije, Kitajske, Japonske, Avstralije in od drugod. Zame je kos artefakta kot uganka: več koščkov najdeš in sestaviš, bolj se razkriva celotna slika. Raje raziskujem majhne predmete kakor velike. Razkrijejo nam veliko neverjetnih zgodb.

Če bi moral izbrati, kateri artefakt mi je najljubši, je to velikanski kamen, del velike zasebne zbirke v Ekvadorju, v kateri je zbranih več kot tristo artefaktov. Kamen je iz temnega granita in kremena, težak tristo petdeset kilogramov. Vanj je vrisan zemljevid sveta, kakršen je bil veliko prej, preden je Kolumb odkril Ameriko. Zemljevid je neverjetno natančen, na eni strani sta Severna in Južna Amerika ter velik otok v Atlantskem oceanu, ki ga danes ni več. Na drugi strani lahko vidite Italijo, Grčijo, Sredozemlje, Arabijo in Indijo, ki pa je večja od današnje. Označen je tudi del celine Mu, ki jo omenjajo nekatera zelo stara besedila. Na zemljevidu je na območju, kjer naj bi bila po predvidevanjih izginula celina Atlantida, vdelano zlato oko, ki v ultravijolični črni svetlobi močno žari. Podoben simbol »božjega očesa« se pozneje pojavlja marsikje po svetu, ne nazadnje tudi na ameriškem bankovcu za dolar. Od očesa pelje ravna črta do manjše, tudi v zlato odete točke na drugi strani kamna, tam je upodobljena današnja Južna Amerika, natančneje Ekvador. Označuje kraj, kjer so našli omenjeni artefakt in še druge artefakte iz velike zbirke. Glede na to, da so na kamnitem zemljevidu označene celine, ki ne obstajajo več, mora biti zemljevid star vsaj deset ali dvanajst tisoč let ali morda celo več. Seveda se zastavlja tudi vprašanje, kdo je bil pred tolikimi leti sposoben izdelati takšen zemljevid.

Drugi zelo zanimiv artefakt je velika kupa in dvanajst manjših kupic iz žada. Kupice so različnih velikosti; če jih do vrha napolnimo z vodo in jo potem zlijemo v veliko kupo, je ta polna natančno do roba. Nerazrešena uganka je tudi, zakaj je velika kupa z notranje strani magnetna, z zunanje pa ne, razen v točki, ki je med tremi vdelanimi zlatimi točkami. Vsi znanstveniki, ki smo jih do zdaj spraševali o tem, so rekli, da kaj takega ni mogoče. Če so v kupo vdelani magnetni delci, bi morala biti kupa magnetna z obeh strani. Zanimivo je tudi, da tri zlate točke pod ultravijolično svetlobo močno žarijo in dajejo vtis male piramide.

Zakaj so ti artefakti arheološko in zgodovinsko gledano tako zanimivi?

Našli so jih sicer v Ekvadorju, vendar niso povezani z do zdaj znanimi predkolumbovskimi kulturami. Kdaj in kako so se torej znašli tam? Nedvomno so starejši kot šest tisoč let. Poleg tega imajo osebe, upodobljene na nekaterih kamnih, azijske poteze, na primer poševne oči. Druge nosijo egipčanske simbole. Na tretjih artefaktih je upodobljena kača kot simbol energije kundalini ali čakre. Kako in kdaj so prišli ti artefakti v Južno Ameriko? So jih prinesli z bližnjega, srednjega ali daljnega Vzhoda? To so zanimiva vprašanja.

Zelo zanimiva se mi zdi tudi neznana pisava, ko jo najdemo vpisano ali vklesano na nekaterih kamnih na zelo različnih koncih sveta: v Ekvadorju, Kolumbiji, Ameriki, Franciji, Kalabriji v Italiji, na Malti, v Turkmenistanu in celo v Avstraliji. V Svetem pismu piše, da so do gradnje babilonskega stolpa vsi ljudje govorili en jezik … Je bil to ta jezik? Izjemen človek, profesor Kurt Schildmann, eden največjih svetovnih lingvistov za paleolitske kulture, je dešifriral to pisavo in mi je malo pred smrtjo leta 2005 pisal, da je ta pisava sorodna pisavi na Velikonočnih otokih sredi Tihega oceana in celo tisti v starodavnem mestu Mohendžo Daro v današnjem Pakistanu. Poimenoval jo je predsanskrtska pisava. Vse to nam govori, da je morala v daljni preteklosti na planetu živeti civilizacija razširjena po vsem svetu ali da so vsaj navezovali stike po vsem svetu.

Omenili ste celino Mu in tudi, da vdelani simboli na nekaterih predmetih pod ultravijolično svetlobo posebno močno žarijo.

Različni znanstveniki, ki so videli te predmete in fotografije so mi rekli, da so ultravijolično svetlobo odkrili šele v 20. stoletju. Jaz pa pravim: kdo ve? Na potovanjih v Južno Ameriko sem spoznal šamane, ki so mi povedali, da pod vplivom različnih snovi, ki jih občasno uživajo, vidijo fizične stvari v povsem drugi svetlobi, kakor jih vidimo s fizičnimi očmi.

Kar zadeva celino Mu, mislim, da je nedvomno obstajala. Znani norveški raziskovalec Thor Heyerdahl piše v svojih knjigah o odpravi na Velikonočne otoke. Tam so izkopavali več mesecev in našli grobove z zlatom in dragimi kamni, zlata in dragih kamnov pa drugje na otokih niso našli. Ko je Heyerdahl vprašal otoške prebivalce, od kod zlato in dragi kamni v grobovih, so povedali, da so baje dolgo dolgo preden so se naselili na otokih, tam pokopavali kralje. So pa to vprašanja, na katera še ni odgovorov. Iskreno upam, da bodo arheologi nekoč odprli enega od grobov in na podlagi starosti okostja določili starost tedanje civilizacije in ugotovili, kdo so bili to.

Kako vam je uspelo, da ste našli toliko artefaktov?

To je posebna zgodba. Ko sem se odločil, da bom sam zbral artefakte za razstavo, sem leta 2000 odpotoval v Ekvador in splet naključij je poskrbel, da sem videl neko družinsko fotografijo, v kotu katere je bil na tleh predmet, ki je takoj pritegnil mojo pozornost. Vprašal sem, kje je bila fotografija posneta in prek poznanstev prišel do človeka, ki je imel doma zbirko približno tristo artefaktov. Lahko si predstavljate, kako sem bil vesel. Z gospodom sva se spoznala in v nekem trenutku sem ga prosil, ali mi lahko posodi štirideset artefaktov za razstavo. Rekel je, da mora vprašati za dovoljenje tamkajšnjega starosto domorodcev. Naslednji večer je ta res prišel in je na vprašanje, ali bi si lahko sposodil nekaj artefaktov, takoj odgovoril, da to ni mogoče, saj so to zanje posebni, duhovni predmeti. Bil sem obupan, vendar sem se začel pogovarjati z njim, vesel, da obvladam španščino.

Na mizi med nami je bil artefakt – zelo stara plošča iz žada z vdelano spiralo iz drugega kamna. Čez nekaj časa je moški vzel v roke vrvico z magnetom na koncu in ga dal enemu izmed mojih treh kolegov, s katerimi sem bil tam. Pokazal mu je, naj drži magnet nad sredino spirale. Čez nekaj trenutkov je začel magnet hitro krožiti kot perpetuum mobile. Potem je moški dal nihalo drugemu kolegu in nato tretjemu in pri obeh se je zgodilo enako. Nato ga je dal meni. Magnet sem držal nad spiralo, vendar se ni premaknil. Malo sem hotel »pomagati« sam, vendar neuspešno: vrvica in magnet sta mirovala. Moški je spet dal vrvico mojim kolegom, drugemu za drugim: pri vseh treh je nihalo krožilo z veliko hitrostjo. Še enkrat sem ga dobil tudi jaz in zgodilo se je tako kot prej: vrvica je mirovala. Čez čas je moški rekel: »Prav, lahko si sposodite predmete.« Zakaj, ne vem, vem pa, da sem bil zelo srečen.

Izredno zanimiv artefakt imam pravkar pri sebi. Bi ga radi videli?

Seveda, z veseljem.

Iz večje bele frotiraste vrečke, ki jo je ob začetku pogovora odložil na vogal mize, je gospod Dona vzel predmet, zavit v belo platno. Odvil ga je in na mizo pred sebe – in mene, ki sem mu sedela nasproti −, je postavil – kamnito lobanjo.

»To je moj prijatelj,« je rekel.

Na prvi pogled se mi je lobanja zdela kar malce grozna. Režeči se zobje so bili nesorazmerno veliki, na mestu oči sta bila vdelana temno zelena kamna. Čeprav je prevladovala bela barva kamna, so bile v njem jasno videti rjavkasto zelenkaste lise.

»Verjetno se vam zdi grozna. Večini ljudi se. Toda čez čas boste opazili, da se vam bo začela smehljati,« je rekel gospod Dona in pomislila sem, da ima gospod, vsaj zame, mogoče malo bizaren okus. Potem mi je povedal zgodbo o svojem kamnitem prijatelju.

»Ne ve se zanesljivo, kje so lobanjo našli, pripovedujejo pa, da naj bi prinašala nesrečo tistemu, ki bi jo kupil. Zadnji jo je kupil mlajši moški pred poroko in kmalu mu je nepričakovano umrla zaročenka. Zato jo je dal meni. Jaz pa sem rekel, da je ne želim in si je ne bom lastil. Imel jo bom samo pod pogojem, da bo pri meni začasno, dokler je ne bomo vrnili na kraj, kjer so jo našli oziroma od koder prihaja. Prosim ga (upodobljenca), da me bo pripeljal do tja in mislim, da me bo. Poglejte, kaj ima vgravirano na vrhu lobanje: pernato letečo kačo. Ta kača je Quetzalcohuātl, eno največjih božanstev srednjeameriških predkolumbovskih civilizacij.«

Ali kamnitega prijatelja vedno vzamete s seboj na potovanje in kažete okoli?

Mislim, da rad potuje (se nasmehne). Ko sem doma, na Dunaju, ga imam v spalnici. Nekoč je prišel k meni na obisk prijatelj, ki je zenovski mojster in je zelo občutljiv za energije okoli sebe. Malo za tem, ko sva sedla, je rekel, da čuti v hiši izredno močno energijo, kakršno še ni nikoli zaznal. Vprašal me je, kaj novega imam doma. Ničesar se nisem mogel spomniti, prijatelj pa je kar vztrajal, postajalo mu je čedalje bolj neprijetno. Čez čas sem se spomnil na lobanjo in rekel, da imam nekaj v spalnici in da grem tisto iskati. Takoj ko sem lobanjo vzel v roke, je že iz dnevne sobe zavpil, da je to iskani predmet, čeprav lobanje ni videl. Ko pa jo je, se je zgrozil, in rekel, da je nikakor ne smem imeti v hiši, kaj šele spati v istem prostoru z njo. Jaz pa sem rekel, da se mi ne zdi grozna in da tudi nič ne čutim.

Slišala sem, da vas poleg kristalnih lobanj zanimajo tudi velikani.

Zelo. Staroselci različnih celin, na primer ljudstvo v Afriki v puščavi Kalahari, pozna zgodbe in legende o velikanih. Tudi v Svetem pismu je verz, ki pravi, da so »v tistih dneh na Zemlji prebivali velikani«. Našli smo artefakte, ki z velikostjo podob nedvoumno pričajo o tem. V Ekvadorju je leta 1964 Carlos Vaca našel orjaške zlomljene kosti, za katere so analize pokazale, da so nedvomno človeške. Glede na njihovo velikost lahko sklepamo, da so pripadale nekomu, ki je bil večji od sedmih metrov. Tudi v Boliviji so našli okostje večmetrskega velikana. Našli so tudi orjaško granitno sekiro, približno petkrat večjo od današnjih sekir – kdo jo je uporabljal? V Južni Afriki so našli orjaške odtise stopala nekoga, ki je moral biti visok od pet do šest metrov. Resni arheologi o tem ne govorijo javno, vendar je nekaj dokazov o obstoju velikanov. Tudi na naši razstavi na Dunaju smo prikazali dele teh orjaških človeških okostij.

Na predavanju ste prikazali tudi artefakte s podobami letečih krožnikov in oseb v napol ležečem položaju v komorah ali plovilih, za katere naj bi ruski znanstveniki dejali, da so v takšnem položaju astronavti pri dolgotrajnejših vesoljskih potovanjih …

Artefaktov z upodobljenimi letečimi predmeti je zelo veliko in kakor ste lahko videli na slikah na predavanju, so skoraj predobri, da bi bili resnični – vendar so. Njihove upodobitve na nekaterih artefaktih so povezane s sončnimi izbruhi v daljni preteklosti, ki so prav tako upodobljeni. Rad bi poudaril, da v svojih predavanjih in na konferencah dolgo nisem govoril o Nezemljanih. Govoril sem o neznanih zemeljskih civilizacijah, vendar sem moral ob velikem številu nedvoumnih dokazov spremeniti svoje mnenje in zdaj govorim tudi o teh najdbah, čeprav priznam, da stvari ne znam pojasniti.

Ali razmišljate, da bi svojo razstavo artefaktov na Dunaju ponovili?

Pravzaprav res. Načrtujem, da jo bomo znova postavili v času od enega do treh let. Zanjo se zanimajo tudi v Ameriki in Rusiji.

Pogovarjala se je Barbara Škoberne; objavljeno v reviji AURA št. 302, oktober 2014

Na sliki: Klaus Dona, duhovni arheolog, posnela Barbara Škoberne