Konji svojevrstno vplivajo na človeka. Stik s to plemenito živaljo je neponovljiva izkušnja. Povezanost s konjem zvišuje samozavest in samospoštovanje ter v človeku poglablja zadovoljstvo. Medicinski in drugi strokovnjaki pa so ugotovili, da ima ježa na konju izreden terapevtski učinek.

Prav zato so zdravniki, psihologi, zdravilci in ljubitelji konj razvili zdravljenje s konji. V zadnjih desetletjih se je to precej razširilo v Združenih državah Amerike in drugih razvitih državah. Terapevtska ježa na posebej izurjenih konjih se uporablja predvsem za izboljšanje splošne kakovosti življenja pa tudi za zdravljenje odraslih in otrok, ki imajo različne telesne ali psihološke težave in hude travme, ali pa kot terapija telesno in duševno prizadetih odraslih in otrok.

Konji, ki zdravijo

Orbas iz antične Lidije je že leta 600 pr. n. š. zgodovinsko dokumentiral terapevtsko vrednost ježe na konju, leta 1875 pa je francoski zdravnik Chassaign prvi opravil sistematično študijo o zdravilnem vplivu takšne ježe. Različnim bolnikom je za zdravljenje predpisal ježo na poniju in tako dognal, da ježa koristi pri zdravljenju nekaterih vrst nevrološke paralize. Takšnim bolnikom so se namreč izboljšali drža, ravnotežje in gibljivost sklepov, še posebno pa moralna drža.

Leta 1946 so zdravljenje s konji vpeljali tudi v Skandinaviji. Pozneje široko razširjeno gibanje je spodbudila izurjena in spretna jahalka Liz Hartel, ki jo je bila prizadela otroška paraliza. Potem ko so jo zdravniki operirali, so ji dovolili, da hodi le z berglami, vendar pa je bila Hartelova odločena, da bo takoj zajezdila konja. Vsak dan je jezdila pod nadzorom; to je pripomoglo, da je kmalu pridobila mišično moč in ji pomagalo k usklajenemu gibanju.

Dandanes imajo samo v Združenih državah Amerike šeststo terapevtskih jahalnih programov in veliko tovrstnih jahalnih središč. Leta 1969 so v Denverju ustanovili združenje za terapevtske ježo, ki je pripravilo profesionalne učbenike, varnostne standarde in zavarovalne provizije, programe za izobraževanje in urjenje inštruktorjev ali terapevtov za zdravljenje s konji ter njihovo certificiranje. Zdravljenje s konji je po nesreči, poškodbi ali duševni travmi številnim ljudem izboljšalo telesne, miselne in duševne sposobnosti, vnovič so pridobili tudi moč, se začeli zavedati svojega telesa in postali samostojnejši. Globlja povezanost s konjem je v njih spet zbudila zaupanje v življenje in zanimanje za družbeno dogajanje.

Konji pomirili nemirne otroke

Konje v tujini vse pogosteje uporabljajo za zdravljenje otrok, ki so nemirni, težavni, razburljivi, utrudljivi, prehrupni, vedno vznemirjeni ipd. S to terapijo si pomagajo tudi pri otrocih in najstnikih, ki imajo čustvene motnje in (večje) vedenjske težave. Strokovnjaki in terapevti za zdravljenje s konji namreč ugotavljajo, da konji otrokom s tovrstnimi težavami pomagajo izboljševati čustveno inteligenco in zmožnost za vživljanje v drugega (empatijo). Druženje s konji zmanjšuje njihovo nasilnost, prepirljivost, željo po pretepanju in odvrača od slabih lastnosti. Konji namreč v otrocih prebujajo ljubezen in naklonjenost. Zanimivo je tudi – pravijo terapevti s konji – da je zdravljenje nemalokrat obojestransko, saj tudi otroci vplivajo na konje enako dobrodejno.

Angleška zakonca Yeadon, ki sta velika ljubitelja tekmovalnih konj, sta se pred leti odločila, da bosta na svojem ranču uredila zavetišče za odslužene tekmovalne konje, saj ju je za takšne, po navadi bolne in pretepene konje, zelo skrbelo. Pozneje sta spoznala, da lahko s konji koristita tudi prizadetim, bolnim in zlorabljenim otrokom ter otrokom in mladostnikom, ki imajo vedenjske težave. Najosupljivejše se jima zdi, kako zlahka so ob konjih ozdraveli otroci z različnimi težavami, ki jim starši, zdravniki, psihologi in drugi strokovnjaki niso več znali pomagati. Med drugim se z veseljem spominjata, kako dobro si je na njunem ranču Greatwood opomogla deklica, ki že dve leti ni spregovorila besede … Gospa Yeadon pripoveduje: »Nekega dne se je pri naju oglasila zaskrbljena mati s trinajstletno Sophie, ki že dve leti ni govorila z nobenim človekom. Vprašala naju je, ali lahko hčer kdaj pripelje k najinim konjem. Omenila je, da deklica rada prebira knjige o konjih in da je zato pomislila, da bi ji druženje s konji morda koristilo … Ko je Sophie stopila iz avtomobila, sva z možem takoj spoznala, da ima deklica hude težave – bila je namreč predebela, čemerna, neprijazna in zelo neurejena. Takoj sem vedela, h kateremu konju jo bom odpeljala … Seveda sem dovolila, da nas sme obiskovati!«

Molčečo deklico je odpeljala h konju Darcyiu, in jo prosila, naj ji ga pomaga urediti in očistiti. Deklica se ni upirala in videti je bilo, da ji konjeva bližina prija. Darcy je bil namreč eden od tridesetih upokojenih konj na ranču. K njima je prišel v zelo slabem stanju, saj ga je prejšnji lastnik hudo zapostavljal: bil je sestradan, mrk, prehlajen, umazan in precej bolan. Zakonca sta ga rešila skorajšnje smrti in mu dala prijeten dom. A konj se je zaradi bolezni še vedno počutil slabo: zelo se je potil in bil v precejšnjem stresu, njegova koža pa je bila na več mestih oguljena. Veterinar mu je moral dajati tablete proti bolečinam. Čeprav so z njim zelo lepo ravnali, je bilo vendarle videti, ko da je konj izgubil voljo do življenja … Ljudem in celo novima lastnikoma nikakor ni mogel povsem zaupati in zato nikoli ni jedel hrane iz njihovih rok.

Sophie je bila po prvem obisku navdušena, zato je potem prihajala na ranč vsak dan, urejala Darcyia, in ta je postal njen ljubljenec. Kadar je bila z njim, se je popolnoma spremenila: smejala se je in se veselila skupaj z drugimi otroki, vendar na začetku z njimi še ni spregovorila. Osupljivo je bilo, da se je zaradi Sophie začel spreminjati tudi konj: kmalu potem, ko je začela skrbeti zanj, ji je začel jesti iz dlani – nozdrvi je pritisnil globoko v njene roke in se »crkljal«. Z molčečo deklico je zlahka navezal stik in zelo užival v njeni družbi, nekajkrat je ob njenih nogah skorajda zaspal. Lastnika sta videla, da se s konjem in deklico dogaja pomembna preobrazba … Darcy je ubogal Sophie že na najmanjši pomig. Medtem ko je redno prihajala na Greatwood in ga negovala, se je konju začelo hitro izboljševati zdravje. Tudi molčeča trinajstletnica se je znova začela zanimati za življenje – zdelo se je, da se ji vrača izgubljena samozavest, domnevno izgubljena zaradi travmatične izkušnje. Videti je bilo, ko da se deklica in konj skupaj počutita veliko bolje. Starši in lastniki ranča so se veselili, da oba dobro okrevata. Posebno jih je osupilo, ko se je začela Sophie z Darcyjem pogovarjati – skrivaj so jo namreč opazovali in slišali, kako mu prigovarja. Njihova nekdaj čemerna in neprijazna trinajstletnica je imela jasen in prijazen glas.

Terapija s konji pomaga tudi otrokom, ki so jezni, žalostni, besni, zelo frustrirani, koristi pa tudi tistim, ki so dojemljivi za stres in niso zmožni prenašati nobenih stresnih okoliščin in dejavnikov. Takšni otroci po navadi s konji precej hitro ustvarijo čudovit odnos, pri tem pa se po navadi znova zavedo vseh svojih težav in njihovih vzrokov … Konji in usposobljeni zdravilci jim nato pomagajo, da se med vodeno terapijo s svojimi težavami primerno spoprimejo in pravilno odpravijo njihove vzroke. Tako pridobijo tudi sposobnost, da zlahka sami rešujejo svoje poznejše težave in travm ne potiskajo več v podzavest.

Konjev duh zdravi hude travme

Yeadonova pravita, da je zdravljenje s konji pomagalo tudi nekaterim otrokom, ki so bili v preteklosti v resnično hudem položaju in so imeli zato precejšnje vedenjske in čustvene pomanjkljivosti »S terapijo s konji so ozdraveli tudi tisti otroci, ki niso več zmogli izraziti nobene naklonjenosti, ljubezni, razpoloženja niti čustva … Ljudem se niso odzivali niti takrat, ko so z njimi zelo ljubeznivo ravnali in govorili. Takšna je bila tudi enajstletna Zoe, avtistična deklica, ki je bila zaradi težavne travme tako hudo prestrašena, da se je bala izstopiti celo iz šolskega avtobusa. Bala se je tudi kakršnega koli zvoka, zato je ves čas nosila močne naušnike. Kadar si je kaj zaželela, je to čisto potiho povedala le učiteljici, ki jo je tudi pripeljala na ranč. Drugim otrokom se je vedno umikala.«

Zoe so predstavili konja Sunnyja, ki je bil izmed vseh konj najbolj nežen in prijazen. Avtistična deklica se je sprva bala tudi konja, zato se ga zlepa ni upala dotakniti. Potem pa ji je priskočila na pomoč terapevtka za zdravljenje s konji – Zoe je končno le iztegnila roko in pobožala Sunnyja … To pa je bil zanjo res velikanski korak! Pri naslednjem obisku je, sprva sicer živčno in zadržano, začela konja krtačiti. A Sunny ni bil še nikoli tako miren in tih kakor tisti dan … Plemenito konjevo vedenje je deklico tako zelo pomirilo, da se je začela z njim glasno pogovarjati in je za vselej prenehala šepetati. Zaradi tolikšne spremembe njenega vedenja so bili vsi izredno pretreseni in veseli. Čez čas si je zaradi konjeve ljubeče narave Zoe tako zelo opomogla, da je snela celo svoje debele naušnike, saj je zvoki niso več motili in plašili. Počasi je začela zaupati tudi ljudem in se družiti z drugimi otroki.

Lastnika ranča Greatwood pravita, da čudežev sicer ne delata, prav tako jih ne delajo drugi terapevti na ranču … »Vendar pa smo terapevti ter učitelji in starši otrok, ki prihajajo k nam na zdravljenje, vsak dan znova priče čudežnim ozdravitvam in preobrazbam otrok, ki imajo hude motnje vedenja in čustvovanja. Zdi se, ko da druženje s konji v otrocih vnovič prižge ugasnjeno notranjo luč … Videla sem na primer, kako izredno so konji pomagali dečku Bobbyu, ki je pretrpel hude travme, saj ga je več let zlorabljal njegov rejnik. Fantek je zaradi čustvene bolečine postal hiperaktiven, žalosten in prestrašen. Ni bil zmožen osrediniti pozornosti, navadno je samo pohajkoval naokoli in preklinjal. Po terapiji s konji je postal drugačen človek – umirjen in prijeten. Naši konji so prav tako čudežno pomagali dečku Edwardu, ki je hudo bolehal zaradi Downovega sindroma (ljudje z Downovim sindromom imajo po navadi motnje v duševnem razvoju, lahko pa so tudi normalno inteligentni; imajo tudi posebne obrazne in telesne značilnosti ter so nagnjeni k nekaterim boleznim – op. p.). Edward je s pomočjo konjev kmalu tako zelo okreval, da je bil najboljši pri delu s konji, prav zato smo mu na ranču ponudili tudi službo. Tudi deklico Anno, ki so jo velikokrat spolno zlorabili, so pripeljali k nam v zelo slabem zdravstvenem in duševnem stanju. Takrat namreč sploh ni bila zmožna prenesti nobene bližine – niti človeka niti živali, še posebno če ju ni poznala. Konji pa so med terapijo ozdravili njeno čustveno bolečino in zdi se, ko da je začela vnovič normalno živeti.«

Tudi ameriška terapevtka Betsi Bixby se je domislila, da bi s konji lahko pomagala mladim ljudem in ženskam, ki so bili telesno, mentalno ali spolno zlorabljeni in zato imeli strto srce. Ker je bila že več let tudi spretna jahalka, se je dobro zavedala, kako zelo pomirjujoče lahko na človeka deluje duh konja. Odpravila se je do bližnjega ranča, kjer je bilo tudi terapevtsko središče za zdravljenje s konji, da bi se o svoji zamisli pogovorila z lastniki. Ker je ranč obiskala že večkrat, je že vedela, kako čudežno zmore zdravilni duh konj vplivati na strta srca … V tem zdravilskem središču so se namreč še posebej ukvarjali z zdravljenjem otrok, ki so bili v preteklosti izpostavljeni resni nevarnosti ali pa so živeli v izredno slabih življenjskih razmerah. Ker so otroci zaradi teh dogodkov doživeli hude čustvene in telesne pretrese in imeli tudi vedenjske motnje, so jih psihologi pripeljali na zdravljenje h konjem. Izkazalo se je, da so po terapijah s konji vsi doživeli presenetljive vedenjske spremembe – konji, ki zdravijo, so jim ozdravili strta srca.

Terapevtka se je po dogovoru z lastniki ranča povezala še z ustanovo, ki je pomagala okrevati zlorabljenim dekletom in ženskam. Verjela je, da bodo zdravilne energije konj pripomogle tudi k ozdravitvi teh žensk. Najprej je zbrala skupino dvanajstih oseb, ki so imele strta čustva in so se zato zaprle vase ter si na zunaj nadele strog, trd in nepopustljiv videz. S pomočjo klasične psihološke terapije niso zmogle vnovič odpreti svojih src in zaživeti … Najprej je h konjem pripeljala mladostnico, ki je prestala hudo travmo, in jo predstavila konju Memphisu: »Deklica se je najprej zagledala v konja … Ko da razmišlja, ali mu lahko zaupa, ali se ga lahko brez strahu dotakne. Potem je vendarle zbrala pogum ter stopila k njemu in se ga dotaknila. Ko se ga je dotaknila, smo vsi okoli nje občutili, kako močno jo je dotik potolažil in poživil.«

V naslednjih nekaj tednih je v središče za zdravljenje s konji pripeljala še več žensk, ki so prestale hude travme v partnerstvu. Vse je odpeljala h konju in potrpežljivo čakala, da so se ga dotaknile in dovolile, da je vanje preniknil njegov zdravilni duh. Nikoli jim ni svetovala, kako naj s konjem ravnajo, saj je vedela, da so zelo ranjene in jih z nasveti lahko le še bolj rani. Številne ženske so se potem opogumile in konja še pokrtačile, ga objele in poljubile. Na koncu so ji povedale, da v stiku s konjem prvikrat po več letih niso premlevale svojih travmatičnih spominov. Betsi namreč pravi: »Konjev duh je temelj zdravilskega programa za zdravljenje strtih src ljudi, ki so doživeli resnično hude življenjske travme, pogosto v partnerstvu ali družini. Zdravilni duh te plemenite živali se namreč čarobno poveže s čustveno prizadetim človekom in mu pomaga, da se začne zdraviti v srcu. Zato terapija prizadetim ljudem pomaga, da znova pridobijo pogum, sočutje in samospoštovanje. Osvobodijo se preteklih spominov in znebijo morečih strahov. Spet postanejo notranje svobodni – zato lahko spet srečno zaživijo.«

Konji z drugo kariero

Pri terapevtski ježi in delu po navadi uporabljajo starejše konje (5500 jih je samo v Združenih državah Amerike!). Za konje je terapevtsko delo nekakšna druga kariera. Bili so namreč že odsluženi, bodisi poškodovani, bolni, vsekakor pa nesposobni za tek, skakanje, dresiranje, vlečenje vozov, delo pri policiji itn. Ker jih njihovi lastniki niso več hoteli vzdrževati, so jih nameravali bodisi prodati mesarju ali pa jih pri veterinarju usmrtiti z injekcijo. Tisti lastniki, ki so svoje konje ljubili, pa so iskali nekoga, ki bi z veseljem vzel onesposobljeno žival. Številni so se obrnili na središča za zdravljenje s konji in jim konja ponudili. Ostarele konje namreč v zdravilskem središču zadržijo do njihove naravne smrti.

V terapevtskih središčih živali, ki jih sprejmejo, najprej dobro pregledajo. Pri izbiri so selektivni, saj si želijo imeti konje, s katerimi bi bili dobro usklajeni. Najraje izberejo takšne, ki so prijazni in se odlično vedejo, saj so le takšni primerni za terapevtsko delo. Živali potem posvojijo in jih začnejo usposabljati za terapevtsko delo z onesposobljenimi ljudmi, in to je precej zahtevno. Konj zdravilec mora namreč znati dobro premagati svoje instinkte in strah pred nenadnim hrupom; obvladati se mora, kadar mu bolnik nehote zada bolečino ali pa se morda čudno vede; znati mora sodelovati z različnimi zdravilci in zdravljenci ipd. Konji postanejo s skrbnim usposabljanjem resnično odgovorne živali, ki skrbijo za svoje varovance, nekateri od njih pa ljudi še posebno ljubijo. Kobila Honey na primer vedno pride naproti vsakemu novemu obiskovalcu in ga lepo pozdravi. Med terapijo je popolnoma osredinjena na človeka na svojem hrbtu. Zmore se prilagoditi jahalčevim sposobnostim ali njegovim neskladnim gibom in mu pomagati, da med ježo spet obnovi telesno ravnotežje.

A strokovnjaki ugotavljajo, da pri terapiji s konji ne pridobijo samo ljudje, temveč tudi konji. Konj Gopher je na primer prišel v središče poškodovan, saj ga je neki drug konj skoraj ubil. Zaradi travme se je zaprl vase, saj se je bal, da bi ga kdo znova napadel. Med usposabljanjem za terapevtsko delo so ga nežno zdravili, pazljivo šolali in ga bolj zdravo hranili. Postopno je postajal dostopnejši in začel sodelovati s skrbniki in drugimi živalmi. V nekaj letih je opravil uspešno terapevtsko kariero, to pa je po upokojitvi še nadaljeval … Za domačo jezdno žival si ga je namreč izbrala deklica, ki se je zelo bala ježe, pod Gopherjevem skrbnim varstvom pa jo je strah minil, in je postala dobra jahalka.

Alja Ovsenšek; objavljeno v reviji AURA, avgust 2013, št. 28

Fotografija: Bigstockphoto.com