Čedalje več ljudi trpi za Alzheimerjevo boleznijo, najpogostejšo obliko demence, imenovano po nemškem nevropsihiatru Aloisu Alzheimerju (1864−1915), človeku, ki jo je prvi opisal. Leta 1907 je opazoval možgane enainpetdesetletne bolnice, ki je več let trpela za napredujočo demenco, in v možganih odkril za to bolezen značilne spremembe – beljakovinske obloge, tako imenovane amiloidne plake. Ti nastanejo najprej v možganskih predelih, odgovornih za kratkoročni spomin, in se nato širijo še na druga območja. Postopno začnejo propadati možganske celice, pretrgajo pa se tudi povezave med njimi.

Prva znamenja bolezni so pozabljivost, neurejenost, nemir in motnje v presoji. Ko se bolezen razvija, se bolnik ne znajde več dobro v prostoru in času, sčasoma ne zmore več skrbeti zase. Bolezen se najpogosteje začne po petinšestdesetem letu starosti, vendar se lahko razvije tudi prej. Bolnik čedalje bolj pozablja in se vse teže znajde pri vsakdanjih opravilih, in čeprav se bolezni sprva dobro zaveda, je ne more ustaviti. Bolezen je predvsem huda obremenitev za najbližje svojce in ljudi, ki skrbijo za takšnega bolnika, ter za čedalje bolj starajočo se družbo.

V Sloveniji je od deset tisoč do dvajset tisoč bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo, pri številnih ljudeh pa bolezen ni odkrita. Vzrok zanjo še ni ugotovljen, svoje prispevajo kajenje, uživanje alkohola, poškodbe glave in možganov, okužbe, obremenitve s težkimi kovinami, bolezni žilja in tudi genetika. Pomisliti pa je treba tudi na množično izpostavljenost mikrovalovnemu sevanju zaradi pogoste uporabe mobilnih telefonov in drugih naprav.

Kaj povzroča težave v možganih

Ne glede na različne vplive in vrste demence se pri Alzheimerjevi bolezni kažeta dva bistvena vzroka za uničenje celic: pomanjkanje energije v njih in pomanjkanje varovalnih snovi. Zelo zgodaj, že veliko let preden se pokažejo prva znamenja demence, je v možganih prihodnjega bolnika z Alzheimerjevo boleznijo motena presnova sladkorjev. Če imajo možganske celice na voljo premalo sladkorja, ne dobijo dovolj energije, zato sta motena prenos živčnih signalov in odstranjevanje škodljivih snovi. Začnejo se kopičiti beljakovinske obloge, čedalje več je poškodovanih celic, pokažejo se tudi prva znamenja demence.

Ameriška znanstvenika Rudolph Tanzi in Ann Parson sta proučevala, kaj je za možgane najboljše in ugotovila, da je načeloma vse, kar je dobro za srce dobro tudi za možgane. Izsledki nekaterih drugih raziskav, v katerih so proučevali vpliv prehrane, so pokazali, da je za preprečevanje demence najugodnejša tako imenovana mediteranska prehrana z veliko sadja, zelenjave in rib, vendar so raziskave, v katerih so bolnikom z demenco dodajali izolirane vitamine in kapsule z ribjim oljem, da bi pri njih ustavili bolezen, razočarale. Vsi raziskovalci pa se strinjajo, da so za zdravje možganov nesporno pomembne maščobe, saj je v možganih poleg vode še približno 60 odstotkov maščob in holesterina, 30 odstotkov beljakovin in 10 odstotkov ogljikovih hidratov. Od kakovosti zaužitih maščob je odvisno, kako dobro bodo delovale možganske celice: kako gibljive bodo celične membrane, kako hitro bodo potovali signali, koliko hranilnih snovi in koliko kisika bo prispelo v celice in kako skrbno se bodo odstranjevale odpadne snovi. Posebno pomembne so maščobne kisline omega 3 in omega 6, predvsem omega 3, ki so v mastnih ribah, vendar tudi v oreških, lanenem, orehovem, konopljinem olju in olju navadne ogrščice. Maščobe so v možganih pomembni gradniki, izolirne snovi in pomembne snovi za prenašanje signalov.

Kaj daje celicam energijo

Sladkor še zmeraj velja za snov, ki možgane najhitreje oskrbi z energijo. Maščobe tega ne zmorejo, ker nimajo neposrednega dostopa do možganov, ne morejo neposredno priti vanje s krvjo, tako kakor sladkor. Po drugi strani pa imajo možgani tako radi sladkor predvsem zato, ker pri zdajšnji prehrani skoraj ne dobijo drugega vira energije.

Že dolgo je znano, da človeški možgani ne dobijo energije samo iz sladkorja, temveč vsaj enako dobro tudi iz ketonov. Ketoni nastajajo iz maščobnih kislin, to preobrazbo pa opravijo jetra. Kot pravita ameriška raziskovalca maščob in ketonov George Cahill in Richard Veech, so ketoni za možgane ne samo »cenejše« gorivo, temveč celo »supergorivo«.

Ketoni pa zmorejo veliko več kakor samo oskrbovati celice z energijo. Živčne celice varujejo pred prostimi radikali, da jih ti ne poškodujejo, pospešujejo obnavljanje že poškodovanih živčnih celic, to pa je zlasti pomembno ob prvih znamenjih demence. Zato je hrana, ki omogoča nastajanje ketonov pomembna pri številnih boleznih: Alzheimerjevi bolezni in drugih vrstah demence, pri slabljenju spomina, ki ga povzroči starost, Parkinsonovi bolezni, pri raku (predvsem možganskih tumorjih), poškodbah, nastalih zaradi zlorabe alkohola, in pri kapi.

Pomembno! Poudariti je treba, da naravnega in neškodljivega nastajanja ketonov v jetrih ne smemo zamenjevati z bolezensko ketoacidozo, ki nastaja predvsem zaradi zapletov pri diabetesu tipa 1, Tako nastale ketoacidoze telo ne more prenesti, saj se kri tako zelo zakisa, da postane to življenjsko nevarno. Takšna ketoacidoza pa nima nič opraviti s ketoni, ki jih opisujemo v tem sestavku!

 

Ketogena prehrana

Ketoni lahko nastanejo v telesu naravno po dveh poteh. Ena pot je uživanje hrane, v kateri je zelo veliko maščob, beljakovin in le malo ogljikovih hidratov, torej le malo sladkorja in škroba. Toda takšna hrana se NE SME uživati pri redki prirojeni motnji nastajanja ketonov in njihovega preobražanja in tudi tedaj ne, če so kakršne koli težave z jetri.

Druga pot je veliko preprostejša; ketone pridobimo z uživanjem kokosove maščobe. Zaradi svoje sestave kokosova maščoba spodbuja jetra k ustvarjanju ketonov in to neodvisno od drugega, kar človek še zaužije. Kar 90- odstotkov kokosove maščobe ali kokosovega olja, kot se najpogosteje imenuje, je sestavljeno iz nasičenih maščobnih kislin, te pa so dolgo zmotno imeli za škodljive. Večina maščob, ki jih vsebuje kokosovo olje, so tako imenovane maščobe MCT (Medium Chain Trygycerides), maščobe, sestavljene iz srednje dolgih verig (6−12 členkov) maščobnih kislin. V primerjavi z drugimi maščobnimi kislinami so torej te razmeroma majhne, imajo pa veliko posebnih lastnosti.

Te srednje velike maščobne kisline preidejo zelo hitro iz črevesja v jetra. Tam se skoraj v celoti preobrazijo v ketone, daljših verig maščobnih kislin, kakršne imata sončnično ali repično olje pa jetra ne zmorejo preobraziti. Prve raziskave kažejo, da že enkratno zaužitje 40 gramov srednje dolgih maščobnih kislin zadostuje, da se količina ketonov v krvi bolnikov z blažjo do zmerno demenco merljivo zviša že v dveh urah. Čim več ketonov imajo bolniki z demenco v krvi, tem bolje opravijo preskus duševnih sposobnosti.

Nobeno drugo živilo ali rastlinsko olje nima toliko srednje dolgih maščobnih kislin kakor kokosovo olje. Zato pa je tudi mogoče, da telo z nastajanjem ketonom pridobi dovolj energije. To je zlasti pomembno za občutljive možganske celice, če jim manjka kisika ali pa so jih poškodovali prosti radikali ali težke kovine in je njihova presnova prizadeta. Poleg tega ketoni omogočajo hitrejši dotok kisika do možganov in pri manjši količini kisika priskrbijo več energije kakor grozdni sladkor. Pri preobrazbi v ketone nastaja tudi manj ostankov presnove kakor pri zgorevanju sladkorja. Prav zato je kokosovo olje čedalje pomembnejše pri preprečevanju sprememb v možganih, ki povzročijo degenerativne spremembe, kot se to dogaja pri Alzheimerjevi bolezni.

Opozorilo: Kokosovo olje vsebuje zelo malo nenasičenih maščob, ki so nujne za dobro delovanje telesa, zato se ne sme uporabljati v kuhinji kot edino olje, temveč ga je treba zmeraj dopolnjevati še z drugimi olji, na primer z repičnim, lanenim, konopljinim ali orehovim.

 

Koliko kokosovega olja zaužiti

Dr. Bruce Fife, ameriški strokovnjak za prehrano, ki je temeljito proučil kokosovo olje, pravi, da naj bi ljudje, ki kažejo jasna znamenja degenerativnih možganskih sprememb, na dan zaužili najmanj pet jedilnih žlic (74 mililitrov) kokosovega olja. Za preprečevanje degenerativnih sprememb v možganih zadostujejo dve do tri jedilne žlice kokosovega olja na dan. Cilj teh ukrepov je ohranjati raven ketonov tako visoko, da imajo možganske celice zmeraj na voljo dovolj ketonov, da so nenehno oskrbljene z energijo in zavarovane pred poškodbami.

Dr. Fife svetuje, naj bolniki z demenco jemljejo kokosovo olje porazdeljeno čez dan podobno kakor obroke. Uporabljajo ga lahko za pripravo hrane ali pa ga neposredno uživajo po žlicah. Dve žlici od petih, kolikor jih priporoča bolnikom s takšnimi boleznimi, naj zaužijejo zjutraj, saj je tedaj količina ketonov majhna, druge tri pa naj bi porazdelili v čas med kosilom in večerjo.

Za najboljši dosežek naj bi uporabljali čim bolj naravno, neprečiščeno deviško kokosovo olje. To olje je v toplih predelih in pri nas poleti tekoče, sicer pa strjeno. Pri temperaturi, nižji od 25 stopinj Celzija, postane kremasto, trdo in belo in se zato včasih označuje tudi kot kokosova mast.

Kokosovo olje se, četudi ga ne hranimo na hladnem, obdrži dve leti in prenese temperaturo 180 stopinj Celzija, zato je dobro za kuhanje in pečenje.

Pomembno: Če telo ni več vajeno uživati večjih količin maščob, se mora tega znova privaditi, to pa lahko traja nekaj dni ali več. Zato je smiselno začeti z največ žlico kokosovega olja na dan. Če nastane driska, je treba količino olja zmanjšati in jo potem, ko težave minejo, spet povečati. Da se človek ne bi zredil, je treba zmanjšati količino drugih maščob, ali, še boljše, zmanjšati količino ogljikovih hidratov.

Preveč ogljikovih hidratov slabi telo

Poleg uživanja kokosovega olja je priporočljivo pri demenci zmanjšati tudi količino ogljikovih hidratov. Nekateri znanstveniki menijo, da zdravje na splošno ogroža prav preveliko uživanje ogljikovih hidratov. Zakaj? Ogljikovi hidrati potrebujejo za predelavo inzulin, ta pa preprečuje nastanek ketonov v jetrih. Drugi razlog je v tem, da prehrana, v kateri je veliko ogljikovih hidratov in malo maščob, ob podedovani nagnjenosti, poslabša celotno presnovo. Če vsebuje prehrana veliko škroba in sladkorja, se sladkor v krvi naglo zviša in zato je potrebno veliko inzulina. To sčasoma telo izčrpa in otopi. Inzulin ne deluje več ustrezno, nastane tako imenovana inzulinska rezistenca. V krvi ostaja preveč sladkorja, to pa sčasoma prizadene žile. Da bi težavo odpravila, začne trebušna slinavka izločati čedalje več inzulina, vendar deluje ta čedalje slabše. Postopno se inzulinska rezistenca krepi, v kri prihaja preveč inzulina, to pa prizadene ves organizem.

Tudi pri degenerativnih spremembah možganskega delovanja so udeleženi ogljikovi hidrati. Kot posledica iztirjene presnove inzulina se zato že zgodaj poslabša izkoristek sladkorja v možganih. Ker se zaradi tega poškoduje žilje, so prizadete tudi žile, ki oskrbujejo možgane. Sčasoma postanejo neprepustne, tako da je prizadeta preskrba z inzulinom, kisikom, sladkorjem in drugimi snovmi. Z naraščajočo ravnijo inzulina v krvi prihaja v možgane čedalje manj inzulina, vendar tam kljub temu ne deluje pravilno. Inzulinska rezistenca v možganih povzroči poleg drugih težav tudi kopičenje amiloidnih oblog, značilnih za Alzheimerjevo bolezen. Zato večina raziskovalcev priporoča manj uživanja ogljikovih hidratov in več uživanja beljakovin, predvsem več maščob, zlasti kokosove.

Samuel Henderson z univerze Kolorado, ki skuša najti ketonsko zdravilo, je prepričan, da prehrana, v kateri je veliko ogljikovih hidratov in malo maščob neobvladljivo širi Alzheimerjevo bolezen. Podobno je prepričana tudi Stephanie Seneff iz slavne univerze MIT (Massachusetts Institute of Technology). Meni, da se s hrano, ki vsebuje manj ogljikovih hidratov in več zdravih maščob omega 3 in drugih, najpreprostejše obvarujemo degenerativnih bolezni možganov.

Vsi, ki želijo preprečiti degenerativne bolezni možganov, morajo omejiti uživanje sladkih pijač in slaščic ter se preusmeriti na hranjenje z več kakovostnimi maščobami, zadostnimi količinami beljakovin in zelenjave. Poleg ketonske prehrane omogoča to tudi tako imenovana prehrana LOGI (LOGI je okrajšava za „low glycemic und insulinemic“ − nizka raven krvnega sladkorja in inzulina). Ta naj bi bila sestavljena iz 45 odstotkov maščob, 25 odstotkov beljakovin in 30 odstotkov ogljikovih hidratov, obveznih je tudi pet obrokov na dan. Čeprav LOGI ni ketonska prehrana, zadošča, da nastane v krvi enakomerna in zdrava vrednost inzulina in sladkorja, zato zelo koristi bolnikom z diabetesom 2. Dobro kokosovo olje lahko prehrano LOGI ustrezno dopolnjuje, saj spodbuja nastajanje ketonov.

Daja Kiari; objavljeno v reviji AURA, julij 2013, št. 287

Povzeto po članku: Alzheimer: Mehr (kokos-) fett fürs Hirn, Zeitenschrift št. 75/2013

Fotografija: Bigstockphoto.com