Metka Krašovec je ena najodličnejših slovenskih slikark. Njeno sedemdesetletnico so v Moderni galeriji v Ljubljani pred nedavnim počastili z retrospektivno razstavo njenih del. Na razstavi so zastopana osrednja vsebinska poglavja njenega slikarstva: od tako imenovanih »rdečih slik« iz začetnega obdobja njenega ustvarjanja med letoma 1970 in 1979, ko je raziskovala in eksperimentirala z rdečo – »zato ker je ena najzahtevnejših«, do risb in slik na papirju, in podob »obrazov«, ki so nastajali od konca osemdesetih let. Zadnje obdobje pomeni svojevrstno metamorfozo obrazov v angelske figure v pokrajinah, labirinte cipres in sredozemskih gajev. 

Metka Krašovec nepretrgoma ustvarja že štiri desetletja, je mojstrica slike, risbe, grafike in tudi ilustracije, a živi bogato življenje tudi takrat, ko ne vihti čopiča.

Nekaj dejstev: rodila se je v Ljubljani, 7. oktobra 1941. Da bo postala slikarka, se je odločila v Sieni leta 1958. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je končala študij slikarstva in grafike in iz obeh smeri opravila tudi magistrski študij. Izpopolnjevala se je na univerzah v Ohiu (ZDA), Atenah, in na Kraljevi univerzi za umetnost v Londonu. Svoja dela je predstavila na številnih samostojnih razstavah in sodelovala na še več skupinskih. Več let, do nedavne upokojitve, je bila profesorica slikanja in risanja na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.

V sedemdesetih letih sem bila prvič na razstavi njenih slik: jasne in močne barve, rdeča, rumena, zelena, pariško modra, roza, vijoličasta. Minimalizem potez. Abstraktnost in konkretnost hkrati. Stilizirana upodobitev parov v ljubezenskem objemu: od večjih do čisto majčkenih, kakor pestič v cvetu, na robu travnika, v pomladnem gozdu, lebdeč v zraku, na oblačkih, spojenih v eno, in takih, ki se lovijo, da bi to šele postali. Vse to in nekaj več je naredilo name močan vtis.

 

Takrat, v tistih letih, sem začela meditirati in ko sem se nekaj let pozneje, spet naključno (če naključja so), srečala z njeno serijo janter in mandal, se mi je zdelo, da mora meditacijo poznati tudi ona. Dvojnost ženskega in moškega načela, duha in materialnega – kako sta povezana, kako ju povezati v eno, transcendenca, najti, biti, tisto nekaj, »onkraj in čez in hkrati tukaj« – vse to je dihalo, zvenelo, barvito sijalo iz motivov, barv, potez.

V začetku osemdesetih let je prišlo zanjo obdobje odmika od prejšnjih poti, od platen in grafik k risbi, od intenzivnih, z barvo in podobami »zapolnjenih« motivov k polnini praznine – tako barv kot podob, razčiščevanje s preteklostjo, podzavestnim, skozi sublimna stanja. Dokler je niso v devetdesetih letih, kot pravi sama, nagovorile podobe, obrazi, t. i. Prisotnosti. V njih in podobah labirintov se kaže potreba iti prek tistega, kar na Vzhodu imenujejo maja – iluzornega dojemanja tega sveta. Kakor vrata od tod do tam so: gladina vode, širina neba, aleje »njenih« sredozemskih cipres, brezhibno razvrščenih, globina človeških oči in tistega v njih. Prisotnost in odsotnost ljudi (tudi, ko so prisotni, kot da so odsotni, zamaknjeni). In ogledala: kot povabilo za vstop v »tisto drugo« dimenzijo; hrepenenje po deželi, v kateri rože vedno cvetijo … dotakniti se nedotakljivega …

Prejela je številne nagrade doma in v tujini: Kot eno najpomembnejših je leta 1973 dobila nagrado Prešernovega sklada za razstavo v Mali galeriji v Ljubljani, ki jo je javnosti predstavila leto poprej.
Metka Krašovec, kako bi se predstavili? Kdo ste?

Če odgovorim čisto iskreno, ne vem. Najbrž smo vse to, kar čutimo, kar mislimo, kar smo doživeli in tudi to, kar v nas vidijo drugi. Moj mož pravi, da čustvujem kot štirinajstletna deklica, ker se pa sama najbolje razumem z otroki, je najbrž velik del mene ostal otrok. Izkušnje so prinesle marsikaj, tudi hudega, vendar se mi zdi, da mi je uspelo ostati taka, kot sem bila, ko se še nisem zavedala same sebe.

Če me sprašujete po poklicu, sem slikarka, ženska v moškem poklicu.

 

Na vaših slikah, posebno na teh iz vašega zadnjega ustvarjalnega obdobja, zadnjih dvajsetih let, če smem izraziti svoje laično opažanje, je čutiti neverjetno hrepenenje po lepoti. Kaj vam pomeni lepota, kako jo razumete?

Lepoto razumem kot hrepenenje po popolnosti. Seveda s tem ne mislim komercialne lepote, kot nam jo vsiljujejo vsepovsod. Človekova lepota je v lepoti njegove duše – naj se sliši še tako obrabljeno in osladno, tako je, vsak od nas jo nosi v sebi. In ta notranja lepota se prepozna v opazovanem in išče načine, kako bi se izrazila. Ko slikam, se skušam odpreti, da dopustim, da se notranje materializira v zunanjem. Za lepoto si občutljiv in jo vidiš, če jo imaš v sebi. Zame je največja sreča, če ljudje to ob slikah začutijo. Če jim odprejo srce in se videno stakne s tem, kar je v njih samih lepega. Prepričana sem, da je lepo v vsakem človeku, le znebiti se mora svojega oklepa cinizma. Nekdo začuti to ob glasbi, nekdo v slikah, drugi v naravi, ni pomembno kje, pomembno je, da se je sposoben odpreti.

 

Iz vaših slik se da razbrati veliko simbolike, iz podob, barv pa tudi iz naslovov, ki jih dajete slikam. Ali simboliko uporabljate zavestno ali nezavedno?

Uporabljam jo na dva načina. Ko sem slikala jantre in diagrame, je bilo to zavestno. Ko gre za barvo, izbiro motiva, zlasti pri risbah, ki nastajajo brez poprejšnje podobe v glavi, pa nezavedno. Na risbah in velikih slikah na papir sem šele pozneje, ko je bil narejen ves cikel, ko sem jih hotela razumeti, ugotavljala simboliko. To sem pozneje opustila, ker me je oviralo in je nastala nekakšna cenzura, ki mi je preprečevala spontanost.

 

O svojem ustvarjanju ste povedali marsikaj že v svojih drugih intervjujih v zadnjem času. Med drugim pravite: »Veliko časa zavzame priprava, ko se je treba v celoti umiriti. Od tod naprej pa te kot slikarja vodi nekaj višjega. In na tem mestu ratio nima več vstopa. Treba se je popolnoma umiriti in čakati, kakšen občutek bo izšel iz tega. Slika ali risba nastaja sproti in sama nad tem nimam kaj dosti nadzora Ta pride pozneje, ko pogledaš že narejeno sliko, se z njo soočiš, pogovarjaš.« Od kod izvira vaš umetniški navdih? In kakšno mesto, vlogo ima pri tem za vas meditacija?

Navdih je nepredvidljiv. Sproži ga marsikaj in ga ni mogoče nadzorovati ali izzvati. Sem pa, zlasti pri slikah velikih glav in pokrajin, ki so zahtevale mesece dela, preden sem se postavila pred slikarsko stojalo, meditirala. Zato da sem se umirila in zato, da sem prišla v enako stanje kot prejšnji dan, ko sem prenehala slikati. Meditacija mi je bila v pomoč pri vzdrževanju enakega ustvarjalnega tonusa, ko sem dva ali tri mesece delalo isto sliko.

Pri risbah, ki so, kot rečeno, nastajale brez načrta ali zamisli, pa je bil sam proces risanja neke vrste meditacija, ko sem počasi, z eno risbo za drugo, prišla v nekakšen ustvarjalni tok, ko sem prišla do sebe, kot temu pravim. Takrat mene ni bilo, bil je samo pretok. To stanje je trajalo krajši ali daljši čas, potem se je ustavilo in nadaljevalo naslednjega dne. Zanimivo je bilo, da je bila prva dobra risba naslednjega dne nadaljevanje zadnje dobre prejšnjega dne. Pa jih nisem prej pogledala.

 

Vse te podobe angelov na vaših slikah zadnjega obdobja … Ali verjamete v angele? In kako gledate na »višjo silo«, boga, kaj vam pomenijo ti pojmi?

 Višja sila, kozmična energija, bog, imen kolikor hočete. Angeli so del tega, verjamem v vódenost, verjamem v to, da nas tisto, kar najboljšega naredimo, presega. Da ne prihaja iz naše volje, kajti naša volja nam lahko da le tisto, kar nam je znano. Prihaja od drugod. Ne verjamem, da je to le kemija v možganih.

Pred časom sem bila na predavanju dr. Mitje Peruša, fizika, agnostika, ki je govoril o svoji mistični izkušnji, trajala je leto dni. Moja se je zgodila, ko sem imela 16 ali 17 let in je trajala le nekaj sekund ali minut, časa takrat ni. Natančno sem vedela, o čem govori, čeprav ne on, ne jaz, ne nihče, tega zares ne zna opisati. Tudi iz vprašanj iz občinstva sem ugotovila, da si ljudje kljub eruditstvu tega ne morejo predstavljati. Ta milost ti je dana ali pa ne. Meni samo za trenutek, njemu pa vse leto, in to se mi zdi nadvse fascinantno. Ampak tudi ta trenutek me je zaznamoval za vse življenje.

 

Ste kdaj pomislili, da bi radi slikali še kako drugače, a ne znate in ne morete drugače?

Absolutno, kar naprej. Samo ne gre. Vedno me vrže nazaj v to, kar sem.

 

Ob gledanju vaših del (bodisi pri prehodu ene same barve, npr. v rdečem obdobju, ali pri listkih dreves) sem dobila še en izrazit vtis: izredna natančnost, težnja po popolnosti, po stoodstotnem nadzoru. Kaj vam pomenita disciplina in nadzor?

V življenju sem notorična perfekcionistka, ki se je treba bati. Pri slikanju pa je moja metoda metoda brušenja diamanta. Popolna osredotočenost, popolna zaveza in obenem največja sproščenost, da se lahko zgodi pretok, da volja ne uniči vsega. Moja ambicija je – žal ne vem, če se je sploh kdaj uresničila – sliko pripeljati do tega, da zveni. Da zveni njena tišina. Da ob pogledu nanjo dosežemo notranjo tišino, svoj notranji zvok. Če bi to dosegla, bi se približala popolnosti.

 

Veliko ljudi je prepričanih, da slike delujejo s svojo energijo na gledalca, da so neposredna energijska stanja slikarja, ko je slikal. Energija slik je torej lahko zelo različna. Kaj mislite o tem vi? Kako ločiti »dobro« energije slik od »slabe«?

S tem se popolnoma strinjam. Energija, ki je šla v sliko, iz nje tudi žari. Zato je tako zelo pomembno gledati izvirnike, kajti reprodukcija tega ne more dati. Kakšne so te energije, kako komunicirajo z gledalcem, pa je odvisno od obeh akterjev – tistega, ki je sliko naslikal in tistega, ki jo gleda. Če gledalec ni uglašen z vibracijo slike, je ali ne bo začutil in bo šel hladno mimo, ali pa jo bo začutil in tedaj mu lahko da veliko, ali pa bo zanj odbojna. Zanimivo je tudi, da slike v različnih obdobjih življenja delujejo na nas različno. Različno delujejo tudi, če smo utrujeni ali spočiti. Sliko najlaže začutimo, ko se umirimo in se ji predamo. V nasprotju z vidcem zahteva slika veliko časa, dolgotrajno gledanje, da se začne odpirati. Ko pa se začne odpirati, je tako, kot bi se odpirala ena vrata za drugimi. Mi pa odpremo toliko vrat, kolikor senzibilnosti imamo.

 

Veliko ste potovali po svetu, a zdi se, kot da je bila Južna Amerika za vas posebno »usodna«. Najprej mistično srečanje v Mehiki z vašim poznejšim možem, pesnikom Tomažem Šalamunom, na vrhu piramide …

Odločala sem se, ali naj grem v Indijo ali Mehiko, in sem vrgla I-Ching; dobila sem odgovor, da bom v obeh primerih srečala mojstra. Splet okoliščin me je pripeljal v Mehiko in spet splet okoliščin do Tomaža. Imela sem občutek, da sem vódena, da deluje usoda. Ni bila moja izbira, ni pa bila mogoča nobena druga pot. Ko sva se našla, to je bilo racionalno zares nemogoče, v tako velikem mestu, sva šla v Teotihuacan. Na vrhu piramide Lune sva se usedla in takrat sem zelo jasno videla, da bova ostala skupaj – bila sva kot Moorova skulptura Kralja in kraljice. To je bilo januarja, aprila sva se poročila.

 

Posebno intenzivno je bilo tudi srečanje z neko deklico na železniški postaji, ki se vam je zazdela kot angelsko bitje in je navdihnila slike glav – obrazov – neke Prisotnosti. Kaj je bilo na njej tako posebnega?

 V Peruju sem na železniški postaji Aguas Calientes zagledala deklico, kakih šestih let, ki je prodajala majice. Zame je bila kot bitje z onega sveta, nekaj čisto posebnega in sem prosila, ali jo lahko fotografiram. Privolila je in od petih filmov je bil samo ta posnetek črn. Spomin nanjo je potem generiral sliko Ayde (fonetični zapis njenega imena). In posledica te slike je bila prva ženska glava iz serije Prisotnosti. Ne vem, kaj je bilo tako posebnega na tej punčki, morala pa je delovati zelo močna energija, ker mi je preusmerila celoten slikarski opus.

 

Kako kot umetnica vidite in doživljate zdajšnji trenutek, krizo, v kateri smo? Vas navdaja z zaskrbljenostjo? Ali vpliva na vaše delo ali ne?

Zaskrbljena sem čisto človeško, vendar na delo ne vpliva in nikoli ni. Opazila sem, da v kriznih časih nastane več dobrih umetnin kakor v blaginji. Morda zato, ker takrat vztrajajo res samo najboljši, tisti, ki jemljejo slikarstvo zares. Človeško pa me strašansko boli, da imamo zdaj pri nas toliko revščine, predvsem skrite, tega nam ni bilo treba. Če vem, da so otroci, ki gredo lačni spat. Otroci, ki ne bodo mogli v dobre šole, otroci, ki so zasramovani, ker so revni. Otrok, ki vidi, da drugi imajo, on pa ne. Otrok, ki mu mama v samopostrežbi da jogurt nazaj na polico, rekoč, to bomo kupili v četrtek.

 

Kako vidite vlogo, poslanstvo umetnosti in umetnikov – nasploh in v tem času krize? Ali lahko umetnost daje kakšne odgovore, kakšno globlje sporočilo temu času in ljudem ali ima samo vlogo, da odseva življenje, kot ga živimo?

Ne vem, če lahko daje odgovore, in ni nujno, da samo odseva življenje, lahko odpira drugačen pogled na življenje in ljudi bogati. Zato sem proti vstopninam v galerije, sem za šolske obiske predstav, koncertov, galerij, da je otrokom vsaj tam omogočeno doživeti in videti lepoto in kakovostne vsebine. Hvalevredno je, da je zdaj sposoja knjig v knjižnicah skoraj zastonj, bilo bi dobro še bolj spodbujati branje.

 

Spet se odpravljate v Brazilijo. Kaj vas vabi tja? Pokrajina, ljudje, barve, energija? Tudi pokrajine ali območja na Zemlji naj bi imeli različno energijo, nekateri »boljšo« drugi »slabšo«. Kako bi opisali energijo Brazilije in Južne Amerike v primerjavi z evropsko energijo?

Južna Amerika ima zelo različne energije, različne so tudi v državi sami. Skupno bi bilo morda to, da so v primerjavi z Evropo, vzporedni svetovi še zelo pričujoči in močni.

Pred leti sem prepotovala Brazilijo, zdela se mi je zelo zanimiva, vendar je bila energija mest predivja zame. Mir, ki ga potrebujem, sem našla na fazendi v Bahiji. Tišino, veliko tišine, mehkobo vode, pokrajina pa se mi veže na operne arije. Oddih je tudi prijaznost ljudi, to je lahko kdaj tudi čisto formalna, stvar vzgoje, ampak je vseeno velik oddih. Ljudje so radodarni z nasmehi in vljudnostjo, in to naredi življenje lepše.

Barbara Škoberne; objavljeno v reviji AURA, april 2012, št. 272

Fotografija: Barbara Škoberne