Michael Shermer uživa velik ugled. Je ustanovitelj in izdajatelj ameriške revije Skeptic, kolumnist mesečnika Scientific American, član uprav univerze Chapman v Orangu, Kalifornija in redno piše prispevke za Time.com. Dvomi o vsem in je znanstveno usmerjena oseba, ki je do nedavnega menila, da nadnaravnih pojavov ni.

Shermanova zgodba

Svoje doživetje je Michael Sherman opisal v članku Infrequencies (Nenavadnosti), 16. 9. 2014 v reviji Scientific American. Oglejmo si, kaj je zapisal:

„Zgodilo se je 25. junija 2014. Tistega dne sem se poročil z Jennifer Graf iz Kölna. Vzgojila jo je mati samohranilka, dedek Walter pa ji je nadomeščal manjkajočega očeta. Ko je bila Jennifer stara šestnajst let, je dedek umrl.

Pred poroko je Jennifer svoje stvari iz Nemčije poslala k meni v Združene države Amerike. Večina zabojev je prišla poškodovana, nekaj dragocenih podedovanih kosov je med potjo izginilo, med njimi tudi dedkov daljnogled. Njegov tranzistorski radio, Philipsov Blues 070, izdelan leta 1978, pa je prispel nepoškodovan. Takoj sem se ga lotil, da bi ga po desetletjih nedelovanja zopet usposobil. Vanj sem vstavil nove baterije in odprl ohišje, da bi videl, ali bi bilo treba morda zalotati žice. Poskusil sem ga obuditi tudi s tresenjem in udarci, ki včasih pri takšnih napravah presenetljivo zaležejo, vendar se ni zgodilo nič. Od sebe ni dal glasu. Odnehal sem in ga shranil v predal pisalne mize v spalnici.

Sporočilo iz onstranstva

Tri mesece pozneje, ko sva podpisala poročne dokumente v civilnem uradu na Beverly Hillsu, sva se vrnila domov, kjer je bila potem prava poroka. V navzočnosti družinskih članov sva se še enkrat zaobljubila drug drugemu in si izmenjala prstena. Toda ker je bila Jennifer kar 9000 kilometrov stran od doma, od svojih domačih, prijateljev in domovine, se je počutila osamljeno in izgubljeno. Želela si je, da bi jo pred oltar lahko popeljal dedek. Zašepetala mi je, da bi želela na samem govoriti z menoj, zato sva se opravičila navzočim in se odpravila na drug konec hiše. Nenadoma sva zaslišala glasbo. Ker tam nisva imela nobene glasbene naprave, sva poiskala prenosni računalnik in pametni telefon ter preverila, ali nista morda prižgana. Stopila sva celo skozi zadnja hišna vrata na dvorišče, da bi preverila, ali glasba morda ne prihaja od sosedov. Nič. Sledila sva zvokom do tiskalnika na pisalni mizi in se spraševala, ali je morda v njem − ker je bil kombinirana naprava s čitalnikom in faksom −, tudi radio. Seveda, ga ni bilo.

V tistem trenutku me je Jennifer pogledala z izrazom, kot sem ga nazadnje videl na obrazih pretresenih kino obiskovalcev, ki so gledali grozljivko o nadnaravnem, Eksorcist. „Saj ne more biti res, kar si mislim – ali pač?“ je vprašala. Odprla je predal pisalne mize, iz njega vzela tranzistorski radio svojega dedka, in ugotovila sva, da je romantična ljubezenska pesem prihajala iz njega. Kar nekaj trenutkov sva sedela brez besed. „Dedek je tukaj, pri nas,“ je rekla Jennifer vsa solzna. „Nisem sama.“

S tranzistorjem, ki je vztrajno igral, sva takoj odhitela h gostom in povedal sem jim, kaj se je s tranzistorjem dogajalo do takrat. Moja hči Devin, ki je prišla iz svoje spalnice tik pred začetkom poročnega obreda, je dodala: „Iz vajine sobe sem zaslišala glasbo že, ko sem se hotela odpraviti k poroki.“ Nenavadno je bilo, da midva še nekaj minut pred tem, ko sva se ustavila pred spalnico, da bi se pripravila na poroko, glasbe nisva slišala!

Tisto noč sva z ženo zaspala ob zvokih klasične glasbe iz Walterjevega radia. Naslednjega jutra radio ni več deloval in je še do dandanes nem.“

Michael Shermer je tako sam doživel nekaj, kar ne razume in ne zna logično razložiti. Morda bo odslej laže razumel ljudi, ki iskreno verjamejo v nenavadne dogodke. Še na svoji zadnji konferenci TED leta 2010 je Michael razlagal, da se mu zdi neverjetno, kako lahko nekateri ljudje verjamejo v Nezemljane. Toda, kaj je s pričami, ki so kaj takega doživele? Kaj bi na to rekli oni? Ali je pošteno, da se jih kar povprek razglaša za nore ali sleparje?

Ljudje smo nagnjeni k temu, da omalovažujemo izkušnje drugih ljudi, ki jih sami nismo doživeli, dvomimo o njih in jih zavračamo. Izmišljamo logična pojasnila, čeprav ta zmeraj ne razložijo, kaj se je v resnici zgodilo.

Dobro je biti skeptičen in dvomiti o stvareh. Vendar moramo pri tem krotiti svoj ego in ohraniti sprejemljiv um.

Viktorija Markovič, objavljeno v reviji AURA, maj 2015, št. 309