Dedek je bil zdravnik v majhnem mestu. Vsak dan je sredi noči zvonil telefon, če ni bilo sporočilo o bolezni ali nesreči, je bilo pa o porodu. Ko je bil star šestdeset let je doživel prvi infarkt. Po njem se je spremenil. Čedalje bolj je bil zmeden. Odpravil se je na primer na sprehod in ni vedel, kod je hodil. Zmeraj ga je kdo pripeljal domov, saj so ga ljudje poznali. Sčasoma so se zadeve poslabšale, postal je celo agresiven. Kmalu je znova doživel infarkt in moral je v bolnišnico, tam je tudi umrl.

Nikoli nismo prav vedeli, ali so bile njegove težave povezane z Alzheimerjevo boleznijo, s srčnim infarktom ali s čim drugim. Njegova žena, moja babica, je živela dlje, vendar je tudi ona imela težave s spominom. „Preden preberem članek do konca, že pozabim, kaj sem brala pred tem,“ mi je nekoč zaupala.

Kmalu potem, ko sem diplomiral na medicinski fakulteti, me je začelo skrbeti za mater. Ni me skrbel njen spomin, saj je bil v tistem času še zelo dober, temveč visoki holesterol, ki ga je imela. Uživala je namreč zelo veliko mesa, mlečnih izdelkov in jajc. Sprva se je trmasto upirala vsaki spremembi prehrane, sčasoma pa je le prisluhnila svojemu zdravniku in se odločila za spremembo. Postala je kar veganka, opustila je meso, mlečne izdelke in jajca. Ko se je po nekaj tednih oglasila pri svojem zdravniku, ta ni mogel verjeti, kako nizek holesterol je imela, menil je, da se je morda zgodila napaka v laboratoriju. Tudi oče je začel uživati v novi vrsti prehrane, o kateri ga je prepričala, in tako sta čila in zdrava dočakala starost.

Nato sta se odločila za dom. Tam pa nista mogla več slediti svoji prehrani. Osebje je menilo, da se stari ljudje tako in tako ne zanimajo za zdravo prehrano, zato so bili meso in mlečni izdelki vsak dan na jedilniku.

Materi se je holesterol spet povečal, približno v istem času so ji ugotovili tudi strdke v eni od karotidnih arterij, ki peljejo v možgane. Začela se je pritoževati nad slabim spominom. Tudi oče je začel izgubljati spomin. Njegova demenca se je slabšala, sčasoma je postal odljuden, dokler ni postal povsem neodziven in celo hoditi ni hotel več.

Kaj je povzročilo težave v moji družini? Genetika, prehrana, pomanjkanje telesne vadbe, pomanjkanje vitalnih snovi v možganih? Tedaj se skoraj nič ni vedelo o tem, kako zavarovati možgane. Pa tudi danes večina ljudi ne ve, kako preprečiti, da bi se zgodilo kaj takega, in kako pomagati, če bi se res zgodilo. Žal tega ne ve tudi veliko zdravnikov.

Tako o svojem življenju pripoveduje Neal D. Barnard, eden vodilnih ameriških zdravnikov, ki zagovarja zdravo življenje in visoke standarde pri raziskovanju. Je tudi ustanovitelj in predsednik Zdravniškega združenja za odgovorno medicino. Velik del svojega dela je namenil proučevanju težav z možgani in preprečitvi takšnih težav. V nekaj številkah revije bomo predstavili njegove ugotovitve in nasvete, kako pomagati pri možganskih in drugih težavah.

Blage težave prizadenejo skoraj vsakega človeka

Ko možgani ustvarjajo nove spominske sledi, ne ustvarijo novih možganskih celic, temveč predvsem nove sinapse – povezave med možganskimi celicami, ali pa okrepijo že obstoječe. Možgani odločajo o naših izkušnjah, jih osmišljajo in se odločajo, ali bodo spomin ohranili ali izbrisali. Pomembne dogodke in čustvene trenutke ohranijo, manj pomembne podatke, kot so telefonske številke ali vremenske napovedi pa brišejo. Žal so možganske povezave zelo občutljive. Zlahka propadejo zaradi neustrezne prehrane, nespečnosti ali stranskih učinkov zdravil. Včasih pa se tudi pretrgajo in spominske težave postanejo resne.

Težave so lahko blage in začasne, ko jih prežene že dovolj spanja, ki utrdi spominske sledi, ali pa so hude in trajne. Pri blagih težavah je morda treba predpisati le drugo zdravilo, saj so lahko stranski učinki zdravila, ki ga oseba jemlje, ogrozili njeno sivo možganovino, včasih pa predpisano zdravilo niti ni krivo samo po sebi, temveč je težave povzročila kombinacija z drugim zdravilom. Za možganske težave je lahko vzrok tudi pomanjkanje vitaminov ali težave s ščitnico.

Če se težave s spominom nadaljujejo, vendar človek dobro deluje v vseh drugih ozirih – je socializiran, dobro skrbi zase in uživa življenje, toda le njegov spomin in razmišljanje nista več tako ostra, kot sta nekoč bila – sodijo takšne težave med blago poslabšanje spomina. Takšen človek je le nekoliko počasnejši pri na primer plačevanju računov v trgovini ali spremljanju svojega finančnega stanja, včasih pozabi dvigniti oblačilo iz čistilnice, ima težave z imeni in besedami, ne more več tako dobro reševati različnih ugank, ima občasne težave z načrtovanjem prihodnjih dogodkov ali z osredotočanjem pozornosti; vse to ni nič takega, kar bi povzročalo posebno skrb.

Alzheimerjeva bolezen

Povsem drugače je z bolniki z Alzheimerjevo boleznijo. Ta bolezen se razvije ob hudih spremembah v možganih, ki prizadenejo možganska središča za učenje, spomin, sklepanje in jezik. V možganih takšnih bolnikov ni zdravega možganskega tkiva. Med možganskimi celicami so se namreč pojavili mikroskopsko veliki tako imenovani beta amiloidni plaki, v samih možganskih celicah pa nastajajo tvorbe, podobne klobkom volne, tako imenovane nevrofibrilarne pentlje, skupki beljakovine tau, ki jo potrebujejo možgani za ohranjanje celičnih struktur. Bolnik z Alzheimerjevo boleznijo ima tudi manj možganskih celic in tudi zelo malo sinaps, odgovornih za povezave med možganskimi celicami.

Splošni simptomi Alzheimerjeve bolezni so:

• Težave pri učenju nove snovi in njenem spominjanju: bolnik založi osebne stvari pogosteje, kot je to normalno, nenehno zastavlja isto vprašanje, čeprav mu je bilo nanj že odgovorjeno, ne more se držati normalne dnevne rutine v družini in podobno.
• Slabo sklepanje, presojanje ali reševanje miselnih problemov. Težje se odloča, načrtuje dejavnosti, ureja svoje finance, ali ni zmožen poskrbeti za svojo varnost (na primer ne pogleda, ali je cesta prosta, ko jo prečka, pusti hrano na odprtem ognju, ne zapre vode in podobno).
• Slabe vizualnoprostorske sposobnosti. Težave s prepoznavanjem obrazov ali uporabo preprostih pripomočkov, ne zna si zapeti gumbov ali zavezati čevljev, ne ve, kje je, ne znajde se v hiši in podobno.
• Izguba govornih sposobnosti.
• Ne more se spomniti besed, težave pri branju in pisanju.
• Osebnostne spremembe. Postane razdražljiv, napet ali apatičen.

Veliko bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo umre zaradi pljučnice, saj bolezen prizadene sposobnost požiranja in delci hrane lahko zaidejo v pljuča. Alzheimerjeva bolezen pa ni edina nevrodegenerativna bolezen. Mednje sodijo še vaskularna demenca, možganska kap, demenca z Lewyjevimi telesci in frontotemporalna demenca.

Druge vrste demenc

Vaskularna demenca nastane kot posledica zoženja žil v možganih in krvnih strdkov v njih, ki povzročijo, da možgani ne dobijo dovolj kisika. Včasih pa žila tudi poči in se kri izlije v okolico. Dobra novica pri bolnikih z vaskularno demenco je, da jo je mogoče preprečiti s pravo izbiro živil, ki znižujejo krvni tlak in holesterol, če človek zdravo živi, ne kadi in telesno vadi.

Pogost vzrok demence je tudi možganska kap. Čeprav možgani obsegajo le dva odstotka telesa, dobijo kar dvajset odstotkov vse krvi, poleg tega potrebujejo tudi nenehno oskrbo s kisikom in hranili. Če ne dobijo dovolj krvi, lahko pride do kapi, kap pa je tudi najpogostejši vzrok za izgubo spomina.

Da bi bili možgani res preskrbljeni s kisikom, izhajata iz srca dva sistema arterij. Na sprednji strani vratu, ena na desni in druga na levi, sta karotidni arteriji. Če nanju rahlo pritisnemo s prstom, začutimo srčni utrip. Drugi sistem so vertebralne arterije, ki so globlje v vratu in se vzpenjajo v glavo ob hrbtenici. Vse štiri arterije se združujejo na možganskem dnu; če je ena od arterij zožena ali celo zamašena, se lahko možgani s krvjo oskrbijo iz drugih treh.

Strdki pa lahko nastajajo v srcu samem, to se hitro zgodi ob atrijski fibrilaciji. Pri tem pojavu se srčna atrija zaradi nenormalne električne dejavnosti kaotično krčita, po navadi levi. Zaradi migetanja atrijev lahko v avrikuli zastaja kri, in to zelo poveča nevarnost nastajanja strdkov. Ti strdki lahko po sistemskem krvnem obtoku zaidejo v možgane, v nogo (ishemična ogroženost leve noge) ali kamor koli drugam v telesu. Če zaidejo v možgane, pride do možganske kapi, zaradi katere lahko prizadeti del možganov tudi odmre.

Na srečo so to večinoma zelo majhne kapi, ki prizadenejo le majhen del možganov in se s slikanjem možganov niti ne vidijo. Težava pa je v tem, da se sčasoma poveča prizadeti del možganov in se okvara že opazi ali pa se zgodi, da ena kap poškoduje velik del možganov. Posledice kapi se sčasoma ublažijo, čeprav tega ni tako zlahka doseči. Okrevanje je skoraj zmeraj le delno in ga spremljajo druge zdravstvene težave, tudi depresija. Drugače je seveda, če poči žila v možganih, ko se kri izlije v okolico in potem pritisk izlite krvi lahko uniči precejšnji del možganov.

Demenca z Lewyjemi telesci je znana od začetka 20. stoletja. Imenovali so jo po raziskovalcu Friedrichu Lewyju, ki je odkril beljakovinska nakopičenja v možganskih celicah. Ta vrsta demence je po pogostosti na drugem mestu med demencami in nekakšna kombinacija med Parkinsonovo in Alzheimerjevo boleznijo. Začne se s spominskimi težavami, težavami s prostorsko predstavljivostjo, govorom in drugimi spoznavnimi sposobnostmi, in je v tem podobno znamenjem Alzheimerjeve bolezni, ali pa s tresenjem, upočasnjenimi gibi in mislimi, povečanim mišičnim tonusom, manj izrazito obrazno mimiko, kar spomina na Parkinskonovo bolezen. Oseba ima lahko tudi privide ali prisluhe. Značilno znamenje so tudi ponavljajoči se padci brez očitnega vzroka in kratkotrajne izgube zavesti. Za demenco z Lewyjemi telesci je značilno tudi nihanje pozornosti in obdobja, ko je bolnik zaspan. Lahko pa tudi vznemirjen in nasilen, potem pa je z njim spet vse prav.

Frontotemporalna demenca nastane zaradi prizadete čelne in senčne strani možganov. Večino ljudi prizadene v petdesetih ali šestdesetih letih, številne tudi na genski podlagi. Osebe s frontotemporalno demenco imajo poglavitne težave z govorom in vedenjem. Takšna oseba s težavo najde pravo besedo, težko govori ali razume povedano, lahko se vede brezobzirno in ne upošteva socialnih norm, včasih pa je apatična in letargična.

Kako ukrepati

Statistično gledano ima ena od petih oseb v Evropi in Združenih državah Amerike, stara od 75 do 84 let, Alzheimerjevo bolezen, ta bolezen pa prizadene že skoraj polovico Američanov starih nad 85 let. Zelo pogosto sposobnost govora, gibanja in razmišljanja ogrožajo tudi kapi.

Raziskovalci univerzitetnega centra Rush University Medical Center, ki sodi med vodilne klinične centre v Ameriki, so proučevali na tisoče ljudi, in sicer tiste, ki so kljub visoki starosti ostajali zdravi in čili ter druge, ki jim to ni uspelo. Ugotovili so, da se skupini razlikujeta v življenjskih navadah in načinu prehrane. Drugi raziskovalci v Združenih državah Amerike, Evrope in Azije so se posvetili natančnemu ugotavljanju, katere hranilne snovi varujejo ali ogrožajo možgane. Nove tehnike slikanja možganov so omogočile raziskovalcem pogledati tudi neposredno v možgane in spremljati njihovo delovanje, kar še pred nekaj leti ni bilo mogoče. Iz izsledkov številnih raziskav in izkušenj so se izoblikovali trije koraki, kako zavarovati možgane:

Prvi korak: Priporočljivo je uživati ustrezno hrano, da bi se možganom zagotovila hranila, ki jih potrebujejo, in se zavarovati pred strupi v hrani in vodi. Teh je presenetljivo veliko in zato je pomembno vedeti, kje vse so škodljive snovi in kako se jim ogniti.

Dobro je vedeti, katere naravne maščobe so nujne za delovanje možganov in katere jim škodijo, kateri vitamini odstranjujejo proste radikale in druge snovi, ki lahko poškodujejo možgane.

Najpomembnejše pa je zagotoviti zdrav jedilnik, saj se vsako minuto dneva človekove možganske celice kopajo v hranilnih snoveh ali pa v strupih, ki smo jih vnesli s hrano.

Drugi korak: Možgane je treba uriti z ustreznimi mentalni vajami, ki krepijo povezave med možganskimi celicami. Poleg umske vadbe je pomembna tudi telesna. Telesne vaje, ki krepijo srce, krepijo tudi možgane. Učinek telesne vadbe je tako dramatičen, da slikanje možganov pokaže opazne razlike pred vadbo in po njej.

Tretji korak: Spopasti se je treba še z vsem drugim, kar ogroža spomin in delovanje možganov. Večinoma so to motnje spanja in nekatera zdravila ter tudi splošno zdravstveno stanje. Če nastajajo težave s spanjem, je treba ukrepati, saj je spanje nujno za urejanje spominskih sledi, številne spoznavne težave so lahko tudi posledica nespečnosti.

To so trije bistveni koraki glede varovanja možganov in jih je dobro upoštevati, ne glede na to, ali želimo zgolj okrepiti svoje možgansko delovanje, odstraniti začasne spominske težave ali pa se spopasti z Alzheimerjevo boleznijo. Kako to narediti, pa podrobneje v prihodnji številki.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA št. 304, december 2014

Fotografija: 123RF