Vsako leto izgubi vonj in okus na tisoče ljudi. Človek izgubi okus večinoma zaradi prizadetega vonja. Z okusom zaznavamo sladko, slano, kislo, grenko in umami. Umami je japonska beseda in pomeni “slastno okušati začimbe”. Za okus umami je odgovorna glutaminska kislina, ena temeljnih kislin, ki gradijo beljakovine.

Večina občutka okusa se poraja v nosu, in ne, kot misli večina ljudi, na jeziku. Vse pretanjene okuse človek izkuša z vonjem, če je vonj prizadet, se bo tudi jed zdela “brez okusa”. Vzroki za izgubo vonja v celoti (anozmija) ali le delno (hipozmija) kot povzročitelji izgube okusa so lahko različni. Vonj lahko prizadene večina vnetnih bolezni, na primer prehlad, vnetje sinusov, polipi in vse, kar preprečuje širjenje vonja v nosu. Izguba okusa je lahko tudi posledica virusne okužbe, kot je na primer gripa. Ta včasih uniči vonjalne živce, vendar se pogosto, čeprav ne vedno, živčna vlakna obnovijo. Kronična vnetja sinusnih votlin je mogoče zdraviti, polipe pa kirurško odstraniti. Včasih povzročijo izgubo okusa tudi zdravila s kortizonom, kadar je temelj bolezni, za katero jih je zdravnik predpisal, vnetje. Kadar človek izgubi okus naj najprej obišče specialista za usta, grlo in nos (otolaringologa), ki bo endoskopsko preiskal nos in sinusne votline. Če zdravnik otolaringolog ne najde vzroka za izgubo vonja ali okusa, je potrebno obiskati nevrologa, saj je izguba okusa in vonja lahko posledica poškodbe možganov zaradi padca ali udarca, pri katerem so se poškodovali živci. Tudi visok krvni tlak, napačna prehrana, tumorji v glavi, obsevanje in nekatera zdravila lahko povzročijo izgubo okusa. Če so temu vzrok zdravila, jih je treba opustiti, in bolniku se okus in vonj spet povrneta. V redkih primerih sta za izgubo vonja in/ali okusa krivi tudi Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen. Tudi obolenja zob ali neustrezna proteza lahko povzročijo poslabšanje okusa in težave s hranjenjem.

Specialisti preverjajo vonj s posebnimi vonjalnimi palčkami, okus pa z “začinjenimi” papirnatimi lističi in razpršili. Na podlagi krivulje možganskega toka se lahko ugotovi, ali v možgane sploh prihaja signal vonja. V ta namen človek vonja različne dišave, ko je priključen na EEG.

Številne motnje vonja izginejo po mesecih ali celo letih kar same od sebe, takšnih spontanih ozdravitev je okoli 60 odstotkov. Vonjalne celice imajo v primerjavi z drugimi živčnimi celicami sposobnost obnavljanja, obnovijo se na vsakih šest tednov.

Vaje pomagajo

Znanstveniki so dokazali, da je mogoče okus znova obnoviti z vajami. Prof. dr. Thomas Hummel in turški znanstveniki so z raziskavo[1] ugotovili, da lahko ljudem, ki so po bolezni izgubili okus in vonj, pomaga posebno urjenje. Poskusne osebe stare od 26 do 68 let, ki so izgubile vonj in okus, so več kot 36 tednov dvakrat na dan pet minut vonjale vrtnico, nageljnove žbice, evkaliptus in limono. Njihove izide so primerjali z drugo skupino ljudi s prizadetim vonjem in okusom, ki so v različnih obdobjih vonjali drugačne aromatične snovi, in sicer: 12 tednov po pet minut na dan enake aromatične snovi kot že omenjena prva poskusna skupina, nato nadaljnjih 12 tednov mentol, timijan, mandarine in jasmin, naslednjih 12 tednov pa zeleni čaj, bergamotko, gardenijo in rožmarin.

Poskusne osebe, bilo jih je 85, so morale same oceniti svoj okus. Znanstveniki so imeli tudi kontrolno skupino bolnikov s prizadetim okusom in vonjem, ki pa ni bila deležna urjenja. V obeh skupinah, ki so urile vonj, se je vonj izboljšal že po 12 tednih vaj, še opazneje pa po 24 in 36 tednih. Še boljše izide so dosegle osebe, ki so izmenično vonjale več različnih aromatičnih snovi.

Da je vonj mogoče izuriti sta prof. dr. med. Karl-Bernd Hüttenbrink in prof. dr. med. Thomas Hummel ugotovila že v eni od njunih prejšnjih raziskav. Neizurjeni ljudje prepoznajo samo od 20 do 30 vrst vonjav, preizkuševalci parfumov pa celo do 2000 različnih arom. Prof. Hummel in njegova raziskovalna skupina je naročila bolnikom naj vsak dan za deset sekund zjutraj in zvečer vonjajo štiri aromatične snovi (cimet, vrtnico, nageljnove žbice in evkaliptusovo olje) in njihove močne vonjave so spodbudile vonjalne celice, da so nastajale v večjem številu.

Ko ima kava vonj po gnojnici

Vonj je mogoče izboljšati samo, če so na voljo ustrezne zarodne celice. Vonjalne celice se tedaj na novo prilagodijo in začnejo zaznavati tudi druge vonje. Vonjalni čut pa se odziva samo na spremembo vonja, zato človek tudi ne opazi, ko dolgo časa sedi v zatohli ali zakajeni sobi, da je okoli njega zatohlo ali zakajeno, to pa takoj zazna oseba, ki pride od zunaj.

Neprijetna motnja vonja je tudi napačno vonjanje imenovano parozmija, pri kateri na primer kava vonja po gnojnici. To se zgodi, če je del živčnih celic poškodovan ali se ne odziva, zato v regeneracijski fazi pošilja v možgane napačne impulze. Pomagata urjenje vonja in akupunktura.

S starostjo vonj slabi, še zlasti po petdesetem letu, ko ima skoraj vsaka četrta oseba omejeno vonjalno sposobnost. Ženske praviloma bolje vonjajo in okušajo kakor moški. Tudi vonjalna sposobnost kadilcev je slabša, če pa se človek odpove nikotinu, se večini nekdanjih kadilcev vonjalna sposobnost obnovi.

xxx

O vonju in okusu

Zmanjšano sposobnost vonjanja in izgubo okusa je treba vzeti resno, saj sta omenjena čuta del telesnega alarmnega sistema. Kdor ne zmore dobro vonjati, lahko vdihne strupene hlape, ne zazna dima ob požaru ali ne začuti pokvarjene jedi. Izguba vonja in okusa vpliva na kakovost življenja in lahko pelje celo v depresijo.

Vonj in okus sodita med čute, s katerimi zaznavamo naravne in kemične snovi. Stvari okoli nas oddajajo v ozračje molekule, ki aktivirajo posebne živčne celice v ustih ali nosu, ki potem pošljejo ustrezne signale v možgane. Skoraj vse vonjalne živčne celice so v korenu nosu, okušalne (gustatorične čutne celice) celice pa v ustih in jih aktivira hrana in pijača. Živec trigeminus, čutilni živec v nosu in ustih, je pristojen za občutenje vonja in okusa. Na primer, prav ta živec je odgovoren za pečenje v nosu, ki ga povzroči vdihavanje kisa ali za občutek hladu v ustih, ki ga povzroči pepermint. Okus hrane je posledica sposobnosti zaznavanja petih okusov, konsistence hrane, temperature, vonjalnega vtisa in občutljivosti trigeminusa. Vse to ustvari “okus”. Če si kdo, na primer pri uživanju čokolade, zamaši nos, ne bo zaznal značilnega čokoladnega vonja, temveč le sladek okus.

Zdenka Novak Slovljan, objavljeno v reviji AURA št. 313, september 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com

[1] Modified olfactory training in patients with postinfectious olfactory loss, avtorji zdravniki: Aytug Altundag,  Melih Cayonu, Gurkan Kayabasoglu, Murat Salihoglu, Hakan Tekeli, Omer Saglam in Thomas Hummel. Prvič objavljeno online 2.junija 2015, objavljeno tudi v reviji The Laryngoscope, zv. 125, št. 8. strani 1763−1766, avgust 2015