Med paranormalnimi pojavi vzbuja posebno pozornost avtomatsko pisanje, eden izmed prvih nenavadnih pojavov, ki so ga tudi znanstveno raziskovali.

Kot pove že beseda, je to pisanje, pri katerem človek zelo hitro piše po „nevidnem“ nareku, navadno v transu. Med pisanjem večina takšnih medijev niti ne ve, kaj piše, dokler pozneje ne prebere napisanega. To so lahko osebna sporočila „duhov“ umrlih oseb ali celo knjižna dela in znanstvene razprave.

Slavni pisatelji pisali po nareku „duhov“

Celo slavni pisatelji so priznali, da nekatera njihova knjižna dela v resnici niso njihova, ampak so jih v celoti ali pa – še pogosteje − vsaj deloma napisali po nevidnem nareku, z avtomatskim pisanjem. To sta na primer trdila slavni angleški pisatelj Oscar Wilde in njegov slavni rojak, slikar in pesnik William Blake. Oscar Wilde je pri pisanju občasno uporabljal celo tablo ouija, ploščo, ob katero je pritrjeno pisalo ali pa pisec nanjo položi roko, v kateri drži svinčnik, pripomoček, ki ga uporabljajo spiritisti pri sporazumevanju z duhovi. Tudi William Blake je priznal, da je svojo pesem Jeruzalem napisal po nevidnem nareku. Tako je prejemal naenkrat po dvanajst, včasih pa celo dvajset ali trideset verzov. Pri tem sam sploh ni nič razmišljal, včasih je moral zapisovati verze celo proti svoji volji.

Takšne izkušnje je imel tudi slavni nemški pisatelj Johann Wolfgang von Goethe. Za ta pojav je skoval celo poseben izraz somnambulizem.

Še bolj nenavadno je, da so nekatera književna ali znanstvena dela nesporne vrednosti nastala z avtomatskim pisanjem, napisali pa so jih ljudje, ki niso bili niti pisatelji niti znanstveniki, ampak so imeli večinoma le osnovnošolsko izobrazbo ali pa še te ne.

Veliko neznanih zgodovinskih podrobnosti

Književnost, večinoma nabožna, napisana z avtomatskim pisanjem, se je pojavljala v Evropi in Združenih državah Amerike skoraj vse 19. stoletje. Tako je sredi 19. stoletja štirinajstletna Francozinja Hermance Dufeaux napisala dve knjigi: Življenje Jeanne d’Arc in Priznanja Louisa XI. V njiju je več podrobnosti, ki povsem ustrezajo zgodovinskim dejstvom.

Približno v istem času je gospa Krišanovskaja-Rochester iz Revaluaja, v Estoniji − ta je bila tedaj sestavni del Rusije − napisala celo štirideset okultnih romanov, ki ji jih je po njenih trditvah narekoval neki Indijec. Pri pisanju se ji je roka tako hitro premikala, da niti ni mogla spremljati vsebine. Večkrat je pisala celo v francoščini, jeziku, ki ga je le slabo znala, slog napisanih del pa je bil izjemen in brez pravopisnih napak. Njena knjiga V oblasti preteklosti vsebuje obsežne in zelo natančne opise notranjosti hramov in verskih obredov starega Egipta. Izkazalo se je, da so navedbe v knjigi pravilne, čeprav so te podatke poznali samo redki egiptologi, ki jih „avtorica“ ni poznala.

Na prelomu med 19. in 20. stoletjem je nastala prava poplava knjig, napisanih z avtomatskim pisanjem. Leta 1881 je dr. John Ballou Newbrough prvi avtomatsko pisal celo s pisalnim strojem. Tako je nastala knjiga Oahspe: Nova biblija, in so jo pozneje uporabljale tudi nekatere krščanske sekte.

Leta 1927 je knjiga Primer Patience Wort zelo razburkala znanstveno in laično javnost v Združenih državah Amerike. Napisal jo je Walter Franklin Prince (1863−1934) iz Bostona, metapsihik in član Ameriškega društva za psihično raziskovanje (American Society for Psychical Research). Knjiga ni nastala z avtomatskim pisanjem. V njej je avtor podrobno opisal zgodbo Pearl Curran, ki je v transu napisala zelo veliko knjig.

Neizobražene gospodinje postanejo pisateljice

Pearl Curran, rojena leta 1883 v Mount Cityju v severni Karolini, je bila preprosta gospa, povprečno inteligentna, s skromnimi sposobnostmi. Šolo je prenehala obiskovati že kot štirinajstletnica. Največji del življenja je preživela v istem mestecu in ni nikoli nikamor potovala. Tudi brala je malo, zato sta bila njeno obzorje in znanje skromna. Njeno življenje pa se je spremenilo, ko ji je leta 1913 neka prijateljica podarila tablo ouija. S pomočjo te table je začela Pearl Curran avtomatsko zapisovati sporočila neke osebe, ki se ji je predstavila kot Patience Worth. Patience Worth naj bi bila živela okoli leta 1694 na neki kmetiji v Dorsetshireju v Angliji, pozneje pa prišla v Ameriko, kjer so jo ubili Indijanci. Sporočila ji je še veliko podrobnosti iz svojega življenja. Veliko teh navedb so pozneje preverili in pokazalo se je, da so resnične. Sporočila, ki jih je prejemala Pearl Curran, so bila napisana v angleščini, kakršno so v 17. stoletju govorili v Angliji. Ker se je ta jezik zelo razlikoval od ameriškega pogovornega jezika, je Pearl Curran stežka razumela, kaj je zapisala.

Čez nekaj časa je začela Patience Worth gospe Curran narekovati roman in tako se je začela nenavadna knjižna kariera neizobražene gospodinje Pearl Curran. Knjiga The Sorry Tale (Žalostna zgodba), ki govori o življenju Jezusa Kristusa v Palestini, je polna natančnih podatkov o osebah, okolju in času, v katerem se je zgodba romana dogajala. Strokovnjake sta presenetila izreden slog in jezik romana, ki ju neizobražena gospodinja ni mogla obvladati. Dr. Usher, profesor zgodovine z univerze Washington v Saint Louisu je v svoji oceni dela celo napisal: „To je največja zgodba iz Kristusovega življenja in časa, ki je nastala po apostolskih evangelijih.“ Gospa je tako napisala še več knjig in vse so kakovostne.

Kot književnica, ki je pisala knjige po nareku z avtomatskim pisanjem, se je proslavila tudi Irka Geraldine Cummins (1890−1969). Tudi ona je nenadoma začela avtomatsko zapisovati besedila v staroangleškem jeziku, ki ga sama ni znala. Prve tri knjige je napisala po nareku, usmerjal naj bi ga bil Kleopa, eden od dveh učencev, ki sta po evangelistu Luku (Lk 24,18) srečala vstalega Jezusa na poti v Emavs. Toda Geraldine je trdila, da nareka ni prejemala neposredno od Kleope, ampak po sedmih „glasnikih“, ki jih je Kleopa le usmerjal, sam pa je ostajal v ozadju. Te knjige, v katerih je veliko natančnih podrobnosti, dopolnjujejo novozavezna apostolska dela in tudi poslanice sv. Pavla ter podrobno prikazujejo najzgodnejše vsebine krščanske cerkve.

Zgodba prve knjige, The Scripts of Cleophas (Kleopovi spisi), ki je bila zapisana leta 1928, se dogaja neposredno po Kristusovi smrti in končuje s Pavlovim potovanjem v Atene, okoli leta 50. Druga knjiga Paul in Athen (Pavel v Atenah) je nastala dve leti pozneje in nadaljuje zgodbo iz prve knjige. Tretja knjiga Great Days of Epheusus (Veliki dnevi v Efezu) je bila napisana leta 1933 in opisuje tretje misijonarsko potovanje apostola Pavla in njegovo delovanje v Efezu.

Četrta knjiga The Road to Immortality (Pot do nesmrtnosti) pa je drugačna: opisuje pot človekove duše po smrti, kako po različnih stopnjah napreduje k večnosti. Gospodična Cummins trdi, da ji je to besedilo narekoval eden od pionirjev proučevanja paranormalnih pojavov Frederic William Henry Mayers, ki je bil tedaj že trideset let mrtev. Pozneje je objavila še nekaj podobnih knjig, ena od njih Swan on a Black Sea: a Study in Automatic Writing; the Cummins-Willett Scripts (Labod na črnem morju: Študija o avtomatskem pisanju: Cummins-Willett spisi) je natančna študija njenega avtomatskega pisanja.

Brazilski mediji

Z avtomatskim pisanjem je zaslovel tudi Carlos Augusto Mirabelli (1889−1951), brazilski medij italijanskega rodu. V Evropi je malo znan, na svoji celini pa je slovel kot izjemen spiritistični medij, nekateri ga imajo celo za največjega medija vseh časov. Mirabelli je obvladal skoraj vse znane medijske pojave: psihokinezo, levitacijo, teleportacijo, materializacijo predmetov in pokojnih ljudi, glasbene pojave idr. Njegova sposobnost ksenoglosije (govorjenja v transu v neznanem jeziku) skoraj nima primerjave. V transu je govoril šestindvajset jezikov (med njimi tri mrtve: latinsko, starogrško, kaldejsko) in sedem narečij, v normalnem stanju pa je znal samo domači jezik − brazilsko različico portugalščine. V njemu neznanih jezikih je tudi spontano predaval filozofijo, astronomijo, sociologijo, politiko, medicino, zgodovino in naravoslovne znanosti. Bil je tudi uspešen zdravilec.

Veliko je nastopal javno, med pričami njegovih sposobnosti pa so bili tudi ugledni brazilski znanstveniki, zdravniki, pisatelji in politiki, tudi dr. Ganymed de Sousa, predsednik Brazilije. Prav on je naročil, naj začnejo Mirabellove sposobnosti proučevati znanstveno, in to so tudi storili.

Besedila, ki jih je prejemal z avtomatskim pisanjem, so bila nekaj izjemnega. Narekovali naj bi mu jih bili na primer: velika astronoma Johannes Kepler in Galileo Galilei, mislec in pisatelj Voltaire ter številne druge slavne osebnosti. Med njegovimi presenetljivimi besedili je tudi esej o zlu in preklinjanju napisan v hebrejšini in podpisan z Mojzes, esej, podpisan s Shakespeare, nareki Jana Husa, slavnega pridigarja, filozofa in češkega narodnega junaka. Ob vsem je treba omeniti, da je imel Mirabell samo osnovno šolo, v kateri so si otroci v Braziliji pridobili le temeljno znanje. Vsa napisana besedila pa so bila na zelo visoki strokovni ravni. Mirabelli je umrl 30. aprila 1951 v prometni nesreči.

Ko se je proučevanje paranormalnih pojavov usmerilo bolj eksperimentalno, so proučevanje avtomatskega pisanja nekoliko zanemarili. Delno so ga proučevali skupaj s kanaliziranjem. Toda avtomatsko pisanje je preživelo tudi v svoji klasični spiritistični obliki, in to spet v Braziliji, kjer je kljub navidez prevladujočemu katolicizmu še zmeraj veliko sporazumevanja z duhovi, bodisi kot klasičnega spiritizma ali kot sestavnega dela afrolatinoameriških kultov − macumbe, candobleja ali vuduja.

V Braziliji pa je bil za avtomatsko pisanje nadarjen še en izjemen medij, ki je na ta način napisal več kot 100 000 strani. To je bil Francisco (Chico) Candido Xavier (1910−2002), ena najbolj priljubljenih oseb v Braziliji. K njegovi priljubljenosti je pripomoglo tudi to, da je vse življenje pomagal revnim in veliko svojih visokih honorarjev za objavljene knjige podarjal v dobrodelne namene.

Xavier namreč ni želel s svojimi knjigami služiti, saj jih, kot je trdil, ni napisal sam, ampak je njihovo vsebino prejel z avtomatskim pisanjem, zato je živel zelo skromno in se je vse do odhoda v pokoj leta 1961 preživljal z normalno zaposlitvijo. Kljub temu je vsak dan vsaj pet ur namenil avtomatskemu pisanju, pri tem so ga navdihovali pokojni, večinoma brazilski avtorji.

Xavier je imel tudi svojega duhovnega vodnika ali „duha nadzornika“ Emmanuela, ki je bil glavni komunikator in posrednik med Xavierjem in drugimi duhovi. Emmanuel je Xavierju prek avtomatskega pisanja sporočil, da je bil svojčas starorimski senator Publius Lentulus, pozneje pa se je inkarniral v Španiji kot menih Damian in še pozneje, v Franciji, kot profesor na Sorboni.

Do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja je Xavier napisal skoraj stopetdeset knjig, vsaka pa je na sprednji strani imela opombo: Narekoval duh … (ime duha) Do konca njegovega življenja je tako nastalo več kot štiristo knjig, ki jih je navdihnilo skoraj prav toliko „piscev iz onstranstva“.

Xavier je bil trdno prepričan, da pripadajo spiritistična sporočila vsemu svetu, združevati morajo ljudi, da bi postali resnični bratje.

Desetletja je bil nekakšen narodni guru, saj so se k njemu po nasvet zatekale številne slavne osebnosti. V Braziliji so ga spoštovali kot svetnika, nekateri njegovi privrženci pa so prepričani, da je bil inkarnacija svetega Franciška Asiškega. Toda Rimskokatoliška cerkev v Braziliji je proti njemu vodila pravo malo vojno in razglašala, da ga je obsedel hudič. Vsi poskusi diskreditacije Xavierja pa so bili neuspešni in Chico Xavier je v Braziliji ostal enako priljubljen do konca življenja in tudi po smrti.

O njegovi priljubljenosti priča tudi nenavadni dogodek, ki je vplival celo na sodbo na sodišču.

Xavier je ob neki priložnosti z avtomatskim pisanjem dobil sporočilo pokojne žrtve uboja, da oseba, ki so jo na prvem sojenju obdolžili za uboj te osebe, ni prava, navedene so bile tudi doslej neznane podrobnosti. Na drugem sojenju so to pismo predložili sodišču, in tudi to je pripomoglo, da je bil obdolženec oproščen. To je verjetno izjemen primer, da se je nedokazana paranormalna informacija upoštevala kot dokaz v sodnem postopku.

Chico Xavier je proti koncu življenja telesno dokaj propadel, bil je skoraj slep na eno oko, vendar je bil kljub zdravstvenim težavam in splošni oslabelosti neverjetno dejaven. Dneve je preživljal v neki socialni ustanovi, ki jo je financiral s honorarji svojih knjig, in še naprej pisal knjige, tokrat s pisalnim strojem. Hkrati je sprejemal sporočila „duhov“ za osebe, ki so pri njem iskale nasvet in pomoč, in odgovarjal na tisoče pisem. Imel je tudi javne seanse avtomatskega pisanja − te so navadno trajale tri ure, obiskovali pa so jih lahko vsi, ki so to želeli. Delal je vse do smrti. Umrl je prav na dan, ko je brazilska nogometna reprezentanca premagala reprezentanco Nemčije z dva proti nič in postala svetovni prvak. Leto dni pred tem je Chico na televiziji izjavil, da želi umreti na dan, ki bo zelo srečen za vso državo, da njegove smrti ne bo spremljala žalost.

Sporočila univerzalne zavesti in ne duhov

Zgledov avtomatskega pisanja je še veliko, izbral sem samo najbolj znane in dokumentirane. Vprašanje pa je, kako razložiti to nenavadno sposobnost.

Spiritistično domnevo, po kateri naj bi bili avtorji teh besedil duhovi umrlih oseb, je velika večina raziskovalcev paranormalnega zavrnila, saj je tudi v neskladju z večino tradicionalnih ezoteričnih naukov o življenju po smrti. Raziskovalci paranormalnega se strinjajo, da so to najverjetneje sporočila iz nezavednega tiste osebe, ki avtomatsko zapisuje. Iz neznanih globin nezavednega naj bi izviral tudi umetniški ali znanstveni navdih. Če to drži, bi lahko navaden navdih pripisali nepopolnemu ali fragmentarnemu zajemanju iz nezavednega, avtomatsko pisanje pa bolj celostnemu zajemanju iz tega skrivnostnega izvira.

Vse to napeljuje na misel, ki ji pritrjujejo tudi starodavni ezoterični nauki: tisto, kar je Jung imenoval kolektivno nezavedno, je pravzaprav univerzalna kozmična zavest z univerzalnim kozmičnim spominom, s katerim je vsak posameznik povezan po svojem nezavednem. Ta neskončni ocean nezavednega pa v normalnih razmerah navadno ni dostopen naši omejeni, vsakdanji zavesti. Morda pa bi ga bilo bolje označiti kot pravo zavedno? Če pritrdimo takšnemu obstoju univerzalnega polja zavesti (ali nezavednega), neizčrpnemu viru vsega znanja, lahko morda nenavadne pojave, kot so avtomatsko pisanje in drugi pripišemo temu polju, ki nas vse povezuje, in ga bo morda nekega dne mogoče bolj množično uporabljati za dobro nas vseh.

Milan Gligorijević Gaon, objavljeno v reviji AURA, maj 2010, št. 249

Fotografija: Bigstockphoto.com