Odročni kraji planeta, sveti vrhovi Himalaje in Tibeta, skrivnostne globeli, nedostopne doline, reke in jezera osrednje Azije, templji, samotne podobe svetnikov, zliti z brezčasjem vesolja, prostranstva doneče tišine. Žareča, osupljiva svetloba. Ko so astronavta Jurija Gagarina vprašali o občutkih, ko je kot prvi Zemljan videl Zemljo iz vesolja, je rekel, da so bili občutki neopisljivi in da je Zemlja žarela v odtenkih barv, kakršne so na Roerichovih slikah.

Nicholas Roerich (1874–1947) je bil ruski slikar, umetnik, pisatelj, arheolog, zgodovinar in filozof. V Rusiji, Veliki Britaniji, Ameriki in tudi Indiji, kjer je živel večji del svojega pestrega življenja ter tam tudi umrl, je veljal za razsvetljenca in javno osebo. Zaradi dolgoletnih prizadevanj za varovanje umetnosti in arhitekture vseh narodov, pa tudi zaradi prizadevanja za medsebojno razumevanje in sodelovanje med narodi, je bil trikrat nominiran za Nobelovo nagrado za mir.

Najbolj nadarjeni slikar v ruski zgodovini

Rodil se je v Sankt Peterburgu v premožni odvetniški družini kot prvi izmed štirih otrok. Sodili so v zgornji srednji sloj in se družili s pisatelji, slikarji in znanstveniki tistega časa. Že kot deček je kazal zanimanje in nadarjenost za številne dejavnosti. Ko je bil star devet let, ga je znani arheolog vzel s seboj na izkopavanje krajevnih gomil. Navdušenje nad odkrivanjem skrivnosti pozabljene zgodovine je ohranil vse življenje.

Strastno so ga privlačile tudi literatura, filozofija in umetnost nasploh. Pokazal je posebno nadarjenost za risanje, zanimal pa se je tudi za okultne prakse, hipnozo in duhovnost, kar se je pozneje odrazilo v njegovem delu. Vpisal se je na Likovno akademijo v Sankt Peterburgu, na očetovo željo pa tudi na tamkajšnjo Univerzo. Čez nekaj let je končal šolanje za slikarja, leto pozneje pa diplomiral še kot odvetnik. Postal je znan kot najbolj nadarjeni slikar ne samo svoje generacije, temveč v vsej ruski zgodovini. Uspešen je bil tudi kot scenarist, zaslovel je s svojimi postavitvami in kostumi za balet in opero, zlasti za balet Pomladno obredje Igorja Stravinskega. Opremil je tudi več cerkva v Rusiji in Ukrajini.

Po končanem študiju je za leto dni odpotoval v Evropo, da bi si ogledal muzeje, razstave, ateljeje in likovne salone. Pred odhodom je spoznal prihodnjo soprogo Heleno, ki je bila izredno izobražena ženska in nadarjena pianistka, zanimala pa se je tudi za vzhodne religije, okultizem in mistiko, in za to navdušila tudi Roericha. Skupaj sta brala Vedanto, indijsko monoteistično filozofijo duhovnih učiteljev Ramakrišne in Vivekanande, poezijo Radindranatha Tagoreja in Bhagavad Gito – Gospodovo pesem, ki velja za sveto pismo hinduizma. Ta vpliv lahko zasledimo v številnih Roerichovih slikah, pa tudi v kratkih zgodbah in pesmih, ki jih je pisal.

Zakon Nicholasa in Helene Roerich je bil več kot le ljubeča zveza dveh posameznikov, bila sta sopotnika in sodelavca z enakimi pogledi in interesi na posvetnem in duhovnem področju. Veliko njunih dejavnosti se je prepletalo, Helena je izjemno vplivala na moževo delo.

Zaradi težav s pljučnico je leta 1917 zdravnik Roerichu svetoval oddih na Finskem. Tja se je odpravil s Heleno in odraščajočima sinovoma. Medtem je v Rusiji prišlo do oktobrske revolucije, tako da se zaradi novih razmer družina ni vrnila domov, temveč so se po krajšem bivanju v Skandinaviji preselili v London, kjer je bilo takrat zelo živo teozofsko gibanje. V Londonu sta Roerichova leta 1920 ustanovila svojo okultno šolo, imenovala sta jo Agni joga. Spodbujala je etično življenje v skladu z nauki filozofij in religij vseh dob. Srečevala sta se tudi z znanimi britanskimi budisti in filozofi.

Potovanja polna dosežkov

V tistem času je Nicholasa Roericha Umetniški inštitut iz Chicaga povabil v Ameriko. Družina je tja odpotovala z ladjo leta 1920, ostali so tri leta. V New Yorku je danes muzej Nicholasa Roericha z največjo zbirko njegovih slik, stalne razstave njegovih del pa so tudi v drugih muzejih in galerijah po državi. V Ameriki sta Roericha ustanovila podružnico svoje šole Društvo za Agni jogo (American Agni Yoga Society), ves čas pa sta se tudi pripravljala za pot v Indijo, kamor sta si že dolgo želela.

Ta načrt sta uresničila leta 1923. Ko sta s starejšim sinom Jurijem in nekaj prijatelji decembra tistega leta pristala v Bombaju, je bil to začetek neverjetnega petletnega popotovanja, med katerim so obiskali Indijo, Kitajsko, Tibet, Mongolijo in druge azijske države. Potovanje je bilo pravi podvig ne samo zaradi dolžine, temveč tudi zaradi izjemno težavnih razmer, težko dostopnih in slabo raziskanih območij, vremenskih razmer in jezikovnih ovir. Večkrat so jih življenjsko ogrožale lokalne tolpe, v Tibetu so jih britanske oblasti prisilno zadržale za več mesecev.

Zahodni mediji so njihova potovanja spremljali z zanimanjem ter pisali o umetniških in znanstvenih dosežkih odprave, čeprav je bil duhovni namen njihovega potovanja, po Roerichovih besedah, delovati kot poslanci zahodnega budizma v Tibetu. Vsi v družini so pisali dnevnik in knjigo o svojih doživetjih. V svojih zapisih Roerich pove, da so prečili petintrideset gorskih prelazov na višini med štiri in šest tisoč štiristo metri. Ob tem je čutil, da je bil rojen za takšne napore, da gore človeku pomagajo najti pogum in razviti moč duha. Na potovanju je naslikal več kot petsto slik. Med njimi je tudi serija slik, na katerih je kot zgled enosti religijskega iskanja in skupnih korenin človeške vere upodobil religijske učitelje Vzhoda in Zahoda ter indijske in krščanske svetnike in modrece.

Pet let po prvem potovanju sta se Roerichova z manjšo skupino odpravila na drugo odpravo, tokrat v Mongolijo, Mandžurijo in na Kitajsko. Obiskali so nekatere najbolj odmaknjene predele planeta, s puščavo Gobi vred. Na poti so zbirali rastline in njihovo seme, opravili številne arheološke raziskave ter našli znanstveno zelo pomembne starodavne rokopise. Med slikami, ki jih je Nicholas Roerich naslikal v tistem času, so slike z velikimi ženskimi božanstvi, med njimi sta Madonna Laboris in Mati sveta.

Roerichov dogovor in prapor miru

Po tem potovanju je leta 1928 družina zasnovala stalni dom v vasi Nagar v dolini Kullu ob vznožju Himalaje v Indiji. Roerichovi so ustanovili Inštitut za himalajske študije Urusvati, ki se je ukvarjal z botaničnimi in etnološko-jezikovnimi študijami, raziskavami arheoloških najdišč ter proučevanjem drugih odkritij z njihovih potovanj. Nicholas je medtem slikal platna z ruskimi obrednimi motivi in s svetimi temami, Roerichova pa sta bila tudi družbeno dejavna. Na domu sta med drugim sprejela tudi indijskega predsednika Jawaharlal Nehruja in njegovo hčer, Indiro Gandhi, Helena Roerich si je dopisovala s številnimi učenci šole Agni joga po svetu in tudi s pomembnimi osebnostmi tistega časa, med drugim z ameriškim predsednikom Franklinom D. Rooseveltom. Sama ali v telepatskem sodelovanju z učitelji z Vzhoda, predvsem M. Morjo, je napisala številne knjige, v ruščino pa je prevedla tudi obsežno delo Skrivni nauk rojakinje in soimenjakinje Helene P. Blavatsky.

Ko je Nicholas Roerich naslednje leto zaradi odprtja svojega muzeja odpotoval v New York, je javno izpostavil vprašanje, ki ga je bremenilo vrsto let. Po zgledu Rdečega križa je predlagal meddržavno pogodbo ali dogovor za zavarovanje kulturnih zakladov v vojni in miru. V sodelovanju s pravniki, izvedenimi v mednarodnem pravu, je zasnoval t. i. Roerichov dogovor (Roerich Pact) za ohranitev umetniške, znanstvene in zgodovinske kulturne dediščine narodov. V ta namen je oblikoval tudi prapor miru, ki bi visel povsod, kjer bi objekt ali kraj varoval ta dogovor. Na praporju so tri rdeče krogle obdane z rdečim krogom na belem ozadju.

Zakaj je uporabil takšen simbol, je več razlag. Na primer: da ponazarja religijo, umetnost in znanost kot tri vidike kulture; ali pretekle, zdajšnje in prihodnje dosežke človeštva, ki jih varuje krog večnosti; ali trojstvo v temeljih vsake religije. Simbol spremlja moto Pax Cultura. V tem je upodobljena Roerichova vizija: verjel je, da čeprav zemeljska svetišča in artefakti nekega dne razpadejo, misel, ki jih je obudila v obstoj ne umre, temveč je del večnega toka zavesti – človekovega hrepenenja, ki ga usmerjata njegova osredotočena volja in energija misli. Prepričan je bil, da je mir na Zemlji prvi pogoj za preživetje planeta in proces duhovne evolucije. Ta mir bi lahko dosegli, če bi vsi govorili skupni jezika »lepote in znanja«. Njegova prizadevanja so obrodila sadove leta 1935, ko je Roerichov dogovor podprlo in podpisalo dvaindvajset narodov, tudi Združene države Amerike. Dogovor in načela, za katera se je zavzemal, in prapor miru še zmeraj veljajo.

Nicholas Roerich je umrl v Kullu, 13. decembra 1947. Njegovo telo so kremirali in pepel zakopali na pobočju, s čudovitim pogledom na gore, ki jih je ljubil in upodobil na številnih skoraj sedem tisoč slikah.

Sara O. Berden, objavljeno v reviji AURA, januar 2015, št. 304