Na znamenito romarsko pot v Santiago de Compostela se vsako leto odpravi nepregledna množica romarjev. Ljudje romajo iz različnih razlogov, nekateri se želijo duhovno očistiti in se pokloniti svetemu Jakobu, drugi romajo samo iz rekreativnih namenov, tretji preprosto zaradi miru in tišine, ki jo hoja po neobljudeni pokrajini omogoča.

Nekateri se na romanje pripravljajo dolga leta, preden se končno odpravijo, drugi skočijo na vlak ali na letalo in ne da bi kar koli vedeli o poti, začnejo hoditi. Prav vsakogar pa se Camino potem, ko pride na cilj, nekako dotakne. Hoja v tišini, premišljevanje o sebi, o svojem življenju, o smislu nikogar ne pusti ravnodušnega. Nekateri se odločijo svoje izkušnje s poti zapisati, to sta storila na primer igralka Shirley MacLaine in pisatelj Paulo Coelho, pred nedavnim pa je v knjigi svoj Camino opisala tudi slovenska romarka, notarka iz Zagorja ob Savi in mati dveh otrok, Staša Lepej Bašelj.

Julija 2006 ste se odpravili na 807 kilometrov dolgo pot proti Santiagu de Compostela. Kaj vas je pritegnilo na to pot? So bili to znanci, prijatelji, ki so šli tja, zgodbe, ki ste jih slišali o Caminu?

Prvič sem za to pot slišala maja 2002 od Mirana Šublja Sagmaistra, ki se je prav takrat prvič odpravljal na romanje. Zdelo se mi je neverjetno, da zmore nekdo prehoditi 800 kilometrov poti. Kmalu zatem sem slišala za Društvo prijateljev poti svetega Jakoba, ki deluje v Ljubljani in ga vodita zakonca Rigler. Onadva in Miran so bili med prvimi Slovenci, ki so prehodili Camino, Riglerjeva pa prva Slovenca, ki sta o svojem romanju napisala knjigo. Knjiga ima naslov Blagor vama, uboga reveža. Informacije o Caminu so se mi potem začele kar nekako dopolnjevati in sestavljati.

Prebrala sem tudi knjigo Naceta Novaka z naslovom Camino, Od Nove Gorice do Compostele. Nace je odšel na pot še kot študent, bolj iz športnih namenov in spomnim se, da me je pri njegovem pisanju malce zbodlo njegovo poveličevanje mladosti in posmehljiv pogled na starejše romarje, na katere je sprva gledal malce zviška, češ, kaj se pa gredo, naj raje ostanejo doma, saj ne bodo zmogli poti. Sama sem menila prav nasprotno. Zdelo se mi je, da je treba te ljudi občudovati, da so se kljub svojim omejitvam, telesni teži in starosti sploh odpravili na tako pot. No, tudi Nace je bil proti koncu romanja drugačnega mnenja. Športna pripravljenost namreč pri romanju ni najpomembnejša, pomembna je predvsem volja.

Mislim pa, da je bila moja odločitev za Camino povezana predvsem z mojim poklicem. Leta 2006 sem bila še odvetnica in v tem poklicu slišiš veliko groznih reči. Ukvarjala sem se z družinskim pravom, z ločitvami in dodelitvami otrok in včasih kar nisem mogla verjeti, kaj ljudje drug drugemu počnejo. Vedno sem imela močan čut za pravičnost in nikoli nisem mogla povsem pozabiti na stvari, ki sem jih poslušala v službenem času. Delo sem nosila domov, zgodilo se je tudi to, da so me sredi noči klicale ženske, ki niso imele kam, in sem jih sprejela k sebi. Vse to se je začelo v meni kopičiti. Notranje sem se počutila umazano, nisem več zaupala ljudem, o vsakem človeku sem se spraševala, ali je dober in moralen ali pa doma za štirimi stenami zlorablja družino. Polna sem bila negativnih čustev in čutila sem, da potrebujem čiščenje. Ugotovila sem, da že vse življenje počnem nekaj za druge, najprej poklicno, nato kot mati samohranilka, nikoli pa ne naredim ničesar zase. Izvedela sem za Društvo prijateljev poti svetega Jakoba in z njimi začela hoditi naokrog. Spoznala sem, da me hoja izredno pomirja, srečevala sem nove ljudi, spoznavala pokrajino. Tako sem počasi zbrala pogum tudi za Camino.

Društvo prijateljev poti svetega Jakoba sta ustanovila Marjeta in Metodij Rigler. Nam lahko poveste nekaj več o tem društvu?

V tem društvu in okrog Marjete in Metodija se je začelo pred nekaj leti zbirati vse več ljudi, ki so že prehodili Camino ali pa so želeli tja, in tako je nastalo društvo. Večkrat na leto se skupaj odpravimo na daljše enodnevne pohode, dolge po 20–30 kilometrov, na teh pohodih pa obiščemo cerkve, rojstne hiše pisateljev, kulturne spomenike, pomembne kraje itn. Včasih nas pride le peščica, včasih pa nas skupaj hodi petdeset. Vse je zelo sproščeno, lahko hodiš sam, v tišini, ali pa v družbi in se pogovarjaš z drugimi romarji. Člani društva so se v zadnjem času lotili prav posebnega podviga, in sicer trasiranja poti svetega Jakoba po Sloveniji – ta poteka od meje s Hrvaško (Obrežje) prek Ljubljane pa vse do Trsta. Pot je že markirana, to pomeni, da lahko ponekod v Sloveniji in tudi v Ljubljani že najdete značilne kažipote – rumene puščice in školjke, ki jih je opaziti tudi na španskem Caminu. Dolgoročno to pomeni, da se bo nekoč dalo prehoditi pot iz Slovenije vse do Santiaga.

Romanje ste začeli na francoski strani Pirenejev. Je pa tudi veliko drugih poti, ki se stekajo v Santiago.

Tako je. Pot, na katero sem šla jaz, je najbolj priljubljena in najbolje markirana. Po njej vsako leto roma zelo veliko ljudi. Začne se v Franciji, zato se imenuje Camino Frances, dolga pa je 807 kilometrov. Druge poti, ki potekajo po Španiji, so še Camino de Norte, ki se začne v Irunu (725 kilometrov), Camino Mazarabe, ki se začne v Sevilli (980 kilometrov), Camino Portugues z začetkom v Lizboni (612 kilometrov) in še nekatere druge.

Tik preden ste se podali na Camino, ste se ustavili še v Lurdu, znanem romarskem središču na jugu Francije, kjer naj bi se revni deklici Bernardki prikazala Devica Marija. Ste šli tja s kakšnim posebnim namenom?

Veliko romarjev, ki gre na Camino Frances, začne svoje romanje v Lurdu, in tudi jaz sem menila, da je lahko to nekakšen simboličen začetek moje poti. Mesto je nabito z duhovno energijo in verskimi čustvi. Ogledala sem si votlino svete Bernardke in se udeležila svete maše v baziliki. V cerkvi, v tišini, med drugimi romarji, sem res globoko občutila, da začenjam svojo pot.

Nam lahko predstavite romarjev dnevni bioritem? Kako poteka njegov dan?

Veliko romarjev začne hoditi že v zgodnjih jutranjih urah, čeprav je zjutraj v Španiji še zelo temno. Tako se poskušajo ogniti vročini, jaz pa vročino kar dobro prenašam, zato sem se podala na pot pozneje. Nisem želela hoditi po temi, da ne bi zgrešila poti. Nato ves dan hodiš, vmes se ustaviš in počivaš, se oskrbiš z vodo. Nekateri opoldne, ko je najhujša vročina, počivajo, jaz pa sem kar hodila, ker sem želela čim prej priti na cilj, ki sem si ga zadala za tisti dan. Pot je zelo lepa, speljana je skozi vasice in mesta, ob poti je veliko cerkvic, gradov in raznih drugih kulturnih znamenitosti. Za romarje je odlično poskrbljeno. Lahko si nakupijo hrano in pijačo, ob poti so trgovine, gostišča z romarskimi jedilniki, ki so sestavljeni iz zelo kalorične hrane, zraven dobiš navadno še pol litra vina za moč. Poti so dobro označene, ni se mogoče izgubiti. Samo slediti moraš rumenim puščicam in školjkam. Vsakih nekaj kilometrov so preprosta in poceni zavetišča za romarje – albergi ali refugi. Ko popoldne prideš v mesto, kjer se boš za tisti dan ustavil, se najprej malo spočiješ, nato si greš ogledat mesto, v večjih mestih je veliko koncertov, prireditev, španskih plesov. Malo pokramljaš z romarji, izmenjaš izkušnje, naslednji dan pa spet na pot.

V knjigi pišete, da so bili prvi dnevi romanja za vas kar težki. Pojavile so se prve bolečine v nogah, veliko ste jokali.

Prve dni je v meni potekalo veliko čiščenje. Znanci in prijatelji, ki so že romali, so mi govorili, da je romanje čiščenje, ampak jaz tega takrat nisem razumela. Preden sem šla na to potovanje, še nikoli nisem bila nikjer dalj časa sama, stran od družine in prijateljev. Skrbelo me je, kako bo med mojo odsotnostjo z mojima otrokoma, kako se bosta znašla brez mene. Spomnim se, da sem se že na vlaku počutila osamljeno, povrh vsega pa je bilo treba takoj na začetku romanja premagati veliko višinsko razliko – prečkati Pireneje. Nenadoma sem se znašla tam, v hribu, sama, z velikim nahrbtnikom, ki ga nisem bila vajena, vsi so me prehitevali, jaz pa sem počasi stopala za njimi. Počutila sem se grozno, smilila sem se sama sebi, spraševala sem se, zakaj mi je bilo tega treba, zakaj nisem raje doma, ob morju, z dobro knjigo v roki. Prvih deset dni sem res veliko jokala. Vseeno pa sem ves čas vedela, da moram naprej, da ne morem kar tako odnehati in se vrniti domov praznih rok. Kar začnem, namreč po navadi tudi dokončam in zato sem sklenila, da bom nadaljevala, pa naj stane kar koli.

Mislim, da sem veliko jokala tudi zato, ker sem v zadnjem času pozabila jokati oziroma kakor koli izražati svoja čustva. Ko sem bila mlajša, sem veliko jokala in sem bila na splošno bolj čustvena, potem pa te življenje utrdi, okrog sebe zgradiš zidove, bolečino potiskaš globlje in globlje. Na romanju se vsi ti ventili sprostijo, vse, kar si v sebi zatiral in tlačil, pride ven. Od desetega dneva naprej je bilo že bolje. Bila sem že skoraj na polovici poti, začela sem verjeti vase in zaupati, da zmorem. V sebi sem občutila spokojnost, začela sem uživati v pokrajini, v naravi.

Kaj vse človek premišljuje, ko dan za dnem po več ur skupaj hodi v samoti? So vam misli uhajale v preteklost?

O preteklosti sem res veliko razmišljala. Prečiščevala sem stvari za nazaj, podoživljala nekatere dogodke, veliko sem si tudi zapisovala. Doma po navadi za to nimamo časa, ves dan smo obkroženi z raznimi mediji, radiem, televizijo, internetom, že ko zjutraj vstanemo, nas zasujejo informacije. Med hojo sem imela res čas, da sem nekatere odnose sistematično obdelala in o njih poglobljeno razmislila. Odnos s svojo mamo sem odlagala do zadnjega dne in mu še zmeraj nisem prišla do konca. Ampak saj bodo še druga romanja in druge priložnosti.

Kaj je bilo za vas najtežje na poti? So bile to bolečine, žulji, vročina ali vaši notranji intimni boji?

Telesne bolečine zagotovo so, predvsem na začetku, ko človeku primanjkuje kondicije. Pozneje na poti so težave predvsem žulji, bolečine v mečih, petah, ampak sčasoma se telo utrdi. Bili so trenutki, ko sem imela tako hude bolečine v nogah, da sem se zjokala. Ampak potem sem bolečino sprejela in hodila počasneje. Bolj kot bolečina me je prizadelo to, da sem se včasih počutila tako samo. Premišljevala sem, kako je doma in ali me otroka sploh kaj pogrešata ali pa sem za njiju samo nekdo, ki jima daje streho nad glavo in posoja avto. Zdaj vidim, da nas je ta razdalja okrepila. Bolje se razumemo in družinske vezi so se okrepile. Tudi s sinom sva po moji vrnitvi domov našla več stika.

 Nekateri predeli, ki jih romar prečka na Caminu, imajo pomenljiva imena, na primer Hrib odpuščanja, Hrib radosti. Ste kaj več razmišljali o teh imenih?

Za romarja je vse, kar vidi, sliši in prebere na poti, izjemno pomenljivo. Spomnim se, da sem nekje prebrala neki grafit, ki se je glasil nekako takole: »Romar, kaj te je zvabilo na to pot, katera skrivna sila te vleče?« In potem sem ves dan razmišljala, zakaj sem pravzaprav šla na romanje. Ob poti sem videla tudi veliko križev, ki so jih romarji izdelali sami in jih pustili tam, in se spraševala, kakšne težave imajo, zakaj so jih izdelali. Ko hodiš sam, imaš veliko časa za premišljevanje in vse, kar vidiš, je nabito s pomenom. Kar zadeva Hrib radosti, pa se tako imenuje verjetno zato, ker je prav nad Santiagom, in romarja tam nedvomno preplavi radost, saj je že skoraj na cilju.

Na poti ste spoznali tudi veliko drugih romarjev. Zakaj ljudje romajo? Razlogov je verjetno toliko kot romarjev?

V zadnjem času je Camino postal moderen. Že kar nekaj knjig je napisanih o njem in kadar koli kdo napiše knjigo, se več ljudi iz tiste države odpravi na pot. Tudi zaradi moje knjige je trenutno na poti kar nekaj ljudi. Veliko ljudi roma iz športnih namenov, veliko je kolesarjev, nekateri romajo le iz verskih razlogov. Veliko pa je tudi takih, ki romajo predvsem zato, ker je to moderno. Tisti, ki smo romali bolj iz duhovnih razlogov, smo se zvečer po navadi udeležili maše za romarje, ki je bila na voljo skoraj v vsakem mestu. Ta čas dneva, ko se je vse umirilo, mi je bil še posebno pri srcu. Spomnim se, da nam je nekoč v eni izmed cerkva duhovnik dejal, naj vsak romar moli v svojem jeziku. Ta trenutek sem zelo globoko doživela. Poslušala sem naše žlobudranje, v vsaj tridesetih jezikih smo molili očenaš in tisti trenutek smo bili vsi nekako povezani. Vsi smo bili del enega kozmosa, ene velike družine.

Na romanju imajo vsi romarji dobre in slabe trenutke, tako kot v življenju. Povedali ste že, kaj vam je bilo najtežje. Kaj pa najlepši trenutek?

Eden izmed najlepših trenutkov je bil zame takrat, ko mi je sin po telefonu poslal sporočilo in mi napisal, da me pogreša. Preden sem odšla, sva si bila pogosto v laseh, bojevala sva se z njegovo puberteto in težavnim odraščanjem in nikoli si nisem mislila, da me bo pogrešal. Lepih trenutkov je bilo še veliko – spomnim se na primer nekega jutra, ko sem vstala in začela hoditi, bilo je tik po dežju in bila sem že proti koncu poti. Hodila sem skozi gozdove evkalipta in vdihovala njihov sveži vonj, tega vonja ne bom nikoli pozabila. Bila sem povsem sproščena, srečna, vedela sem, da sem že skoraj na cilju, in sem res uživala. Zelo lepo mi je bilo tudi zvečer v kakem mestu, ko sem kje sedela in poslušala špansko glasbo. Vsakič sem pomislila, joj, kako lepo, da sem tukaj.

Dvesto kilometrov pred Santiagom, v Ponferradi – tako ste zapisali – ste imeli krizo. Kaj se vam je dogajalo takrat?

Včasih pridejo tudi taki trenutki. Spomnim se, da sem imela vsega dovolj, vse me je bolelo in takrat sem več prijateljem napisala sporočila, da ne zmorem več. Brat mi je odpisal, naj se kar vrnem domov in da me pred vrati že čakajo stranke s svojimi težavami. Njegovo sporočilo me je streznilo. Pet let sem si želela iti na romanje in zdaj, ko sem bila tukaj, tega nisem znala v polnosti doživeti. Krize torej nedvomno so, ampak minejo.

V knjigi pišete tudi, da ko ste prispeli v Santiago, niste občutili pretiranega veselja. Zakaj, menite, da je bilo tako?

Več kot osemsto kilometrov in okoli trideset dni na Caminu hodiš med pšeničnimi polji in vasicami, v miru in tišini, potem pa nenadoma padeš v veliko mesto, ki je izrazito romarsko, trgovsko in tržno usmerjeno. Katedrala svetega Jakoba je sicer zelo lepa, ampak težko jo zares doživiš, ker v njej neprenehoma zvonijo mobiteli in pobliskavajo fotoaparati. Ko sem prispela v Santiago, sem se zato počutila grozno. Vedela sem, da je nečesa konec, da sem svojo pot končala in da sem spet v resničnem življenju.

Camino je do današnjega dne ostal z vami in predvsem v vas. Po letu 2006 ste se lotili še Camina Portugues, organizirali pa ste tudi pohod iz Goričkega v Piran. Od kod želja po še? Kaj vam vsa ta romanja dajejo?

Na Camino Portugues sem se odpravila s skupino prijateljev, s seboj pa sem vzela tudi desetletnega nečaka. Potem sem se domislila, da bi lahko tako kot hodimo po Španiji, hodili tudi po Sloveniji. Navdih za pot iz Goričkega v Piran mi je dala pesem Vlada Kreslina. In smo šli. Hodili smo predvsem prijatelji in znanci, na nekaterih delih poti pa so se nam pridružili tudi drugi. Hodili smo dvanajst dni in skupno prehodili nekaj več kot štiristo kilometrov.

Vsa svoja romanja, hoje in sprehode dojemam kot odmik. Ko hodim, se sprostim, veliko razmišljam, v glavi kujem scenarije za svoje zgodbe, potopise, zadnja leta namreč tudi veliko pišem. Ljudje se sproščajo različno, jaz se najbolje sprostim tako, da hodim.

 In še za konec: kaj bi svetovali nekomu, ki razmišlja, da bi se podal na Camino?

Tako kot je meni dejal prijatelj Vinko: nikoli ne bo povsem ugodnih razmer in povsem primernega časa za odhod, vedno bo nekaj, zaradi česar bi lahko ostali doma. Torej, če si res želite iti, preprosto spakirajte stvari in pojdite, odpravite se na pot.

Pogovarjala se je Ana Rozman, objavljeno v reviji AURA, junij 2009, št. 238

Fotografija:  arhiv