Jasnovidnost je ena izmed človekovih danosti. Jasnovidni so torej vsi ljudje, se pa med seboj razlikujejo po stopnji obujenosti te lastnosti. Nekateri ljudje se svoje začetne stopnje jasnovidnosti navadno ne zavedajo in velik del otroštva mislijo, da tako kot oni vidijo tudi vsi drugi ljudje. Šele ob različnih dogodkih v življenju spoznajo, da le ni tako. Svojo drugačnost lahko sprejmejo ali pa jo začno zavračati, še posebno tedaj, če jim je ta povzročila slabe izkušnje.

Jasnovidnost in duhovna prebujenost

 Kako bo posameznik to drugačnost ali danost sprejel, je odvisno predvsem od njegove duhovne prebujenosti. Manj zavedajoči se ljudje jo bodo hitro zavrnili, ker ne vedo, kaj naj bi z njo počeli, zlasti tedaj, ko jih okolica zaradi nje zasmehuje in celo zavrača. So pa tudi taki, ki znajo danost jasnovidnosti spretno vnovčiti in iz nje napravijo pravi posel. Kako bodo poslovali, pa je odvisno od njihove etike in moralne drže. Vedno je bilo tako in še vedno je, saj pravkar živimo v obdobju velike krize, ki žene ljudi v obup. Človek, ki je zastrupljen z obupom, zlahka postane plen jasnovidcev, in to tistih, ki se iz dobičkaželjnosti na podlagi nekih svojih šibkih danosti razglasijo kar za jasnovidne ljudi, take, ki jim je od samega Boga ali nekega mojstra dana moč, s katero lahko preoblikujejo človekovo življenje, da postane natančno tako, ko si ga ta želi. Seveda pa potrebujejo za tak poseg denar, in sicer čim več denarja, saj jim ta odpira vrata v to delovanje, in brez njega ne morejo opraviti ničesar. Naj nas zdrav razum varuje srečanja s takšnimi ljudmi, ki v resnici ne morejo storiti ničesar za nas, čeprav jih morda pri tem delu vodi kanček želje, da bi pomagali ljudem v stiski. Bolj kot tovrstni ljudje lahko pomaga človeku v stiski iskren pogovor s sočlovekom, ki mu je resnično prijatelj in kot tak pripravljen to stisko z njim vsaj deloma podeliti.

Jasnovidnost duhovno prebujenih ljudi

 Duhovno prebujeni ljudje, ki imajo danost videnja, o tej danosti največkrat sploh ne spregovorijo, in tako vedo zanjo samo oni. Znajo pa jo tudi uporabljati, ne da bi to obešali na veliki zvon. Duhovno prebujeni ljudje navadno živijo življenje služenja sebi in predvsem drugim, saj vedo, da s tem odplačujejo svojo slabo karmo. Med služenjem, ko pomagajo iskalcem pomoči, uporabijo tudi svoja videnja, in to samo zato, da pomagajo prosilcu pomoči razrešiti zadevo, zaradi katere jih je prosil za pomoč. Takšen videc pri izbiri najustreznejše pomoči sočloveku lahko upravičeno uporabi tudi svoje videnje. Ne bo pa iskalcu pomoči razlagal, kako oziroma s čim mu je pomagal ugodno razrešiti težavo, ki ga je izčrpavala in ovirala v vsakdanjem življenju.

Koliko poseči v usodo

Takšen videc ve, kdaj sme poseči v človekovo življenje in tudi, koliko sme poseči, da se človekovo življenje spremeni. Pravi jasnovidci, ki so hkrati na višji stopnji duhovnega razvoja, ne bodo posegali v karmične zaplete prosilca pomoči, ker vedo, da s posegom ne bodo rešili prosilčeve težave in bodo njeno rešitev samo premaknili na poznejši čas. Takšno prelaganje pa ni smiselno. Ko pride čas odplačila, je najboljše, da vsak poravna svoj dolg in seveda tudi karmičnega. S prelaganjem si nakoplje samo še dodatne neprijetne okoliščine, ki bodo kot visoke obresti terjale od njega samo večje plačilo. Človek to dejstvo težko sprejema, ker nima pravega vpogleda v to, zakaj se mu dogajajo v življenju nekatere stvari in se celo ponavljajo. Šele ko začne spoznavati resnico o karmični poravnavi in nujnosti, da poravna dolg, se življenju ne upira več. Začne ga sprejemati tako, kot prihaja in dovoli, da ga življenje preseneti s svojimi ponudbami. Pri tem se zaveda, da vsaka, še tako slaba stvar nosi v sebi kal dobrega. V slabem bo s tem izkustvenim spoznanjem začel iskati kal dobrega. In ko jo bo našel, jo bo zavestno in ljubeče gojil in tako pripomogel, da bo s svojo rastjo, rastjo dobrega, prekrila, prerasla vse, kar je bilo sprva videti slabo. Ni slabega brez dobrega in ni dobrega brez slabega. Od zmožnosti posameznika pa je odvisno, ali bo znal v čemer koli poiskati dobro, ga ustrezno gojiti in podpirati tako, da se bo dobro uresničevalo. To je pomembno tudi zato, da ne bi v dobrem poiskal in podpiral kaj slabega, kar se prav tako lahko zgodi.

Zloraba jasnovidnosti

Različne danosti ima človek zato, da bi rabile vsesplošno dobremu. Za takšno služenje pa je potrebna ustrezna duhovna prebujenost. Brez te utegne človek prav hitro te svoje danosti zlorabiti. Z njimi bo začel mešetariti, sebično bo zlorabljal nekaj, kar mu je bilo dano. Tako bo neko danost razvrednotil v očeh vseh, ki vanjo verjamejo in v njej iščejo pomoč v stiski. Vrednost danosti pa se s tem v resnici ne bo spremenila. Ostala bo nedotaknjena, čeprav jo je ozkosrčni človek zlorabil. Zloraba ne izhaja iz danosti, temveč iz človeka, ki si je v želji po slavi in lahkem zaslužku drznil zlorabiti nekaj, kar mu je bilo dano v uporabo, in sicer v tako uporabo, ki ne bi podpirala človeške slabosti, temveč pomagala človeku najti pot iz stiske.

Vsak videc ravna s svojo danostjo v skladu s svojo duhovno prebujenostjo. S tem ravnanjem lahko napravi za ljudi veliko dobrega ali pa tudi slabega. Da se dogaja zadnje, pa ni vzrok samo v vidcu, temveč tudi v ljudeh, ki iščejo pri njem pomoč. Vsak torej dobi takšno pomoč, kakršno za svojo rast in s tem širše zavedanje potrebuje. Iz tega sledi: če se nekaj dogaja, se dogaja zato, ker je to potrebno v šoli življenja, v šoli, ki človeka osvobaja iz ujetosti v raznovrstne zmote.

 

Sporočilo mojstra Mahatme, objavljeno v reviji AURA, junij 2009, št. 238

Fotografija: Bigstockphoto.com