Z odporom do orožja in vsega, kar je bilo povezano z vojsko, sem se srečal že v najzgodnejši mladosti, to pomeni, da se nisem hotel igrati z leseni puškami, tanki na elastiko in svinčenimi vojaki, ki so merili svoje bajonete v prsi prav takšnih vojačkov, kot so bili sami.

Enako nezanimanje me je spremljalo med drugo svetovno vojno, ko so nad mestom grmele ameriške leteče trdnjave in nam dajale upanje, da bodo z bombnimi napadi kmalu končali vojaški spopad. Pozneje, v srednji šoli, je socialistična država med druge predmete vrinila novega in sicer predvojaško vzgojo. Država se je počutila stalno ogroženo in kot vsak državljan bi jo moral tudi jaz znal braniti. Učili so nas, kaj je puška, kako se razstavi in kako se najbolje pomeri v cilj. Osvojiti smo morali znanje o minah, topovih, zlasti protiletalskih, in kako v spopadu prsi ob prsi uporabiti bajonet. Treba ga je bilo zariniti med rebra in zasukati dvakrat desno in dvakrat levo ter očistiti rezilo.

Ob takšnem pouku ubijanja sem komaj zdržal. Spreletaval me je srh in večkrat sem si dejal, da bom storil vse, da bi se ognil uporabi takega znanja.

Zato sem se predavanjem iz tega predmeta skušal čim večkrat ogniti. »Prešprical« sem toliko ur, da sem imel ob koncu šolskega leta popravni izpit iz predvojaške vzgoje, kar je bilo v tistih časih dokaj nenavadno – pravzaprav reakcionarno.

Bolezen vse spremeni

V višji gimnaziji me je izdalo zdravje. Predolgo in suho sem kašljal, počutil sem se slabo in hujšal. Zdravnica je takoj posumila, kaj je z menoj in me poslala na različne preglede. Po tednu ali dveh, ko sem jo spet obiskal, mi je sporočila, da sem zbolel za tuberkulozo. »Močno zasenčena pljuča imaš in v pljunku smo našli bacile TBC. Moral boš na dolgotrajno zdravljenje.« Po tej slabi novici sem se kmalu znašel na Golniku in v Predvoru.

Enaka diagnoza in slabi obeti so se ponovili tudi tam. Ko sem na Golniku ležal že kakšen mesec, sem enemu od bolnikov v isti sobi zaupal svoje strahove pred služenjem vojske in spregovoril o svojem odporu do orožja. Po njegovem nasvetu sem se z zdravniško diagnozo v roki prikazal na vojaški medicinski »superkontroli«. Samo nekaj obratov pred rentgenskim aparatom, nezavarovanim pred sevanjem, je bilo dovolj, da je zdravnik oficir zajedljivo dejal: »Nikoli ne boš služil vojske, tuberant si. Lahko okužiš vso četo.« V vojaško knjižico mi je napisal, da sem nesposoben za služenje vojske in tudi za delo v zaledju. Zaradi koščka trdega sivega papirja, na katerem je bila napisana ta diagnoza, me je tudi predavatelj predvojaške vzgoje črtal iz obvezne navzočnosti pri njegovem predmetu. V tistem času, ko sem se otresel vsega, kar je bilo povezano z vojsko, sem se začel ukvarjati z duhovnostjo. Kar nekaj me je pritegovalo k njej. Dokaj hitro sem ugotovil, da razmeroma zlahka obudim svoje notranje sile. Začel sem intenzivno meditirati in iskati stike z enako mislečimi.

V tistem času sem spoznal žensko, ime ji je bilo Gemma, ki mi je odločilno pomagala pri mojem napredovanju po neznanih duhovnih poteh. Pogovarjala sva se tako, kot da bi se od nekdaj poznala, se ljubila in sovražila.

Pavel Matej Rak; celoten članek lahko preberete v reviji AURA, september 2014, št. 300