Ko se Julia Julian Asher odpravi na koncert, doživi dvojni užitek: glasbo sliši in tudi vidi. Zvok violine mu pričara pred oči močno rdečo barvo, ki se živahno preliva na vse strani, solo violončela vidi kot počasi tekočo medeno rumeno barvo. Julian Asher je angleški znanstvenik genetik z izjemnim darom za videnje glasbe. To je zelo redka sposobnost imenovana sinestezija, in priča o nevrološkem stanju, ob katerem človek drugače doživlja čutne informacije. Ljudje s to sposobnostjo lahko na primer vidijo barve in gibanje v številkah, besedah ali zvokih. Raziskave so pokazale, da ima opazno obliko sinestezije približno odstotek ljudi. Med znanimi lahko omenimo madžarskega skladatelja Franza Liszta, rusko-ameriškega pisatelja Vladimirja Nabokova in fizika Richarda Reinmanna. Psihologi so že davno ugotovili, da je sinestezija dedna lastnost, čeprav specifični geni takrat še niso bili ugotovljeni.

Možganska območja se prekrivajo

Prav Julian Asher s sodelavci se je lotih temeljitega raziskovanja tega pojava in naredil prvo gensko analizo sinestezije. Dosežki njihovega proučevanja so bili objavljeni v reviji American Journal of Human Genetics.

Raziskovalci so pregledali DNK 196 ljudi iz 43 družin, v katerih je več sorodnikov imelo dar sinestezije. Lotili so se natančnega ugotavljanja zvočno-vizualne vrste tega pojava (določen zvok povzroči pojav določene barve). Pričakovali so, da bodo našli le en gen, ki je odgovoren za navzočnost tega pojava, ugotovili pa so, da je tako nevrološko stanje povezano z deli 2., 5., 6. in 12. kromosoma, torej s štirimi ločenimi območji in ne le z enim! To je lahko pomenilo le eno, in sicer, da je genetika sinestezije precej bolj zapletena, kot so na začetku domnevali. Skeniranje možganov na kalifornijski univerzi v San Diegu je pokazalo, da pri ljudeh s sinestezijo prihaja do »prekrivanja« delovanja posameznih možganov predelov. Znanstvenik E. Nunn (Goldschmith college v Londonu) je potrdil to »prekrivanje«, ko je dokazal, da pri ljudeh, ki dojemajo zvoke v barvah, zvočni dražljaj aktivira območje vida.

Sinestezija in avtizem

Danes je že dokazano, da v normalnih otroških možganih obstaja več možganskih povezav, ki pozneje zamrejo. Ena od domnev je, da se sinestezija pojavi tedaj, če geni, zadolženi za prekinitev teh povezav, mutirajo. Povedano drugače, v možganih sinestetikov delujejo povezave, ki pri večini ljudi izginejo že v zgodnjem otroštvu. Zanimivo je dejstvo, ki ga je odkril Asher, da so drugi geni v prej omenjenih kromosomih povezani z drugimi psihičnimi odkloni. Na primer, geni iz 2. kromosoma naj bi bili povezani z avtizmom. Seveda je povezava sinestezije z avtizmom sporna in je le domneva, čeprav ena od predhodnih Asherjevih raziskav kaže, da je najverjetneje utemeljena. Moški, ki ga je raziskoval, je imel Aspergerjev sindrom (blaga oblika avtizma) in izjemno sposobnost pomnjenja številk – zapomnil si je 22.000 številk neskončnega števila . Moški si jih ni zapomnil s ponavljanjem, temveč so se mu številke, kot je sam povedal, prikazovale podobno kot vsak naslednji korak na že prej prehojeni poti. Sposobnost koncentracije na eno stvar je bila posledica blage oblike avtizma, toda sinestezija mu je pomagala pri pomnjenju števil. V tem primeru je bila sinestezija neke vrste fotografski spomin. Obstaja domneva, da ima oseba s kombinacijo sinestezije in avtizma vse možnosti, da postane znanstvenik, človek z enkratno in močno izraženo intelektualno sposobnostjo.

Ali so sinestetiki tudi umetniki?

Otroci s sinestezijo imajo pogosto težave v šoli: nekateri s težavo berejo, drugi težko razumejo narek. Takim otrokom je potrebno zagotoviti drugačno pomoč pri učenju, na primer uporabo kaset s posnetki šolske snovi.

Kakšna pa je verjetnost, da bodo sinestetični otroci postali slikarji ali pesniki? Tudi ta povezava ni potrjena, ne glede na znane umetnike, ki so imeli to sposobnost (Nabokov je v svojih spominih zapisal, da vidi črko Q bolj rjavo od črke K, črka S pa ni tako nežno modra kot črka C, njena barva naj bi bila zanimiva mešanica modrine in biserovine). Asher trdi, da sploh ne drži, da bi večina ljudi s sinestezijo zaplula v umetniške vode. V bazi podatkov, ki jo ima, med 900 sinestetiki ni opaziti povečanega števila ljudi z umetniškimi poklici. Iz lastne izkušnje je Asher povedal, da pri njem neverbalni šumi, kot na primer zavijanje sirene ali inštrumentalna skladba, sprožijo vizualne učinke. V mladosti je zelo rad hodil s starši na simfonične koncerte in je bil prepričan, da ugasnejo luči v dvorani zato, da bi lahko ljudje lepše videli barve. Ko je o tem povprašal starše, je spoznal, da ne vedo, o čem govori in tako ugotovil, da oni ne vidijo tega, kar je ob glasbi videl sam. Asher ni vedel, da ima to nevrološko stanje tudi svoje ime, dokler se ni začel ukvarjati z genetiko absolutnega posluha, in ugotovil nepričakovano povezavo s sinestezijo. Do tistega dne je sodeloval z raziskovalci, ki so že dolgo proučevali delovanje živčnega sistema, vendar nikoli niso slišali za pojav sinestezije. Sklenil je, da bo poskušal širiti znanje o tej redki in nenavadni lastnosti posameznikov, kajti mnogi menijo, da je to nekakšna nenormalnost in o njej raje molčijo.

Mira Jakopec, objavljeno v reviji AURA, julij 2014, št. 298