KAKO ZDRAVIMO ČUDEŽNO

Ameriška duhovna zdravilka Mary Baker Eddy je trdila: »Ozdravljata vera in pravo razumevanje Boga. Čudežno zdravimo tako, da iz pacienta najprej odstranimo strah – nadomestimo pa ga z vero, trdnim prepričanjem in močnim pričakovanjem ozdravljenja.« Eddyjeva je zdravila na podlagi svoje ugotovitve, da je človek duhovno bitje in ima božansko naravo, ki je ljubezen. Prepričana je bila, da sta le pacientova vera in pričakovanje ozdravitve tista dejavnika, ki prikličeta božansko zdravilno moč.

Med najbolj zavzetimi sodobnimi zdravilskimi pionirji je bila gotovo Američanka Mary B. Eddy, ki je v življenju opravila več nenadnih čudežnih ozdravitev, ustanovila Krščansko znanstveno združenje, napisala knjigo Znanost in zdravje ter razširila znanje o duhovnem zdravljenju po vsem svetu. Čeprav kristjanka, je zavračala nauka o izvirnem grehu in vnaprejšnji usodi. Ker je trpela zaradi kronične bolezni, je začela podrobno raziskovati svetopisemska poročila o zdravljenju prvih kristjanov in spoznala, da ozdravimo, ko trdno verujemo v ozdravitev.

Medtem ko je iskala zdravljenje za svojo bolezen, je dognala, da nas pravzaprav ozdravlja vera v ozdravitev. Le pravilno moramo razumeti duhovno resničnost, resničnost »božjega kraljestva na Zemlji«, pa bomo ozdraveli in bili srečni. Verovati moramo, da se duhovna resničnost lahko kadar koli in na kakršen koli manifestira v našem življenju in da jo lahko živimo »tukaj in zdaj« (vnaprej le trdno verujmo, da smo na primer zdravi ali bogati itn.). Iz tega razumevanja je razvila svojo zdravilsko metodo, s katero je čudežno ozdravljala in jo razširila po vsem svetu. Dokazovala je, da je metoda zasnovana na povsem znanstvenih načelih in se je lahko naučijo tudi drugi. Menila je, da takšno zdravljenje izvira iz povsem novega načina razumevanja Boga. Bog ali božanski um (kot je Boga imenovala) je namreč neomejen duh in ta deluje onstran omejitev naših fizičnih čutil (četudi se mi počutimo bolne, grešne ali slabotne, to Bogu ne preprečuje, da bi nas lahko kadar koli nenadno in popolnoma ozdravil).

Ko je krščanstvo raziskovala še bolj poglobljeno, je spoznala, da je bilo zdravljenje bolnih (na duhu, duši in telesu) bistveni del delovanja in služenja pri prvih kristjanih. Potem je odkrila tako imenovano »krščansko znanost« in ustanovila Krščansko znanstveno združenje – praktično duhovno rešitev za zdravstvene, moralne in druge pogoste človekove težave.

Zdravila je že v otroštvu

Mary B. Eddy (1821–1910) je večji del svojega otroštva, mladosti in zrelega življenja (vse do leta 1862) preživela hudo bolna. Rodila se je v zelo pobožni družini, starši so pripadali protestantski Kongregacijski cerkvi (v njej se zbirajo verniki iz vseh cerkva – vsi, ki verujejo v Kristusa). V družini so jo sicer učili, da je vsak človek božji služabnik, vendar pa so se držali neizprosne, neusmiljene in neprizanesljive teologije, medtem pa je Mary že kot otrok večkrat izražala brezmejno zaupanje v božjo ljubezen. V zgodnjem otroštvu je navadno zdravila poškodovane domače živali, ki so ji jih prinašali domači (živela je na kmetiji). Nekateri opisovalci njenega življenja pravijo, da je imela zdravilske sposobnosti že od zgodnjega otroštva.

Kmalu je začela zavračati nauka o izvirnem grehu in vnaprej določeni usodi. Njen oče je veroval, da je Bog tisti, ki nas po smrti kaznuje, saj smo le nevredni grešniki, zato se je pri veri oprijemal suhoparne dogme in doktrine. Ker je bila nenehno bolna, je začela raziskovati zdravljenje prvih kristjanov. Ko bi morala biti kot dvanajstletna uradno sprejeta med vernike domače cerkve, je zbolela, saj nikakor ni mogla verjeti v podobo Boga, kot so ji ga prikazovali. Takrat je dobila visoko vročino in, kot je zapisala, potem tudi čudežno okrevala: »Mati mi rekla, naj se oprem in zanesem le na Boga, ki mi bo omogočil, da se bom sprostila in ozdravela. Res sem vse predala Bogu in začela moliti tako, kot sem bila vajena. Želela sem tudi, da bi me Bog usmerjal. Medtem ko sem molila, me je obdal mehak sij neopisljive radosti. Potem pa je moja vročica izginila, vstala sem in se oblekla – bila sem povsem normalna in zdrava. Mati se je razveselila, zdravniki pa so se čudili ‘božjemu čudežu’. Po tem dogodku je vnaprej določena ‘strašna božja volja’ za vedno izgubila svojo moč nad menoj.«

Tudi medtem ko je bila mladostnica in je obiskovala Pembroke Academy, je naredila čudež, ozdravila je prestopnika, ki je nekega dne ogrožal njo in njene sošolke na šolskem vrtu. Prestopnik, ki je pobegnil iz zapora, jo je skušal udariti z gorjačo, ona pa ga je prijela za drugo roko – potem je izpustil gorjačo in pomirjen odšel. Drugo nedeljo je prišel k maši, kmalu pa se je brez upiranja vrnil v zapor.

Pričakovala je ozdravitev

Tudi potem ko se je poročila, se je še vedno spopadala z boleznijo. Leto po poroki ji je umrl mož, spet je bila bolehna in zato ni mogla dobro paziti na otroka, ki so ga morali dati skrbnikom. Skušala se je preživljati s pisanjem in poučevanjem na šolah, ustanovila pa je tudi zasebno šolo, v kateri so poučevali z ljubeznijo, in ne s strogo disciplino. Žal so šolo kmalu zaprli, saj so bile Maryjine metode za takratno dobo še preveč moderne. Ko se je poročila drugič, ji niso vrnili otroka, zato so se njeni simptomi poslabšali, podlegla je tudi težki depresiji in žalosti. Vendar se ni predala – nenehno si je želela, da bi okrevala, zato je vsepovsod iskala različne načine zdravljenja, preskusila je vsakršno zdravljenje, znano v tistem obdobju. Želela je skusiti vse, kar bi ji povrnilo zdravje, ji ublažilo bolečine: različna zdravila, pripravke in številne higienistične postopke za ozdravitev. Vendar se njeno zdravje ni izboljšalo.

Leta 1862 je naletela na zdravilca, ki je zdravil z »magnetizmom«, dr. Quimbyja, ki je ozdravljal brez zdravil. Ko ga je obiskala prvič, je bila skorajda invalidna, a z njegovo pomočjo je zelo hitro okrevala in tako rekoč nenadno ozdravela. Njene bolečine, šibkost in oslabelost, ki so jo spremljale od otroštva, so izginile. Končno se je počutila zdravo in se dobro počutila. Že po tednu dni zdravljenja se je bila sposobna povzpeti po več kot stoosemdesetih stopnicah, kar prej ni mogla. Takrat se je spomnila besed iz Svetega pisma, ki jih je Jezus rekel ženski, ki je bila dvajset let bolna in jo je bil ozdravil: Tvoja vera te je ozdravila.

Kmalu se je začela zanimati za duhovno zdravljenje, proučevala je dr. Quimbyjevo teorijo o bolezni in zdravljenju in o tem napisala več razprav. V okviru Quimbyjevega zdravilnega sistema je začela tudi javno poučevati. Tudi po Quimbyjevi smrti, leta 1866, je kot ena njegovih slednic, najprej še vedno poučevala ljudi o njegovih zdravilskih zamislih in metodah. Kmalu pa je začela predavati o drugačni zdravilski metodi (to je iznašla sama), saj je z poglobljenim proučevanjem Svetega pisma prišla do novih spoznanj o duhovnem zdravljenju, ki se niso skladala s Quimbyjevimi. Ovrgla je njegovo zamisel o dvojnosti, ki naj bi vladala med materijo in duhom ter zapisala: Vse, kar obstaja, je neomejen Um (Bog) in njegova neomejena manifestacija. Kajti Bog je »vse v vsem«. Prav tako se ni strinjala (v nasprotju s Quimbyjem) z uporabljanjem hipnoze pri zdravljenju. Zavračala je sleherno obliko hipnoze, saj je dognala: »Čeprav je videti kot da prvo hipnotiziranje pacientu koristi, pa mu to pozneje povzroči več težav kot njegova začetna bolezen. Hipnotizer namreč pri svojem zdravljenju uporablja eno napačno stvar, da bi z njo odpravljal drugo napačno (verjetje o bolezni).«

Menila je namreč, da bolezni, ki je nastala zaradi izvornega verjetja (vzorca) v bolezen, ne moremo zdraviti tako, da bolezensko verjetje (vzorec) nadomeščamo z drugimi miselnimi verjetji (vzorci). Rekla je, da to povzroča le še večje težave. Namesto tega je predlagala, naj zdravimo tako, da iz bolnika najprej odstranimo strah – nadomestimo pa ga z vero, trdnim prepričanjem in močnim pričakovanjem ozdravljenja. Verjela je namreč v duhovno zamisel o človeku. Zato je zdravila na podlagi svoje ugotovitve, da je človek duhovno bitje in ima božansko naravo, ki je ljubezen. Prepričana je bila, da sta le bolnikova vera in pričakovanje ozdravitve tista dejavnika, ki prikličeta »božansko zdravilno moč«. To je utemeljila: Četudi prosimo Boga (ali vseprisotno zavest ali božanski um ali univerzalni um) za zdravljenje in pomoč, se zato še nič ne zgodi … Zaradi te prošnje se še ničesar ne spremeni; kajti šele takrat, ko verujemo v ozdravitev, ozdravimo. Tudi Jezus je rekel, da ozdravlja človekova vera.

Spet je čudežno okrevala

Le nekaj tednov po Quimbyevi smrti pa se je Mary B. Eddy hudo ponesrečila. In to je pripomoglo, kot je povedala pozneje, da je še bolj poglobljeno raziskovala in razumela tako imenovano »znanost o krščanstvu«, ki jo je zastopala pri svojem zdravljenju, poučevanju, pisanju. Padla je namreč na poledenelem pločniku in si hudo poškodovala hrbtenico. Skorajda bi bila umrla. Ko je končno prišla k zavesti, je spoznala, da je invalidna, še bolj nemočna, kot je bila preden je spoznala zdravilca dr. Quimbyja. Imela je občutek, da se ji življenje izteka, zato je zaprosila, naj ji prinesejo Sveto pismo. Medtem ko je prebirala enega od odlomkov in sicer odlomek o Jezusovem ozdravljanju, je nenadoma začutila zelo močno božjo navzočnost. Kmalu zatem je sama vstala s postelje.

O tej nenadni samoozdravitvi je zapisala: »Zdravnik, ki me je obiskoval, mi je rekel, da ne bom nikoli več hodila. Vendar pa sem jaz le dva dni po nesreči povsem sama vstala s postelje. Lahko bi bila tudi hodila, vendar priznam, da sem se takrat še bala … Mislila sem, da pri zdravljenju poškodb, kakršno sem imela, lahko pomagam drugim – učila sem jih, naj pri zdravljenju svojega razuma ne osredotočajo na materijo. Vendar pa tega sama nisem takoj naredila in zato nisem bila takoj povsem usapšno ozdravljena.« Kmalu pa je povsem ozdravela.

V naslednjih letih je potovala po različnih krajih in predavala o svoji novi zdravilski metodi, s katero je zdravila brez kakršne koli medicinke pomoči ali sredstev, zdravil, preparatov ali higienističnih postopkov za zdravljenje. Svoje zdravljenje je utemeljila na svojem rokopisu Znanost in zdravje, ki ga je leta 1875 izdala kot knjigo. Znano je, da so nekateri bralci njene knjige med branjem nenadno ozdraveli. Vsepovsod po državi je čudežno ozdravljala in predavala. Najprej je o zdravilski metodi poučevala le naključne slušatelje, kmalu pa je vodila več skupin, v katerih je poučevala osnovna načela zdravljenja. Medtem se je ločila od nezvestega moža in se tretjič poročila leta 1877. Leta 1879 je ustanovila Krščansko znanstveno združenje, ki se je do leta 1910, ko je umrla, razširilo skorajda povsod po svetu. Postala je tudi ena najplivnejših in najbolj znanih Američank in je s svojim mišljenjem in delovanjem pripomogla tudi k širšim pozitivnim družbenim spremembam in razmišljanju.

xxx

Mary Baker Eddy, ki je zdravila čudežno, je ob proučevanju Svetega pisma in preskusih, ki jih je opravljala, postala prepričana, da je odkrila zdravilno moč, zasnovano na »višjem« razumevanju »Boga kot duha«, in človeka, ki je »ustvarjen po božji podobi in podobnosti«. Zato je trdila, da bolezen lahko ozdravimo s pomočjo prebujene ali zavedne misli – z jasnejšim dojemanjem Boga. Obenem je menila, da nam pri zdravljenju ni treba uporabljati zdravil, higienističnih ukrepov ali pripravkov – češ da tudi Jezus teh ni uporabljal pri čudežnih ozdravitvah, ki jih je opravljal, niti jih ni svetoval. Opogumljanje bolnika in sočutna potrpežljivost z njegovimi strahovi ter odstranitev teh strahov so najboljši zdravilski prijemi in so zasnovani na božanski ljubezni.

Jan Krase, objavljeno v reviji AURA, februar 2012, št. 270

Fotografija: www.patheos.com

 

 

 

 

Več ...