Vsekakor bi ljudje pričakovali, da zdravnica in ajurvedska svetovalka Biljana Dušić – že zaradi poklicne usposobljenosti, zato pa tudi nenehne pozornosti na bolezen in zdravje – veliko misli nase, se opazuje in redno zavedno skrbi za preprečevanje bolezni. Vendar moja sogovornica pravi, da ne živi tako; za ohranjanje zdravja, vsaj zavedno, ne naredi prav nič posebnega: »Samo potrebam svojega telesa in duha sledim, se odzivam na naravne klice, saj se ti v meni samodejno oglašajo.«

 Živi normalno in ne misli nenehno na to, ali je zdrava ali bolna – vendar pa redno meditira, vadi jogo in se zelo veliko giblje na svežem zraku: »V moj vsakdanjik so vtkane redna meditativna praksa, vadba joge in/ali tai či čuana, delo okoli hiše, gospodinjska opravila in skrb za živali, ki živijo pri nas. Trudim se tudi obdelovati mali vrt, ki ga imamo za hišo. Zaradi vsega omenjenega dela in opravil sem vse leto ne glede na letni čas in vremenske razmere veliko zunaj, na svežem zraku. Hrano, ki je ne pridelam na domačem vrtu, si navadno kupujem na bližnjih ekoloških kmetijah. Rada si pripravljam zelo preproste prehranske obroke, zapletene jedi pa si skuham le redkokdaj, saj za kaj takšnega preprosto nimam časa.«

 Narava nas vedno podpira

Biljana Dušič se ne spominja, da bi bila kdaj zelo bolna ali hudo poškodovana. »Predvidevam, da je takšna pač moja življenjska pot, moja usoda, ki tako zapoveduje … To ne pomeni, da nikoli nisem doživela nobenega težavnega bolezenskega stanja – še posebno slabo sem se počutila ob nekaterih poškodbah, kadar sem bila zelo izčrpana ali pa dlje časa izpostavljena hudim življenjskim pritiskom. Kadar ob takšnih dogodkih v moji bližini ni bilo razumevajočih ljudi, so mi vedno pomagali sonce, veter, ptičje petje, pogledi živali … Vse v naravi – to je moja izkušnja – je namreč usmerjeno tako, da nam pomaga in nas podpira. V življenju sem včasih doživljala tudi trenutke, ko sem se tega samodejno zavedela. Drugič pa sem potrebovala čas in trud, da predelam in odpravim iz sebe uničujoča čustva, ki sem jih doživljala, na primer žalost, globoko razočaranje in jezo. Ta čustva so se v meni porodila ob hudih življenjskih dogodkih in šele postopno sem potem spet zmogla začutiti podporo vsega okoli sebe.«

Moje sogovornice se torej polastijo tudi duševne tegobe: depresija, malodušje, otopelost itn. »Ob hujših življenjskih dogodkih in doživljanju neljube resničnosti sem nekajkrat čutila, da so me dogodki prisilili, da sem ‘šla na kolena’, tako težko je bilo … Torej dobro poznam trenutke, ko se v človeku pojavita malodušje in duševna omrtvičenost. Vendar pa so bili takšni trenutki v mojem življenju redki, trajali so zgolj kratek čas. Dandanes, ko se oziram v preteklost, prepoznavam takšna obdobja kot čas, v katerem je bila moja duševnost usmerjena na težavno resničnost. To sem takrat skušala doživeti in razumeti, da bi se nanjo laže odzvala, bolj v skladu s svojim bistvom.«

Pozna tudi negativna čustva: jezo, strah, hudo žalost, tesnobo ipd. »Tudi takšna čustva sem doživljala, iz njih delovala in tudi zaznavala svoj odziv nanje – predvsem sem spoznala, kako se počutim, kadar si dovolim, da se negativnim čustvom prepustim. Takrat sem se namreč vedno počutila izpraznjeno, nezadovoljno, ‘zatemnjeno’. Zapustili sta me vedrina in sposobnost zavedanja duše. In prav neprijetnosti zaradi doživljanja takšnih trenutkov in hrepenenje po stanju, v katerem zmorem slišati glasove svojega srca in duše, so mi pomagali, da sem začela tovrstne čustvene odzive zavedno spreminjati. Sicer počasi in postopno, toda vztrajno in vse se je dobro izšlo.«

Vsi dobro vemo, da se je slabih čustvenih odzivov najteže znebiti. Morda si je moja sogovornica – zdravnica in ajurvedska svetovalka – pri tem pomagala s svojim medicinskim znanjem … Kako je torej spremenila svoje negativne čustvene odzive? »Tako da sem v meditaciji več potovala k sebi. Da sem potovala vase vse pogosteje in so moje meditacije postajale vse daljše. Ko je moj notranji jaz postal dovolj okrepljen in predvsem vse bolj pričujoč v moji zavesti, so se naravno umikala tudi moja slaba čustva in čustveni odzivi. Preprosto – zavest resničnega jaza je potem spontano preplavljala druge duševne vsebine in jih počasi obračala k sebi. Zelo preprosto.«

Jem samo ekološko pridelano hrano

»Navadno se hranim zgolj vegetarijansko.« Pomembno pa se ji zdi, da vedno jé samo čisto, torej ekološko pridelano hrano. »Nekaj jo pridelam na svojem vrtu, drugo pa si nakupim pri prijateljicah in prijateljih, ki pridelujejo hrano ekološko, nekaj hrane pa si kupim tudi od okoliških ekoloških kmetov. Čistoča hrane – ne le da hrana ni umazana, temveč da predvsem ne vsebuje nobenih škodljivih kemikalij (da teh ni ne v rastlinah in ne v tleh, na katerih rastline rastejo) – se mi zdi poglavitno, saj brez tega dolgoročno ni zdravja.«

Biljana pripravlja svoja živila preprosto, poleti pa navadno uživa zgolj presno hrano. Skrbi predvsem za to, da njeni obroki niso preobilni in ne obremenjujejo telesa. »Moji telesni zgradbi in načinu življenja namreč ustreza prav takšno hranjenje, tega pa seveda ne svetujem tudi vsem drugim ljudem. Vsak človek je namreč drugačen tudi glede prehranjevanja – njegovo telo, kakovost snovi, iz katerih je to grajeno, njegove vsakdanje obremenitve in način življenja – vse to določa vrsto in količino hrane, ki naj bi jo posameznik zaužil. Splošno pravilo pri hranjenju je le to, da ne more biti zdravja brez čiste hrane. Pomembno je tudi, da se človek ne prenaje, temveč da vsakdo poje zgolj toliko hrane, da si z njo ne preobremeni prebavil.«

Meni tudi, da je hrana predvsem darilo, ki nam ga daje življenje. »Hrano uživamo zato, da bi kakovostno ohranjali svoje telo – to namreč potrebujemo zato, da bi opravili svoje poslanstvo, zaradi njega smo namreč tukaj. Nikakor pa ne velja nasprotno – tukaj nismo zato, da bi jedli. Morda je to zavedanje za marsikoga uporabno in mu bo lahko koristilo pri omejevanju njegovih pretiranih, nezdravih želja po hrani.«

Začutiti želim druge ljudi

Živi na vasi, in tako je vsak dan veliko na svežem zraku, še posebno zato, ker ima doma dva psa – ta jo primorata, da ju nekajkrat na dan pelje na sprehod. Poleg tega si mora pozimi iz drvarnice prinašati tudi drva za kurjenje peči (drva je včasih tudi sama sekala). Spomladi veliko dela na vrtu in v sadovnjaku ter ureja okolico hiše. »Zunaj je vedno veliko dela,« pravi, in razlaga, da si želi biti delec v energijskem kroženju, v čisto fizikalnem pomenu. »Svoje delo in trud (na vrtu, dvorišču, pri pripravljanju drv in delu s psi ipd.) želim nameniti radosti naravnih bitij – potem tudi sama naravno in z veseljem prejemam njihova vrnitvena darila in ob njihovi radosti videvam dosežke svojega dela. V tem uživam.«

Za odnose z domačimi in drugimi ljudmi skrbi tako, da se zanje čim bolj potrudi, skuša jih začutiti in razumeti ter čim bolj prepoznati njihovo resnico, tisto, ki ji jo sporočajo. Da utiša sebe in dovoli, da ji tišina sporoči, kako naj se sporazumeva s katerim človekom. »Pri domačih je to bistveno težje,« pravi, »saj se v svojem domu rodimo in rastemo. Ali pa se – v skupnem ustvarjenem domu – zelo dobro poznamo in zato oblikujemo medsebojna razmerja na podlagi že vnaprej ustvarjenih pričakovanj in podob, ki smo si jih oblikovali. Doma zato praviloma nismo utišani, temveč smo zelo glasni in želimo imeti posebno mesto. To pa navadno povzroča največ težav in zato moramo na tem področju vedno kaj spremeniti …«

Biljana Dušić našim bralcem tudi priporoča, naj za ohranjanje celostnega zdravja in notranjega miru v vseh življenjskih obdobjih naredijo kaj tudi zase: »Če me vprašate, kaj bi svetovala ljudem za ohranjanje telesnega in duševnega zdravja, potem se mi zdi najpomembnejše tole: Zavedati se moramo, da nam je vsak dan podarjen, da je nov, neponovljiv in da je lahko tudi naš zadnji dan … Če se zavedamo tega, potem v življenju veliko laže ločimo bistveno od nebistvenega. Telesno in duševno. In prav iz tega zavedanja naprej se začenja Življenje.«

Tara Novak; objavljeno v reviji AURA, marec 2013, št. 283

Fotografija: Iz osebnega arhiva.