Misli učinkujejo na živa bitja zelo različno, odvisno od tega, ali je namen dober ali slab. Odgovori znanstvenikov na vprašanje, ali je dobra misel močnejša od slabe, niso enotni.

Nekatere raziskave kažejo, da je slab namen močnejši in da je laže škodovati zdravemu sistemu kakor zdravi sistem še izboljšati ali popraviti kaotičnega. Veliko zdravilcev uporablja, zlasti pri zdravljenju raka, negativna sredstva, da bi dosegli pozitivni izid. Izsledki raziskave ameriškega ginekologa in zdravilca Leonarda Laskowa pa so pokazali, da je bila pri preprečevanjU rasti rakavih celic najučinkovitejša prošnja vesolju v kombinaciji z vizualizacijo želenega.

Ameriškega psihiatra Dicka Blasbanda je pritegnila zamisel, da se lahko življenjska energija okrepi in usmeri tako, kot povečevalno steklo skoncentrira in usmeri sončne žarke. Navdihnile so ga teorije Wilhelma Reicha, avstrijsko-ameriškega psihiatra in psihoanalitika, ki je menil, da je orgon (vsenavzočo prvobitno kozmično energijo) mogoče ujeti v akumulator, izdelan iz plasti kovinskih in nekovinskih snovi, kakršni sta bombaž in klobučevina. Reich je verjel, da bo atmosfersko energijo kovina najprej pritegnila, nato odbila, potem pa jo bo absorbirala (vsrkala) nekovinska snov. Izidi prvih Reichovih poskusov z rastlinami in živalmi so bili obetavni in to je bil temelj njegovih poznejših trditvah o zdravilnosti orgonske energije.

Tudi Blasband je s poskusi dokazal, da miši, izpostavljene orgonskemu energijskemu akumulatorju, živijo dlje kakor tiste, ki tega niso deležne. Spodbudne izide je dobil tudi pri zdravljenju rakavih celic miši. Ugotovil je, da so Reichove zamisli podobne izsledkom Fritza-Alberta Poppa in njegovemu delu z biofotoni, ter sklenil, da je morda akumulator najbolje preskusiti z merjenjem njegovega delovanja na svetlobo, ki izhaja iz vseh živih bitij.

Avgusta leta 1993 je Blasband obiskal Poppov mednarodni inštitut v Kaiserslauternu v Nemčiji. Izdelala sta številne orgonske akumulatorje in izbrala za poskuse vrtno krešo (Lepidium sativum) in zeleno algo (Acetabularia crenulata). Poppovi fotomultiplikatorji so preštevali emisije svetlobe rastlin v orgonskih akumulatorjih in zunaj njih ter zapisovali razlike.

Blasband je opravil štiri poskuse: najprej na eno uro, potem na dva tedna, vendar Poppova naprava ni pokazala nobene razlike v emisijah svetlobe.

Blasband je domneval, da se je to zgodilo zato, ker so rastline bile že toliko zdrave, da se jim stanje z akumulatorjem nikakor ni moglo izboljšati, zato se je odločil zeleno algo prikrajšati za nujne vitamine – 24 ur pred obravnavo. A tudi takrat ni bilo nobene razlike, biofotoni rastline se niso spremenili. Zdelo se je, kot da akumulator nikakor ne more pomagati rastlinam.

Blasband in Popp sta se potem odločila preveriti domnevo, da namen lahko okrepi delovanje akumulatorja. V novi vrsti poskusov je Blasband poslal akumulatorju namen, naj bi njegova energija eni vrsti sadik škodovala, drugi pa koristila. V obeh poskusih je bil slab namen močnejši od dobrega. Škodljive misli so delovale najmočnejše.

Blasbandova kratka raziskava je postavila v ospredje nekaj zelo vznemirljivega: slabe in dobre misli vplivajo na svet okoli nas, kaže pa, da je morda vpliv slabih misli močnejši. V vseh kulturah poznajo tudi slab namen: uroke, vudu, prekletstva, kletve – in vse to deluje.

 

Moč vizualizacijskih tehnik

Zdravnik dr. Larry Dossey, pisec knjige Be careful What You Pray For …, je ugotovil, da je slab namen podlaga večine zdravljenja. Za zdravljenje nalezljive bolezni ali raka je takšen namen nujen. Deluje prek želje po ubijanju nečesa, bodisi da gre za zaviranje encimov bakterij, spreminjanje prepustnosti celične membrane, preprečevanje hranjenja celice ali sinteze DNK. Da bi zdravljenec okreval, mora vsiljivec v njegovem telesu umreti.

Številni začetniki uporabe medicine uma in telesa pri zdravljenju raka, kot so dr. Bernie Siegel, dr. Carl Simonton in avstralski psihiater Ainslie Meares, so svoje paciente spodbujali k uporabi mentalnih slik – metaforičnih prikazov njihove bolezni – da bi pospešili zdravljenje.

Večina obolelih za rakom je uporabljala vizualizacijske tehnike, pri tem so si predstavljali bojno polje, na katerem se dobro (pacient) spopade z zlim (karcinomom), a pacient ima močnejše orožje. Nekateri pacienti so si zamišljali svoje levkocite kot vojsko, ki ubija rakave celice, ali pa so si predstavljali, kako zapirajo »pipo«, ki uravnava dotok krvi v rakave celice.

Nekateri pacienti so se postavili v vlogo sodnikov v nasilni videoigri. Ko je Simonton prvič uporabil to tehniko v sedemdesetih letih 20. stoletja, je bila najbolj priljubljena igra Pac-Man. Pacienti so si zamišljali, da je v njihovem telesu mali Pac-Man, in ta požre vse rakave celice, ki mu pridejo na pot.

Pri raziskavah vpliva slabih misli naletijo znanstveniki na številne ovire. Ena temeljnih težav je najti živo bitje, ki ga je mogoče ubiti, ne da bi kdo temu nasprotoval. Zato znanstveniki največ raziskujejo primitivne oblike življenja, kot so glivice ali semena malih rastlin. Druga težava pa je, kako se ogniti ‘učinku razsipanja’. Kaj če je zdravilec nekoliko raztresen in pošlje slab namen ne le povzročitelju bolezni, temveč tudi prejemalcu, osebi, ki jo želi ozdraviti?

 

Um, ki uničuje

Mojstri či gonga trdijo, da namen lahko poboljša ali uniči. Tudi kitajski izraz za pošiljanje pozitivnega čija ali življenjske energije prevajamo kot ‘um, ki uničuje’.

Izsledki številnih raziskav či gonga na Kitajskem, zbrani v bazi podatkov či gonga, kažejo, da ‘um, ki uničuje’, lahko ubija rakave celice pri ljudeh, tumorje pri miših, zmanjša rast Escherichie coli in dejavnost amilaze, encimov, ki sodelujejo pri presnavljanju ogljikovih hidratov. Ampak zahodni znanstveniki so do te baze podatkov še naprej zadržani. Le malo tovrstnih raziskav je bilo narejenih na zahodu.

V eni od raziskav rastlin, o kateri so poročali leta 1988 v Pekingu, na Prvi svetovni konferenci za akademsko izmenjavo medicinskega či gonga, so proučevali, ali bo pošiljanje čija vplivalo na rast rastline Tradescantia paludosa z osredotočenjem na njen proces replikacije.

Mojster čija se je moral osredotočiti na to, da bi poškodoval enega od mehanizmov za samouničenje rastline: zaradi take škode bi rastlina morala živeti dlje kot sicer. Mojster je moral svoj namen natančno usmeriti, da bi poškodoval samo del bilke, drugi deli pa bi morali ostati nedotaknjeni.

Da bi zapisali tudi najmanjše spremembe rastline, so znanstveniki uporabili mikronuklearno metodo, razvito na državni univerzi Zahodnega Illinoisa. Med poskusi so mojstri či gonga pokazali neverjetno sposobnost pošiljanja natančnih napotkov – nekateri od teh so bili za nekatere dele rastline škodljivi, drugi pa koristni.

Podobno raziskavo so izpeljali tudi znanstveniki na Medicinski fakulteti Yang Ming v Taipeiju na Tajvanu. Mojster či gonga je v tej raziskavi izmenično poslal dobre in slabe namene spermatozoidom merjasca in človeškim fibroblastom (elementom vezivnega tkiva). Po dveh minutah slabega namena sta se rast celic in sinteza beljakovin v njih zmanjšali kar za 22– 53 odstotkov. Ko je mojster či gonga deset minut pošiljal dober namen, se je dejavnost celic povečala od 5 do 28 odstotkov. V drugi, dobro nadzorovani raziskavi, ki jo je izpeljala Medicinska fakulteta Mount Sinai, je dvema mojstroma či gonga uspelo zavreti proces, povezan s kontrahiranjem mišic, kar za 23 odstotkov.

 

Najboljša strategija zoper raka

Čeprav se zdi, da natančno usmerjen slab namen lahko zmoti najbolj temeljne biološke procese, ena od raziskav navaja na sklep, da takšen namen za zdravljenje ni nujen.

Leonard Laskow, ameriški ginekolog in zdravilec, je sodeloval pri raziskavi ameriškega biologa Glena Reina, v kateri so iskali najučinkovitejšo strategijo za preprečevanje rasti rakavih celic. Laskow je na temelju svoje prakse verjel v ustvarjanje čustvene povezave s ciljem – tudi ko gre za celice karcinoma – pred pošiljanjem zdravilnega namena.

Rein je pripravil pet različnih petrijevih posodic z enakim številom rakavih celic in Laskowa pozval, naj vsaki pošlje drugačen namen. Pri prvi posodici si je Laskow zamislil, naj se naravni red in hitrost rasti celic znova normalizirata. Pri naslednji posodici je uporabil taoistično vizualizacijo: predstavljal si je, da so v skodelici ostale samo tri celice. Pri tretji posodici je samo zaprosil Boga, naj mu Njegova volja steče skozi roke. Celicam v četrti skodelici je dal brezpogojno ljubezen: kot budisti je meditiral o ljubezni in sočutju. Pri zadnji skodelici pa je uporabil slab namen: zamišljal si je, kako se celice dematerializirajo in izginjajo v svetlobo ali praznino.

Rein je Laskowovo učinkovitost meril s količino radioaktivnega timidina, ki ga absorbirajo rakave celice in je njihov kazalnik rasti.

Različni nameni Laskowa so učinkovali različno. Najučinkovitejši so bili neusmerjeni nameni, s katerimi je celicam sugeriral vračanje k naravnemu   redu. To je zmanjšalo rast rakavih celic za 39 odstotkov. Podrejanje Božji volji je bilo nekoliko manj učinkovito in rast celic se je zmanjšala za 21 odstotkov. Enako je bilo s taoističnimi vizualizacijami. Brezpogojno sprejemanje in predstavljanje dematerializiranja celic na celice ni imelo učinka.

V naslednji raziskavi je Laskow znova uporabil dve možnosti: taoistično vizualizacijo in prošnjo, naj se celice vrnejo k svojemu naravnemu redu. Obakrat se je rast rakavih celic zmanjšala za 20 odstotkov. Najmočnejše je učinkovala kombinacija obeh namenov skupaj: prošnja, naj se celice vrnejo k naravnemu redu in predstavljanje, da so ostale samo tri, je zmanjšalo njihovo rast za 40 odstotkov. Očitno je največji uspeh prinesla kombinacija prošnje univerzumu, da znova ustvari red, in vizualizacija določenega izida. Najučinkovitejši zdravilni namen torej ni slaba misel. Morda je pri zdravljenju najučinkovitejše, da se umaknemo, čakamo na izid in dopustimo višji inteligenci, naj znova vzpostavi red.

 

Vpliv slabih zakonskih odnosov

Raziskovalci so odkrili, da slabe misli in negativne vizualizacije zelo slabo vplivajo na telo, videti je, kot da bi misli prevzele fizično obliko. Na primer, ameriški raziskovalci iz Centra za napredno zdravljenje ran so odkrili, da imajo pacienti z ranami, ki se težko zarastejo, slabe misli in čustvene rane: krivdo, jezo in pomanjkanje samospoštovanja.

Enako učinkujejo slabi partnerski odnosi. Novejše raziskave zakoncev so pokazale, da stres, ki ga izzove prepir med partnerjema, podaljša celjenje ran vsaj za en dan. V domiselnem proučevanju na Medicinskem kolidžu univerze v Ohiu so raziskovalci zbrali 42 zakonskih parov in samo enega od zakoncev v paru malo ranili. Partnerji so imeli nalogo, da se med prvimi seansami pogovarjajo brez konflikta, čas celjenja ran pa so raziskovalci skrbno merili.

Nekaj mesecev pozneje so raziskovalci enega od zakoncev poškodovali, a tokrat so partnerjema predlagali, naj se pogovarjata o temah (denar, družina), ki bodo zanetile spor. Tokrat je trajalo dan dlje, preden so se rane zacelile. Poleg tega so se zakoncem, ki se ne razumejo dobro, rane celile 40-odstotno slabše kakor usklajenim parom. Analiza tekočin v ranah je pokazala različne ravni spojin interlevcina – 6 (IL-6), citokina (beljakovina z majhno molekulsko maso), najpomembnejšega za imunološki sistem. Pri nekompatibilnih parih je bila raven interlevcina sprva prenizka, po prepiru pa je bila nenavadno visoka – kar je bilo znamenje preobremenjenosti imunskega sistema.

Vse te raziskave niso bile obsežne, a posledice njihovih dosežkov so daljnosežne: tudi naše trenutno stanje uma kaže neki namen, ki vpliva na življenje okrog nas. Um vpliva na okolico, misliti pravzaprav pomeni delovati. Kadar koli želimo na nekoga vplivati, se moramo vprašati: Ali res pošiljamo ljubezen?

 

Kako se zavarujemo?

Če lahko nezavedno sprejemamo slabe vplive, ali se je mogoče pred njimi tudi ubraniti? Veliko medijev svetuje vizualiziranje nekakšnih varoval. Denimo, da si predstavljate, da ste v velikem balonu ali sijočem jajcu.

Marylin Schlitz in William Braud sta to zamisel preskusila z opazovanjem 300 prostovoljcev, razdeljenih v dvojice in razvrščenih po ločenih prostorih. Vsak član dvojice (pošiljatelj) je moral uporabljati mešanico vizualizacije in samoregulacijskih tehnik, kot sta sproščanje in avtogeni trening, da bi se sprostil in si obnovil moči. Pošiljatelji so nato morali poslati namen, da bi enako stanje ustvarili tudi pri svojem partnerju – to so zapisovali s poligrafom. Primerjave elektrodermalne dejavnosti so pokazale, da je pošiljateljev namen deloval: ko je bil pošiljatelj sproščen ali dejaven, se je to preneslo tudi na prejemalca. Prejemalci so nato vizualizirali razne slike – ščit, velikanski betonski zid, utripajočo belo svetlobo – ki delujejo kot psihološka pregrada, čez katero se pošiljateljevi nameni ne morejo prebiti. Te strategije so bile uspešne pri blokiranju neželenih vplivov.

Podobne raziskave, samo pod strožjimi pogoji, so ponovili znanstveniki Univerze v Edinburghu. Izid je bil drugačen. Ko so pošiljatelji izmenično skušali umiriti ali aktivirati prejemalce, ki so bili med prvo polovico seanse sprejemljivi za vplive, med drugo pa ne, je bila elektrodermalna aktivnost obakrat enaka in celo malo večja med blokiranjem. To pomeni, da običajne miselne strategije povsem ne zavarujejo pred nezaželenimi vplivi. Mojstri či gonga, denimo, si šele z dolgotrajno vadbo naučijo tehnike, s katero prikrijejo svoja energijska polja in se obvarujejo pred neželenimi vplivi. Ustvarjanje mentalnega ščita okrog sebe, da bi se obranili pred negativnimi vplivi, je bržkone zahtevnejše od človeške trdoglavosti ali vizualiziranja pregrad.

Dr. Larry Dossey je nekoč napisal, da je najmočnejše orožje proti negativnim namenom prošnja iz očenaša: »Reši nas vsega hudega.«

Dr. John Diamond, psihiater in holistični zdravilec, je vpliv slabih misli po zgledu Georga Goodhearta, začetnika kineziologije (testiranje delovanja različnih snovi na telo), preveril kar na mišicah. Kadar je imela oseba slabo misel, je bila ‘mišica indikatorka’, šibka. Diamond je to poimenoval behavioralna kineziologija in je več let svojo metodo preizkušal na tisočih udeležencih, da bi tako izmeril misli in skrivne želje pacientov. Odkril je misel, ki lahko prekaša vse vrste negativnih misli in položajev v hudih trenutkih: to je naša osebna nadarjenost, ki nas radosti in nam daje občutek enosti z Absolutnim. Kadar nas torej preplavijo slabi nameni, se je morda najbolje opreti na misel o našem življenjskem poslanstvu.

Andreja Paljevec, objavljeno v reviji AURA, oktober 2009, št. 243

Fotografija: Bigstockphoto.com