Zgodilo se je najhujše, nenapovedano, kot strela z jasnega. Prav tisto, na kar pred operacijo niti pomislil ni. Poseg je bil kratek, rutinski, za operiranca nezahteven in neboleč, morebitni postoperativni zapleti pa so izredno redki, skorajda niso verjetni. In vendar je mojega dragega sorodnika doletelo prav to: ostal je brez očesa. Brez tistega, na katero je bolje videl, obe pa sta bili zelo opešani. In se mu je sesulo vse upanje, usahnila volja do življenja. Vedno samostojen in neodvisen si svojega življenja brez vida nikakor ni mogel predstavljati, saj je bila napoved za drugo oko zelo negotova. Fatum (usoda), je utrujeno komentiral, lebdeč na meji med tu in tam.

So položaji ali kar cela življenjska obdobja, ko se zdi, da se je vse zarotilo proti nam, da se nam vsa vrata zapirajo ter da nikakor ne moremo uresničiti svojih želja, načrtov, hrepenenj. Da nas tepe zla usoda, ki ni na naši strani. Ko nas bremeni preteklost in smo utrujeni od življenja, bolečih spominov, napačnih odločitev in zamujenih priložnosti; ko nas mučijo slaba vest, obžalovanje, jeza in zamere. Ko nas, negotove vase in druge, skrbi za prihodnost. Ali pa nas stiskajo zdajšnja zmeda, bolezen, strahovi. Ali pa ko si, vznemirjeni zaradi možnosti za nov začetek, želimo preudarne in spodbudne besede pred svojo odločitvijo.

Kako naj si takrat pomagamo – in kako naj pomagamo drugim?

Ples z usodo

Kako pridobiti usodo na svojo stran? Neko noč je skozi vrzel med budno navadno zavestjo in stanjem zavedanja onstran, zasijal navdih – kot ena podoba in beseda, en simbol: ples … Ples? Kaj, kako? Lahkotnost, gibkost, svoboda – vse to je v plesu; prebujenje, dejavnost, sodelovanje; prepuščanje in vodenje. – Zapleši z usodo, je izžarevala sijoča podoba.

 Univerzalna zakona

Če želimo razumeti in sprejeti usodo ter z njo ozaveščeno sodelovati, se je dobro seznaniti z dvema univerzalnima zakonoma, ki veljata za vse žitje in bitje, to sta zakon karme ter zakon invokacije in evokacije.

Zakon karme je dobro znan, vsaj po imenu. To je preprost, a tudi pretanjen in šele z intuicijo zares doumljiv zakon, ki je v bistvu ljubeč, dober, pravičen. Storilca potrpežljivo in vedno znova opominja s posledicami njegovih dejanj (s posledicami misli, čustev, želja in fizičnega delovanja). Zakaj le? – Da se povzročitelji iz tega lahko naučimo, kako pravilno – t j. ljubeče in modro – dojemati življenje in sebe v njem ter kako pravilno – ljubeče in modro – delovati.

Invokacijo in evokacijo pa najpreprosteje opišemo z besedami: ko potrebuješ pomoč, prosi zanjo. V Svetem pismu je ta nadreligiozni zakon ubeseden: »Prosite in vam bo dano. Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo. Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« (Mt, 7,7–8).

Usoda na presečišču karme in dharme

Vdal se je v usodo, rečemo, ko si kdo, podobno kot moj dragi sopotnik, preneha prizadevati, da bi razrešil težave, ki ga pestijo, ker je prepričan, da je uspeh pri tem nemogoč.

Kaj pravzaprav je usoda?

Eno od pogostih prepričanj je, da je usoda nekaj za nas vnaprej določenega, neogibnega in nespremenljivega. Ter pogubnega. Vendar če bi bilo tako, bi bili ljudje le lutke na vrvici neke nevidne, od nas odtujene sile, naše življenje pa mehanično ponavljanje že vnaprej, za nas, a brez nas oblikovanega načrta. Nič ne morem, nič se ne da spremeniti, je življenjska drža – naravna posledica takšnega prepričanja. Usoda me kaznuje, prav je, da trpim, tudi brsti iz naziranja, da smo le pasivni prejemalci življenjskih udarcev.

Usoda ni kazen. Usoda je karma. Akcija – delovanje, dejavnost, dejanje, je pomen te sanskrtske besede. Naše misli, čustva in želje, besede, dejanja – vse to je naša karma. Karma je setev in je žetev, ki pa sta trojne narave: tok najrazličnejših dogodkov in položajev, ki jih sprožamo, v katere vstopamo ali nas povlečejo vase in potegnejo s seboj; tok doživetij vsega, kar se nam dogaja – kako to doživljamo; in tok podoživetij, naše psihološko »premlevanj«’ vsega tega, potem, ko je že minilo.

Karma je pretekla, »stara«, to so posledice naših minulih dejanj, in je zdajšnja, »nova«, ki jo pravkar ustvarjamo. Je dejavna, to je tista, ki se zdaj sproža, in speča karma, tista, ki še čaka, na najprimernejši trenutek za sprožitev. Vendar ni vsa karma samo naša individualna odgovornost; vpeti smo v različne skupnosti, zato tudi v skupinsko karmo, denimo družinsko, karmo naroda, človeško in planetarno karmo.

Karma kot univerzalni zakon stvarstva nikakor ni povračilen zakon, »oko za oko, zob za zob«, temveč nevtralen, ne sovražen niti pristranski. Je povezovalen – posledice dejanj povezuje s povzročitelji. O žetvi ozavešča sejalce semen: kakor seješ, tako žanješ. Uči nas, da je naše življenje naša stvaritev: »Človek se rodi v takšen svet, kot si ga sam ustvari.« (Buda) Nas spodbuja, da bodimo pozorni, kakšne sledove puščamo s svojimi dejanji v sebi in v svetu, ter da opuščamo vsa tista dejanja, ki so škodljiva – nasilna, za nas in življenje okoli nas; da gojimo dejanja, ki so pravična in dobrodejna, ki krepijo ravnotežje.

Usoda je tudi tisto najpristnejše in najgloblje hrepenenje, ki ga vsak nosi globoko v sebi, v srcu: kaj bi želeli doseči, kaj postati, kaj ustvariti – čemu zares nameniti svoj čas, energijo, življenje. To je naš pravi življenjski motiv, naše poslanstvo ali dharma.

Usoda je tudi preplet karme in dharme , nastaja v njunem spletanju. Človeška bitja smo plesalci na presečišču karmičnih tokov in notranjega življenjskega toka – dharme. Na tem močnem in stalno dinamičnem vozlišču iščemo srečo, ravnotežje, Sebe.

Pet plesnih korakov

Svoj ples z usodo vedno lahko izpopolnimo – v petih korakih, to so:

* invokacija – prosi za pomoč,

* etika,

* evokacija – prepoznaj odgovor na svojo prošnjo,

* nenavezanost,

* služenje.

Prosi za pomoč

Koga pa? – Dragega prijatelja, ki nam dobrovoljno prisluhne, da se počutimo sprejete in razumljene. (Vsakdo si zasluži takšnega prijatelja. Kako naj ga najdemo, pridobimo? Postanimo sami nekomu takšen prijatelj.) Včasih pa prijateljski pogovor ne zadošča, je treba narediti še kaj. – »Dobro je obiskati vélikega človeka«, svetuje Ji čing – Knjiga premen. Kdo je ta véliki oziroma vzvišeni ali plemeniti človek, pa je vsekakor odvisno od naših predstav in intuicije. In tega, kaj potrebujemo. Lahko prosimo za pomoč tistega z več uvida, razumevanja, modrosti, moči; strokovnjaka na nekem področju. Morda bo to najprej posvet z neko divinacijsko metodo, morda s tarotom ali z že omenjenim ji čingom; sami ali s kom, ki ima na tem področju več izkušenj in intuicije. To je lahko tudi posvet s terapevtom ali z duhovnim učiteljem, individualno ali v kakšni skupinski obliki osvetljevanja usode. Kdor se želi obrniti na »najvišjo instanco«, prosi boga in svetnike; marsikdo se obrača na angele; mnogi prosijo Sai Babo ali pa devico Marijo ali Kristusa; ali pa univerzalno energijo enosti, ljubezni in modrosti. Modrec je tudi v globinah našega bitja – duša. Lahko pa prosimo koga drugega – priprošnjika, da prosi za nas.

Nekateri težko prosijo za pomoč, ker menijo, da je to znamenje šibkosti in manjvrednosti. Ali pa ker se bojijo zavrnitve. Prošnja je priložnost za samoočiščenje – od strahov, malodušja, dvomov, ponosa, samopomilovanja … Že sama prošnja je zdravilna. Odpira naše srce. Najprej in predvsem nam pomaga, da sprejmemo svojo karmo. Ter nam prinaša moč, da jo spreminjamo.

Za kaj naj prosimo? – Kaj pa zares potrebujemo? Kaj je zares »najvišje dobro«, za nas in druge? Prosimo za tisto, česar ne zmoremo narediti sami; kjer se počutimo nemočno, zmedeno, prestrašeno, zaskrbljeno, negotovo. Ali pa, kjer bi preprosto želeli prejeti notranjo podporo in blagoslov. S pomočjo že oblikovnih molitev in afirmacij, ali pa po svoje. Ne prosimo, ker bi želeli, da se kdo drug potrudi namesto nas. Vložimo karmo v izpolnitev svojih prošenj po svojih najboljših močeh – drugo pa »prepustimo bogu«. Če nismo prepričani, za kaj naj bi prosili, se na »višjo modrost« obrnimo z »naj bo tako, kot je zame in za druge vpletene dobro« ali pa »bodi volja Tvoja«.

Etika

Ravnajmo skrbno z željami, ki jih sprožamo. To so energijski valovi v enosti življenja, s katerimi zadevamo druge, vedno pa se vrnejo k nam, v tem življenju in v naslednjih. Pomembno je, da je vsebina naših prošenj nenasilna, tako do nas kot do drugih vpletenih. V duhu vodila, ne stori drugim, česar ne želiš, da bi drugi storili tebi. »Vedno se trudi, da greš naprej, a nikoli ne krši pravic drugih.« (Jogananda)

Nenavezanost

Nekateri pa prosijo zlahka ter nestrpno pričakujejo, da morajo biti uslišani, natanko tako, kot si sami predstavljajo, da je zanje najboljše. Zato je pomembna sestavina vsake prošnje – nenavezanost. Nenavezanost na izid prošnje in našega vloženega truda. To je stanje brez privlaka ali odboja do česar koli. Stanje, ko smo osvobojeni pričakovanj, kako »bi moralo!« biti. Zveni kot paradoks, in za razum tudi je: prositi za nekaj, kar nam je pomembno, hkrati pa ostati miren v sebi. Prošnja je kot cvetna čebulica, ki jo položimo v zemljo: dovolimo ji, da se prime. Potrpežljivo počakajmo na odziv življenja, karme, višje sile.

Prepoznaj odgovor

Učimo se ga razbirati – na kakšne vse načine prihaja?

Včasih odgovor prinese že prošnja kot pomiritev in zaupanje, da bo vse še dobro, kot razsvetlitev in uvid, navdih in novo moč za delovanje. Morda vstopi v naše zavedanje med meditacijo. Ali pa se razkriva v poteku dogodkov in v življenjskih položajih, ki sledijo. Skozi drobce pogovora ali besede drugih, ko denimo hodimo mimo in smo jim samo priča. Če smo čez dan teže dostopni za zven usode, odgovor prinesejo posebne sanje.

Ko ni odgovora, je tudi to odgovor. Preberimo zgodbo Anthonyja de Mella Previdnost v treh rešilnih čolnih o duhovniku, ki je zaupal, da mu bo med povodnjijo pomagal Bog, in je, čakajoč na njegovo posredovanje trikrat odklonil povabilo v rešilne čolne, ki so drug za drugim pripluli mimo …

Služenje

Dobro se vrača z dobrim.

Ko si želimo pomagati v zdajšnjem težkem položaju; ko želimo popraviti škodo, ki smo jo povzročili zaradi neznanja, malomarnosti in sebičnosti; ko si želimo, da bi se nam zastavljeni načrti dobro iztekli – pomagamo si tako, da pomagamo drugim.

Z dobrimi deli, utemeljenimi na sočutnem razumevanju in nesebičnosti, vnašamo v širšo skupnost, katere del smo, ravnotežje. Po delovanju karme smo ga deležni tudi sami. Ljubezen, modrost, bog – delujejo tam, kjer je harmonija. Darujmo sočloveku – soljudem – skupnosti svojo pozitivne energijo, v obliki dobre misli, prijazne besede, posvečenega časa, skrbne pozornosti, konkretnega dela, denarja, ali še kakor koli drugače.

Kot svetuje budistična nuna v zgodbi Pod košatim očesom Alme Karlin, ki jo vso lahko prebiramo kot priročnik za pravilno ravnanje z usodo:

»S toplim razumevanjem podaj

blodečemu bratu roko!

Pomagaj najprej tistemu,

kateremu se zdi življenje težko;

pokaži nove poti tistemu,

ki mu usiha upanje!

Če boš potrpežljivo služil ljudem, boš poplačal stari dolg.«

Plešoči Šiva

Po večerni viziji sijočega plesa se zjutraj zatopim v podobo Šive Natardža,

majhno medeninasto mojstrovino na svoji delovni mizi. Asketsko ponotranjen, meditativno zatopljen, osrediščen v Sebi. Hkrati pa pleše, njegove roke in noge v dinamični ter elegantni drži, njegovi lasje, energijsko naelektreni, razkošno plapolajo. Negiben in delujoč obenem. Vedno v središču med karmičnimi tokovi in tokom dharme. Stabilen, v ravnotežju. Na lotosu – v srcu vsakega človeka.

Usoda je na naši strani. Tudi takrat, ko se nam zdi prav nasprotno.

Moj ljubi sorodnik … ni plesal. Ležal je, v bolniški postelji, ki bi kmalu lahko postala smrtna. V globoki meditaciji sem prosila za pomoč zanj. Z zavestjo, da je odločitev njegova. Spoznavala sem v njem dve volji, tisto od zunanjega bitja, povsem svobodno, od osebnosti s svojim imenom in priimkom, z določeno starostjo, v različnih vlogah, med drugim tudi v vlogi mojega sorodnika, z določeno izobrazbo, ter bogatim bolezenskim dosjejem. Ter ono drugo voljo, prav tako svobodno, od duše, v transcendenci. Bo zunanja volja prisluhnila notranji, da bosta zazveneli uglašeno? Ko so minevali dnevi, sem vadila nenavezanost: zahtevno je bilo sprejeti dejstvo, da so obdobja, ko do drugega ne sežem in mu ne morem pomagati, če si sam ne pomaga. Čez čas je notranje ugotovil, da za njegovo smrt zdaj ni čas. Se odločil, da še ostane tu. Vse drugo potem je bilo lažje.

Vesna Periček Krapež, objavljeno v reviji AURA, april 2011, št. 260

Fotografija: Bigstockphoto.com

,