KAKO PREPOZNATI PRISTNEGA GURUJA

 

V večini duhovnih skupin, ki temeljijo na izročilih indijske religije in tradicije, je uveljavljeno prepričanje, da duhovna rast ni mogoča brez vodstva duhovnega učitelja. Ta je najpomembnejši člen učenčevega notranjega razvoja, most do Boga in še marsikaj.

Številni duhovni iskalci imajo srečanje z gurujem za vstopna vrata na duhovno pot. Da bi dobro razumeli značilnosti odnosa med gurujem in učencem v sodobnih duhovnih gibanjih, si najprej oglejmo, kako se je vloga guruja spreminjala v zadnjih petih tisočletjih.

 

Guru od davnine do srednjega veka

V davni Indiji v 3. tisočletju pr. n. š. je bilo religiozno žrtvovanje pomemben del družbenega življenja. Zapletene obrede so lahko opravljali le izurjeni svečeniki, ki so se učili pod vodstvom gurujev. Guruji so bili mojstri obredov, zato so jih množice spoštovale in učenci so jim bili pokorni.

V naslednjem obdobju, ki ga akademski znanstveniki imenujejo upanišadska era, sta opravljanje obredov zamenjala filozofski študij in meditativno poglabljanje v bistvo duše, Boga in duha. Pri tem je bila bistvena vdanost guruju; ta je bil prevodnik božanskosti in kanal do Boga. Toda upanišadski guru je bil še vedno človek – resda bistroumen, prekanjen in sočuten, pa vendar človek. Utelešal je modrost in življenjski navdih. Funkcionalno je bil učitelj in ne božanstvo. Njegova milost so bila modra navodila o tem, kako delovati v tem življenju, da ne bi zapravili naslednjega.

Od 6. st. pr. n. š. do 8. st. n. š. se je na indijskem ozemlju razmahnil budizem. Odnos do guruja je ostal upanišadski, a odgovornost za razsvetljenje se je prenesla na posameznika. Učitelj je predvsem pomagal učencu vztrajati na poti, ki naj bi mu ustrezala. Sčasoma so se v budizmu izoblikovale doktrine, obredi, načela, disciplina in socialne norme, in tudi budizem je prevzemal značilnosti religije. Duhovni učitelj je postal prenašalec socialnih norm ter šeg in navad, in ne le življenjske modrosti (to še do danes počno svečeniki in duhovniki v vseh religijah sveta).

V začetku 9. stoletja je modrec Šankara oživil vedsko tradicijo in s tem upanišadskega guruja. Ker je bila miselnost ljudi pod močnim vplivom budistične doktrine, je Šankara pri vedskih naukih poudarjal monizem, ki je zelo podoben filozofiji praznine v budizmu.

Šankara je vedski doktrini dodal razumsko sklepanje (anumano) – in tako je učenec svete spise uporabljal kot kažipot ter jih asimiliral z razumom. Šankara je dodatno opozarjal, da je treba teorijo Ved preveriti in potrditi z osebno izkušnjo (pratjakšo). S tem je naredil kompromis med meditativno-razumsko potjo budistov in obredno-vdanostno potjo Ved ter odvračal ljudi od preprostega posnemovalnega sledenja. Odnos med učiteljem in učencem se je razvil do precejšnje intimnosti, vendar ni pripeljal do »zlitja« osebnosti. Od učencev se ni pričakovalo, da se bodo odpovedali svoji volji in občutku osebne odgovornosti.

 

Gurujevska romantika

Naslednji rod uglednih gurujev (Ramanudža, Madhva, Jamunačarja idr.) je nasprotoval Šankarovi monistični in impersonalistični interpretaciji vedskih naukov, toda poglavitne poteze odnosa med gurujem in učencem so še ostale enake kot pri Šankari.

Kmalu zatem pa se je podoba guruja-učitelja začela spreminjati v podobo guruja-odrešenika, ki se mu mora učenec slepo predati. V ospredje so prihajali obredi, posvečeni guruju: čaščenje njegovih stopal, ustno in telesno izražanje podložnosti ter druge oblike oboževanja, poleg tega pa (marsikdaj fanatično) hlastanje po neopredeljivi gurujevi milosti. Prepad med gurujem in učencem se je vse bolj poglabljal – guru je postajal malone bog, učenec pa padli grešnik.

Iz odnosa do guruja je vse bolj izginjal razum. Prevladala so čustva, s čustvi pa je bilo lahko manipulirati. Med 12. in 16. stoletjem so z razmahom šol bhakti vznikali lažni guruji kakor gobe po dežju. Veliko si jih je želelo samo slave, privržencev, pozornosti, žensk in denarja. Nove hvalnice gurujem so bile čustveno nabite izpovedi popolne vdanosti. Če je kdo znal priklicati ustrezna čustva (pristna ali lažna), je s tem v očeh drugih potrdil, da je zvest gurujev privrženec.

Vpliv čustvenega odnosa do Boga in guruja je v 16. stoletju po vsej Indiji razširil učenjak in mistik Šri Čaitanja, marsikje čaščen kot božja inkarnacija. Težko je ugovarjati, da jih je v njegovi šoli bhakti veliko doseglo vzvišeno stanje povezanosti z Bogom in svojevrsten duhovni klimaks. Žal pa je bilo čustveno pot do Boga lahko zlorabljati – hote ali nehote.

Težko se je bilo upreti egu in želji, da bi napravili vtis na druge (ali na samega sebe). Tako so mnogi z imitiranjem duhovnega čustvovanja pridobili trume privržencev. Povprečni ljudje hlinjenih čustev niso znali ločiti od pristnih.

Novopečeni »guruji« so se skrivali za masko »gurujevstva« ter uživali v lagodju čaščenja, obdarovanja in zlasti popolne nekritičnosti učencev. Četudi so se vedli še tako neetično, so to vedno lahko upravičili z duhovno zamaknjenostjo ali božanskim statusom. Za zablode so bili enako krivi samozavedeni učitelji kakor zavedeni privrženci.

Pristnost šole bhakti so zagovarjali nekateri veliki učenjaki. Dživa Gosvami, mistik in filozof iz 17. stoletja, je v svojih šestih Sandarbhah dokazal, da je pot čustev (bhakti) najlažja pot do Boga (in da je Bog osebnost, ne zgolj enost), pokazal pa je tudi, da je na tej poti brez res dobrega vodstva najlaže zaiti.

Nauki bhakti so se postopno uveljavili tudi v drugih smereh in religijah, tako personalnih kot impersonalnih – prepletali so se z vplivi krščanstva, sufizma, sikhizma, islama in mnogih drugih razmeroma mladih gibanj. Tako so se verske ločine hitro množile (sočasno s hindujskimi v Indiji, muslimanske na Bližnjem vzhodu in krščanske v Evropi in pozneje v ZDA).

Čudovit oris psihološkega razvoja pripadnika religiozne skupnosti najdemo v knjigi Alamut Vladimirja Bartola. Knjiga je tudi zgodovinsko avtentična in z opisom dogodkov na Bližnjem vzhodu pred tisoč leti odlično ponazarja prvine drže ljudi do duhovne avtoritete, ki jo še danes lahko vidimo povsod po svetu.

 

Guruji na prehodu v sodobnost

Do 19. in 20. stoletja se je izoblikovala podoba guruja, kakršna še vedno prevladuje. Guru je nadnaraven lik, zavit v tančico božanske mistike in moči. Brez gurujeve milosti ni duhovnega napredka. Le guru lahko človeka poveže z Bogom. Guruju so privrženci začeli pripisovali čudežne moči: že z naklonjenim pogledom je lahko učenca povzdignil v blaženost in razsvetljenje. Njegove besede so postale vrhovna avtoriteta, višja od zdrave pameti ali vesti. Ni potrebno veliko domišljije, da si predstavljamo možnosti za množično zavajanje v družbi, kjer je beseda človeka z etiketo »guru« glasnejša od zdrave vesti.

Kolikor hitreje je učenec dosegel popolno predanost guruju, za bolj posebnega je veljal in za to je bil vsestransko nagrajen. Zanosen čustveni izliv ob prvem srečanju z gurujem je bil znamenje čudežnega duhovnega skoka (seveda po gurujevi milosti). Razumski odnos, pri katerem se predanost guruju razvija postopno, na podlagi zaupanja v njegov značaj, integriteto in ustreznost idealu svetosti, je bil potisnjen v ozadje in so ga imeli celo za znamenje duhovne šibkosti in nevere.

Idealen učenec je bil oseba raztegljivega značaja, ki se je psihološko odpovedala značilnostim odraslega človeka in odgovornosti za svoja dejanja. Pristni guruji, ki so ohranili (upanišadsko) človeškost, so bili le še izjeme.

Duhovno zorenje tako ni več pomenilo učenje, kako se spoprijeti z življenjskimi preskušnjami, kako se ustvarjalno izražati in delovati, gojiti etičnost v odnosu do sveta; treba se je bilo samo prepustiti starševskemu liku, ki je dajal milost, ko si si pridobil njegovo naklonjenost. Gurujevi blagoslovi so učenca magično izstrelili k najvišjim vrhovom transcendence. Vsa duhovnost je potekala v ozki niši priporočene duhovne prakse – obredov, meditacij, vaj, manter, služenja, čiščenj, obrokov, discipline itn.

Šudhir Kakar, priznan indijski psihoanalitik in kulturolog, v knjigi The Analyst and the Mystic (Analitik in mistik) piše: »Videnje guruja kot osebe, od katere bi morali postati odvisni kot dojenček od matere, ni samo priljubljena misel, temveč ideja, globoko zakoreninjena v kulturni psihi hindujcev. Zbuja kompleksna kulturna hrepenenja, za katera se domneva, da so najboljši del našega duhovnega jaza in ideal hindujske tradicije.«

Predstave o guruju kot čarovniku, ki lahko povprečneže s svojo paličico odreši vseh tegob, se niso navzeli le Indijci, vse izrazitejša je postajala tudi na Zahodu, kamor so sredi 20. stoletja iz Indije začeli prihajati vse številnejši guruji.

 

Kako prepoznati lažnega guruja

Z razmahom vedskih besedil na Zahodu se je po svetu začelo širiti znanje o karmi in reinkarnaciji, temeljnih idejah hinduizma in budizma. V ZDA se je v šestdesetih letih razcvetelo duhovno pustolovstvo, in tega so bili deležni tudi člani skupine Beatles; pravzaprav so prav oni veliko pripomogli k popularnosti nekaterih gurujev, na primer Šri Maharišija in Bhaktivedante Svamija.

V šestdesetih in sedemdesetih letih so se razvila razmeroma velika gibanja, v katerih so se večinoma mladi zgrinjali okoli karizmatičnih gurujev. Le redki posebneži so se odpravili v osrčje Indije ali v Himalajo iskat samotnega mistika za individualno duhovno vodstvo.

Bilo pa je tudi nešteto drugih različic gurujev, ki so glede na svoje razumevanje sebe, učenca in resnice sprejemali nekaj učencev, se posvečali le izbranim ali pa učencev sploh niso sprejemali, temveč so samo pisali in predavali, poučevali na »astralni ravni« itn. Ne glede na različnost gurujev pa je bilo v odnosu učencev do njih kar nekaj skupnih potez:

 

  1. Učenec pride k učitelju s predsodkom o tem, kaj naj bi guru bil; predsodek oblikuje na podlagi naučenih razlag in prevladujoče slike o očetovskem liku v svojem okolju.
  2. Eden od predsodkov je, da mora guru delovati kot neomajna avtoriteta, učenec pa pred njim kot nebogljena neroda. Učenec nikoli ne more prerasti učitelja – že misel na to je greh.
  3. Učenec pride k učitelju brez jasne predstave, kaj naj bi od njega dobil. Upa le, da se bo ob njem znebil trpljenja in nesreče.
  4. Učenec začne v odnosu do guruja določati svojo identiteto − to je v nekaterih skupinah povezano tudi z duhovnim imenom, ki ga guru obredno dodeli. To še dodatno okrepi njuno čustveno vez.
  5. Pripadnost guruju zbudi v učencu občutek superiornosti. Ker je njegov učitelj izjemen, se čuti nadpovprečnega, posebnega, izbranega.
  6. V duhovnih skupinah navadno nastane piramidna hierarhija. Med učencem in učiteljem je veriga »avtoritet«, ki veljajo za naprednejše in nekoliko svete, odvisno od staža, položaja in ugleda.
  7. Učenec ne sme kritizirati guruja, do njega sme biti le malo kritičen. K temu marsikdaj pripomore tudi guru, ki se skriva pod krinko mističnosti in skrivnostnosti.
  8. Nekritičnost pelje v slepo vero, slepo sledenje odpira možnost za duhovno zlorabo.
  9. Nepristni duhovni mojster je marsikdaj tako narcisoiden, da še samega sebe zavaja. Na primer: goreče zagovarja celibat, hkrati pa na skrivaj masturbira ali otipava otroke; trdi, da živi le od presnih živil ali celo od prane, čeprav na skrivaj uživa sladoled, pečen krompirček in meso.

Učencu je, še preden spozna guruja, vcepljena slika mističnega mojstra s transcendentalno zavestjo. Guru obstaja v drugi razsežnosti zavesti kakor navadni ljudje. Ker je prežet z božanskim, je kakor Bog (ali celo je Bog). Na Zemlji je samo zaradi ljudi, po svoji milosti. Njegova sporočila so identična božjim, saj jih zaradi svoje popolne čistosti prenaša (kanalizira) nepopačeno. Zato ga je treba spoštovati, mu biti vdan in nikakor ne dvomiti o njegovih besedah ali dejanjih (tudi kadar so očitno zmotna ali zblojena). Vse, kar pride iz gurujevih ust ali rok, je popolno, duhovno, brezmadežno, celo zdravilno. Če kdo izmed privržencev izrazi dvom o guruju, skupnost zmoto vedno pripiše privržencu, nikoli guruju. Dvom je znamenje duhovne šibkosti in pomanjkanja vere, četudi je upravičen.Tako učenec odnos do guruja stlači v okvir, s katerim mu postrežejo, in ga racionalizira kot absolutnega. Izgubljen v množici učencev nikoli ne dobi priložnosti, da bi guruja zares spoznal; zanj je guru vedno poveličevani lik, ki lepo govori, poje ali piše, in o katerem je slišal veliko nenavadnih zgodb. Vse, kar ne sodi v okvir idealnega, je preprosto treba odmisliti.Neizkušen posameznik težko prepozna nerazumen socialni pritisk k »pravoverstvu«. Vzroki za to tičijo tudi v vzorcih iz krščanske kulture, da je do duhovne avtoritete treba biti nekritičen in ponižno spoštljiv. Tako učenec odnos do guruja stlači v okvir, s katerim mu postrežejo, in ga racionalizira kot absolutnega. Izgubljen v množici učencev nikoli ne dobi priložnosti, da bi guruja zares spoznal; zanj je guru vedno poveličevani lik, ki lepo govori, poje ali piše, in o katerem je slišal veliko nenavadnih zgodb. Vse, kar ne sodi v okvir idealnega, je preprosto treba odmisliti.

  

Slepa cesta duhovne odvisnosti

 Učenec sčasoma postane mojster predvsem v spreminjanju ponižnosti v (samo)poniževanje, duhovnega prizadevanja v telesno preobremenjevanje, hlinjenja čustev v depresijo; samega sebe prepriča o svoji nezmožnosti in postane resnično nesposoben, opiranje na guruja poglobi v odvisnost od guruja.

Občutek odvisnosti je sprva »ekstatičen«, sčasoma pa se prelevi v depresijo. Za ohranjanje zanosa je potreben vse večji odmerek »duhovnih« tehnik in samoprepričevanja. V nekem trenutku je meja že previsoko, da bi jo bilo mogoče vzdrževati.

Posameznik vidi rešitev za osebne poraze spet v gurujevi milosti, po kateri začne hlastati kakor žejni v puščavi. Če je ne dobi, dolži sebe, ker je zanjo tako nedovzeten. Trpljenje zaradi depresije utaplja v molitvi, samoodpovedovanju in fanatizmu. Brez mosta med razumom in čustvi je vsako prizadevanje, da bi odpravil notranja nasprotja, obsojeno na neuspeh.

Duhovna odvisnost postane tolikšna, da je v njej mogoče preživeti le s skrajnim potlačevanjem, zanikanjem in samozatajevanjem. Edina druga možnost je globok rez in priznanje svoje zmote v vsej njeni globini. Ta korak je psihološko izredno težaven. Šele z njim pa dobi prehod skozi duševno ožino duhovno razsežnost in postane temelj nadaljnje osebnostne rasti.

 

Pomen učitelja na duhovni poti

 

Prav zaradi pomena ožine na duhovni poti pristen duhovni učitelj ne odvrača učenca od zaslepljenosti in zavedenosti, če vidi, da učenec v nekem obdobju to potrebuje. Razlika med pristnim in lažnim gurujem tako pogosto ostaja nevidna. Najizrazitejša postane takrat, ko učenec zraste do stopnje duhovne razsodnosti – takrat lažni guru učenca zadržuje za vsako ceno navezanega nase, pristni guru pa ga »brcne v zadnjico« in potisne v samostojnost.

Pri spoznavanju vsake vede je učitelj še kako potreben. Tudi v duhovnosti je tako. Duhovni potencial je v vsakomer kakor iskra, pristen učitelj jo zna razpihati, da se najlepše razplameni; z učencem ustvarja odnos odraslega do odraslega, ne pa očeta do otroka. Učenca spodbuja, da usmerja pozornost nase, ne pa nanj, da se razvija samo s svojimi močmi in z njegovimi navodili bolje uporablja osebne zmožnosti.

Guru jasno sporoča učencu, da je ves razvoj odvisen predvsem od učenca samega. Z upoštevanjem učiteljevih navodil postane učenec odgovoren. Učenec se na guruja obrača za vodstvo, poučevanje in pomoč, ne pa za mistične blagoslove, milost in zavetje.

V zadnjih letih podobo avtoritativnega, neomajnega guruja izpodriva podoba vsakdanjega, življenjskega mojstra, ki je predvsem bolj izkušen, nikoli pa ni nedostopen in skrivnosten. Guru sedanjosti ne nosi brade in ohlapnih oblačil, oblači se v srajco in suknjič, trenirko in jeans. Dostopen je, človeški. Duhovnosti ne zavija v tančice skrivnosti, ne povzdiguje je v oblake, ne postavlja je v posmrtnost in je predvsem ne prodaja. Povprečen človek je, le z več znanja, modrosti, izkušenj in uvida v resnico.

Dobro pozna umetnost poučevanja in sporazumevanja, senzitivnosti in odprtosti. Sodoben je in hkrati starodaven ter s tem večen, razgledan in izobražen, a tudi samokritičen in ranljiv. Ker je vedno vrhunski učenec, je tudi odličen učitelj. Ne počiva na lovorikah, temveč si nenehno prizadeva za osebnostno in duhovno rast po zakonu učitelja Howeya Hendrixa: »Če danes prenehaš rasti, jutri prenehaš poučevati. Niti osebnost niti metodologija ne moreta nadomestiti tega načela. Ne moreš se sporazumevati iz vakuuma. Ne moreš prenašati naprej, česar sam nimaš. Če nisi poznavalec nečesa, resnični poznavalec, tega ne moreš dajati.«

Čeprav je danes duhovnost bolj zapletena pisana zmešnjava, kot je bila kdaj koli prej v zgodovini, ima tudi vse boljše znanstveno raziskane temelje. Zato bodo guruji, mojstri in vodniki, ki želijo, da bi jih ljudje jemali resno, morali postati pristni ali pa zamenjati poklic.

Pravzaprav mora celotna družba, da postane zares zdrava, narediti preobrat od avtoritarnega, hierarhičnega poučevanja, ki prevladuje povsod v izobraževanju h kolegialnemu, življenjskemu učenju. Ali z besedami Christophera Alexandra iz knjige A Pattern Language (Vzorčni jezik): »V družbi, ki poudarja poučevanje, postanejo otroci in študentje – ter prav tako odrasli – pasivni in nesposobni samostojno razmišljati in delovati. Ustvarjalni, dejavni posamezniki lahko odrastejo le v družbi, ki poudarja učenje namesto poučevanja.«

Nara Petrovič; objavljeno v reviji AURA, junij 2012, št. 274

Fotografija: Bigstockphoto.com 

Več ...