Dandanes smo izpostavljeni številnim življenjskim impulzom, ki nas vlečejo v različne smeri, nas vabijo sem ter tja, obljubljajo to in ono. Svet nam ponuja svoje bogastvo in priložnosti. V obilici vsega ne vemo več, ali je sploh še mogoče ustvariti kaj novega.

Nič čudnega torej, da se včasih počutimo izgubljeni v neskončnih možnostih, izgubljeni v svojih željah, potrebah in motivih ter nemočni, da bi se odločili tako, da bi bilo naše življenje izpolnjeno. In ker ni izpolnjeno, smo nemirni, vedno znova kaj iščemo, poskušamo … dokler nas življenje tako ali drugače ne ustavi. Za vsakogar pride čas, ko mora/želi pogledati vase, zato da bi polneje živel in bil živo navzoč v svetu.

 

Spoznajmo množico naših malih jazov

Ko pogledamo vase, zelo hitro ugotovimo, da v bistvu nismo enovita osebnost. Morda je tako videti, ker imamo eno samo telo, toda v njem živi množica malih jazov, ki so se razvili med našim življenjem in si skušajo izbojevati svojih »pet minut«. V nekem trenutku smo »mama«, nato »vsevednica«, pa »tečnoba«, »velika rešiteljica«, »trmoglavka« … Za vsako priložnost, za vsak odnos in za vsako značilno značajsko lastnost se v nas razvije posebna psihološka struktura, ki jo v teoriji psihosinteze imenujemo podosebnost. Vsaka podosebnost ima svoje lastnosti, svojo motivacijo, želje, čustva, potrebe in tudi vrednotni sistem. Takšen mali jaz si v nekem trenutku »vzame« naše telo in se celo izraža z zase značilnim tonom glasu, mimiko in gibi. Podosebnosti pa ne delujejo le navzven, temveč tudi navznoter. Ko se moramo glede česa odločiti, se v nas oglasijo različni »glasovi«, vsak s svojimi motivi, željami in strahovi. Zmaga tisti, ki je najmočnejši, čeprav to za nas morda ni najbolje. Zato je dobro vedeti, kdo se v nas odziva, kdo se odloča in kdo pravzaprav od znotraj usmerja naše življenje.

 

Poiščimo središče svoje osebnosti

Sledi logično vprašanje ali je človek res samo seštevek svojih malih jazov? Izkušnje ljudi, ki so se odločili za proces psihosinteze, kažejo, da na srečo ni tako. V vsakem človeku je središče zavedanja in odločanja, ki ni odvisno od nobenega izmed malih jazov. Še več, lahko jim daje in jemlje moč, lahko jih preoblikuje, če ne ustrezajo več zdajšnjemu trenutku. Ko smo v središču, smo svobodni in suvereni nad svojim življenjem. To središče je naš pravi jaz – tisti jaz, ki je temelj naše individualnosti in katerega identiteta ni z ničimer odvisna od zunanjosti. Iz tega središča se lahko sami spreminjamo in na novo obnavljamo. To, kar smo v tem trenutku, ni vse. To, kar smo, je izraz naše preteklosti. Iz središča pa lahko vsak trenutek postajamo nov, drugačen človek. Pravi jaz je stabilno jedro naše osebnosti, iz katerega lahko vstopamo v kateri koli položaj, v njem delujemo in iz njega izstopimo.* Ko najdemo svoje središče, nas življenje ne more več premetavati kakor čolniček na morju. Z njim dobimo v roke krmilo in tako odtlej nadziramo svoje življenje. Še več.

 

Razpnimo jadra svoje ustvarjalnosti

Če zavestno krepimo svoj pravi jaz, je tako, kot da bi naš čolniček dobil jambor in jadra. Vanje lahko ujamemo ustvarjalno energijo duha, ki veje okrog vseh nas. Pravi jaz je vir naših ustvarjalnih zmožnosti ter hkrati vir energije in moči za njihovo uresničevanje. Resnično dobre zamisli vedno prihajajo iz našega središča in njihovo uresničevanje je izjemno izpolnjujoče. Šele ko živimo iz svojega središča, dobimo občutek, da smo res živi, da živimo svoje življenje. Dokler središča ni, smo negotovi, imamo občutek, da življenje teče mimo nas, da ne moremo nič spremeniti in neredko zato lahko postanemo celo depresivni.

 

Odločimo se za psihosintezo

Psihosinteza je proces, ki nam omogoča, da prijazno, nevsiljivo in dinamično spoznamo svoje podosebnosti, ter jih, če je potrebno, preoblikujemo in povežemo v celoto, ki ima jasno središče. Pomeni nekakšno zaokrožitev našega dozdajšnjega življenja in izkušenj, na temelju katerih se lahko nadalje razvijamo. Takšna zaokrožitev nam prinese večjo stabilnost in neodvisnost. Nenadoma imamo na voljo več energije. Zdaj lahko začnemo živeti brez strahov. In šele ko živimo svoje življenje in ne življenja, ki se nam vsiljuje od zunaj, smo lahko resnično izpolnjeni, zadovoljni, mirni in ustvarjalni – zares živi in navzoči, danes, tukaj, zdaj.

 

Barbara Škarja, objavljeno v reviji AURA št. 226, julij 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com

 

* Piero Ferrucci, Kdo sem in kaj lahko postanem, Zavod CDK, Ljubljana 2006