Ljudje so od nekdaj iskali tako imenovana »zdravila« in »življenjske eliksirje« in to počnejo tudi danes. Človeštvo je na splošno postalo tako privrženo zdravilom (kurativi), da je tudi tedaj, ko nazadnje le obiščejo zdravnika naravne medicine, njihovo prvo vprašanje: »Kako dolgo bo trajalo, da ozdravim?«

Videti je, da odgovornost za svoje okrevanje prelagajo na zdravnikova ramena in ne tja, kamor takšna odgovornost tudi sodi − na svoja ramena.

Težnja, naprtiti odgovornost drugemu, je podobna želji bolnikov, da ozdravijo, kar se da hitro. Navajeni so, da bolezenski simptomi izginejo s pikom injekcije, tableto, z nanosom kakega pomirjujočega balzama ali pitjem sirupa, zato tudi ob začetku posta pričakujejo čimprejšnji učinek.

Kmalu pozabijo, da je bilo hitro olajšanje, ki so ga bili deležni, le začasno, zgolj trenutek premora v ponavljajoči se bolezni, a ta »slepa pega« kljub temu ostane. Oseba, ki je prej nekaj let iz dneva v dan trpela zaradi ortodoksnih medicinskih ukrepov, je zdaj zaradi »slepe pege« nezmožna potrpežljivo počakati in dati priložnost še naravi. V najboljšem primeru so takšne osebe naravi pripravljene »nameniti« dva do tri tedne. Če se zdravje v predvidenem času ne izboljša, pa že obupajo in naravno zdravljenje označijo za neuspeh. Ne morejo razumeti, da so se oni izneverili naravi in ne ona njim.

Bolniki se morajo naučiti, da je za odpravo posledic večletnega zlorabljanja in zanemarjanja telesa tudi potreben čas, tudi potem, ko se zloraba telesa neha. Povrnitev zdravja je postopen proces, tako kot tudi bolezenski simptomi potrebuje čas, da se razvijejo. To še zlasti velja za bolnike s kroničnimi boleznimi.

 

Kronične bolezni

Pri kroničnih boleznih bolnik vse bolj slabi in propada. Postopen propad je posledica nasprotovanja telesu, ki skuša popraviti ponavljajoče se zlorabe in zanemarjanje s samozdravljenjem tako, da nastajajo akutne bolezni. Propad je posledica tudi tega, da so moči okrevanja in regeneracije venomer polno zaposlene, ko se po svojih najboljših močeh trudijo popraviti grehe, ki neprenehoma vplivajo na telo.

Ko se bolnik trmasto upira samozdravljenju, se mu stanje slabša, ker uničuje moč svojega telesa. Če z nespametnimi dejanji nadaljuje, je tudi škoda čedalje večja. Škoda se nakopiči, a tudi za to potrebuje čas.

Včasih se povzročene škode ne da popraviti, na primer pri postopnem propadanju srčne zaklopke. Včasih pa je škoda tako obsežna in resna, da telo potrebuje mesece, celo leta, da tkiva in organe povrne v normalno stanje in da ti lahko delujejo s polno zmogljivostjo.

Odgovor na vprašanje: »Koliko časa potrebujem za okrevanje?«, je torej odvisen od številnih dejavnikov:

 

1. Bolnikove starosti. Mlajši ko je bolnik, hitreje okreva, saj imajo mlajši bolniki navadno več vitalnosti. Kljub temu pa so tudi izjeme, nekateri ljudje so »stari« že pri dvajsetih.
2. Kaj je bolnik pripravljen sam narediti in koliko je pripravljen upoštevati zahteve svojega telesa. Pripravljen mora biti opustiti ali spremeniti vse tisto, kar mu povzroča slabost, trpljenje in ga onesnažuje, to pomeni, da mora biti pripravljen obrniti nov list v življenju in poskrbeti, da zdrave in higienske navade postanejo sestavni del njegovega vsakdanjega življenja.
3. Koliko škode je bilo storjene. Večja ko je škoda, več časa telo potrebuje za okrevanje. Tudi ko bolnik začne dosledno upoštevati naravne metode, je telo zmožno v določenem času le omejeno napredovati. Telo za delovanje porabi veliko svoje energije in moči. Postopno mora nabrati veliko zalogo energije, s katero potem očisti nakopičeno navlako, poleg tega pa potrebuje energijo tudi za to, da lahko začne delovati na novo, s svežim zagonom; za vse to pa potrebuje čas.

 

Po čem naj se ravnamo

 Tudi Rim ni bil zgrajen v enem dnevu. Na splošno velja, da mora bolnik upoštevati vsaj mesec dni okrevanja za vsako leto bolezni ali slabega zdravja. Z drugimi besedami to pomeni, da bo nekdo, ki že 15 let trpi zaradi določenih težav, potreboval najmanj 15 mesecev, da se bo lahko telo z lastnimi procesi obnove sposobno ozdraviti.

Zdravljenje je biološki proces, ne umetnost. Naravno zdravljenje ne pozna nobene druge moči kot zgolj moč živega telesa, da ozdravi bolan in poškodovan organizem. Umetnost zdravnika, ki zdravi naravno, se skriva v njegovi sposobnosti, da bolniku pove, katere so tiste navade, ki krajšajo življenje, in katere življenje obnavljajo. Seveda ni za to nobene čarobne formule, čarobne paličice ali nadnaravnih sposobnosti, s katerimi bi težave odpravil le z zamahom roke. Lahko samo pokaže pot. Bolnik pa mora na to pot stopiti sam.

Takšen zdravnik mu bo tudi povedal, da je zmotno težave istiti zgolj z enim ali dvema najbolj očitnima simptomoma, prav tako je zmotno misliti, da se nam je zdravje že povrnilo, ko smo odstranili večino neprijetnih simptomov. Pot do popolnega zdravja je še vedno dolga.

Kljub temu pa je pomembno, da tisti, ki išče zdravje, razume naslednje: ko bo enkrat sprejel zdrav način življenja, mora pri njem vztrajati, in ne sme dovoliti, da bi ga številne prevare ali hitra »zdravila« znova popeljala v slepo ulico.

Marjan Videnšek, po viru: http://www.drsidhwa.com/getwell.html

Objavljeno v reviji AURA št. 310, junij 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com