Svetovni mir, mir v posameznih državah, med različnimi narodi in kulturami je odvisen od miru, ki ga vsak posameznik razvija v sebi. Najprej je torej treba začeti pri sebi. Ko smo sami mirni, širimo mirne vibracije navzven in dodamo svoj košček v mozaik miru sveta.

Da bi občutili mir, se nam ni treba zapreti v sobo in sesti v meditacijski položaj. Prav tako nam ni treba izklopiti vseh komunikacijskih naprav in bojkotirati množičnih občil. Mir je v nas, ne glede na to, kaj se dogaja zunaj nas. Le naučiti se ga moramo priklicati.

 

Zavestno dihanje

Zavestno dihanje je eden izmed načinov, ki nam pomaga razvijati občutek miru.

Ko zavestno dihamo, smo v zdajšnjem trenutku. Naš um je osredotočen in naše misli ne begajo neukrotljivo po preteklosti ali prihodnosti. Naš nemir pravzaprav povzročajo nemirne misli. Ko se spominjamo neprijetnega dogodka iz preteklosti, naše misli in spomini sprožijo negativna čustva, ki nas razdražijo. Ko razmišljamo o vsem, kar še moramo postoriti v prihodnosti, se lahko prav tako vznemirimo, ker se v nas sprožijo občutki skrbi. Zavestno dihanje misli umirja. Še več, z zavestnim dihanjem laže ugotovimo, o čem sploh razmišljamo. Misli namreč nenehno vstopajo v naš um, brez logike in zaporedja, in če smo pozorni na dihanje, smo samodejno pozorni tudi na porajanje misli. Zavedamo se, da nam negativne misli škodijo, zato jih skušamo nadomestiti s prijetnejšimi. Dihanje je enkratna vez med našim telesom in umom. Ko se vznemirimo, postane dihanje hitrejše, in ko nas je strah, dihamo plitkeje. Ko dihanje namensko umirimo ali dihamo globlje, se umiri tudi naš um. Vadba zavestnega dihanja pomeni, da se zavedamo vsakega svojega vdiha in izdiha. Ker imamo dihanje za samoumevno, pogosto težko zaznamo, kdaj naš dih vstopi in kdaj izstopi. Pri tem nam bo v pomoč to, da je vdih za malenkost hladnejši od izdiha. Ko vdihnemo, se namreč zrak v pljučih zaradi toplote našega telesa ogreje. Zavestno dihanje lahko vadimo kjer koli: doma ali na delovnem mestu, med čakanjem na avtobus, pri zdravniku ali med vožnjo avtomobila. Če se vaš um nikakor ne more umiriti, lahko zavedanju dihanja dodaste še poljubno pozitivno afirmacijo. Budistični menih Thich Nhat Hanh priporoča tole: Vdihujem in umirjam telo. Izdihujem in se smehljam. Bivam v zdajšnjem trenutku. Vem, da je to čudovit trenutek.

 

Moč pozornosti

Ključ našega miru je v pozornosti. Tisto, čemur namenjamo pozornost, je tisto, kar pritegujemo v svoje življenje. Če gledamo nasilne oddaje ali filme po televiziji, postajamo sami del nasilja. Vse naše bitje vibrira z nasiljem, ki smo mu priča. V takšnem stanju ne moremo občutiti miru. Prav tako miru ne občutimo, če se nekritično prepuščamo sporočilom množičnih občil o stanju sveta. V zadnjem času so na primer vsi časniki in dnevnoinformativne oddaje polni vesti o gospodarski in finančni krizi. Le-ta je postala priljubljena tema številnih srečanj, omizij in pogovorov ob kavi. Vsa pozornost sveta je torej usmerjena v finančno krizo, to pa krizo le še stopnjuje in poglablja. Ko že stotič slišimo, da je svet v težavah, nas postaja vse bolj strah in med ljudmi zavlada preplah. Naš um je poln težkih misli, za konstruktivno reševanje kakršne koli krize pa posameznik potrebuje čist um, poln optimizma in vere v dobro. Res je, trenutno stanje sveta nikakor ni rožnato. Duhovno ozaveščeni posamezniki si bodo zato še toliko bolj prizadevali za notranji mir in vedrino.

 

Kako priklicati mir v vsakdanjih opravilih

Vsakdanja opravila, kot so pomivanje posode, vožnja avtomobila in hranjenje, so priložnosti za razvijanje notranjega miru. Marsikdo izmed nas ne mara gospodinjskih opravil, vendar je veliko teh lahko zelo sproščujočih. Likanje je izvrstna priložnost za vadbo zavestnega dihanja. Zraven lahko poslušamo prijetno glasbo ali prisluhnemo navdihujočemu predavanju. Tudi pomivanje posode lahko postane vaja v pozornosti. Občutimo, kako nam topla voda obliva dlani. Razmislimo o simboliki pomivanja posode, saj v življenju nenehno čistimo svojo dušo. Če nam je pomivanje posode v nadlego in komaj čakamo, da ga končamo, potem so minute, ki jih preživimo pred kuhinjskim koritom, za nas izgubljene. Skušajmo pomivati posodo radostno. Le tako bomo zares živeli polno v zdajšnjem trenutku. Občutek notranjega miru spodbudimo tudi s pozornim hranjenjem. To pomeni, da med obroki ugasimo televizijo, odložimo časnik in se posvetimo hrani. Kadar smo pozorni, intenzivneje okušamo jedi. Morda opazimo pisano paleto barv na krožniku. Morda se v nas porodi občutek hvaležnosti do zemlje, ki nas hrani s svojimi sadeži. Jemo lahko sami ali v družbi, hranjenje v družbi vsaj nekajkrat na teden povezuje in razveseljuje. Seveda je pri tem pomembno, o čem se med obedom pogovarjamo. Izbirajmo teme, ki so pozitivne in spodbujajo našo osebnostno rast. Sedeti z ljudmi, ki so nam blizu in uživati v hrani je izjemno dragoceno. Je priložnost, da si oddahnemo od natrpanega dneva in si napolnimo baterije.

 

Hoja za mir

Ko se sprehajamo v naravi in naš pogled počiva na drevesih, rastlinah, nebu in vrhovih hribov, se naše srce vzradosti. V nas se samodejno razvije občutek miru in povezanosti s stvarstvom. Takšna hoja je brezciljna, hodimo zato, da hodimo, ne zato, da bi kam prišli. Usmerjenost k ciljem je imperativ sodobne družbe, ki nam narekuje, da moramo vse, kar delamo, delati z namenom, da bi nekam prišli, nekaj pridobili, bodisi sloves, denar ali status. Ko pa hodimo brezciljno, zgolj zato, ker nas to veseli in pomirja, po svoje zavračamo zahteve družbe in prisluhnemo potrebam srca. Početi nekaj z namenom, da bi v sebi razvili notranji mir, je najplemenitejši razlog, zakaj opravljati neko dejavnost. Torej, ko se boste naslednjič brezciljno sprehajali, imejte v mislih, da hodite za svoj mir. Hodite počasi, pozorno in uživajte v vsakem koraku. V zgodovini človeštva je veliko izjemnih posameznikov hodilo za mir. Nenasilna hoja v tišini je najglasnejše sporočilo miru. To je leta 1930 dokazal tudi Mahatma Gandhi, ko je s skupino privržencev v štiriindvajsetih dneh prehodil 300 kilometrov za pravice indijskih kmetov. Njegova metoda nenasilnega upora je Indijo popeljala v neodvisnost in vsemu svetu dokazala, da je mogoče doseči mir brez uporabe sile. Hoji za mir je svoje življenje posvetila tudi ženska, ki se je poimenovala kar Romarka za mir. V osemindvajsetih letih je prehodila več kot 35 000 kilometrov, sedemkrat je prečkala ZDA, prehodila Aljasko, deset provinc Kanade in dele Mehike. Hodila je sama, brez denarja ali podpore kake organizacije, oblečena v skromna oblačila in skoraj brez imetja. Zaobljubila se je, »da bo ostala popotnica, dokler se človeštvo ne nauči živeti v miru«.

 

Širjenje miru navzven

Pot razvijanja notranjega miru nikakor ni lahka. Zahteva veliko truda, vztrajnosti in preobražanja lastne osebnosti. Zgodi se, da se včasih počutimo mirni in radostni več dni skupaj, pridejo pa tudi dnevi, ko nas zagrnejo temni oblaki in o prijetnem občutku miru ni ne duha ne sluha. V takih trenutkih nikar ne obupujmo. Raziščimo razloge, zakaj smo zašli s poti, in se počasi zopet uskladimo z mirom, ki je v nas. Lahko si pomagamo z zavestnim dihanjem, afirmacijami ali s katero koli drugo metodo umirjanja uma. Ko pa se počutimo dobro in je naše srce polno, potem širimo občutek miru navzven. Lahko se udeležimo skupinske meditacije ali pa se preprosto čez dan spomnimo, da želimo svoje dobro počutje deliti z vsemi živimi bitji in pošljimo pozitivne vibracije v vesolje. Dobre vibracije bodo zagotovo dosegle še tako oddaljene kraje in ljudi, mi pa bomo pripomogli k lepši in mirnejši prihodnosti vsakega izmed nas.

Ana Rozman, objavljeno v reviji AURA ŠT. 234, februar 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com