Proti koncu avgusta veliko rastlin že počasi končuje obdobje vegetacije in cvetenja. Spomladi in poleti so izdelovale snovi, ki so jih varovale pred škodljivimi organizmi, premočnim sončnim sevanjem dolgih poletnih dni in drugimi vplivi, zdaj pa količina zdravilnih snovi v listih upada. Pri trajnih zeliščih, grmovnicah in drevesih se snovi in z njimi vitalna energija rastline selijo v semena in plodove, korenine, korenike in gomolje, ki bodo spomladi omogočili razvoj nove rastline. Nekatere redke rastline pa si jesen izberejo za poglavitni čas cvetenja – te bomo nabirali v prihodnjih tednih, zato si jih bomo tokrat nekaj ogledali. Jesen pa je predvsem čas nabiranja zdravilnih plodov in korenin.

Ko večina rastlin že odcveti, puste hribovske pašnike popestrijo drobni beli cvetovi smetlike (Euphrasia rostkoviana). Značilna jesenska rastlina je tudi, kot že ime pove, jesenska vresa (Calluna vulgaris). Na vrtu pa med zadnjimi cvetovi občudujemo sončnice (Helianthus annuus.) Dobro znana je uporaba njenih semen, manj pa je znano, da njene cvetne liste lahko uporabimo podobno kakor arniko in ognjič. Tudi ajda, znana kulturna rastlina, ki cveti med zadnjimi, ima zdravilne učinkovine.

Smetlika (Euphrasia rostkoviana), črnobinovke

Najbolj znana je tradicionalna uporaba smetlike za zdravljenje očesnih vnetij. Tisti, ki imate pogosto vnetje vek in očesne veznice, si boste s tem zeliščem lahko zelo pomagali. Ker deluje protivnetno tudi na druge sluznice, jo uporabljamo tudi za zdravljenje vnetij dihalnih poti, ustne votline in prebavil, najbolje v čajnih mešanicah.

Smetlika je drobna rastlina – visoka od 5 do 40 cm, njen rod zajema veliko vrst, ki so si zelo podobne. Raste v dveh oblikah: spomladansko cvetoči z nerazraslim steblom in jesensko cvetoči z razraslim steblom. Listi so drobni, z nazobčanim robom, s kratkim pecljem so nasprotno nameščeni na steblu. Cvetovi so v zalistju zgornjih listov, majhni, beli, dvobočno somerni, na spodnjih venčnih listih so značilna rumena lisa in temne črtice. Cvetki so videti kakor oči s trepalnicami. Različne vrste uspevajo na različnih nadmorskih višinah; nekatere imajo raje puste, kamnite travnike ali tla z le malo apnenca. Zdravilna je cvetoča zel, ki jo bomo lahko nabrali po pašnikih in travnikih od nižin do alpinskega pasu, poletne oblike od maja do julija, jesenske pa od konca julija do oktobra.

Zel vsebuje irididne glikozide, ki zavirajo vnetni proces in različne polifenole, ki delujejo protibakterijsko.

Zdravilni pripravki

Poparek: 2 čajni žlički posušenega zelišča prelijemo s skodelico vrele vode, pokrito pustimo stati 10 minut, nato precedimo. Poparek, ohlajen na telesno temperaturo, lahko uporabimo za izpiranje ali kot obkladek pri vnetju oči in za grgranje in izpiranje vnetega grla in ustne votline.

Za zdravljenje očesnih vnetij je dobra mešanica zeli smetlike s cvetovi ognjiča ali kamilice, za zdravljenje vnetij dihal in spiranje nosne votline pri vnetju sinusov pa smetliko kombiniramo z materino dušico, ki okrepi protibakterijski učinek.

Nezaželeni učinki: Močni pripravki smetlike lahko dražijo sluznico, pri dolgotrajni notranji uporabi močnejših pripravkov lahko pride tudi do zastrupitve. Zato za notranjo uporabo ne priporočamo smetlike samostojno, temveč kot dodatek v čajne mešanice. Zunanja uporaba priporočenih pripravkov v času štiri- do šesttedenske kure pa je učinkovita in varna.

Ljudsko izročilo: Sprva so smetliko uporabljali predvsem za zdravljenje oči po načelu, da rastline s svojim videzom človeku same nakažejo zdravilne učinke. Pri smetliki to drži – cvetovi res spominjajo na oči s trepalnicami in zdravilno delovanje na oči je preverjeno v dolgih letih uporabe v zeliščarstvu.

Jesenska vresa (Calluna vulgaris), vresnice

Majhni grmički jesenske vrese so pogosta podrast borovih gozdov. Dobro uspevajo na pustih, zakisanih tleh tudi na višjih nadmorskih višinah. Prekrivajo lahko obširna območja zakisanih, pustih tal in visokih barij ter ustvarjajo značilne resave, ki jeseni cele pokrajine severne Evrope spremenijo v škrlatno rdečo preprogo.

Jesenska vresa je že staro zdravilno zelišče. V zeliščarskem izročilu jo uporabljamo za zdravljenje težav z mehurjem in ledvicami, spodbuja izločanje seča. Kot je pogosto pri zeliščih, ki zdravijo sečila, jesenska vresa pomaga tudi pri revmatičnih boleznih. Poleg tega deluje pomirjevalno in blago uspavalno.

Grmiček jesenske vrese je visok od 30 do 100 cm. Lističi so drobni, celorobi in nameščeni v štirih vrstah na olesenelem steblu. Cvet je štirišteven, čašni in venčni listi so si podobni, značilne rdeče vijoličaste barve, čašni listi v spodnjem delu so zrasli, nameščeni so v enostransko povešavem grozdastem socvetju. Zel nabiramo v času cvetenja, od avgusta do oktobra.

Zelišče vsebuje polifenolne snovi flavonoide, rastlinske kisline in čreslovine.

Zdravilni pripravki:

Čaj: 2 čajni žlički posušenih cvetov in lističev prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati 10 minut, nato precedimo. Za pomirjevalni čaj dodamo žlico medu in spijemo pred spanjem.

Lepe posušene cvetke jesenske vrese lahko dodajamo k različnim čajnim mešanicam, najpogosteje jih dodajamo k čajem za zdravljenje sečil (rman, njivska preslica, materina dušica, brezovi listi, ptičja dresen) in pomirjanje (korenina baldrijana, storžki divjega hmelja, zel melise, cvetovi kamilice, lipe).

Sončnica (Helianthus annuus), nebinovke

Sončnica, ki z velikimi, živo rumenimi cvetovi popestri marsikateri vrt, je v srednji Evropi razširjena kulturna rastlina. Ni pa avtohtona, njena domovina je Severna in Srednja Amerika, od koder so jo prinesli za pridobivanje olja iz semen in kot okrasno rastlino. Ponekod jo najdemo podivjano ob poljih in poteh, vendar pa se v naravo ni razširila.

Njeni cvetovi so pravzaprav socvetja, značilna za nebinovke: sestavljena so iz velikih rumenih jezičastih cvetov, nameščenih na obodu cvetišča, ki obdajajo številne cevaste cvetove rjave barve. Rumeni cvetovi so sterilni, semena nastajajo le v cevastih rjavih cvetovih v osrednjem delu socvetja. Vsi dobro poznamo okusna sončnična semena in njihovo olje, manj pa je znano, da lahko v zdravilne namene uporabimo tudi rumene jezičaste cvetove, ki imajo podobne učinke kot cvetovi rastlin iz iste družine nebinovk arnike in ognjiča.

Sončnična semena vsebujejo polinenasičene in mononenasičene maščobne kisline (prevladujeta linolna in oleinska maščobna kislina), ki so pomembne za ohranjanje zdravega razmerja holesterola v krvi. Poleg tega so bogata z vitaminom E in vitamini B-kompleksa, s folno kislino vred. Vsebujejo tudi znatne količine polifenolnih snovi z vrsto zdravilnih in preventivnih učinkov: so odlični antioksidanti, pomagajo uravnavati krvni sladkor, ugodno delujejo na živčni in imunski sistem in zavirajo razmnoževanje bakterij. Semena so bogata tudi s pomembnimi mineralnimi snovmi: kalcijem, železom, manganom, cinkom, magnezijem in selenom, nujnimi za normalno delovanje encimov, ki sodelujejo v pomembnih procesih (obnova kože, graditev kosti, nastajanje rdečih krvničk, hormonov ter delovanje živčevja, srca in drugih mišic). Ker vsebujejo številne snovi, pomembne za rast in razvoj, so odličen prigrizek, ki ga ponudimo otrokom namesto čipsa in sladkarij. Z njimi posujemo domače kruhke in jih dodamo solatam in drugim jedem.

Nerafinirano, hladno stisnjeno sončnično olje

Poleg maščobnih kislin vsebuje sončnično olje tudi pomembne, v maščobah topne snovi iz semen. Je zelo bogato z vitaminom E, vsebuje ga kar štirikrat več kakor oljčno olje. Več vitamina E je le v oljih pšeničnih in koruznih kalčkov. Vitamin E je pomemben antioksidant. Varuje celice, njihove membrane in tkiva pred oksidativnimi poškodbami zaradi škodljivih prostih radikalov. Tako preventivno preprečuje rakave spremembe celic, bolezni srca in žilja, degenerativne bolezni in upočasnjuje staranje. Vitamin E, raztopljen v olju, je tudi nujen za ohranjanje zdravega živčevja ter čutilnih, krvotvornih in spolnih organov ter mišičja.

Sončnično olje že samo po sebi ugodno vpliva na boleče ude. Njegov učinek še okrepimo, če vanj namočimo sončnične rumene jezičaste cvetove. Takšno olje pomaga (podobno kot ognjičevo in arnikino) tudi pri celjenju ran, kožnih vnetjih in ekcemih. Če temu olju dodamo kakavovo maslo in čebelji vosek, dobimo odlično mazilo.

Zaradi svojega delovanja je tudi zelo primerna podlaga za arnikino ali šentjanževo olje, ki ga nameravamo uporabiti kot masažno olje pri bolečih in vnetih mišicah, vezeh in sklepih.

Morda ni odveč poudariti, da v postopku vročega stiskanja in rafiniranja olje izgubi veliko koristnih in zdravilnih snovi, zato moramo uporabiti hladno stisnjeno, nerafinirano sončnično olje.

Recept

Posušene cvetove (ognjiča ali rumene jezičaste cvetove sončnice ali sveže cvetove šentjanževke) namočimo v hladno stisnjenem sončničnem olju v steklenem kozarcu, ki mora biti do vrha napolnjen in zaprt. Splošno razmerje je 10 g suhih cvetov na 100 ml olja.

Kozarec za tri tedne postavimo na toplejše mesto (od 25 do 30 stopinj Celzija) in ga zavarujemo pred svetlobo, ali pa ga postavimo na sončno mesto in ovijemo v debelejšo plast časopisnega papirja, ki kozarec zatemni in ohranja primerno temperaturo. Olje precedimo skozi gazo ali redko tkano platneno krpo, ki jo dobro ožamemo, da iztisnemo vse olje iz cvetov.

Rumene jezičaste cvetove lahko tudi posušimo in jih uporabimo v čajnih mešanicah pri vročinskih stanjih, pri težavah z žolčem in jetri in vnetju sluznice prebavil.

Iz rumenih jezičastih cvetov, ki jih namočimo v 70-odstotni etanol ali kakovostno močno domače žganje, pripravimo tinkturo (3 pesti cvetov na liter alkohola). Uporabimo jo zunanje za oskrbo ran in zdravljenje glivičnih okužb kože, razredčeno z vodo pa kot obkladek ali vtiranje pri bolečih vnetih mišicah in sklepih.

 Ajda (Fagopyrum esculentum), dresnovke

Pozno cveti še ena znana kulturna rastlina – ajda. Ajda je ena najstarejših kultiviranih rastlin. Dokazi o njenem gojenju segajo na začetek železne dobe, verjetno pa so jo gojili že prej. Njena domovina je osrednja Azija. V vzhodnoslovanskih deželah, zlasti v Rusiji, je ajdova kaša še danes eno izmed temeljnih živil. V Evropi večinoma raste gojena, redko podivjana v bližini polj in poti. Včasih so bila tudi v Sloveniji pogosta polja belo ali rožnato cvetoče ajde. Drobni beli ali rožnati cvetovi so združeni v gosta glavičasta socvetja. Listi so široko suličasti, steblo je rdečkasto. Plod ajde ni zrno kot pri travah ali žitih, temveč orešek. Ko oreške oluščimo, dobimo ajdovo kašo, ki nima posebnih zdravilnih učinkov, ima pa veliko prehransko vrednost. Ker ne vsebuje glutena, je ajdova kaša primerno živilo za bolnike s celiakijo. Ne moremo pa iz ajdove moke speči kruha, zato je treba ajdovo moko za kruh mešati s pšenično.

Čeprav je ajda tudi v naših krajih ena najstarejših kulturnih rastlin, v slovenskem ljudskem zeliščarskem izročilu njena zdravilna moč ni bila znana in se šele v zadnjem času uveljavlja tudi kot zdravilna rastlina. Za zdravilne namene nabiramo zel ob začetku cvetenja, največ zdravilnih učinkovin pa je v listih. Najpomembnejše učinkovine so polifenolne snovi flavonoli (rutin, aglikon kvercetin, fagopirin, kavna kislina). Te učinkovine krepijo stene žil, preprečujejo širjenje in pokanje kapilar, zmanjšujejo nabiranje vode v tkivih in tako preprečujejo nastajanje edemov in otekanje ter lajšajo občutek »težkih okončin«, omrtvičenosti in krčev. Čaj iz zeli ajde zato pomaga pri vseh težavah z ožiljem, zlasti pri razširjenih kapilarah, nagnjenih k pokanju in krčnih žilah. Priporočljiv je tudi kot preventiva pri sladkorni bolezni, ki pogosto prizadene ožilje in pri razširjenih venah v nosečnosti. Za opazen učinek je treba redno piti čaj vsaj 6 tednov (10-minutni poparek 2 čajnih žličk posušenega zelišča na skodelico vrele vode). Lahko ga pijemo dlje časa, ker niso opazili stranskih učinkov niti pri daljši uporabi.

Zanimivosti in podobne rastline

Poleg navadne ajde poznamo še eno vrsto – tatarsko ajdo ali, kot so ji včasih rekli, noro ajdo. Tudi ta je užitna in zdravilna, razlikujeta pa se po barvi cvetov – nora ajda ima zelenkaste cvetove, širše liste, steblo pa nima rdečkastega odtenka.

V družino dresnovk spadata tudi pogost plevel ptičja dresen, ki je tudi zdravilen, in »zloglasna« tujerodna invazivna japonska dresen. Tudi japonska dresen je zdravilna. Njene korenine vsebujejo zelo veliko polifenola resveratrola, ki je eden od najmočnejših rastlinskih antioksidantov z vrsto zdravilnih in preventivnih učinkov.

Katarina Trontelj, univ. dipl. biologinja, objavljeno v reviji AURA št. 312, avgust 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com