Boga, ki ga kot skrito seme nezavedno nosimo v srcu, imenujemo tudi ljubezen, svetloba, enost, nevidna sila, duh, vseobsegajoča neskončnost, neuničljivo, neminljivo počelo, absolutno dobro, resnica. Toda – mar smo ga sposobni uzreti? Zagotovo ne z očmi, s telesom, ki je iz mesa in krvi. Čutne zaznave pri tem popolnoma odpovedo. V zavest se vriva slutnja, prapodoba, nekakšen nejasen spomin na nekdanje veličastje, ki smo ga bili izgubili ob vstopu v snovno-čutni svet. Nekateri pesniki in pisatelji so to slutnjo znali svojevrstno prenesti v pisano besedo. Med njimi tudi Kafka.

Kafkova dela so neobičajna. Bralec priznava, da mu njegova besedila niso zlahka razumljiva in dostopna. Pri branju se počuti nelagodno in neprijetno. Kafka kaže na človekovo omejenost, ki se včasih stopnjuje prav do odpora ali celo bolečine. Zato bralec ni pomirjen. Ostaja zmeden in vznemirjen, skrivnost ostaja skrivnost.

Kot izpričujejo avtorjevi dnevniki in pisma, si je Kafka nenehno prizadeval za priznanje in ljubezen, ne da bi ju našel. V odnosu do nevidnih moči se je čutil nemočnega. Tako je navzven zapustil vtis nevrotičnega človeka, v sebi pa doživljal še drugačno, za širni svet večinoma neznano resnico, a upoštevanja vredno za vse iskalce duhovnega sveta.

Aforizmi spoznanj

Delček te resnice lahko zasledimo v sto desetih aforizmih z naslovom Razmišljanja o grehu, trpljenju, upanju in resnični poti. Kafka pravi, da so njegovi aforizmi rezultat stanj prav posebnih občutij svêtlosti in jasnosti. V njih nenehno govori o neuničljivem elementu v človeku. Očitno je doživel izkušnje, ki jih dobro pozna vsak iskalec.

 

V sedemnajstem aforizmu zapiše:

Na tem kraju nisem bil še nikoli: diha se drugače, bolj sijoče od sonca žari zvezda poleg njega.

Opisuje svetlobo zvezde iz neke druge razsežnosti, ki v primerjavi z našim svetom pojavov žari bolj sijoče kot najsvetlejša luč, sonce. Neuničljivo je temelj življenja, ukoreninjeno globoko v človeka, vendar ne more prodreti v njegovo zavest. Petdeseti aforizem pravi:

Človek ne more živeti brez trajnega zaupanja v nekaj neuničljivega v sebi, pri čemer pa lahko tako Neuničljivo kot zaupanje ostaneta trajno prikrita.

 Zakaj? Ker človek ni uglašen z Neuničljivim, ne najde ga in se ga ne more oprijeti. Aforizem nadaljuje:

 Ena od možnosti izražanja skritega je vera v osebnega boga.

 Človek odseva svojo notranjost navzven in ustvarja zunanje podobe. Upa, da mu bodo pripomogle k odrešitvi. A da bi izkusil Neuničljivo v sebi, mora prej ali slej dopustiti, da se ti odsevi razblinijo. Opustiti mora uničujoče predstave o zunanjem bogu, katerih se oklepa. Šele tedaj lahko najde resničnega boga, Neuničljivo, in se osvobodi. Bistveni pogoj, da od zunanjega preide k notranjemu, je hrepenenje po doživetju notranjega. Šestnajsti aforizem pove v prispodobi:

Kletka je šla iskat svojo ptico.

 Prispodoba ima globoko sporočilo. Naš naravni jaz predstavlja kletko za Neuničljivo, za svobodno ptico v nas. Ptice ne zaznavamo, se je ne zavedamo. Ne pripada svetu kletk, temveč drugi bivanjski razsežnosti. Razvneti s hrepenenjem se začnemo bližati Neuničljivemu v sebi, kar sedemindvajseti aforizem takole povzame:

Še nam je naloženo delati negativno; pozitivno nam je že dano.

Neuničljivo, pozitivno, je že tu, v naši notranjosti, le da ga ne zaznamo. Vso svojo energijo namenjamo magičnosti zunanjih oblik. Od njih pričakujemo pomoč, jih častimo in tako trdno zapiramo kletko. A naloženo nam je vendar prepoznati in odstraniti vse iluzije! In šele ko negativno odstranimo, se lahko sprosti pozitivno, ki nam je že dano. Tedaj se zavemo Neuničljivega v sebi, ki se tako osvobodi ovir in spon jaza in začne delovati.

Sedemindvajseti aforizem je napotek k samouresničitvi. Odstranjevanje ovir v obliki zmotnih upov in bojazni je Sizifovo delo. Ko odstranimo prve iluzije in strahove, se za njimi pojavi množica drugih negativnosti, ki hočejo biti prav tako prepoznane in razrešene.

 

Petnajsti aforizem primerja:

Kot pot jeseni: komaj je pometena, jo znova prekrije suho listje.

Resnična in hkrati tolažilna prispodoba. Čeprav se na očiščenih krajinah zavesti vedno znova pojavijo nove ovire, gre le za odmrlo listje brez življenjske moči in pravice do življenja. Nekoč drevo tako in tako odvrže vse svoje liste, torej čiščenje ni bilo zaman. Vsakdanje lekcije se je pač treba naučiti! V dvainštiridesetem aforizmu beremo:

Z gnusom in sovraštvom obteženo glavo je treba povesiti na prsi.

Iskalca izpolnjujeta gnus in sovraštvo do samega sebe. Na njegovi poti se sicer pojavljajo delni uspehi, uvidi v lastno duševno stanje. Čuti, da je premagal že veliko iluzij in strahov, zato verjame, da je napredoval. V kletki se pojavijo obrisi ptice, Neuničljivo je neposredno navzoče v zavesti, in iskalec je ponosen na svoje delo.

A če dovolj dolgo vztraja v usmerjenosti na Neuničljivo in s poti zavesti odstranjuje odpadlo listje, se mu razpirajo vedno nova spoznanja o sebi in življenju. Opazi, da njegov obstoj, njegovo mišljenje, občutenje, hotenje in ravnanje niso uglašeni z Neuničljivim, s krajem, na katerem žari zvezda bolj sijoče kakor sonce. V primerjavi s tem stanjem razsvetljenja je vse njegovo navadno življenje tema, ki je ne more več prenašati.

 

V trinajstem aforizmu se pojavi novo upanje:

 Ne zapirajte ga spet. On prihaja k meni.

Človek upa, da bo prešel v Neuničljivo, v nirvano. Spozna možnost vstopa v svet Neuničljivega. Temo postopno zamenjuje svetloba. Ptica v kletki, Neuničljivo, že začenja dvigovati krila v žarkih svetlobe. Njen ječar, osebni minljivi in uničljivi jaz, za vselej odhaja in prepušča vodstvo Neuničljivemu, kajti: Ne moja, temveč tvoja volja naj se zgodi! Dogajanje poteka samodejno, kot notranja izkušnja, ko se iskalec nauči intuitivno slediti pojočemu glasu ptice. Gre za notranje izkušnje, in ne za znanje, pridobljeno z razmišljanjem, ali za dogme in pravila.

 

Oseminsedemdeseti aforizem ugotavlja:

Duh bo svoboden šele, ko neha biti opora.

Kdor se z zavestjo minljivega jaza oklene notranjih izkušenj in jih hoče uporabiti za oporo v življenju, jim preprečuje, da bi delovale v njegovi notranjosti. Mora jih spustiti in jim dovoliti, da ga prežamejo s svojo močjo in spremenijo. Duhu in njegovemu delovanju mora pustiti prosto pot: le tako lahko v njem svobodno deluje Neuničljivo.

 Glavne človeške slabosti so nepotrpežljivost, predčasna opustitev metodičnega, navidezna ograditev navideznih stvari, pravi drugi aforizem.

Nepotrpežljivost je človekova potreba, da v minljivem svetu ustvarja gotovost. S pomočjo navidezne stvari, dogme ali iluzije ustvarja vero, upanje, da ga bo odrešil neki božanski človek, znanost, ideologija, bogastvo ali moč. Nepotrpežljivost pomeni tudi predčasno opustitev metodičnega. Človek ne zmore potrpežljivo vztrajati na poti in dopustiti, da Neuničljivo v njem raste in deluje. S svojo nepotrpežljivostjo hoče pospešiti njegovo rast, a ga le ovira in prežene.

 

Devetinšestdeseti aforizem svetuje:

 Teoretično obstaja možnost popolne sreče: verjeti Neuničljivemu v sebi, ne pa si zanj prizadevati.

Kako lepo se v tem aforizmu kaže Kafkova nepodkupljivost! Ve, da je možnost sreče za zdaj samo teoretična. Kajti le kdo lahko odvrže svojo zemeljsko kožo in prežene nepotrpežljivost in strah?! Kdor pa vsaj prepozna možnost sreče, si jo omogoči in se odpove nepotrpežljivosti. Tedaj tudi res nastane zmožnost popolne sreče: verjeti Neuničljivemu v sebi, ne pa si zanj prizadevati.

Te Kafkove izkušnje postavljajo tudi njegova dela v povsem novo luč. Niso samo interpretacija brezizhodnosti življenja, občutkov nevrednosti in krivde – teh občutkov in predstav se obenem osvobajajo. Kafka opazuje navidezne stvari, prepričanja, verovanja in laži ter razkrinkava njih videz. Zmore se dotakniti te snovi, ker ima oporno Arhimedovo točko zunaj minljivega sveta, Neuničljivo. Zato nas njegova dela osvobajajo razočaranja: minljivi svet pač ni nekaj zanesljivega, obstojnega in smiselnega. So protistrup evforičnim tokovom časa, ki naivno oznanjajo, da smo, smrtniki, božanski, načeloma že odrešeni in da se lahko zanašamo na pomoč božanstva. Nič ni manj resnično!

Prav zaradi zavedanja, da smo ločeni od Neuničljivega in zaradi izkušnje, da je naše zemeljsko stanje – tudi najvišje mišljenje in vznesena občutja − grešno, ločeno od Neuničljivega in zato minljivo, dajemo Neuničljivemu možnost, da deluje v nas.

xxx

Franc Kafka se je rodil leta 1883 v Pragi v premožni nemško govoreči judovski trgovski družini češkega rodu. Študiral je pravo, ko pa je zbolel za tuberkulozo, je moral službo pustiti. Živel je po zdraviliščih, zraven pa študiral hebrejščino in judovsko izročilo. S samosvojo prozo, oprto na like, dogodke in simbole iz sanj in podzavesti, je postal eden najpomembnejših predstavnikov moderne književnosti. Njegove svojevrstne pesniške podobe utelešajo brezizhodnost položaja sodobnega človeka ob razpadu tradicionalnih religioznih in moralnih norm ter nastanku tehnično-birokratske družbe; njegovo stisko, strah, nemir in občutek krivde. Kafka je umrl leta 1924 v sanatoriju Kierling pri Dunaju.

Simon Jarej, objavljeno v reviji AURA, marec 2010, št. 247

Fotografija: Bigstockphoto.com