Zaradi vidnega učinka, ki ga ima na fizično okolje, je psihokineza ali telekineza (premikanje predmetov brez dotika) eden najzanimivejših parapsiholoških pojavov. Spontanih telekinetičnih učinkov skoraj ni mogoče znanstveno proučevati, ker ni mogoče predvideti, kdaj se bodo pojavili, niti jih ni mogoče nadzorovati. Osebe, ki lahko namenoma sprožajo psihokinezo, takšna sta Rusinja Nina Kulagina ali Izraelec Uri Geller, pa so izredno redke.

Z upadanjem zanimanja za spiritizem je bilo vse manj spiritističnih medijev in tudi medijev, ki so povzročali psihokinetične učinke. Toda kljub temu so skušali te pojave tudi znanstveno proučiti. Med tiste, ki so bili pri tem proučevanju najbolj domiselni, sodi angleški fizik John Hasted, zasloveli pa so tudi poskusi, opravljeni v šestdesetih letih v tedanji Sovjetski zvezi z Nino Kulagino, ter poskusi z Urijem Gellerjem v Združenih državah Amerike in drugje po svetu.

Nastanek skupine SORRAT

Morda so še pomembnejši poskusi, ki jih je opravila skupina raziskovalcev SORRAT zato, ker so proučevali takšne sposobnosti pri navadnih ljudeh, zastavili pa so še zelo izvirno proučevanje psihokineze.

Skupino je sestavil profesor John G. Neihardt (1881−1973), karizmatična in izjemno vsestranska osebnost, ki ga je zanimala vrsta stvari. Ob ustanovitvi skupine je bil profesor angleške književnosti na Univerzi Missouri v mestu Columbia. Imel je že osemdeset let, toda raziskovalni duh ga še ni zapustil. Pred tem je bil zgodovinar, etnograf in filozof, v Združenih državah Amerike pa je najbolj znan kot književnik in pesnik, avtor pesniške umetnine Zahodni krog (A Cycle of the West), objavljene leta 1948, ki mu je prinesla laskavi naslov ameriškega Homerja. Poleg tega se je desetletja zavzemal za pravice ameriških Indijancev, v mladosti je celo delal v indijanskem rezervatu v Omahi in postal častni član indijanskega plemena Oglala Sijuksov. Sprijateljil se je z vračem Sijuksov, Črnim losom. Pogovore z vračem je objavil v knjigi Črni los govori (Black Elk Speaks); izšla je leta 1932 ter sprožila pravi plaz zanimanja za kulturo in vero staroselcev Novega sveta. Nekateri člani skupine SORRAT so celo trdili, da ga je vrač posvetil v skrivnosti indijanskega šamanizma. Res je, da se je Neihardt že od mladosti zelo zanimal za paranormalne pojave in je več let proučeval magijo indijanskih plemen.

Oktobra leta 1961 je v svoji hiši zbral dvajset oseb, ki so se zanimale za nenavadne pojave. Njihov namen je bil, da bi se redno zbirali in skušali povzročati paranormalne pojave, predvsem psihokinezo. Ta na prvi pogled naivni načrt pa je imel pomembne posledice. Člani so se redno sestajali ob petkih zvečer, njihovi sestanki so bili sprva podobni klasičnim spiritističnim seansam, morda tudi zato, ker se je Neihardtova soproga Mona, ki je tudi bila članica skupine, ukvarjala s spiritizmom. Vendar je to ljubiteljsko srečevanje pozneje preraslo v strogo znanstveno laboratorijsko delo, pri katerem so uporabljali vse sodobne tehnične priprave.

Društvo in nenavadni pojavi

Po začetnih uspehih je skupina zelo hitro ustanovila Društvo za proučevanje psihokineze (Society for Research in Raport and Telekinesis, skrajšano SORRAT), in to je pozneje doseglo pomembne uspehe pri proučevanju paranormalnih pojavov psihokineze in teleportacije.

Posebno pomembno je, da je bilo v poznejšem laboratorijskem obdobju delovanja SORRATA zelo veliko pojavov dokumentiranih s fotografijo in filmsko kamero. Ko je skupina začela delovati, sprva na spiritističnih seansah, so se nenavadni pojavi začeli tako, da je Joseph Mangini, eden od članov skupine, ki je bil medijsko nadarjen, padel v trans in pri tem povzročal močne psihokinetične učinke. Okoli predmetov, ki jih je v transu premikal, ne da bi se jih dotaknil, se je znižala temperatura tudi do 5 stopinj Celzija glede na temperaturo v prostoru. Po približno dveh mesecih se je začelo pojavljati klasično trkanje – člani skupine so menili, da so se začeli oglašati duhovi. Postopno so razvili pravi sistem sporazumevanja z onstransko inteligenco, ki so jo poimenovali agencija. Najprej je to bil preprost sistem vprašanj in odgovorov, pri katerem je en udarec pomenil da in dva ne, potem so razvili posebno abecedo in tako izpopolnili medsebojno sporazumevanje. Agencija, ki se je označevala kot skupina duhov, je članom odgovarjala na številna vprašanja in jim dajala informacije, ki niso bile nikomur znane. Toda poglavitna naloga agencije je bila, da na zahtevo članov skupine povzroča psihokinetične učinke.

V skupini SORRAT so nastajali izredni pojavi. Tako je leta 1965 pladenj kar tri minute lebdel v zraku štiri metre in pol visoko, istega leta pa so dosegli, da je levitiralo več predmetov, med njimi masivna lesena miza težka sedemintrideset kilogramov. Dogajale so se tudi bolj nenavadne stvari. S kamero so posneli nenadno premikanje ovojnice, ki je ležala na mizi ob pisalnem stroju: zdrsela je čez pisalni stroj, padla na tipke, postajala čedalje presojnejša, nazadnje pa je izginila! Ta primer dematerializacije pa ni bil osamljen, še zlasti ko je skupina začela eksperimentirati v tako imenovanih minilaboratorijih, po poskusih v njih pa je skupina SORRAT tudi najbolj zaslovela.

Psihokineza in minilaboratoriji

Slavni Joseph Banks Rhine (1895−1980), ki ga imenujejo tudi oče sodobne parapsihologije in je v raziskovanje paranormalnih pojavov vpeljal kvantitativne metode in statistiko, je bil navdušen nad uspehi skupine SORRAT, toda menil je, da je treba te pojave raziskovati po merilih sodobne znanosti. Zato je Neihardt dal postaviti psihokinetični laboratorij, veliko, hermetično zaprto stekleno škatlo. Toda pojavi v njej so bili redki in slabi. Zato je dr. William Cox naredil pomanjšano različico, plitvo škatlo z volumnom približno tretjino kvadratnega metra, povsem zaprto in zapečateno in s steklenim pokrovom – ključ od nje je imel samo Cox. Tako je nastal minilaboratorij, ki je proslavil skupino SORRAT.

V minilaboratorije so dajali različne predmete, nanje so telepatsko delovali ali pa naročili duhovom v agenciji, naj izpeljejo kakšen pojav. Tako so recimo v prvih zelo preprostih poskusih premikali igralne kocke, ki so puščale sled v pesku ali kavni usedlini, s katero so v ta namen prekrili dno minilaboratorija. Zanimivo je, da so kocke puščale pretrgane sledove, nekako skakljale so, pravilneje rečeno, vmes so levitirale. Nekateri drugi predmeti so se premikali skokovito, tretji premočrtno ali cikcakasto. Opazili so še druge pojave, na primer košček papirja je zgorel sam od sebe, leseni ali usnjeni obroči so se prepletli brez kakršnega koli zunanjega vpliva, se sami spet ločili in podobno.

S pomočjo minilaboratorija so se tudi sporazumevali z agencijo. V škatlo so dali papir in svinčnik ali indigo papir, ki je puščal sledove po belem dnu. Nastajale so čačke, včasih posamezne besede in tudi smiselna sporočila, ki so se nanašala na zadano nalogo.

Dvanajst let po ustanovitvi skupine SORRAT, leta 1973, je umrl ustanovitelj skupine profesor John Neihardt . Skupina je čez čas nadaljevala delo pod vodstvom dr. Williama Coxa in pod njegovim vodstvom še bolj zaslovela.

Materializacija in dematerializacija

V minilaboratorijih so se dogajali različni pojavi. V hermetično zaprtih in zapečatenih minilaboratorijih so izginjali različni predmeti: vžigalice, platneni trakovi, igračke, kosi nakita in podobno, ob neki priložnosti pa je Cox v kleti našel zelen kemični svinčnik, ki ga je prejšnji večer zaklenil v minilaboratorij. V škatlah so se pojavljale tudi stvari, ki jih prej tam ni bilo, na primer v izvezen kos indijanske kože zavite rastline in podobno.

Sčasoma se je med eksperimentatorji in agencijo razvilo pravo dopisovanje. Ko so eksperimentatorji dali agenciji nalogo, naj usnjene obroče sestavi v verigo, se je na papirju v minilaboratoriju pojavilo sporočilo: Poskusili smo, toda obročev ne moremo prisiliti, da bi ostali povezani, oprostite. John King. Johna Kinga, ki se je pogosto podpisoval na sporočilih, so poznavalci spiritizma poznali kot tako imenovanega nadzornega duha ali duha vodnika znane medijke Eusapije Paladino. Ko so duhovi iz agencije odgovarjali na vprašanja, so dajali zelo zanimive informacije. Na vprašanje Od kod nam sporočate? so raziskovalci dobili odgovor: Obstajamo zunaj meja prostora in časa. Na vprašanje Kaj se dogaja, ko umremo? je bil zapisan odgovor: Naša resničnost je vse tisto,kar si zamislimo, da je. Dr. John Richards je pri proučevanju tega nenavadnega sporazumevanja ugotovil, da je bilo napisanih več kot 1600 paranormalnih pisem. Zadeva s pismi je prinesla še več presenečenj.

Ko so člani skupine videli, da predmeti s teleportacijo prehajajo skozi zidove laboratorija, so se odločili, da bodo minilaboratorije uporabljali kot nekakšen paranormalni poštni nabiralnik. V škatlo so dali pismo za agencijo, to pa je iz nje izginilo. Dogodek so večkrat posneli s kamero. Največje presenečenje pa je bilo, da pisni odgovori agencije niso več prihajali kot prej, ampak po dveh ali treh dneh z navadno pošto. Še več, na teh pismih, ki so prihajala na naslov skupine SORRAT, so bile včasih nalepljene zastarele poštne znamke Avstralije, Italije ali južnoameriških držav. Toda pisma se niso materializirala v teh tujih državah, ampak so zmeraj imela poštni žig kraja, kjer je bila skupina SORRAT. Namesto da bi se pisma materializirala v minilaboratoriju, so se materializirala na krajevni pošti. Še bolj čudno je bilo, da so pisma, ki so jih dajali v minilaboratorij v odprti ovojnici, pogosto iz nje izginjala in s seboj pritegnila tudi katerega od drobnih predmetov iz prostora. Ti so kar sami skakali v ovojnice in izginjali skupaj s pismi. Dr. Richards in nekateri člani skupine SORRAT so bili prepričani, da je agencija resnična skupina duhov umrlih ljudi in da ti povzročajo nenavadne pojave. Verjeli so namreč trditvam agencije, da paranormalne fizične manifestacije ne nastajajo zaradi živih ljudi, kot misli večina ljudi, temveč zato, ker imajo mrtvi svoje življenje. Dr. William Cox se s takšnim sklepom ni strinjal, bolj se je nagibal k prepričanju, da nenavadne pojave povzroča moč človeškega nezavednega, in ne delovanje duhov, torej je moral to nezavedno sprožati član skupine SORRAT.

Ko so v osemdesetih letih skupino SORRAT razpustili, so pod vplivom nesporno pristnega filmskega in fotografskega gradiva tudi v Angliji začeli enako proučevati nenavadne pojave. Raziskave je vodil znani angleški parapsiholog z univerze v Birminghamu, Julien Isaac. Njihov program je potekal podobno kot program skupine SORRAT in dal podobne, čeprav ne tako spektakularne izide.

Pričakovali so, da bo s tem izrednim načinom dokazovanja in proučevanja psihokinetičnih učinkov v parapsihologiji dosežen preboj, ta pa naj bi spodbudil še nove raziskave. Ampak se to ni zgodilo. Nasprotno, sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so začeli takšno raziskovanje opuščati, vsaj tisto, kar je bilo znano javnosti. Morda pa so odkritja postala že tako pomembna, da so takšne raziskave namenoma umaknili iz dosega javnosti? Ne glede na to, kaj je bil pravi razlog, je skupina SORRAT po zaslugi dr. Richardsa, arhivarja in fotografa skupine, zbrala obsežno in izjemno dragoceno posneto gradivo in tudi pisno dokumentacijo. S svojim delovanjem je začrtala smer in metode uspešnega raziskovanja psihokineze, in le upamo lahko, da bodo prihodnji raziskovalci nadaljevali tam, kjer so člani skupine SORRAT prenehali. Če upoštevamo še število in vrsto pojavov, ki jih je skupina SORRAT ugotovila med svojim delovanjem, lahko mirno pritrdimo izjavi, dr. Richarda: da je bil to pravi kabinet čudežev.

Milan Gligorijević Gaon, objavljeno v reviji AURA, avgust 2010, št. 251

Fotografija: Bigstockphoto.com