Na pobočju, ki se vali iz starodavnega ognjenika proti morju, leži slikovito mestece El Paso s pisanimi kanarskimi hišicami. Ulice so strme, vijugave in tesne, ker vogali hiš štrlijo na cestišče – razloga za to sprva še nisem razumel. Ampak že po nekaj tednih bivanja na La Palmi sem se tudi sam zlahka vklopil v promet, ki se umirjeno in prav prijetno pretaka po teh ulicah, saj se vsakdo rad takoj umakne tja, kjer je le mogoče, ali pa, če je potrebno celo zapelje avto nekoliko nazaj, da gredo drugi lahko mimo. Prijazen pozdrav z dvigom roke in dan vselej ostane lep in bleščeč. Čudovita šola vozniške kulture, ki jo priporočam tudi Slovencem.

Že ob prvem svitanju me vsak dan zbudi koncert množice kosov, ki prebivajo v bogatih nasadih avokadovcev. V žvižganje kosov se harmonično ujameta petje petelinov in oddaljeni lajež psov. Tudi najin kužek je že dvignil velike uhlje iz svojega koška in me prijazno opazuje, kdaj ga bom odnesel na vrt »po opravkih«, saj se šele učiva reda. Čudovita živalca, vselej radovedna, polna radosti in vedno pripravljena na vragolije. Le zakaj bi morali biti ljudje vselej zaskrbljeni, napeti, jezni, zamerljivi in prestrašeni, si najbrž misli, in tako me tudi kužek »šola«, lahko se drug od drugega učiva vsak svojih nalog.

Neprijetno robantenje

Na tem zanimivem otoku pa se mi je zgodilo še nekaj zelo čudnega in za moj kolerični značaj prav neverjetnega: zdaj me ne moti več niti glasno robantenje našega soseda, ki se občasno pomeša med prej opisano romantiko – prav nasprotno: lahko sem mu celo hvaležen, saj mi je pomagal, da sem se zavedel nečesa zelo pomembnega, in o tem bi rad pisal.

Ko sem namreč prvič zaslišal njegovo nočno razgrajanje, me je še zelo motilo in naslednje jutro sem takoj vprašal Antonija, lastnika hišice, ki sva jo tukaj z ženo najela, ali bi imel kaj proti, če bi šel možakarja prijavit na policijo −, ali pa naj tega raje ne storim, saj se ljudje tukaj med seboj vsi poznajo, se prenašajo, ali pa so včasih celo v sorodu. Povedal mi je, naj pač naredim po svoji želji in presoji, da sam temu ne nasprotuje, da je to pač »njihov« José-Ramón, ki je včasih slabe volje ali pa nekoliko pregloboko pogleda v kozarček; da pa v bistvu ni slab človek, ki rad pomaga tudi pri težkem delu na plantažah bananovcev, da pač sodi med »buena gente«. Banane, ki se tukaj imenujejo »platanos«, so neke vrste »perpetuum mobile«, saj ob starih deblih neprenehoma poganjajo novi poganjki z velikanskimi visečimi cvetovi, iz katerih se počasi razvijajo stokilski šopi banan. Te je treba odsekati in jih naložiti na tovornjake, da jih odpeljejo v skladišča in potem na ladjo. Težka, sočna debla pa je treba tudi odsekati in odnesti, da se laže razvijajo mladi poganjki, ki ob njih že silijo iz tal. Nenehno težavno delo, ampak prav to je v zadnjih stoletjih prineslo ljudem La Palme, med drugim tudi Antoniju, blaginjo, José-Ramonu pa najbrž nekoliko manj. Že nekajkrat sem poslušal njegove dramatične izbruhe, ki so vreli iz tega že skoraj priletnega, nekoliko čudaškega možica po imenu José – Ramón, ko se je na ves glas prerekal z namišljenimi sogovorniki zaradi stvari, ki so ga motile, ali pa celo obupano kričal zaradi kakšne krivice, ki se mu je bila zgodila. Med enim od njegovih prvih izpadov sem jezno pogledal proti njegovi hiši. Ko me je opazil, je dejal: »Pardon señor,« takoj nato spet nadaljeval s svojim izpadom. Večno neobrit, osamljen, s pogledom uprtim v tla, prebiva prav na koncu naše ulice, kjer ima na majhni vzpetini starinsko kamnito hišico z visokimi okni, v katerih tudi ne manjka majhnih loput za zračenje, skoznje se razlega kričanje po okolici. Po noči, ki smo jo torej brez spanca prebili José-Ramón, moja žena in jaz, sem zjutraj zagledal velikansko brento, ki se je prizibala mimo naše vrtne ograje, pod njo pa se je šibil José-Ramón. Pred tem je nabral na pobočju zeleno šavje za svoje koze. Rekel sem samo holá in začel razmišljati.

Nenadoma se mi je posvetilo, da njegovo vpitje pravzaprav ni nič drugega kakor tisto, kar neprenehoma kriči tudi v glavah skoraj vsakogar izmed nas, »normalnih« ljudi – kdo naj torej prvi vrže prvi kamen? V vseh nas namreč neprenehoma razgraja nemirni um, ki s tem povsem samodejnim razsajanjem moti ne glede na to, kar trenutno počnemo, in ne da bi se tega sploh vedno zavedali. Na primer, če delam jutranje jogijske vaje, moram vedno paziti, da se ne vsiljujejo misli, kaj vse bi bil moral narediti v prejšnjih dneh, tednih, letih, kaj vse me še čaka danes, jutri, pojutrišnjem, kaj vse je narobe pri moji partnerici, sorodnikih, prijateljih, v mojem življenju nasploh. Pa tudi če počnem kar koli drugega, se še vedno dogaja, da od nekod iz jasnega priletijo kakšne moteče misli, ki niti niso prave misli, temveč le neki odlomki kakšnih prejšnjih, še nepredelanih zgodb.

Seveda sem tudi jaz prebral kar nekaj dobrih knjig o pozitivnem razmišljanju – a moj um še vedno sili po svoje, ker ga ne morem stoodstotno nadzorovati, saj si moram tudi jaz včasih privoščiti vsaj kakšen majhen premor. Seveda se stvari v mojem življenju vsaj zdaj, na stara leta, neprenehoma izboljšujejo na poti k ljubezni, radosti in dušnemu miru – ampak občasno silijo na dan samodejne misli – tako kot plahutajo na polju ostanki od vetra razcefranih ptičjih strašil proti vranam. Edina razlika med menoj in José-Ramónom je torej v tem, da sem jaz lahko tiho, on pa vso to nesnago lepo, čeprav nekoliko brezobzirno, spravi na plan, da se potem lahko nemoteno loti vsakdanjih opravil. Jose-Ramón se torej vsaj občasno očisti, jaz pa še vedno hodim po svetu z »umazanimi gatami« iz svoje mladosti. V tem je edina razlika.

Za to izkušnjo sem torej sosedu neizmerno hvaležen, saj se lahko zdaj še bolj zavestno otresam svojih »strašil«, v duši je vedno več miru, in ko včasih še zaslišim njegovo nočno razgrajanje, se samo nasmehnem, se obrnem na drugo stran in spet mirno zaspim. Tudi neizmerne neumnosti politikov in celo občasno nerganje moje najdražje med ženami zdaj precej laže prenašam. Hvala, José-Ramón!

Joša Medved, objavljeno v reviji AURA, maj 2012, št. 273

Fotografija: Joša Medved, na sliki José-Ramón