Francoski ginekolog in porodničar Frédérick Leboyer (roj. 1918) je pomagal pri rojevanju več kot 10 000 otrok in večino svojega poklicnega življenja opravljal porode v skladu z medicinsko doktrino. Šele ob koncu svoje dolgoletne prakse se je dokopal do spoznanj, zaradi katerih je spremenil poglede na nosečnost in porod. Danes je prepričan, da se je treba rojevanja lotiti povsem drugače in da ni potrebno, da bi bili porodi zelo boleči. Nasprotno, po njegovi metodi se porodne bolečine zelo ublažijo.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je seznanil s staro indijsko tehniko rojevanja, ki zajema pravilno držo, dihanje in petje vokalov, ki jih spremlja zvok tambure, in jo začel uporabljati v praksi. O tem je napisal več knjig, prireja tudi seminarje in tečaje, na katerih jo poučuje.

Tambura je indijsko glasbilo s strunami, na katerem ni mogoče igrati melodij, temveč samo čim bolj enakomerno ponavljati C-dur-akord CGC, ki postopno prinese harmonijo in mir izvajalcu in poslušalcu. Ženske, ki so se udeležile njegovih seminarjev in znanje uporabile tudi pri rojevanju, so rodile z veseljem in skoraj brez bolečin. V čem je skrivnost te metode?

Porod ni bolezen

Frédérick Leboyer meni, da moramo spremeniti pogled na nosečnost in predvsem porod. Porod je nekaj najnaravnejšega, srečen dogodek in ne bolezenski pojav. Toda kljub temu se večina nosečnic poroda boji. Zakaj? Eden od vzrokov za to so govorice, ki se širijo v javnosti, drugi pa, da imajo tudi tisti, ki pri porodu pomagajo, za seboj travmatično porodno izkušnjo svojega rojstva. Podzavestni spomin na ta neveseli začetek njihovega zemeljskega življenja tiči globoko v njihovi podzavesti, zato je porod zanje nekaj ogrožajočega. Po mnenju in izkušnjah Frédéricka Leboyerja pa je porod čudovita in posebna izkušnja, vendar zmeraj tudi zelo osebna. Kljub številnim osebam, ki naj bi porodnici pomagale roditi (zdravniško pomoč zaradi porodnih ali obporodnih zapletov potrebuje le zelo malo žensk), pa je v resnici vsaka ženska, ki rojeva, prepuščena sama sebi, saj nihče razen nje ne more opraviti te čudovite naloge, zato se lahko v teh trenutkih zanese le nase.

Ker je ženska tako zelo odvisna od sebe, je dobro, da ve, kaj mora početi in kako si olajša porod. Znanstveno je dokazano, da pobuda za rojstvo prihaja od otroka. Otrokovo telo začne izločati hormone, ki sprožijo popadke. Otrok sam se zelo trudi, da bi se rodil, mati mu pri tem pomaga.

Ko se začnejo popadki, je porodnica nadvse občutljiva. Vsak najmanjši napačni ton ali zvok – udarec z vrati, padajoči predmeti, vreščeči glasovi − jo zadene kakor udarec z nožem, zato je najpomembnejše, da poteka porod brez motenj. Prav partner ji pri tem lahko veliko pomaga, če poskrbi, da bo lahko rodila v miru in nemoteno.

Ženska mora biti povezana z otrokom, ki ga nosi, mora prisluhniti svojemu telesu in če jo kar koli pri tem moti ali ovira, porod ne poteka prav. Ni potrebno, da prisluškuje vsem zvokom in gibom, ki jih v njej povzroča otrok, njena edina naloga je, da ostane mirna in zbrana.

 

Kaj je treba upoštevati pri porodu

1. Ko se začnejo popadki, porodnica nikakor ne sme ležati, temveč mora hoditi sem ter tja, lahko tudi teče. Hodi naj bosa, celo nogavice niso priporočljive. Iz stopal namreč izhajajo vsi akupunkturni meridijani in prenašajo sporočila v telo. Stopa naj na peto in po zunanjem robu stopala prenese težo na prste (tiste, ki vadite zazen, boste v takšni hoji prepoznale hojo kinhin). Hojo je treba harmonično uskladiti z dihanjem in ob tem »peti« enega od vokalov.
2. Ko postanejo popadki že tako močni, da jih porodnica ne more več prenašati (so znamenje, da se maternica odpira), preneha hoditi in sede na blazino, nikakor ne na gola tla (porodnice, izurjene v jogi, sedejo v položaj polovičnega lotosa) ali na stol, najbolje na takšnega brez naslanjala; lahko tudi po japonsko, z zadnjico na petah in z blazino med petami in zadnjico. Sedeti je treba z vzravnano hrbtenico, vendar ne togo. Rame naj bodo sproščene, glava rahlo nagnjena naprej in porodnica začne ustrezno trebušno dihati. S takšnim dihanjem postanejo popadki manj boleči, maternica se ne krči več sunkovito, temveč počasneje in postopno. Ob koncu krčenja se zmeraj pojavi presledek brez krčev, ki pa je, četudi kratek, nujen.
3. Ob tem je pomembno dvoje. Porodnica ne sme dihati plitvo, iz pljuč, temveč iz trebuha, Japonci imenujejo takšno dihanje dihanje hara. Najpomembnejši je izdih, ob tem nosečnica poje izbrani vokal. Prav petje vokala ustvari mir v viharju. Porodnica je osredinjena na dihanje in petje ustreznega vokala, na pravilen položaj ust in ustnic, ter se hkrati skladno ziblje naprej in nazaj. Pod vplivom vseh teh vaj se maternični vrat harmonično in laže odpira in popadki so manj boleči. V presledku med popadki porodnica ne poje in ne posluša tambure, je mirna in osredotočena nase.
4. Ko kaže, da prihaja otrok, se porodnica postavi na vse štiri, saj le v takem položaju poteka porod povsem nemoteno. Seveda je ob tem treba pozabiti na »dostojanstvo« in dati prednost naravi.
5. Poroda v vodi Leboyer ne priporoča.
6. Materin prvi pogled naj bo namenjen otroku in ne partnerju, če je ta navzoč ob porodu.
7. Popkovnica se prereže šele, ko neha utripati.
8. Tudi pri izločanju posteljice je treba peti vokale in spremljati dogajanje.

Nekatere porodnice so Leboyerju povedale, da so bile zelo presenečene, ker se je ob močnejših popadkih okrepil tudi njihov glas, čeprav so pričakovale nasprotno. Zdelo se jim je, kot bi se zvok spreminjal v energijo.

Carski rez ni zaželen

Otrokova osebnost je zelo odvisna od materine nosečnosti, razmer med porodom in tega, kako bo otrok doživel prihod na ta svet.

Nekoč so se porodničarji ogibali carskemu rezu, saj je povzročal veliko težav, danes pa ga nekateri celo priporočajo, predvsem kakšni znani osebnosti, saj ji skušajo prihraniti bolečine. Nujen je le izjemoma.

Leboyer pravi, da se je carskemu rezu treba odpovedati, če je le mogoče, saj naj bi ta zelo slabo vplival na poznejši odnos med materjo in otrokom in na otroka samega. Prvi razlog je, da lahko vpliva na otrokovo samozavest. Otrok, ki se rodi po naravni poti, podzavestno čuti, da je nalogo dobro opravil, ve, da se je s svojimi močmi rodil na ta svet in to bo zanj dobra popotnica za vse življenje. Pri carskem rezu pa se otrok rodi z zunanjo pomočjo in se v življenju tudi pozneje nenehno opira na druge, zato mu je treba pomagati utrjevati samozavest, da bi premagal to svojo porodno izkušnjo.

Drugi razlog za nasprotovanje carskemu rezu je anestezija, ki je pri carskem rezu nujna. Anestezija loči otroka in mater v trenutku, v katerem je njuno medsebojno sodelovanje življenjsko pomembno. Porod je dogodek, ki ga morata doživljati v dvoje, morata biti v nenehnem stiku, sicer se otrok počuti izdanega.

Leboyer navaja primer nekega živinorejca, ki je želel svojim kozam in ovcam prihraniti muke rojevanja, saj si je porodno naprezanje živali razlagal kot bolečino, zato jim je »pomagal« s kloroformom in z etrom. Posledica takšne »pomoči« je bila, da živali niso prepoznavale svojih mladičev. Odvrnile so se od njih in niso pustile, da bi jih mladiči sesali. Poskus so ponovili na živalih tudi z epiduralno anestezijo in izidi so bili enaki.

Epiduralna anestezija, meni Leboyer, tudi pri človeku loči mater od otroka. Lahko se pretrga življenjsko pomembna povezava, obenem pa porod izgubi svoj globlji pomen. V bistvu je porod obred prehoda, šola poguma in potrpljenja, ki ju v življenju nujno potrebujemo. Mater in otroka poveže prav skupaj prestani izpit. Če tega ni, nastane razlika med imeti in biti. Z epiduralno anestezijo ženska dobi otroka, če rodi brez vplivov na svojo ali otrokovo zavest pa postane mati.

xxx

Kako poteka petje vokalov

Porodnica se že med nosečnostjo uri v petju petih vokalov A, E, O, I, U, lahko tudi soglasnika M, ob tem pa mora biti njena obrazna mimika čim izrazitejša. Preden začne peti te glasove, je dobro, če prisluhne harmoničnim zvokom tambure. Šele po notranji uglasitvi s toni tambure začne peti vokale, in sicer v enakem zaporedju kot so zapisani, in jih tudi ponovi v nasprotnem vrstnem redu. Ne gre toliko za pravo petje, bolj za vajo, ki zajame vse telo. Petje zahteva pokončno držo hrbtenice, ki omogoči pravilno petje in usklajenost z dihanjem.

Zvok mora biti enakomerno močan od začetka do konca, nikoli ne sme oslabeti, izzveneti, kot da bi izginila energija. V presledku med popadki se vokali ne pojejo.

Kdaj naj bi nosečnica začela opravljati opisane vaje? Takoj ko izve, da je noseča, če ne prej pa vsaj od šestega meseca nosečnosti. Vaje naj bi delala zjutraj po prhanju in zajtrku in naj bi trajale od deset minut do pol ure. Lahko jih dela tudi zvečer, če je to zanjo primernejše, pomembnejša je redna vadba kakor čas vadbe.

Ta metoda se v Sloveniji še ne poučuje, se pa v Avstriji, Nemčiji, Franciji, Italiji in Švici.

Daja Kiari

Vir: Frédérick Leboyer – Atmen, singen, gebären